UPRS Sodba I U 42/2017-9

Jedro

Toženka bi morala pri ugotovitvi, da tožnica ekskurzij ni izvajala kot sestavni del rednega šolskega programa, predhodno ugotoviti, ali učni načrti za predmete (nemščina, latinščina, turistična vzgoja), v okviru katerih je bila ekskurzija izvedena, ne predvidevajo ekskurzije kot načina izobraževanja teh predmetov. Namreč, kolikor je ekskurzija del učnega načrta in torej predvidena kot učna metoda, je del izobraževalnega procesa. Za zadevo in pravilno uporabo prava je torej bistveno, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del rednega šolskega programa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, št. 0610-8283/2016-5-30005 z dne 19. 9. 2016 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v odmerjeni višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka prepovedal tožnici opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, ker gre za delo na črno; v 2. točki izreka navedel, da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe; v 3. točki izreka, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe; v 4. točki izreka, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica organizirala v šolskem letu 2015/2016 ekskurzijo na Dunaj, ki je bila izvedena v nadstandardnem programu v času od 27. 11. 2015 do 29. 11. 2015 za 25 učencev. Organizirana je bila s pomočjo učiteljev šole. Ugotavlja, da je bila ekskurzija organizirana za učence, vendar pa ne kot sestavni del rednega šolskega programa, zato se šteje za turistčni aranžma, katerega pa lahko organizirajo in izvedejo pravne osebe in podjetniki, ki izpolnjujejo pogoje, ki jih določa Zakon o spodbujanju razvoja turizma (ZSRT). Iz pregledane dokumentacije izhaja, da je tožnica organizirala in prodajala svojim učencem ekskurzijo na Dunaj, ki je turistični aranžma, šola pa ni registrirana za opravljanje dejavnosti turističnih agencij, niti ne izpolnjuje pogojev za le-te. Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDC-1) v 1. alinei prvega odstavka 3. člena določa, da se za delo na črno štejejo opravljanje dejavnosti, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti. Dejavnost je prepovedal na podlagi 1. točke 19. člena ZPDC-1.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da je toženka ekskurzijo organizirala v svojem imenu in za svoj račun, s pridobitnim namenom, ne da bi imela tovrstno dejavnost določeno v ustanovitvenem aktu. Gre za dejavnost, ki je v standardni klasifikaciji dejavnosti uvrščena pod šifro 79.120 - dejavnost organizatorjev potovanj. Vprašanje, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del rednega šolskega programa, pa v zadevi ni bistveno, niti dejstvo ali je bila ekskurzija predvidena v letnem delovnem načrtu za šolsko leto 2015/2016, pač pa je odločilni razlog, da je ekskurzija na Dunaj vsebovala elemente, ki po 33. členu ZSRT opredeljujejo turistični aranžma ter v tej zvezi izkazano pridobitno delovanje. Namreč starši so s plačilom za vsakega učenca v višini 142,82 EUR plačali stroške prevoza in namestitve s prehrano učiteljem spremljevalcem, kot tudi njihove dnevnice, tako da je tožnica v tem delu nedvomno delovala pridobitno ter še, da izvedbe obravnavane ekskurzije, na način kot jo je izvedla, ni mogoče uvrstiti v primarno dejavnost, to je pod šifro 85.200, saj bi takšna razširjena razlaga pomenila nedopustno širjenje njene dejavnosti na področje, ki je specifično in za katero veljajo posebna pravila. Izvedba ekskurzij s strani turističnih agencij v ničemer ne more vplivati na izobraževalno dejavnost, ki jo tožnica izvaja, ker bo to še vedno v celoti v njeni domeni.

3. Tožnica v tožbi navaja, da so razlogi v prvostopenjski odločbi zelo sumarni. Zapisano je, da je inšpektorica iz predložene dokumentacije ugotovila, da je bila ekskurzija organizirana za učence osnovne šole na Dunaj, vendar ne kot sestavni del rednega šolskega programa, zato se šteje za turistični aranžma. Tako razlogovanje je napačno v več točkah. Namreč iz letnega delovnega načrta izhaja, da je bila v navedenem šolskem letu predvidena tridnevna ekskurzija na Dunaj, organizirana za učence 8. razreda, ki obiskujejo obvezni izbirni predmet nemščino, turistično vzgojo in latinščino, navedeni načrt pa je bil predstavljen tako na konferenci učiteljskega zbora, kot tudi na svetu staršev ter redni seji sveta staršev, na kateri je bil letni delovni načrt tudi sprejet. Organizirana ekskurzija je bila torej del rednega letnega programa in tako ne izpolnjuje pogojev za turistični aranžma v smislu 33. člena ZSRT. Navedeno pomeni, da je inšpektorica zmotno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi napačno aplicirala materialno pravo, saj se šola ne ukvarja z organizacijo turističnih storitev, temveč je ekskurzijo izvedla v okviru svoje redne registrirane dejavnosti vzgoje in izobraževanja. Iz dopisov z dne 29. 9. 2016 in 3. 10. 2016 izhaja, da organ ne loči pojmov obvezni in razširjeni program, ker pa je bila izpodbijana odločba izdana 19. 9. 2016, je bila torej izdana, preden je organ pridobil pojasnilo Ministrstva za izobraževanje. Tožnica ekskurzije na Dunaj tudi ni izvedla kot pridobitno dejavnost, saj se na noben način z organizacijo ekskurzije ni okoristila, izvedla jo je v okviru svoje dejavnosti in izobraževanja, ker je učencem zagotovila njihovo pravico do izobrazbe. Dejstvo je, da v okviru izobraževanja izobraževalne ustanove izvajajo dejavnosti, ki se v zasebnem sektorju izvajajo kot pridobitne. Izobraževanje je večpanožna dejavnost. Tožnica v sklopu svojih nalog izvaja izobraževanje po programu. Kot izhaja iz predstavitev predmetov, v okviru katerih je bila organizirana ekskurzija na Dunaj, je z organizacijo ekskurzije zgolj izvajala svoj redni učni načrt. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da so udeleženci ekskurzije med obiskom Dunaja morali sodelovati pri izobraževanju tudi z izpolnjevanjem učnih nalog, ki so jim bile dodeljene s strani učitelja, zaradi česar ekskurzija ne more šteti kot turistični obisk, njena organizacija pa ne kot turistična dejavnost, ampak zgolj kot oblika izobraževanja. V prvi vrsti opozarja, da iz prvostopenjske odločbe razlogi za odločitev sploh ne izhajajo. Odločbe se ne da preizkusiti. Organ se sklicuje na nedorečene pojme kot "iz predložene dokumentacije izhaja" in "iz izvedenega postopka", nato pa opravi logičen sklep, ki ni obrazložen. Podobno se ponovi v drugostopenjski odločbi. Organ zapiše "tožnica je omenjeno ekskurzijo organizirala v svojem imenu in za svoj račun s pridobitnim namenom", vendar ne obrazloži, zakaj naj bi bila opravljena pridobitno. Drugostopenjski organ je skušal popraviti obrazložitev prvostopnega organa tako, da je spremenil podlago, razlog prvostopenjske odločbe. Prvostopenjski organ je ugotovil, da ekskurzija ni bila izvedena kot sestavni del rednega šolskega programa, drugostopenjski organ pa je to spremenil in navedel, da je odločilni razlog, ker so bili s plačilom poravnani tudi stroški nastanitve in prehrane učiteljev. Vendar pa šola ni bila v ničemer obogatena, obogateni niso bili niti učitelji. Kritje stroškov nastanitve učiteljev in stroškov prevoza učiteljev ter drugi stroški ne predstavljajo obogatitve, ne šole ne učiteljev. Predstavljajo ničto točko, pri kateri je učitelj za svojo delo, izobraževanje, plačan s plačo iz proračuna, njemu samemu pa ni treba kriti dodatnih stroškov, ki so nastali, temveč je s plačano nastanitvijo in ostalim na ničti točki, ko ni ničesar izgubil ali pridobil. Nadalje navaja, da je tožnica svojem učencem ponudila najugodnejšo opcijo, kar izhaja iz primerjav podjetja A. in B., glede na pogoje, ki jih turistične agencije navajajo. V zvezi z minimalnim številom udeležencev potovanja pa je razvidno, da te ekskurzije niti ne bi mogla izvesti. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka oziroma podredno odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je upravni organ tožnici prepovedal opravljanje dejavnosti organiziranja in prodaje turističnih aranžmajev, pri čemer ji je dejansko prepovedal opravljanje ekskurzij, saj je izhajal iz organizirane ekskurzije za učence na Dunaj, ki jo je tožnica s pomočjo učiteljev šole v šolskem letu 2015/2016 izvedla v času od 27. 11. 2015 do 29. 11. 2015 za 25 učencev šole, ki so obiskovali izbirni predmet nemščino, turistično vzgojo in latinščino.

7. Nosilni razlog prvostopnega organa je, da ekskurzija ni bila organizirana kot sestavni del rednega šolskega programa, zato se šteje za turistični aranžma (33. člen ZSRT). Razlogov, zakaj ne šteje, da je bila ekskurzija organizirana kot sestavni del rednega šolskega programa, izpodbijana prvostopna odločba nima.

8. Tožnica je že v postopku ugovarjala, da je bila ekskurzija organizirana kot del rednega šolskega programa, ker je bila predvidena v letnem delovnem načrtu tožnice za šolsko leto 2015/2016. Iz njega izhaja (točka 6.1 1. alinea), da je v navedenem šolskem letu med 27. in 29. novembrom 2015 predvidena 3-dnevna ekskurzija na Dunaj, organizirana za učence 8. razreda, ki obiskujejo obvezni izbirni predmet, nemščino, turistično vzgojo in latinščino. Drugostopni organ se je postavil na stališče, da dejstvo, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del šolskega programa, ni bistveno, ker je vsebovala elemente, ki po 33. členu ZSRT opredeljujejo turistični aranžma ter je v tej zvezi izkazano pridobitno delovanje tožnice.

9. Sodišče z navedenim razlogovanjem ne soglaša. Po oceni sodišča je bistveno, ali je bila ekskurzija organizirana kot sestavni del rednega šolskega programa ter izobraževanja. Iz 1. alinee 3. člena ZPDZC-1, katerega kršitev se tožnici očita, izhaja, da je prepovedano delo na črno, za kar se šteje opravljanje dejavnosti ali dela, kadar: - pravna oseba ali tuj pravni subjekt, ki je pravna oseba, opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu. Nesporno je, da je dejavnost, ki jo opravlja tožnica kot osnovna šola, izobraževanje, kot določa Zakon o osnovni šoli (ZOsn). Iz 14. člena ZOsn izhaja, da program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program. Obvezni program obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti (15. člen), razširjeni program pa obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk in interesne dejavnosti ter šolo v naravi (20. člen). Devetindvajseti člen ZOsn določa vsebino predmetnika in učnih načrtov za posamezni predmet, oba pa sta zajeta v letni delovni načrt, ki pomeni načrtovanje dela v osnovni šoli (31. člen ZOsn). Učni načrt, s katerim se določijo vsebina predmetov, standardi zanj in cilji pouka pri predmetih, za posamezni predmet predstavlja temelj za izvajanje izobraževanja, kot ga tožnica po zakonu izvaja. Toženka bi zato morala pri ugotovitvi, da tožnica ekskurzij ni izvajala kot sestavni del rednega šolskega programa, predhodno ugotoviti, ali učni načrti za predmete (nemščina, latinščina, turistična vzgoja), v okviru katerih je bila ekskurzija izvedena, ne predvidevajo ekskurzije kot načina izobraževanja teh predmetov. Namreč, kolikor je ekskurzija del učnega načrta in torej predvidena kot učna metoda, je del izobraževalnega procesa. Za zadevo in pravilno uporabo prava je torej bistveno, ali je bila predmetna ekskurzija sestavni del rednega šolskega programa.

10. Torej, če je ekskurzija vključena v učni načrt kot metoda izobraževanja in jo zato letni delovni načrt lahko vključuje, je tožnica opravljala z izvedeno ekskurzijo dejavnost izobraževanja in v zadevi ni mogoče uporabiti 1. alinee 3. člena ZPDC-1, saj je izobraževanje dejavnost določena v njenem ustanovitvenem aktu. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj zato toženka dopolni dejansko stanje s pridobitvijo učnih načrtov za posamezne predmete in ugotovi, ali je tožnica bila na podlagi učnih načrtov za posamezne predmete, za katere je ekskurzijo organizirala, upravičena vključiti jo v letni delovni načrt, na katerega se sklicuje.

11. Ker je bilo dejansko stanje v postopku nepopolno ugotovljeno, je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo ter je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2018

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1017/2015
• UPRS sodba II U 417/2013
• UPRS sodba I U 526/2012