VSRS Sklep VIII Ips 80/2017

Jedro

Materialnopravno je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da delodajalec po vsebini ne bi smel presojati verodostojnosti zdravniškega potrdila, ker gre za javno listino.

Delodajalec, ki dvomi v resničnost tistega, kar se navaja v zdravniškem potrdilu, ki ga je delavec predložil za potrebe točkovanja v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in zato takšnega potrdila ne upošteva, prevzame riziko, da v sodnem sporu ne bo uspel ovreči zakonske domneve o resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje, vendar pa mu ni mogoče odrekati pravice, da dokazuje neresničnost vsebine javne listine. Posledično izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zato, ker tožena stranka pri točkovanju tožnice ni upoštevala zdravniškega potrdila, ki ga je utemeljeno ocenila za neverodostojnega.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z iztekom trimesečnega odpovednega roka, ampak je trajalo še naprej z vsemi pravicami do pravnomočnosti sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe prizna neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, tožnici obračuna mesečna nadomestila bruto plač v višini 2.226,90 EUR, od teh zneskov obračuna in izplača pripadajoče prispevke in davke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obresti od vsakega šestega v mesecu za nadomestilo plače iz preteklega meseca ter ji izplača odškodnino namesto reintegracije v delovno razmerje (pravilno: denarno povračilo) v znesku 10.899,59 EUR (razlika med denarnim povračilom v višini desetih mesečnih plač oziroma 22.657,60 EUR in že izplačano odpravnino v neto znesku 11.758,01 EUR). Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev le v primeru tožnice preverjala verodostojnost zdravniškega potrdila osebne zdravnice o tem, da gre pri tožnici za ponavljajoča se obolenja, tega pa ni storila v primeru ostalih delavk, ki so prav tako predložile potrdila osebnih zdravnikov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je obstoj delovnega razmerja ugotovilo do 27. 3. 2016 (to je do odločitve sodišča prve stopnje in ne do pravnomočnosti prvostopenjske sodbe), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, ampak zato, ker je tožena stranka s tem, da je preverjala verodostojnost tožničinega zdravniškega potrdila kršila pravila postopka pred podajo odpovedi in ker tega potrdila ni upoštevala. Zdravniško potrdilo je javna listina, zato bi ga tožena stranka morala upoštevati, ne pa da je pri tožničini osebni zdravnici preverjala njegovo verodostojnost. Prav tako ni pomembno, da je sodni izvedenec ocenil, da pri tožnici ne gre za kronično ali ponavljajoče se obolenje, saj to ne more spremeniti napačnega izhodišča tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je dopustna presoja verodostojnosti zdravniškega potrdila.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je intervenientka na strani tožene stranke vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) naj bi bila podana zaradi nasprotja med ugotovitvijo sodišča druge stopnje o kršitvi pravil postopka pred podajo odpovedi in vsebino zapisnika skupnega posvetovanja tožene stranke s predstavniki sindikata 17. 6. 2014. Iz tega zapisnika izhaja, da se tožena stranka in reprezentativni sindikat nista dogovorila, da sploh ne bodo preverjali verodostojnosti zdravniških potrdil, temveč le, da jih ne bodo preverjali s pomočjo sodnih izvedencev. Sodišče druge stopnje se je sklicevalo na določbe Pravilnika o izdaji zdravniških spričeval in potrdil v zdravstvenih delovnih organizacijah (Ur. l. SRS, št. 28/1971 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), vendar pa ta v drugem odstavku 1. člena izrecno določa, da zdravniki, ki opravljajo samostojno zdravstveno dejavnost, lahko v mejah svoje dejavnosti izdajajo zdravniška spričevala in zdravniška potrdila, vendar pa se ta ne štejejo za javne listine. V konkretnem primeru je zdravniško potrdilo izdala zasebna ambulanta, kar pomeni, da izdano potrdilo nima narave javne listine. Stališče sodišča druge stopnje je pravno zmotno tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je sporno zdravniško potrdilo javna listina. Stališče sodišča druge stopnje, da se ne sme preverjati verodostojnosti javne listine, je v izrecnem nasprotju z določbo četrtega odstavka 224. člena ZPP. Sodni izvedenec je ugotovil, da zdravniško potrdilo ni bilo pravilno in strokovno izdano, da si je osebna zdravnica napačno razlagala pojem ponavljajočega obolenja in da pri bolezenskih stanjih tožnice ni šlo za ponavljajoče se obolenje. Vse okoliščine primera so bile takšne, da je tožena stranka upravičeno podvomila v to, da je sporno zdravniško potrdilo izdano v skladu s Pravilnikom.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila v resnici podana, če bi se v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini zapisnika skupnega posvetovanja s predstavniki sindikata navajalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz samega zapisnika. Vendar se izpodbijana drugostopenjska sodba na ta zapisnik niti ne sklicuje in ga tudi ne povzema, zato že pojmovno ni moglo priti do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje sicer ni pojasnilo, katera pravila postopka pred podajo odpovedi naj bi tožena stranka kršila s tem, da je preverjala verodostojnost zdravniškega potrdila osebne zdravnice, vendar revizija v zvezi s tem ne uveljavlja obstoja kakšne druge kršitve določb pravdnega postopka, zato izpodbijane sodbe v tej smeri niti ni dovoljeno preizkusiti.

8. Pač pa revizija utemeljeno graja stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka ne bi smela preverjati verodostojnosti zdravniškega potrdila tožničine osebne zdravnice, temveč bi ga kot javno listino morala upoštevati. Med strankama je sicer sporno, ali je zdravniško potrdilo, v katerem je tožničina osebna zdravnica zapisala, da gre pri tožnici za ponavljajoče obolenje, javna listina glede na določbo drugega odstavka 1. člena Pravilnika. Ta res določa, da se za javne listine ne štejejo zdravniška spričevala in zdravniška potrdila, ki jih izdajajo zdravniki, ki opravljajo samostojno zdravstveno dejavnost. Vendar je treba upoštevati, da je bil Pravilnik sprejet še v času veljavnosti Zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. l. SRS, št. 38/1974, 1/1975 in 31/1976), ki je v drugem odstavku 40. člena celo izrecno določal, da se zdravstveno varstvo ne more izvajati kot samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov (zasebna zdravstvena praksa). Sporno zdravniško potrdilo pa je bilo izdano v času veljavnosti Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami), ki je povsem drugače uredil vprašanje zasebne zdravstvene dejavnosti in v tem okviru tudi vprašanje koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti. Ob takšni ureditvi ni več podlage za razločevanje med zdravniškimi potrdili, ki jih izdajajo zasebni zdravstveni delavci in zdravniki v zdravstvenih zavodih, saj bi bilo takšno razlikovanje v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom. Sodišče ne sme uporabiti podzakonskega podpisa, ki je v nasprotju z ustavo ali zakonom, temveč ga mora interpretirati na ustavno skladen način. Navedeno pomeni, da zdravniškemu potrdilu, ki ga je izdala tožničina osebna zdravnica A. A., ni možno odrekati značaja javne listine zgolj zaradi tega, ker ta zdravnica svojo dejavnost opravlja v zasebni ambulanti.

9. Materialnopravno je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da delodajalec po vsebini ne bi smel presojati verodostojnosti zdravniškega potrdila, ker gre za javno listino. Za „postopek“ redne odpovedi pri delodajalcu sicer ne veljajo postopkovne določbe ZPP in tako tudi ne določba četrtega odstavka 224. člena ZPP, da je dovoljeno dokazovati neresničnost v javni listini potrjenih dejstev. Vendar pa to delodajalcu ne onemogoča, da v okviru odločanja o preseženih delavcih, opravi tudi presojo verodostojnosti podanih zdravniških potrdil. Delodajalec, ki dvomi v resničnost tistega, kar se navaja v zdravniškem potrdilu, ki ga je delavec predložil za potrebe točkovanja v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in zato takšnega potrdila ne upošteva, prevzame riziko, da v sodnem sporu ne bo uspel ovreči zakonske domneve o resničnosti tistega, kar javna listina potrjuje, vendar pa mu ni mogoče odrekati pravice, da dokazuje neresničnost vsebine javne listine. Posledično izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zato, ker tožena stranka pri točkovanju tožnice ni upoštevala zdravniškega potrdila, ki ga je utemeljeno ocenila za neverodostojnega.

10. Sodišče druge stopnje sicer ni pojasnilo, katera pravila postopka pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi tožena stranka kršila s tem, da je preverjala verodostojnost zdravniškega potrdila osebne zdravnice, vendar je iz konteksta (dve točki prej sodišče citira določbe KPVIZ) možno sklepati, da gre za kršitev prvega odstavka 41. člena KPVIZ. Ta določa, da se kriteriji (za ugotavljanje presežkov) upoštevajo na podlagi dokumentiranih podatkov, s katerimi razpolaga zavod oziroma jih na podlagi poziva predložijo delavci ter da se podatki upoštevajo po stanju na dan, ko pristojni organ ugotovi trajni presežek delavcev. Te določbe ni možno šteti za postopkovno določbo, ki bi delodajalcu onemogočala, da presoja verodostojnost javne listine.

11. Prav tako za postopkovno pravilo, ki bi toženo stranko vezalo in ji onemogočalo presojo ali resnično, kar se potrjuje v zdravniškem potrdilu, ni možno šteti zapisa v zapisniku skupnega posvetovanja s predstavniki sindikata o tem, da so se uskladili, da za presojo zdravniških potrdil o kroničnem ali ponavljajočem obolenju ne bodo zaprosili za mnenje sodnega izvedenca zdravniške stroke (podaljšanje postopka, visoko finančno breme).

12. Okoliščina, da ima zdravniško potrdilo tožničine osebne zdravnice z dne 18. 6. 2016 značaj javne listine, tudi ne pomeni, da v sodnem sporu tožena stranka ni mogla dokazovati, da so v javni listini, to je zdravniškem potrdilu, dejstva neresnično ugotovljena in da zato utemeljeno tega potrdila ni upoštevala pri točkovanju tožnice na podlagi kriterijev za določitev presežnih delavcev v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami). Četrti odstavek 224. člena ZPP izrecno določa, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Sodišče druge stopnje je zato v nasprotju z zakonom zaključilo, da je napačno izhodišče sodišča prve stopnje, da je dopustna presoja verodostojnosti zdravniškega potrdila. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem, tudi s pomočjo izvedenca medicinske stroke, lahko dokazovala, da v zdravniškem potrdilu potrjena dejstva niso resnična in da zato tožena stranka tega potrdila utemeljeno ni upoštevala pri uporabi kriterijev za določitev preseženih delavcev.

13. Zmotno je sklicevanje sodišča druge stopnje na sodno prakso, ki naj bi dokazovala nedopustnost neupoštevanja vsebine javne listine. Obe sodbi, ki ju navaja sodišče druge stopnje se namreč izrecno sklicujeta na možnost presoje resničnosti dejstev, ki so potrjena v javni listini. Tako je v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 107/1996 z dne 8. 4. 1997 zavzeto stališče, da je zdravniško potrdilo javna listina in je treba njeno vsebino upoštevati, če ni z listino, ki jo nadomešča, ugotovljeno kaj drugega, ali če to ni ugotovljeno z drugimi dokazi. Tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 545/2014 z dne 20. 5. 2014 je bilo zavzeto stališče, da zdravniško potrdilo predstavlja javno listino, kar pa seveda ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti, da v njej navedena dejstva ne držijo.

14. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zaradi domnevne kršitve prepovedi diskriminacije, kar je sicer bil razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Pri tem se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo, katere naj bi bile tiste osebne okoliščine, zaradi katerih je bila tožnica neenakopravno obravnavana. Okoliščina, da je tožena stranka le v primeru tožnice, ne pa tudi ostalih delavcev, ki so z zdravniškimi potrdili ali drugimi listinami dokazovali, da imajo kronično ali ponavljajoče obolenje, podvomila v verodostojnost zdravniškega potrdila, ne pomeni nedopustne diskriminacije. Za diskriminacijo v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1 bi v okoliščinah konkretnega primera lahko šlo, če tožena stranka tožnici v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ne bi zagotovila enake obravnave zaradi njene narodnosti, rase ali etičnega porekla, nacionalnega in socialnega porekla, spola, barve kože, zdravstvenega stanja, invalidnosti, vere ali prepričanja, starosti, spolne usmerjenosti, družinskega stanja, članstva v sindikatu, premoženjskega stanja ali kakšne druge osebne okoliščine. Takšnih osebnih okoliščin tožnica niti ni zatrjevala. Tožena stranka je prepričljivo pojasnila, zakaj je podvomila v verodostojnost zdravniškega potrdila, ki ga je predložila tožnica. Ti razlogi ne kažejo na nedopustno diskriminacijo.

15. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče druge stopnje zaradi stališča, da sploh ni dopustna presoja verodostojnosti zdravniškega potrdila, ni ugotavljalo, ali je podan v odpovedi zatrjevani poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnica v tožbi prav tako izpodbijala. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve sicer zapisalo, da na podlagi listinskih dokazov in izpovedb tožnice in direktorja tožene stranke zaključuje, da so bili pri toženi stranki podani zakonski pogoji za poslovne viške, kar izhaja iz ugotovitev tožene stranke o nastanku presežka dela, nesoglasja ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport; iz močno zmanjšanega vpisa dijakov v šolskem letu 2014/15 v programih, v katerih je poučevala oziroma bila zaposlena tožnica in zmanjšanja finančnih sredstev tožene stranke, vendar se sodišče druge stopnje do teh ugotovitev ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi izvajanja dokazov, ki jih stranki nista predlagali in zaradi zmotne uporabe določbe 227. člena ZPP.

16. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

17. Sodišče druge stopnje se bo moralo opredeliti še do vprašanja obstoja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevanega dejanskega razloga za prenehanje potrebe po tožničinem delu ter do preostalih pritožbenih navedb, nakar bo o pritožbi lahko znova odločilo.

18. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 471/2008
• VSRS Sodba VIII Ips 295/2017
• Sodba VIII Ips 196/2008