<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba I U 1880/2013

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2015:I.U.1880.2013
Evidenčna številka:UL0013453
Datum odločbe:20.01.2015
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Štucin (preds.), Alenka Praprotnik (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:REVIDIRANJE - UPRAVNI SPOR
Institut:pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij - izrek opomina - pravila ocenjevanja vrednosti podjetij - prisilna poravnava - načrt finančnega prestrukturiranja - razkritje podatkov - tožbena novota

Jedro

Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan.

Določba 138. člena ZRev-2 po mnenju sodišča ni bila kršena, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2. Za izdajo odločbe o začetku postopka torej zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Agencija za javni nadzor nad revidiranjem ( v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijano odločbo o začetku postopka z dne 20. 6. 2013 odločila, da se začne postopek za izrek opomina nad opravljanjem nalog pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij tožnice. Z odločbo o izreku opomina z dne 21. 10. 2013 pa je Agencija tožnici v skladu s 101. členom ZRev-2 izrekla opomin zaradi ugotovljene kršitve Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV) ter drugih zakonov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznik oblik premoženja in predpisov, izdanih na njihovi podlagi, v zvezi s pripravo poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) za družbo A. d.d. na dan 31. 12. 2011. V izreku izpodbijane odločbe navedene kršitve še podrobneje opiše ter navede, da gre za kršitev 88. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2). V odločbi obrazlaga sprejeto odločitev razvidno iz izreka ter odgovarja na ugovore, ki jih je v svoji izjavi, s katero je izpodbijala odločbo v začetku postopka, podala tožnica.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva pred tukajšnjim sodiščem izpodbija obe odločbi tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po 27/1. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s 109/2. in 110/3. členom ZRev-2. Bistvo njenih ugovorov je, da se pri pripravi Poročila iz 146. člena ZFPPIPP, ZRev-2 ne uporablja. V obširni tožbi najprej pojasnjuje svojo aktivno legitimacijo, pravni interes za izpodbijanje in pravočasnost tožbe. V nadaljevanju podaja ugovor stvarne nepristojnosti Agencije v konkretnem primeru, uveljavlja nezakonitost sistema nadzora v ZRev-2 ter posledično nezakonitost izpodbijanih odločb in podaja predlog za postavitev predhodnega vprašanja pri Sodišču Evropske Unije ( v nadaljevanju SEU). Sklicuje se tudi na pravno mnenje dr. Nine Plavšak ter s tem v zvezi na napačno uporabo in razlago 88. člena ZRev-2, ZFPPIPP in pravil stroke. Meni tudi, da so očitki glede kršitve MSOV in Slovenskih poslovnofinančnih standardov (v nadaljevanju SPS) utemeljeni že na načelni ravni. Poudarja, da je nezakonita tudi odločba o začetku postopka za izrek opomina. ter da je bilo zaradi navedenih kršitev poseženo v njene ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Opozarja tudi na kršitev 33. člena Ustave RS. Predlaga še opravo obravnave, kjer naj se zasliši tožnico, dr. Nino Plavšak in postavi izvedenca revizijske stroke.

3. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj se njeni tožbi v celoti ugodi, izpodbijani odločbi pa odpravita. Tožena stranka naj tožeči povrne tudi nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

4. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, v obširnih pojasnilih prerekala vse navedbe tožeče stranke in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Sodišče je z navedenim odgovorom in nadaljnjo pripravljalno vlogo tožene stranke seznanilo tožečo stranko, njej pa posredovalo pripravljalni vlogi tožnice.

6. Na podlagi 115. člena ZRev-2 je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Postopek sodnega varstva po ZRev-2 je spor o zakonitosti odločbe Agencije. Zanj se uporabljajo določbe zakona (kot to določa 109. člen ZRev-2), ki ureja upravni spor. V njem sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi. Pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

9. Upravno sodišče je zato pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe, kot pristojno sodišče iz 111. člena ZRev-2, s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek odločanja pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z ustreznimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po ZRev-2 uporabljajo subsidiarno, kot to določa 102. člen Zrev-2.

10. Iz izpodbijanih odločb, navedb strank in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica v obravnavani zadevi izdelala Poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP za družbo A. d.d. na dan 31. 12. 2011 v postopku prisilne poravnave ( v nadaljevanju Poročilo). Po presoji tožene stranke pooblaščena ocenjevalka pri pripravi svojega Poročila ni spoštovala 2. točke drugega odstavka 146. člena ZFPPIPP, ki med drugim določa obvezno navedbo, na podlagi katerih načel in standardov ocenjevanja vrednosti podjetja je bil opravljen pregled, saj je izpustila obvezno navedbo SPS 1 (prvi odstavek, točka 1 izreka odločbe o izreku opomina). Kršila je tudi 1. točko Okvira MSOV 2011- Ocenjevanje vrednosti in presoja, ki določa, da je presojo treba uporabljati objektivno, ne bi pa je smeli uporabiti za precenjevanje ali podcenjevanje izida ocenjevanja vrednosti. Presojo je potrebno izvesti v povezavi z 2. točko Okvira MSOV 2011 - Neodvisnost in objektivnost, ki med drugim določa, da proces ocenjevanja vrednosti zahteva, da ocenjevalec nepristransko presodi, koliko se pri sprejemanju končne odločitve lahko zanese na različne stvarne podatke ali predpostavke. Tožena stranka tožnici očita tudi kršitev SPS 1 točke 1.2, podtočke 1.2.1. a) in b) ter Pojasnila 7 (točka 2 prvega odstavka izreka odločbe o izreku opomina).

11. Tožena stranka v drugem odstavku izreka odločbe o izreku opomina še ugotavlja, da je pooblaščena ocenjevalka kršila navedena pravila ocenjevanja vrednosti s tem, da ni podala dokazov, ki podpirajo glavne predpostavke, na katerih so bile pripravljene projekcije predračunskih računovodskih izkazov, od uresničitve katerih je odvisna uspešnost prisilne poravnave in na katerih argumentih temelji ugotovitev pooblaščene ocenjevalke, da so predpostavke utemeljena podlaga za napovedi in sicer: iz poročila niso razvidne predpostavke, na katerih temeljijo projekcije prihodkov od prodaje, projekcije stroškov blaga, materiala in storitev in tudi ne postopki, ki jih je pooblaščena ocenjevalka izvedla za kritično presojo verjetnosti uresničitve napovedane prodaje in napovedanih stroškov blaga, materiala in storitev ter EBITDA in EBIT marž. Razkrila tudi ni vseh pomembnih predpostavk, na katerih temeljijo prejemki v letu 2016 in tudi ne postopkov, ki jih je pooblaščena ocenjevalka izvedla za kritično presojo verjetnosti uresničitve napovedanih prejemkov. Prav tako je pri pripravi pritrdilnega mnenja v Poročilu upoštevala poročilo ocenjevalcev vrednosti, ki v svojih poročilih niso ustrezno opredelili namena ocenjevanja vrednosti (točki a in b drugega odstavka izreka odločbe o izreku opomina).

12. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb je sodišče (tudi) v zvezi z ugovorom tožeče stranke najprej presojalo, ali je v danem primeru podana stvarna pristojnost Agencije. Tožeča stranka namreč stoji na stališču, da poročilo pooblaščenega ocenjevalca na podlagi 146. člena ZFPPIPP ne predstavlja naloge ocenjevanja vrednosti iz 33. člena ZRev-2, zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost Agencije. Meni, da pravilnost navedenih stališč o nepristojnosti Agencije izhaja tudi iz pravilne uporabe 147. člena ZFPPIPP.

13. V obrazložitvi odločbe o izreku opomina tožena stranka v tej zvezi meni, da je zgolj jezikovna razlaga 88. člena ZRev-2 pri pripravi poročila iz 146. člena ZFPPIPP neustrezna. Sklicuje se na 2. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 in 101. člena ZRev-2. Poudarja, da je potrebno pravila ocenjevanja vrednosti podjetij, ki jih navaja ZRev-2, uporabiti tudi v zvezi z določbo 146. člena ZFPPIPP. V obeh primerih gre za ocenjevanje, za katero se uporabljajo iste metode, ki so določene s pravili stroke. Le rezultat je v enem primeru ocena vrednosti, v drugem pa ocena uspešnosti finančnega prestrukturiranja podjetij. Če bi bilo mogoče upoštevanje katerihkoli pravil pri pripravi poročila in mnenja po 146. členu ZFPPIPP, za to ne bi bil potreben pooblaščeni ocenjevalec, ki je opredeljen v prvem odstavku 25. člena ZFPPIPP. Sklicuje se še na 3. točko 32. člena ZRev-2, po katerem je ocenjevanje vrednosti aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti.

14. V odgovoru na tožbo tožena stranka še pojasnjuje, da je ZRev-2 tisti zakon, ki opredeljuje nadzor nad ocenjevanjem vrednosti, ki je v razmerju do ZFPPIPP specialen predpis. Da je Agencija stvarno pristojna odločati v omenjeni zadevi, nenazadnje izhaja tudi iz prvega odstavka 33. člena ZRev-2, iz katerega je razviden tudi namen zakonodajalca. Stališču, da mora pooblaščeni ocenjevalec v postopku priprave poročila po 146. členu ZFPPIPP uporabljati pravila ocenjevanja vrednosti, pa je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. G 52/2011, kjer med drugim v 14. točki razlaga, da je v obrazložitvi Pojasnila 7 navedeno, da mora ocenjevalec pri dajanju mnenja spoštovati določila Hierarhije standardov ocenjevanja vrednosti. Omenjeno sodišče v tej zadevi tudi ni ugotovilo stvarne nepristojnosti tožene stranke, kar bi glede na to, da po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, moralo storiti kolikor bi menilo, da gre za takšno situacijo.

15. Tudi po mnenju sodišča ugovor stvarne nepristojnosti tožene stranke v danem primeru ni utemeljen. ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki kot določa njegov 1. člen, ureja revidiranje, strokovna področja povezana z revidiranjem, nadzor nad revidiranjem in ocenjevanjem vrednosti ter delovanje Slovenskega inštituta za revizijo ter Agencije za javni nadzor nad revidiranjem ter ocenjevanjem vrednosti. ZFPPIPP pa ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb (1. člen). Glede na različni namen obeh predpisov, si ta med seboj nista v nasprotju in se (vsak s svojega področja) lahko sočasno uporabljata. To je npr. razvidno tudi iz Pojasnila 7, kjer je pred uvodom zapisano, da mora pri dajanju mnenj v zvezi z 146. členom ZFPPIPP pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij upoštevati tako določila ZFPPIPP, kot tudi tega Pojasnila. V obrazložitvi Pojasnila 7 pa je med drugim zapisano, da mora ocenjevalec pri dajanju mnenja v zvezi s 146. členom ZFPPIPP spoštovati tudi določila Hierarhije. Treba je torej razlikovati med namenom poročila iz 146. člena ZFPPIPP (ali so dosežene materialnopravne zahteve za vodenje postopka prisilne poravnave po ZFPPIPP) na eni strani in med sestavo poročila, ki mora biti na drugi strani izdelano v skladu s pravili stroke ocenjevalcev vrednosti podjetij. Iz ZFPPIPP tudi ne izhaja, da bi ZRev-2 izključeval iz uporabe, ali kakšne njegove določbe v razmerju do ZFPPIPP spreminjal. Prav nasprotno. Kot ugotovljeno se nanj celo sklicuje.

16. Kot izhaja iz 33. člena ZRev-2, Agencija opravlja nadzor nad delom pooblaščenih ocenjevalcev zaradi uresničevanja javnega nadzora. Kadar torej ocenjevalec vrednosti nastopi v vlogi pooblaščenega ocenjevalca vrednosti kot ga opredejuje ZRev-2, veljajo tudi zanj ustrezne določbe ZRev-2 tudi če pri svojem delu uporablja še kak drug predpis. Da je temu tako, izhaja tudi iz 25. člena ZFPPIPP, ki določa, da je pooblaščeni ocenjevalec oseba, ki ima dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje, kot tudi šesti odstavek 146. člena ZFPPIPP, ki predpisuje, da je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja odškodninsko odgovoren upnikom za škodo, ki jim jo povzroči s kršitvijo pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetja pri pripravi poročila. Način ocenjevanja vrednosti pa določa 88. člen ZRev-2, po katerem mora ocenjevanje potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo MSOV Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in predpise, izdane na njihovi podlagi. Ne more biti sporno, da je na podlagi 9. in 16. člena ZRev-2 Strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo sprejel in v Uradnem listu RS objavil Pojasnilo 7 (dajanje mnenja pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP), SPS 7 (pregled poročil ocenjevalcev vrednosti) oziroma Hierarhijo pravil ocenjevanja vrednosti, Slovenski Inštitut za revizijo pa na podlagi 131. člena ZRev-2, SPS 1. Vse navedeno je torej veljavna in uveljavljena pravna podlaga za odločanje tudi pri sestavi Poročila v konkretnem primeru. Nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci pa se opravlja z namenom preverjanja, če pooblaščeni ocenjevalci pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ravnajo v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, torej stroke iz tega področja (92. člen Zrev-2).

17. Glede trditve tožeče stranke, da gre v danem primeru za nezakonitost sistema nadzora v ZRev-2 in posledično nezakonitost izpodbijanih odločb, pri čemer tožeča stranka predlaga tudi postavitev predhodnega vprašanja na SEU, sodišče ugotavlja naslednje. Ugovor tožeče stranke, da je zakonska razdelitev pristojnosti nadzora med Slovenski inštitut za revizijo in Agencijo, ki, kot v konkretnem primeru, postopek začne in opomin izreče na podlagi zapisnika Slovenskega inštituta za revizijo, v nasprotju z zahtevo iz 32. člena Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. maj 2006 o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi Direktiv sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive sveta 84/253/EGS (v nadaljevanju Direktiva), ki je povzeta tudi v 2. členu ZRev-2, ni utemeljen. Kot pravilno opozarja že tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo, so direktive za države članice obvezujoče glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepuščajo nacionalnim organom izbiro oblike in metode za dosego tega cilja, kot to določa tretji odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU. Drži torej, da je treba nacionalno zakonodajo, ki ureja revidiranje, oziroma tiste njene določbe, ki so posledica izvedbe Direktive, razlagati v luči omenjene Direktive ter generalno v smislu prava EU. Vendar je državam članicam prepuščena ustrezna izbira oblike in metode za implementacijo Direktive. Zato tožeča stranka ne more uspeti s svojim nestrinjanjem o načinu implementacije in končni organizaciji javnega nadzora, ki ostaja, čeprav v luči prava EU, v domeni vsake posamezne države članice. Tudi pojem „neaktivnega revizorja“ iz Direktive si tožeča stranka napačno razlaga. Že iz 20. točke uvodnih pojasnil Direktive je razvidno kako ga je treba razlagati, izrecno pa je opredeljen še v 15. točki drugega člena Direktive. Pri tem se ob analizi besedil izkaže, da je besedilo povsem enako zahtevam iz četrte alinee prvega odstavka 20. člena ZRev-2, ki določa pogoje za imenovanje članov strokovnega sveta. Zmotno je zato razumevanje pojma „ neaktivni revizorji“ iz Direktive, po kateri naj bi se sistem javnega nadzora vzpostavil s pomočjo neaktivnih revizorjev, ki so samo nekdanji revizorji. Sicer pa gre v konkretnem primeru za preverjanje ocenjevalca vrednosti podjetij in ne revizorja. Tožničin predlog, da to sodišče na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih naslovi predhodno vprašanje na SEU v zvezi s tem, ali je takšna zakonska razmejitev pristojnosti Agencije in Inštituta pri izvajanju postopka nadzora, kot je urejena v domači zakonodaji, skladna z zahtevami iz 32. člena Direktive ustrezna ali ne, je po mnenju sodišča neutemeljen. Zato mu sodišče ni sledilo.

18. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na predloženo Pravno mnenje - Poročilo pooblaščenega ocenjevalca po 146. členu ZFPPIPP dr. Nine Plavšak, ki ga navaja kot sestavni del svojih navedb in dokazov v tožbi. Ni sporno kar izhaja iz omenjenega pravnega mnenja, da sodi presoja, ali vsebuje Poročilo, ki ga je pripravila tožnica, vse obvezne sestavine iz 146/2. člena ZFPPIPP, skladno z določbo 147. člena ZFPPIPP v pristojnost stečajnega sodišča. Dejstvo, da je v obravnavanem primeru sodišče Poročilo štelo za ustrezno ter da naj bi pravnomočna potrditev prisilne poravnave izključila možnost postopku nadzora po ZRev-2 iz razloga, ker bi Agencija (poleg sodišča) ponovno presojala ustreznost Poročila glede na določbo 146. člena ZFPPIPP, ne predstavlja utemeljenega ugovora in to iz razlogov, ki jih je sodišče navedlo že pri presoji ugovora stvarne nepristojnosti. Trditev tožnice, da očitek kršitve 146. člena ZFPPIPP in Pojasnila 7 ni utemeljen, ker poročila po ZFPPIPP ni mogoče šteti med naloge ocenjevanja vrednosti, posledično pa tudi ni obligatorna navedba SPS-1 v Poročilu, drugače pa tudi naj bi ne izhajalo iz drugega odstavka 1. člena Hierarhije, pri čemer naj bi dokaz za to, da se SPS 1 ne uporablja za poročila pooblaščenega ocenjevalca o pregledu načrta finančnega prestrukturiranja, zaradi česar naj ne bi spadal med obvezne podlage, predstavljalo tudi predloženo pravno mnenje dr. Nine Plavšak, je prav tako neutemeljen. Trditev, da je naloga pooblaščenega ocenjevalca pri izdelavi Poročila (zgolj) izdaja pritrdilnega ali odklonilnega mnenja, izhaja iz predpostavke, da se ZRev-2 in ZFPPIPP med seboj izključujeta, kar pa po mnenju sodišča glede na že zgoraj povedano, ne drži.

19. Glede trditve, da očitek domnevnega nezadostnega razkritja predpostavk ne zadošča za očitek kršitve Pojasnila 7 oziroma da je bilo 146. členu ZFPPIPP zadoščeno glede same vsebine Poročila pooblaščenega ocenjevalca, sodišče pripominja, da je v obrazložitvi Pojasnila 7 navedeno, da mora ocenjevalec pri dajanju mnenja spoštovati določila Hierarhije standardov ocenjevanja vrednosti. Z izrecnim sklicevanjem na Hierarhijo pa so tako jasno zajeta vsa relevantna pravila revidiranja, tudi MSOV, ki veljajo tudi za pripravo poročila po 146. členu ZFPPIPP. Argumentacija Agencije s sklicevanjem na načela MSOV ter SPS 1 je torej dopustna in pravilna, o čemer se je izrekla tudi že sodna praksa. Odločilno vlogo pri razlagi pravil stroke imata sektorska regulatorja, to je Inštitut za revizijo in Agencija, ki skrbita, da se ocenjevanje vrednosti izvaja skladno z njimi. V konkretnem primeru ukrepe nadzora po ZRev-2 izreka Strokovni svet tožene stranke, ki je najvišji strokovni organ za to področje. V danem primeru sta tako Inštitut kot Agencija zapisana pravila stroke glede zatrjevanih kršitev pri tožnici razlagala enako. Pravila ocenjevanja vrednosti predstavljajo zapisana pravila stroke, ki jih je treba razlagati kot celoto. Načeloma jih je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne more pomeniti, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo njihov normativni značaj. Na njihovi podlagi bi ne bilo mogoče zahtevati določenega ravnanja, s čimer bi izgubila svoj smisel. To da gre za pravila stroke, pa na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Ravno dejstvo, da gre za pravila stroke namreč pomeni, da je sodni nadzor nad normativno konkretizacijo posameznih pravil stroke nujno zadržan. Zadržana presoja skladno s sodno prakso pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna, saj mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti pravnega sistema in s tem povezanega nadzora, široko polje presoje pri ocenjevanju skladnosti konkretnega poročila s pravili stroke, na katerih temelji oziroma mora temeljiti. Tožeča stranka bi lahko z drugačnim tolmačenjem standardov in pojasnil pravil stroke oziroma očitno nerazumnostjo uspela le, če bi izkazala, da je tožena stranka tolmačila posamezna pravila na način, ki je v nasprotju z besedilom pravil, v nasprotju z njenim lastnim tolmačenjem oziroma v drugih primerih, ki bi bili v bistvenih elementih enaki obravnavanemu, ali če bi njeno drugačno tolmačenje pravil stroke zagovarjala prevladujoča in v strokovni javnosti uveljavljena literatura o ocenjevanju vrednosti. Z drugimi besedami, glede pravil stroke s področja ekonomsko finančnega področja lahko tožnica uveljavlja uporabo predpisa v nasprotju z njegovim besedilom, v nasprotju z dosedanjo prakso Agencije, ali v nasprotju z uveljavljeno literaturo. Tožnica pa ničesar od slednjega ni uspela dokazati, pač pa nestrinjanje s pravili stroke utemeljuje zgolj na svojem lastnem tolmačenju pravil stroke, podkrepljenim s poročilom dr. Nine Plavšak, ki pa mu sodišče v spornih delih ne pritrjuje. Slednje pa je tudi po mnenju sodišča premalo za uspešnost njenih ugovorov. Slednje velja tudi za očitek, ki se nanaša na razkritje posameznih podatkov v Poročilu oziroma varovanje poslovnih skrivnosti. Ni sporno, da je potrebno ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS spoštovati. To pa ne pomeni, da je zaradi slednjega mogoče pravila stroke obiti tako, da Poročila po pravilih stroke sploh ne bi bilo mogoče več preveriti.

20. Tožnica v tožbi toženi stranki tudi očita, da dr. Nine Plavšak brez utemeljenega razloga v upravnem postopku ni zaslišala. Glede slednjega tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz izpodbijane odločbe sledi, zakaj ni opravila glavne obravnave, s čimer je smiselno zavrnila tudi predlog po zaslišanju dr. Nine Plavšak. V zvezi s slednjim sodišče pripominja, da je bilo pravno mnenje dr. Nine Plavšak v postopku pred Agencijo preizkušeno. Zakaj bi bilo slednjo potrebno na glavni obravnavi še zaslišati in kakšna bi bila dodana vrednost njenega zaslišanja glede na že podano poročilo, pa tožeča stranka ni pojasnila in utemeljila.

21. Tudi v tožbi tožnica sodišču predlaga naj dr. Nino Plavšak v postopku zasliši, pri čemer ta njen dokaz prav tako ni ustrezno substanciran. Nadalje v tožbi tožnica sodišču tudi predlaga, naj glede posameznih spornih predpostavk zasliši tudi njo samo. Sodišče pri tem ugotavlja, da 3. alineja drugega odstavka 104. člena ZRev-2 določa, da po poteku roka za izjavo, ki jo stranka da pred izdajo odločbe, le ta ne bo imela pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Enako tudi ZUS-1 v tretjem odstavku 20. člena določa, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. V primeru predloga za zaslišanje tožnice gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto.

22. Po mnenju sodišča je imela tožnica možnost predlagati dokaz z izvedencem revizijske stroke, (ki ga tožnica prvič predlaga šele v tožbi) že v postopku pred Agencijo. Njena trditev, da v postopku pred Agencijo brez svoje krivde ni predlagala izvedenca revizijske stroke iz razloga, ker je Agencija tisti organ, ki naj bi skrbno in strokovno opravil nadzor, kar pa je v izpodbijani odločbi očitno kršil, ni utemeljen. Da izvedenca ne bo predlagala, se je tožnica, kot smiselno trdi tudi sama, odločila po lastni presoji in ne iz objektivnih razlogov. Gre torej za nedovoljeno tožbeno novoto. Razen pavšalne navedbe, da bi izvedenec revizijske stroke ugotovil, da je tožnica pri pripravi Poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij ravnala v skladu z določbo 146. člena ZFPPIPP, Pojasnilom 7 ter da so v Poročilu v celoti izpolnjena vsa pravila stroke, tožnica svojega predloga ni ustrezno substancirala. Pojasnjeno tudi ni, zakaj bi bilo v konkretnem primeru potrebno angažirati izvedenca revizijske stroke in ne ocenjevanja vrednosti. Glede posameznih predlaganih zaslišanj sodišče še pojasnjuje, da neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, kot to določa 105. člen ZRev-2. Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna ali ne. To pa pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretno navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila. Zato s svojim ugovorom tudi iz tega razloga ne more biti uspešna.

23. Tudi iz celotnega postopka, tožbe ter dveh pripravljalnih vlog tožnice, ni mogoče ugotoviti, da bi bila kršena njena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS oziroma do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Za kršitev pravice do izjave gre le v primeru, če je glede na okoliščine konkretnega primera očitno, da prizadeta v postopku ni bila seznanjena z očitanim dejanjem in relevantnimi okoliščinami in se zato o tem ni mogla izjaviti. Za kršitev pravice do pravnega sredstva pa gre v primeru, ko stranka nima možnosti vložiti učinkovitega pravnega sredstva zoper odločbo, ki jo želi izpodbijati. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je imela tožnica možnost sodelovanja v postopku ter pravico do izjave pred izdajo izpodbijane odločbe, prav tako pa je lahko tudi vložila pravno sredstvo (tožbo) iz konkretno navedenih razlogov. Dejstvo, da pri tem ni bila uspešna, pa na zatrjevano kršitev ustavnih pravic ne vpliva.

24. V obrazložitvi izpodbijane odločbe o izreku opomina se tožena stranka sklicuje na 2. točko drugega odstavka 146. člena ZFPPIPP, ki med drugim določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec navesti, na podlagi katerih načel in standardov ocenjevanja vrednosti podjetij je bil opravljen pregled. V nadaljevanju tožena stranka na straneh 8-19 pojasnjuje 1. in 2. odstavek izreka odločbe o izreku opomina. Sodišče obrazložitve odločbe na tem mestu ne ponavlja in se z njo strinja.

25. Tožnica toženi stranki tudi očita, da je njene ugovore iz pripomb v zvezi z očitki sicer povzela na straneh 15-16 izpodbijane odločbe, ni pa se do njih opredelila. Tudi ta očitek ni utemeljen. Tožena stranka je na strani 13 v tretjem odstavku obrazložitve pojasnila, da je v Poročilu navedeno le, da bosta garažna hiša, katere prodaja je predvidena za leto 2014 in poslovna stavba, ki naj bi se prodajala v letu 2015, prodani po ocenjenih vrednostih. Predpostavke glede prodaje drugih sredstev, vključno s prodajo zalog, naložbenih nepremičnin ter finančnih naložb v prihodnjih letih, pa v Poročilu niso razkrite. Enako velja glede razkritja predpostavk glede višine poplačila posojil, danih družbam C. d.o.o. in Č. d.o.o. Pri tem tožena stranka v obrazložitvi odločbe še navaja, da je ena izmed glavnih predpostavk, na kateri temelji izvedba prisilne poravnave, kot je predlagana v Načrtu finančnega prestrukturiranja (v nadaljevanju NFP), odobritev bančnih posojil v višini 30 mio EUR družbi B. d.o.o. Pooblaščena ocenjevalka pa nikjer v Poročilu ni navedla te predpostavke in se tudi ni sklicevala na NFP. Strukture pričakovanih prejemkov iz zmanjšanja finančnih naložb v letu 2016 iz podatkov, navedenih v Poročilu, ni mogoče razbrati. Prav tako ni podana utemeljitev teh prejemkov. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, ko v odgovoru na tožbo zapiše, da ni bistvo očitkov, navedenih v odločbi v tem, da prodaje ne bi bile v Poročilu opisane, temveč v tem, da opis še ne pomeni razkritja podlag oziroma predpostavk v zvezi s tem. Res je tudi, da je tožena stranka vztrajala zgolj na zahtevi, da tožeča stranka predstavi dokaze v zvezi z opravljenimi postopki presoje pravilnosti napovedanih prihodkov in stroškov, ni pa zahtevala zagotovil glede negotovih napovedi. Sodišče tudi pritrjuje toženi stranki iz odgovora na tožbo, da je predmet izpodbijane odločbe Poročilo, ki se nanaša na družbo A. d.d., in ne poročilo, ki se nanaša na oceno vrednosti nepremičnin in lastniškega deleža v B. d.o.o.

26. Razkritja tožeče stranke so tudi po mnenju sodišča do te mere pomanjkljiva, da ni mogoče sklepati, da bi se lahko na podlagi takšnih razkritij uporabniki Poročila seznanili s konkretnimi uporabljenimi predpostavkami na način, da bi lahko kritično presojali verjetnost njihove uresničitve. Pri tem sodišče opozarja tudi na 137. člen ZFPPIPP, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. Res je tudi kar trdi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da se tožeča stranka v zvezi z očitanimi kršitvami MSOV v izjavi ni opredelila. Zato slednjega v tožbi na podlagi 104. člena ZRev-2 ne more več storiti. Bistvo očitkov v zvezi z razkritjem predpostavk pa je v tem, da tožeča stranka ni podala dokazov, ki podpirajo glavne predpostavke, o čemer pa se v izjavi ni izrekla. Navedbe o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju zato ne držijo. Prav tako je odločbo mogoče preiskusiti tudi v tem delu. Tabela Obrazložitev prihodkov in prilivov, na katero se tožnica sklicuje v tožbi, pa ni sestavni del Poročila in tožnica kaj takega niti ne trdi. Sicer pa tožeča stranka tudi sama priznava, da v Poročilu niso podani podatki o vrednostih posameznega premoženja. Po presoji sodišča obširna pojasnila, ki grajajo odločbe tožene stranke ali sodišča, ne morejo nadomestiti manjkajočih razkritij v Poročilu. MSOV 3 točka 5.1 tega standarda namreč podrobneje predpisuje, kaj mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti vsebovati, podrobneje pa vsebino poročila pojasnjuje tudi Pojasnilo št. 4 k SPS 1, ki ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo. Elementi, ki v cenitvenem poročilu niso podani, vplivajo na interpretacijo cene, ki je zaradi tega lahko napačna, ocena pa posledično neverodostojna. Tožnica pa sama v tožbi navaja, da zaradi varovanja zaupnih podatkov iz 91. člena ZRev-2 spornih podatkov ni posebej razkrivala v Poročilu. Glede nerazkritja predpostavk v zvezi s prodajo deleža B. d.o.o. pa tožena stranka vsebini Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala podjetja B. d.o.o., niti ni oporekala. Dejstvo pa je, da predpostavke odobritev bančnih posojil v Poročilu niso razkrite, kar med strankama niti ni sporno. Nedvomno pa bi tudi po mnenju sodišča tožeča stranka morala opraviti presojo pravilnosti napovedanih prihodkov in stroškov.

27. V zvezi z nerazkritjem analiz in utemeljitev projekcij EBITDA in EBIT marže pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, v Poročilu niso podane analize ali utemeljitve projekcij marž. Analiza zvišanja marže v letu 2012 ni podana, marže v letih 2014 in 2015 pa ne temeljijo na rednem poslovanju družbe, na kar pa v analizi projekcij ni bilo opozorjeno. Iz Poročila tudi niso razvidne predpostavke glede obsega prihodkov iz novih projektov v posameznem letu ter na kakšen način, če sploh, je tožeča stranka presojala verjetnost uresničitve napovedanih prihodkov od prodaje. Zato ni mogoče trditi, da so projekcije EBITDA in EBIT marž ustrezno razkrite, kar enako velja za utemeljitev poslovnih odhodkov.

28. Glede trditve o nezakonitosti odločbe o začetku postopka za izrek opomina z dne 20. 6. 2013 sodišče ugotavlja naslednje. Trditev tožeče stranke, da izpodbijana odločba s tem, ko se glede izkazanosti utemeljenega suma sklicuje na nedoločno gradivo, zbrano pri nadzoru, v posledici slednjega pa naj bi bila kršena njena pravica do učinkovite izjave in obrambe iz 138. člena ZRev-2 ter tožničina pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravnega sredstva in 25. člena Ustave RS, ni utemeljena. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožnica v skladu s 104. členom ZRev-2 že v izjavi grajala premalo konkretiziran utemeljen sum za začetek postopka proti tožnici. Iz odgovora na tožbo pa celo izhaja, da je tožnica sama izročila celotno dokumentacijo, ki je bila predmet nadzora pri Inštitutu njenim pooblaščenim osebam. 138. člen ZRev-2 po mnenju sodišča tako ni bil kršen, saj je tožnica po vročitvi odločbe o začetku postopka za izrek opomina, dobila možnost, da se o njej izjavi. Pri tem ne gre prezreti, da je odločba o začetku postopka po svoji vsebini procesna odločitev, ki se konča z odločbo o izreku opomina, če so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa, kar vse določajo členi 138 do 142 ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2. Za izdajo odločbe o začetku postopka torej zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina. Sporno tudi ni, da lahko podatke Agencija pridobi ali s strani Inštituta za revizijo, ali iz drugih virov kot so npr. pobude drugih fizičnih in pravnih oseb. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje, kar ji omogoča 138. člen ZRev-2. Agencija ni vezana na morebitno mnenje Inštituta, niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podala pooblaščena ocenjevalka in se do njih v tej fazi tudi ni dolžna opredeljevati. Šele v postopku za izrek opomina se presoja, ali so dejstva, navedena v odločbi o začetku postopka, resnična in dajejo podlago za izdajo odločbe o izreku opomina. Z vročitvijo odločbe o začetku postopka se namreč subjekt nadzora seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka ter na podlagi 139. člena ZRev-2 v njej navajati tudi dejstva in predlagati dokaze. S tem mu je zagotovljeno spoštovanje načela kontradiktornosti. Agencija šele nato lahko izda odločbo o izreku opomina v kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Pri tem lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka, oziroma v izjavi subjekta nadzora, kot to določa drugi odstavek 140. člena ZRev-2.

29. Sodišče pri tem še pripominja, da gre v obravnavani zadevi za postopek, ki se ne začne na podlagi 128. člena ZUP, torej na podlagi zahteve stranke, temveč za postopek, ki se začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Pomemben je še 92. člen ZRev-2, ki določa, da se nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci opravlja z namenom preverjanja, če pooblaščeni ocenjevalec pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ravna v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti. Pri tem mora v skladu z 91. členom ZRev-2 kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti premoženja. Nadzorni organ pa na podlagi 93. člena ZRev-2 opravlja nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci tudi z opravljanjem pregledov dela pooblaščenih ocenjevalcev. Ocenjevanje vrednosti namreč zagotavlja resničen in pošten prikaz vrednosti podjetij. Je hkrati najcelovitejši vir informacij o vrednosti gospodarskega subjekta na trgu in podlaga za odločanje drugih gospodarskih subjektov oziroma posameznikov.

30. Namen ocene, opravljene v skladu z MSOV, je dati utemeljeno zagotovilo, da je ocenjena vrednost podjetja kot celota brez bistveno napačnih navedb, ki bi bile dvoumne ali zavajajoče. ZRev-2 predvideva ukrepe, ki so po svoji pravni naravi različni. Ugotovitve Agencije so tudi po mnenju sodišča zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopku nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč v skladu s 101. členom ZRev-2 izreče, kadar ni pogojev za odvzem dovoljenja po 99. členu ZRev-2, oziroma za pogojni odvzem dovoljenja po 100. členu ZRev-2. Izrečeni ukrep ima tako podlago v zakonski ureditvi.

31. Tožbeni očitek, da je odločba neobrazložena, izrek odločbe pa premalo konkretiziran, je v nasprotju s podatki spisa. Prav tako je očitek, da odločba nima razlogov glede bistvenih navedb tožnice, neutemeljen. Iz izreka izpodbijane odločbe je mogoče natančno ugotoviti, katere kršitve so tožnici očitane in na kateri pravni podlagi. Slednje je v obrazložitvi izpodbijanih odločb še podrobneje obrazloženo. Tožena stranka se je v obrazložitvi svojih odločb tudi opredelila tako glede relevantnih dejanskih, kot pravnih razlogov za odločitev, tako da je njeni odločbi mogoče preizkusiti. Odločbi sta izdani v skladu s 107. členom ZRev-2 in 213. in 214 ZUP. Navedene določbe organu ne nalagajo integralnega citiranja vsebine kršenih predpisov v izreku. Pred upravni organ v postopku izreka opomina tudi ni mogoče postaviti formalnih zahtev, ki jih pred sodišče postavlja kaznovalno pravo ob izrekanju kazenskih sankcij. To izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča, ki je ob presoji ustavnosti določb o sankcijah, ki jih lahko izrekajo sektorski regulatorji, ugotovilo, da v teh primerih ne gre za določbe, ki bi imele naravo kaznovalnih določb v smislu kazenskega prava. Glede na naravo pravil o ocenjevanju vrednosti podjetij, pa se zakonodajalec lahko odloči za ureditev, ko se kaznovalne določbe v takem zakonu sklicujejo na določno opredeljena strokovna pravila, iz katerih je razvidno, kako je treba ravnati. Gre namreč za pravila, ki so rezultat strokovnih dognanj.

32. Tudi v ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami tožene stranke v izpodbijani odločbi strinja. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

33. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek za izdajo izpodbijanih odločb pravilen, prav tako sta pravilni in na zakonu utemeljeni izpodbijani odločbi. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.


Zveza:

ZRev-2 člen 33, 88, 101, 104, 105, 138. ZFPPIPP člen 146. ZUS-1 člen 20.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0Nzg2