VSRS Sodba I G 7/2012

Jedro

Na izrek ukrepa v konkretnem primeru ne vpliva okoliščina, ali je prizadeta oseba v času vodenja postopka oziroma izdaje odločbe agencije imela oziroma ni imela veljavnega dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja.

Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Sodišče zato ne nasprotuje tožničini tožbeni navedbi, da si stroka ni enotna in da je mogoče standarde razlagati tudi drugače, kot jih razlaga Agencija. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

K I. točki izreka:

1. Tožena stranka - Agencija za javni nadzor na revidiranjem (v nadaljevanju Agencija) je s I. točko izreka sklepa in odločbe sklenila, da se zavrne tožničin predlog za razveljavitev in ustavitev postopka ter z II. točko izreka odločila, da je tožnica pri revidiranju računovodskih izkazov družbe A., d. d. za leto 2010 kršila 4. člen Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2), ker iz revizijske dokumentacije glede na zahtevo osmega odstavka Mednarodnega standarda revidiranja (v nadaljevanju MSR) 230 (revizijska dokumentacija) ni razvidno, da bi si pridobila zadostne in ustrezne revizijske dokaze v zvezi z:

- opredmetenimi osnovnimi sredstvi in drugimi poslovnimi prihodki v povezavi z dokapitalizacijo odvisnih družb B., d. o. o., in D., d. o. o., s stvarnim vložkom, saj ni ugotovila kršitev sprejetega okvira računovodskega poročanja, čeprav so bili v letu 2010 iz naslova dokapitalizacije omenjenih odvisnih družb neupravičeno povečani prevrednotovalni poslovni prihodki v višini 3,150.564,00 EUR, kar ni skladno s šestim odstavkom MSR 500 (revizijski dokazi);

- dolgoročnimi finančnimi naložbami v višini 26,000.190,00 EUR, in sicer delnicami družbe C., saj ni ugotovila kršitev sprejetega okvira računovodskega poročanja in opustitev slabitev omenjene naložbe na dan 31. 12. 2010 skladno s Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS) 3.27(1), čeprav je družba C., konec leta 2010 pričela s postopkom prisilne poravnave in zavrnila izvršitev obvez, ki izhajajo iz sporazuma med družbama C. in A., d. d., ter dajejo slednji pravico prodati delnice prve po ceni 405,00 EUR za delnico, kar ni skladno s šestim odstavkom MSR 500 (revizijski dokazi);

- s kratkoročnimi finančnimi naložbami v višini 10,051.121,00 EUR - danima posojiloma družbama N., d. d., in H., d. d., ki sta v stečaju, saj ni razvidno, da bi presojala visoko negotovost v zvezi z izidom računovodske ocene - pravde zaradi neizpolnitve patronatske izjave s strani P., d. d., in utemeljenost razlogov, ki jih je P.,d. d., navajala za naizpolnitev patronatske izjave, ter ni presojala potrebe po prilagoditvi revizijskih postopkov zaradi nasprotujočih si informacij iz revizijskih dokazov, pridobljenih iz različnih virov, kar ni skladno s šestim in enajstim odstavkom MSR 500 ter desetim odstavkom MSR 540 (računovodske ocene).

Zaradi navedenih kršitev je bilo tožnici odvzeto dovoljenje Slovenskega inštituta za revizijo, izdano na podlagi odločbe DPR-1/06-238 za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, nazadnje podaljšano z odločbo DPR-P-1/10-719 z dne 2. 9. 2010, z veljavnostjo do 21. 7. 2012, kar pa se ne bo izvršilo, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila nove kršitve, zaradi katere bi ji bilo mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.

2. Tožnica s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke. Navaja, da se postopek izreka sankcije revizorju lahko vodi samo zoper osebo, ki ima veljavno dovoljenje pooblaščenega revizorja, njej pa je dovoljenje poteklo že 21. 7. 2012. Pri oceni dokapitalizacije odvisnih družb s stvarnim vložkom v višini 3,150,564,00 EUR je kot odločilno upoštevala računovodsko usmeritev družbe A., d. d., in vrednost, ki jo je upoštevalo registrsko sodišče. Enake kriterije pri oceni stvarnega vložka uporabljajo tudi druge mednarodne revizijske družbe. Prav tako ni utemeljen očitek, da je opustila slabitev dolgoročnih finančnih naložb v delnice C., v višini 26,000.190,00 EUR. Iz dveh pravnih mnenj izhaja visoka verjetnost, da bo družba C. svojo obveznost izpolnila. V skladu z določili MSR je bila pridobljena vsa potrebna revizijska dokumentacija in revizijski dokazi, zato slabitev naložbe v delnice C. ob upoštevanju znanih dejstev na dan 31. 12. 2010, ni bila potrebna. Zaradi pomembnosti zadeve je v poročilu neodvisnega revizorja dodan odstavek o poudarjanju zadeve z namenom, da poročilo ne bi bilo pomanjkljivo ali zavajajoče. Glede patronatske izjave pa je na podlagi mnenj odvetnika družbe in pravnih strokovnjakov s potrebno skrbnostjo ocenila stanje ter zaključila, da sta posojili, dani družbama N., d. d., in H., d. d., ustrezno zavarovani. Slabitev naložb na dan 31. 12. 2010 zato ni bila potrebna. Tožnica predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se ji izreče milejši ukrep.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. Podrobno navaja razloge, zaradi katerih ugovori glede uporabe materialnega prava in postopka niso utemeljeni.

4. V pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po prejemu odgovora na tožbo, tožeča stranka ugovarja stališčem tožene stranke.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodno varstvo proti odločbam nadzornega organa (Agencije) se po ZRev-2 zagotavlja v postopku, določenim s tem zakonom. ZRev-2 določa, da se za postopek sodnega varstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (Zakon o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), če ni s tem zakonom določeno drugače (drugi odstavek 109. člena). Skladno s 111. členom ZRev-2 v povezavi s 111. členom Zakona o sodiščih (ZS) v postopku sodnega varstva odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov. V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa (Agencije) v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

7. Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek odločanja pred Agencijo izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku odločanja Agencije uporablja podrejeno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2). V skladu z ZRev-2 Agencija med drugim odloča v postopku nadzora nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev ter izreka ukrepe nadzora (drugi odstavek 31. člena). Pooblaščenemu revizorju v predpisanem postopku izreče pogojni odvzem dovoljenja (tretja alineja prvega odstavka 53. člena), če pooblaščeni revizor med drugim krši pravila revidiranja in je zaradi te kršitve poročilo o revidiranju, ki ga je podpisal, pomanjkljivo oziroma zavajajoče (druga alineja drugega odstavka 54. člena ZRev-2).

8. Predpise, ki urejajo ocenjevanje oziroma revidiranje, je treba razlagati in uporabljati tako, da je zagotovljen resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida družbe. Tako kot za (skoraj) vse normativne akte je tudi računovodske standarde in standarde revidiranja mogoče razlagati in razumeti na različne načine. Sodišče zato ne nasprotuje tožničini tožbeni navedbi, da si stroka ni enotna in da je mogoče standarde razlagati tudi drugače, kot jih razlaga Agencija. Vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru obvelja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke, po drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag oziroma uporaba katerih možnih metod je pravilna, pa je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil revizijskih in računovodskih standardov (glej sodbe Vrhovnega sodišča G 18/2003, G 11/2007 in G 3/2012).

9. Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZRev-2 revidiranje zajema revidiranje računovodskih izkazov, druge posle dajanja zagotovil in posle opravljanja dogovorjenih postopkov, ki se izvajajo na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov s področja revidiranja, dajanja zagotovil in etike. Revidiranje mora potekati na način, določen z ZRev-2, mednarodnimi revizijskimi standardi in drugimi pravili Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov s področja revidiranja, temeljnimi revizijskimi načeli in drugimi pravili revidiranja, ki jih sprejme Slovenski inštitut za revizijo, ter drugimi zakoni, ki urejajo revidiranje posameznih pravnih oseb oziroma druge oblike revizije, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi (4. člen ZRev-2). Pri revidiranju je tako treba upoštevati tudi MSR 500 (revizijski dokazi), ki v drugem odstavku določa, da si mora revizor pridobiti zadostne in ustrezne revizijske dokaze, da lahko preveri utemeljenost sklepov, na podlagi katerih oblikuje revizijsko mnenje.

10. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega odločbe z materialne plati je Vrhovno sodišče preizkusilo, ali odločba temelji na ustreznem materialnem predpisu, ter preverilo očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče soglaša z odločitvijo tožene stranke in se na podlagi 71. člena ZUS-1 na razloge, navedene v njeni obrazložitvi, sklicuje.

11. Tožbeni ugovor, da je tožnici 21. 7. 2012 poteklo dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja in da se ji zato ne more izreči ukrepa odvzema oziroma pogojnega odvzema dovoljenja, ni utemeljen.

12. Po določbi drugega odstavka 48. člena ZRev-2 dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja velja dve leti od izdaje, njegova veljavnost pa se na zahtevo imetnika lahko podaljša vsakič za dve leti, če opravi program dodatnega strokovnega izobraževanja po pravilniku (drugi odstavek 48. člena ZRev-2). Če programa dodatnega strokovnega izobraževanja ne opravi ali ne vloži zahteve za podaljšanje dovoljenja, to preneha veljati. V zahtevi za ponovno izdajo dovoljenja mora zainteresirana oseba izkazati, da izpolnjuje pogoje, ki so predpisani v prvem odstavku 48. člena Zrev-2; za ponovno pridobitev dovoljenja pa mora poleg pogojev, predpisanih za pridobitev dovoljenja, opraviti še program dodatnega strokovnega izobraževanja iz drugega odstavka tega člena (tretji odstavek 48. člena ZRev-2). ZRev-2 razlikuje med odvzemom dovoljenja (četrta alineja prvega odstavka 48. člena v zvezi z drugim odstavkom 54. člena) in prenehanjem veljavnosti dovoljenja iz razloga po tretjem odstavku 48. člena ZRev-2. V primeru prenehanja veljavnosti dovoljenja lahko posameznik, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 48. člena ZRev-2 ter opravi dodatno izobraževanje, zahteva ponovno izdajo dovoljenja (kar ne velja za primere odvzema dovoljenja iz razloga po drugem odstavku 54. člena ZRev-2). Na izrek ukrepa v konkretnem primeru ne vpliva okoliščina, ali je prizadeta oseba v času vodenja postopka oziroma izdaje odločbe agencije imela oziroma ni imela veljavnega dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. Kot izhaja iz dopisa tožene stranke, je bilo tožnici v letu 2013 na njeno zahtevo ponovno izdano dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. V sodbi I G 6/2012 je Vrhovno sodišče sicer zavzelo stališče, da pooblaščenemu revizorju ni mogoče izreči opomina po tem, ko mu je prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, vendar pa se dejanske okoliščine obeh primerov med seboj razlikujejo. Preizkusni rok enega leta, določen v izreku odločbe (da tožnici dovoljenje ne bo odvzeto, če v tem roku ne bo storila nove kršitve, zaradi katere bi ji bilo mogoče odvzeti dovoljenje ali izreči opomin), pa, kot pravilno navaja tožena stranka, začne teči od pravnomočnosti odločbe dalje.

13. Glede kršitve MSR 500 (v zvezi z dokapitalizacijo odvisnih družb) tožeča stranka zatrjuje, da si je pridobila zadostne in ustrezne revizijske dokaze za vrednotenje opredmetenih osnovnih sredstev v povezavi z dokapitalizacijo odvisnih družb. Navaja, da je upoštevala računovodske usmeritve A., d. d., glede nepremičnin, ki jih kot stvarne vložke vlaga v odvisne družbe v njeni izključni lasti ter naravo stvarnega vložka in višino vpisanega osnovnega kapitala v sodni register.

14. Pritožbeni ugovor, da ne gre za neupravičeno povečane prevrednotovalne poslovne prihodke in da revizija temelji na računovodskih usmeritvah A., d. d., naravi stvarnega vložka ter višini novo vpisanega osnovnega kapitala v sodni register, nima opore v določbah SRS in MSR. Računovodske usmeritve A., d. d., pomenijo zgolj okvir revidiranja in so predmet kritične presoje revizorja; v sodnem registru registrirani znesek osnovnega kapitala (iz naslova stvarnega vložka) pa nima (nujno) neposrednega vpliva na povečano knjigovodsko vrednost finančne naložbe matičnega podjetja.

15. Dokapitalizacija odvisnih družb B., d. o. o., in D., d. o. o., ki sta v 100 % lasti matične družbe A., s stvarnim vložkom v računovodskih izkazih matične družbe A., računovodsko ni ustrezno obravnavana. Navedeni poslovni dogodki niso komercialne narave, kar bi sicer v skladu s SRS 1.13 lahko bila podlaga za pripoznavanje stvarnih vložkov po pošteni vrednosti.(2) Dokapitalizacija namreč ni bila realizirana navzven (s prodajo na trgu), zato ne pomeni komercialnega dogodka. Odvisni družbi sta že pred dokapitalizacijo pri svojem poslovanju uporabljali nepremičnine, ki so bile predmet prenosa. Transakcija zato nima ekonomske vsebine in lahko pomeni le reorganizacijo sredstev znotraj skupine. Osnovna sredstva niso bila odtujena, saj jih je prenosna družba le transformirala in s prenosom na odvisni družbi zamenjala za finančno naložbo brez ekonomske vsebine, zato ni podlage za pripoznanje stvarnih vložkov po pošteni vrednosti.

16. Stališče 16 Slovenskega inštituta za revizijo z dne 5. 3. 2012, na katerega se v tožbi sklicuje tožnica, ni bilo podlaga za začetek postopka izreka odvzema dovoljenja. Do sprejetja tega stališča (sprejeto je bilo z namenom preprečevanja neustreznih ravnanj pooblaščenih revizorjev v zvezi z obravnavanjem začetnega pripoznavanja finančnih naložb v odvisne družbe) niso bila spremenjena računovodska pravila oziroma pravila revidiranja, zato to stališče ne pomeni nove prakse pri oceni vrednosti stvarnih vložkov, vloženih v odvisne družbe.

17. Pritožbeni ugovor, da iz mnenj CEE DPP Tehnical Desk, Ernest & Young in Pricewaterhouse Coopers izhaja, da se pri vrednotenju transakcij prenosa stvarnega vložka lahko uporabi knjigovodsko ali pošteno vrednost, ni utemeljen. V obravnavanem primeru ne gre za prodajo ali pridobitev dodatnih deležev matične družbe v odvisnih družbah (kar bi upravičevalo takšno vrednotenje). Družba A., d. d., je bila že pred prenosom 100 % lastnica odvisnih družb. Iz revizijske dokumentacije pa ne izhaja, da bi bile nepremičnine, ki so bile kot stvarni vložek prenesene v odvisni družbi, v teh več vredne, kot so bile v matični družbi, niti ne izhajajo morebitne bodoče gospodarske koristi stvarnega vložka v odvisnih družbah.

18. V letnem poročilu A., d. d., so navedene transakcije obravnavane kot prevrednotovalni poslovni prihodek (presežek prodajne vrednosti nad knjigovodsko vrednostjo). Glede na višino čistega dobička A., d. d., v višini 1,430.858,00 EUR in predstavljene „prihodke iz naslova dokapitalizacije v višini 3,150.564,00 EUR“ je A., d. d., izkazovala čisti dobiček, čeprav bi v skladu s pravili revidiranja morala izkazati izgubo v višini 1,719.706,00 EUR. Zaradi neustrezne presoje in neupravičenega pripoznanja poslovnih prihodkov iz naslova dokapitalizacije odvisnih družb poslovni izid družbe A., d. d., v računovodskih izkazih za leto 2010 ni resnično predstavljen. Razumen in skladen s podatki spisa je zato očitek Agencije, da iz revizijske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnica preverjala prihodnje denarne tokove iz naslova prenesenih sredstev v odvisni družbi kot stvarni vložek, ki bi upravičevali njihovo izkazovanje po pošteni vrednosti, skladno z določbami SRS in MRS.

19. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke glede opustitve slabitve dolgoročnih finančnih naložb družbe A., d. d., v delnice družbe C., d. d. Slednja je 29. 7. 2010 zavrnila opcijo odkupa svojih delnic (po sporazumu, sklenjenim med družbo C. in družbo A. o ustanovitvi predkupne pravice in o prepovedi razpolaganja z delnicami in sporazumu o ustanovitvi odkupne pravice in odpovedi razpolaganja z delnicami) v vrednosti 26,000.190,00 EUR, v novembru 2010 pa je bil zoper njo začet postopek prisilne poravnave. Zavrnitev odkupa delnic je družba C. utemeljila s sklicevanjem na 247. člen ZGD-1 (pridobivanje lastnih delnic) ter ničnost pogodbe v primeru odkupa lastnih delnic.

20. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da pri merjenju vrednosti dolgoročnih finančnih naložb ni bila zasnovana projekcija denarnih tokov na razumnih in sprejemljivih predpostavkah, ki pomenijo najboljšo poslovodsko oceno spleta gospodarskih okoliščin, ki bodo obstajale v preostali dobi koristnosti sredstev (MSR 36). Tožeča stranka ni ugotovila, ali je finančna naložba izkazana v pravi vrednosti. Zavrnitev izpolnitve zaveze s strani družbe C.,pomeni visoko stopnjo tveganja neizpolnitve, zato bi tožeča stranka morala preveriti pravilnost ocene poslovodstva glede obstoja tveganja, da je finančna naložba izkazana v previsoki vrednosti. Družba A. ni ugotavljala sedanje vrednosti pričakovanih prihodnjih denarnih tokov iz naslova delnic, diskontiranih po trenutni tržni donosnosti za podobna finančna sredstva; morebitno nastalo izgubo bi zato morala pripoznati kot prevrednotovalni finančni odhodek. Poslovodstvo družbe A. je obstoj visoke verjetnosti izpolnitve zaveze (odkup delnic) s strani družbe C. utemeljilo z mnenjem pravnih strokovnjakov. Ta mnenja lahko pomenijo le pravno videnje razmerja med družbama, ne zajemajo pa računovodskega obravnavanja in razlogov za zavrnitev odkupa delnic s strani družbe C. Pooblaščeni revizor je v skladu z revizijskimi postopki dolžan ovrednotiti (kot revizijski dokaz) delo in sprejemljivost ugotovitev pravnih strokovnjakov oziroma veščakov ter skladnost njihovih ugotovitev z drugimi revizijskimi dokazi - dejstvom, da je družba C. zavrnila opcijo odkupa svojih delnic in da je bila v postopku prisilne poravnave (kar je zanesljivo znamenje, da utegnejo biti sredstva oslabljena).

21. Glede kratkoročnih finančnih naložb - posojil, danih družbama v stečaju N., d. d., in H., d. d., zavarovanih s patronatsko izjavo družbe P., d. d., tožeča stranka zatrjuje, da je v skladu s MRS 500 in MRS 540 ocenila stopnjo ocenjevalne negotovosti za računovodsko oceno glede izida pravde v zvezi s patronatsko izjavo, ki jo je dala P., d. d.

22. Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da si tožeča stranka med drugim ni pridobila zadostnih in ustreznih revizijskih dokazov, prav tako ni ovrednotila stopnje ocenjevalne negotovosti za računovodsko oceno glede izida pravde v zvezi s patronatsko izjavo. Pravna mnenja in poročilo odvetnika, na katerih temeljijo zaključki tožeče stranke, da bo P., d. d., izpolnila obveznost iz patronatske izjave, ne izražajo gotovosti - zahtevanega standarda, da se bodo s to postavko povečale gospodarske koristi P. Velika verjetnost izida pravde med P.,d. d., in A., d. d., ne zadošča, zato ni mogoče zaključiti, da oblikovanje popravkov iz naslova slabitev terjatev ni potrebna. Tudi poudarjanje zadeve v revizorjevem mnenju ni nadomestilo za prilagoditev revizorjevega mnenja, kadar to zahtevajo okoliščine določenega revizijskega posla ali razkritje v računovodskih izkazih, ki jih primeren okvir računovodskega poročanja zahteva od poslovodstva.

23. Tožena stranka je imela zakonsko podlago za izrek pogojnega odvzema dovoljenja v 55. členu ZRev-2, v odločbi (32. in 33. stran obrazložitve) pa so navedene olajševalne okoliščine (tožeči stranki v preteklosti ni bil izdan ukrep nadzora, po pričakovanju tožene stranke bo z izrečenim ukrepom dosežen namen ukrepa nadzora ter da bo tožnica v bodoče računovodske izkaze revidirala v skladu s pravili revidiranja), ki omogočajo izrek milejšega ukrepa. Tako ne drži tožbeni ugovor, da je tožena stranka odločila arbitrarno. Njena odločitev temelji na ugotovitvi, da je zaradi kršitev pravil revidiranja poročilo o revidiranju pomanjkljivo oziroma zavajajoče (druga alineja drugega odstavka 54. člena ZRev-2) ter da obstajajo olajševalne okoliščine, ki upravičujejo izrek pogojnega odvzema dovoljenja. Glede na težo kršitev niso izpolnjeni pogoji za izrek milejšega ukrepa - opomina (56. člen ZRev-2).

24. Ugovori glede postopka niso utemeljeni. V skladu z 104. členom ZRev-2 je imela tožnica v postopku izreka ukrepa nadzora možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah glede v odločbi o začetku postopka očitanih ji kršitvah pravil revidiranja. S tem pa je bilo zagotovljeno spoštovanje načela kontradiktornosti v tem postopku.

25. Agencija je odločila brez naroka, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 105. člena ZRev-2. Sodišče pa na podlagi 115. člena ZRev-2 odloča praviloma na seji (brez obravnave). V obravnavanem primeru dokazi, ki so bili predlagani v tožbi, po presoji sodišča ne bi v ničemer prispevali k razjasnitvi ugotovljenih kršitev. Sodišče je zato odločilo na seji senata.

26. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 109. člena ZRev-2).

K II. točki izreka:

27. Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo, pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) SRS 3.27 (finančne naložbe) določa, če obstajajo nepristranski dokazi, da je nastala izguba zaradi oslabitve pri finančni naložbi v kapitalski instrument, za katerega ni objavljena cena na določenem trgu in ki ni izkazan po pošteni vrednosti, temveč po nabavni vrednosti, ker njegove poštene vrednosti ni mogoče zanesljivo izmeriti, ali v izpeljani finančni instrument, ki je z njim povezan in ga je treba poravnati z dobavo kapitalskih instrumentov, za katere ni objavljena cena na delujočem trgu, se znesek izgube zaradi oslabitve izmeri kot razlika med knjigovodsko vrednostjo finančnega sredstva in sedanjo vrednostjo pričakovanih prihodnjih denarnih tokov, razobrestenih (diskuntiranih) po trenutni tržni donosnosti za podobna finančna sredstva, in pripozna kot prevrednotovalni finančni odhodek. Takšnih izgub zaradi oslabitve ni dovoljeno razveljaviti.

(2) SRS 1.13 določa, da se nabavna vrednost opredmetenega osnovnega sredstva, pridobljenega z zamenjavo za kako drugo nedenarno sredstvo ali sredstvo, ki je deloma denarno ali deloma nedenarno, določi glede na pošteno vrednosti pridobljenega opredmetenega osnovnega sredstva, razen če menjalni posel nima trgovalne vsebine ali poštene vrednosti, niti prejetega niti danega sredstva ni mogoče zanesljivo izmeriti. Če se prejeto sredstvo ne ovrednoti po pošteni vrednosti, se njegova nabavna vrednost izmeri po knjigovodski vrednosti danega sredstva. Opredmeteno osnovno sredstvo, pridobljeno z državno podporo ali donacijo, se izkazuje po nabavni vrednosti, če ni znano, pa po pošteni vrednosti.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017