VSC Sodba Cpg 102/2021

Jedro

Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika je posebej urejeno v 7. Poglavju ZGD-1 v členih 667 do 672. Po določbi člena 667 se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo pri čemer s prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika, ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Z vpisom prenosa v register podjetnik preneha opravljati dejavnost, AJPES pa opravi izbris podjetnika iz poslovnega registra (tretji odstavek 671. člena ZGD-1), saj ta preneha obstajati (tretji odstavek člena 591 ZGD-1). Tožeča stranka kot samostojni podjetnik je tako prenehala obstajati in kot taka ne more biti več aktivno legitimirana za ta spor.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki D. d.o.o. znesek 84.227,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 10. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh. Za tožečo stranko D. R., G. ... se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki D. d.o.o. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.116,30 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu tožečih strank D. R., G. ... in D. d.o.o., G. ... (prvotno: D. ... s.p.) zoper toženo stranko ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo zneska 84.227,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2017 dalje tožečima strankama v 15 dneh (točka II. izreka) ter plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov (točka III. izreka). Iz med pravdnima strankama nespornih trditev, da je prvo tožeča stranka D. ... s.p. kot podizvajalka za toženo stranko kot naročnika po sklenjeni pogodbi in aneksih izvedla gradnjo transportnih, primarnih in sekundarnih vodov – sistem B, sklop 2 v občini C., G., K., P., R., da so bila vsa naročena dela dejansko izvedena in predana investitorju, ki je prevzem potrdil; da so bila tožeči stranki dela plačana zgolj v višini ponudbene cene v pogodbi ne pa v višini dejansko opravljenih in zaračunanih del kot jih je obračunala tožeča stranka v vtoževanem končnem obračunu, čeprav med pravdnima strankama ni bilo sporno, da bo podizvajalec opravljena dela obračunal po enotnih cenah iz ponudbe in po dejansko izvršenih količinah, ki jim kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka ni obrazloženo oporekala, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama plačati vtoževani znesek dejansko opravljenih del.

2. Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. V obrazložitvi pritožbe primarno uveljavlja nesklepčnost tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na aktivno legitimacijo tožeče stranke. Meni, da se zaradi statusnega preoblikovanja prvotno tožeče stranke D. ... s.p. v d.o.o. na način prenosa samostojnega podjetnika na prevzemno družbo D.d.o.o., postopek zoper samostojnega podjetnika (očitno prav: z samostojnim podjetnikom) kot tožečo stranko ne more voditi več, saj samostojni podjetnik ne obstaja več. V delu, v katerem pa se sodba glasi na fizično osebo D. R., pa da tožeča stranka ni podala nobene trditve iz katere bi izhajala upravičenost te osebe karkoli terjati od tožene stranke, niti sodišče te spremembe ni pojasnilo, niti zato ni nobene materialno pravne podlage. Enako da velja tudi za solidarnost na strani tožečih strank. Sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je to v celoti spregledalo dogovor med pravdnima strankama, da je za plačilo del tožeči stranki s strani tožene stranke ključno predhodno priznanje del s strani končnega investitorja oziroma inženirja na njegovi strani in da se do navedenega dogovora niti do uporabe določb F. R. sodišče ni opredelilo, kar da predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da tožeča stranka v postopku ni zadosti konkretizirala svojega tožbenega zahtevka in posledično ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Da je sodišče samo nadomeščalo pomanjkljivo trditveno podlago s sklicevanjem na dokaze, da se je sklicevalo na povsem nedoločene dokaze, na povsem neuporabno izpovedbo prič, da se ni opredelilo do vtoževanega zneska v višini 2.745,14 EUR, ki iz opredelitve tožbenega zahtevka ne izhaja in da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo zahtevkov tožeče stranke po F. R., ki da pomenijo za tožečo stranko prekluzijo uveljavljanja zahtevkov, kar da so vse kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka nadalje očita sodišču prve stopnje napačen zaključek, da naj bi bila vsa vtoževana dela dejansko izvedena. Navaja, da edini razlog za neplačilo ni bil v nepriznanih količinah toženi stranki s strani nadzornega inženirja, temveč da je v postopku večkrat navedla, da so vtoževana dela med pravdnima strankama sporna in je prerekala količine, cene in naročila. Vztraja, da so morala biti podizvajalčeva dela najprej potrjena s strani investitorja oziroma njegovega nadzornega inženirja in šele nato je tožena stranka dela lahko naprej potrdila in plačala tožeči stranki. Da je torej ključno priznanje del toženi stranki kot glavnemu izvajalcu, kar da je pogoj za priznanje del tožeči stranki in da je tudi knjige obračunskih izmer potrjeval inženir investitorja. Pri tem se sklicuje na določbo 5. člena s tožečo stranko sklenjene pogodbe in izpoved samega zastopnika tožeče stranke in zaslišanih prič. Sodišču prve stopnje očita, da je navedeni dogovor med pravdnima strankama povsem spregledalo in da se do njega ni opredelilo. Poudarja, da se vsebinsko do del tožeče stranke ni nikoli opredeljevala, ampak jih je sladno z določili FIDIC posredovala naprej inženirju investitorja v potrditev, kar da je v postopku večkrat ponovila, tožeča stranka pa da temu ni nasprotovala, zato da ta dejstva štejejo za priznana. Da je tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke izjavil, da so za tožečo stranko prav tako veljala določila FIDIC Rdeče knjige in da je celo sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da je ta potrebno upoštevati pri presoji konkretnega pravnega razmerja, a da se do teh določil ni opredelilo. Dodatno opozarja na pravno teorijo, ki da prav tako meni, da v primeru, ko glavni izvajalec v situacijo ali potrdilo o plačilu vključi tudi dela, ki jih je izvedel podizvajalec oziroma izvajalec, naročniku predloži situacijo in tej priloži situacijo svojega podizvajalca, ni mogoče sklepati, da je s tem pripoznal terjatev podizvajalca, kar da povsem napačno sklepa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožena stranka, da tako del podizvajalca, ki jih je predala naprej investitorju v potrditev, ker je bilo tako dogovorjeno, ni priznala niti pripoznala. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je to povsem napačno štelo, da so dela v knjigi obračunskih izmer potrjena, kar da ne drži in je tožena stranka tem izrecno nasprotovala, sodišče pa ni pojasnilo katere listine to konkretno dokazujejo in toženi stranki ni nikoli naložilo, da naj te predloži. Sicer pa da iz listin v spisu I Pg 23/2020 Okrožnega sodišča v M. S. v sporu med toženo stranko in investitorjem izhaja, da sta knjigi obračunskih izmer tožene stranke do investitorja kot tudi tožeče stranke do tožene stranke v delu, ki se nanaša na vtoževana dela nepotrjeni. Navaja, da ker so dela s strani nadzornega inženirja investitorja nepriznana so posledično tudi sporna. Tožena stranka pa da ni izkazala, da je sporna vtoževana dela tudi izvedla v zatrjevanih količinah, da je dodatna dela dobila naročena ter na kakšen način je določila cene. Tožeča stranka ni določno navedla kaj vtožuje in ker se do navedb tožene stranke v njeni šesti pripravljalni vlogi ni opredelila se toženi stranki postavlja vprašanje ali je s tožbo uveljavljala le postavke za katere je v šesti pripravljalni vlogi predložila dokazila. Tožena stranka nadalje kot nerelevantno označi presojo sodišča vezano na rok plačila vtoževanega računa tožeče stranke. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more v nedogled čakati na plačilo investitorja toženi stranki. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je izkazana utemeljenost računa po temelju in višini in se nato ukvarjalo še z rokom plačila, ter da bi bil rok plačila in s tem povezana sodna praksa lahko relevanten zgolj in samo v primeru, če bi šlo res za nesporna dela, kar pa da ne drži. Dodatno pa, da gre še poudariti, da tudi sodna praksa dopušča izjemo v smislu razumevanja določila ″bom plačal, če dobim plačano‶ takrat, ko podizvajalec izrecno privoli v prenos rizika oziroma, ko se podizvajalec in izvajalec dogovorita za skupen prevzem rizika do investitorja (tako npr. VSL v zadevi I Cpg 1059/2010) kar pa da je dejansko bilo dogovorjeno v konkretnem primeru. Prav tako tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se to ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke v zvezi s pravočasnostjo zahtevka tožeče stranke po F. R., ker da bi zahtevki morali biti podani že neposredno po izdaji potrdila o prevzemu del 24. 9. 2015 in ne šele 22. 2. 2017 oziroma 31. 8. 2017, ko je bil izdan vtoževani račun, kar pa da je tudi eden od razlogov zaradi katerih dela s strani nadzornega inženirja niso bila priznana.

3. Tožeča stranka je na pritožbene navedbe tožene stranke obrazloženo odgovorila in prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene ter predlagala njihovo zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno, kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prve tožeče stranke t.j. fizične osebe D. R., utemeljena, v preostalem delu pa je pritožba neutemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po obvestilu D. d.o.o., da je bila 20. 12. 2018 izvedena pripojitev prvotno tožeče stranke D. ... s.p. k prevzemni družbi D. d.o.o., ki je prevzela vse pravice in obveznosti prvotno tožeče stranke ter tako postala univerzalni pravni naslednik sprva tožeče stranke, ki je bila nato izbrisana iz poslovnega registra in je prenehala obstajati¹ s sklepom z dne 11. 2. 2019 odločilo, da se postopek na strani tožeče stranke nadaljuje z D. ... s.p. in z družbo D. d.o.o., v izpodbijani sodbi pa je namesto samostojnega podjetnika navedlo fizično osebo D. R. Tožena stranka takšno odločitev sodišča prve stopnje utemeljeno pritožbeno izpodbija kot materialnopravno nepravilno. Statusno preoblikovanje samostojnega podjetnika je posebej urejeno v 7. Poglavju ZGD-1 v členih 667 do 672. Po določbi člena 667 se podjetnik lahko statusno preoblikuje s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo pri čemer s prenosom podjetja preidejo na družbo podjetje podjetnika, ter vse pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem, družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Z vpisom prenosa v register podjetnik preneha opravljati dejavnost, AJPES pa opravi izbris podjetnika iz poslovnega registra (tretji odstavek 671. člena ZGD-1), saj ta preneha obstajati (tretji odstavek člena 591 ZGD-1). Tožeča stranka kot samostojni podjetnik je tako prenehala obstajati in kot taka ne more biti več aktivno legitimirana za ta spor. Da bi kot tožeča stranka vstopila v pravdo poleg prevzemne družbe fizična oseba D. R., v spisu ni zaslediti, za to ni niti predloga niti trditev, niti za to ni nobene pravne podlage. Univerzalni materialni pravni naslednik prvotno tožeče stranke in s tem aktivno legitimiran za ta spor je tako le D. d.o.o.. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožeča stranka le D. d.o.o., glede fizične osebe kot tožeče stranke pa sodbo razveljaviti in zahtevek v tem delu zavrniti (člen 340 in 357 v zvezi s členom 339/2 točka 11 ZPP).

6. V preostalem delu je pritožba neutemeljena.

7. Očitek sodišču prve stopnje, da je to v postopku zagrešilo več očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe je neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh za odločitev v tem sporu odločilnih relevantnih navedb pravdnih strank, tako tudi tožene stranke. Teh ni spregledalo ali jih ignoriralo, kot skuša to pritožbeno prikazati tožena stranka. Tudi ni slediti toženi stranki, da tožeča stranka svojega tožbenega zahtevka ni konkretizirano uveljavljala, da glede tega ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage, da je sodišče prve stopnje samo nadomeščalo trditveno podlago tožeče stranke s sklicevanjem na nekonkretizirane listinske dokaze in nepomembne izpovedbe prič. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek določno opredelila in dokazala njegovo utemeljenost tako po temelju kot višini, vse v meji, ki ustreza toženčevi konkretizaciji ugovornih navedb. Če so bile te nesubstancirane, pavšalne in votle ne more od tožeče stranke zahtevati bolj konkretnih odgovorov in navedb, kot jih je ta podala in dokazovala in sodišču prve stopnje očitati pomanjkljivih razlogov o odločilnih dejstvih kot jih je to na podlagi trditev in izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo in obrazložilo v izpodbijani sodbi. Sodba sodišča prve stopnje ima tako jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih trditvah pravdnih strank in temelji na prepričljivo obrazloženi in skrbno izvedeni dokazni oceni predlaganih in izvedenih dokazov in pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje nima razlogov dvomiti. Pritožbene navedbe o nepravilno ocenjenih izpovedbah prič in nepopolnih listinskih dokazih pa so zgolj dokazna ocena tožene stranke, ki nima podpore v vsebini izvedenih listinskih dokazov niti v zapisnikih o izpovedbah strank in prič. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe je bil edini konkretizirani ugovor tožene stranke zoper zahtevek tožeče stranke v tem, da nadzorni inženir investitorja del še ni priznal in da so zato sporna. To pa priznava tožena stranka tudi v pritožbi, ko navede, da je večkrat jasno navedla v svojih vlogah, da se vsebinsko do del tožeče stranke nikoli ni opredeljevala, ampak jih je skladno z določili F. R. posredovala naprej inženirju investitorja v pregled in potrditev.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo pogodbeni odnos med pravdnima strankama in se pravilno opredelilo tudi do določb F. R². Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili v pogodbenem razmerju in sicer tožeča stranka kot podizvajalec in tožena stranka kot naročnik gradbenih del. Tudi ni bilo sporno, da se je tožeča stranka zavezala izvesti v pogodbi dogovorjena dela po priloženi ponudbi, tožena stranka se je zavezala opravljena dela plačati tožeči stranki po potrjenih mesečnih situacijah v roku 5 dni po prejemu plačila s strani investitorja. Prav tako ni bilo sporno, da sta pravdni stranki s pogodbo dogovorili, da se bodo opravljena dela obračunavala po enotnih cenah iz ponudbe podizvajalca in po dejanskih izvršenih količinah, evidentiranih in potrjenih v knjigi obračunskih izmer in da bo obračunavanje del podizvajalec izvršil z izstavitvijo začasnih mesečnih situacij in končne situacije, skladno s podčlenom 14.11 Splošnih pogojev pogodbe. Nadalje je bilo dogovorjeno, da se situacije izstavljajo na podlagi dejansko opravljenih del, da je naročnik, torej tožena stranka, dolžan situacijo potrditi v pogodbi dogovorjenem roku, nesporni del potrjenega računa oziroma mesečne situacije pa podizvajalcu plačati v roku 5 dni od prejema plačila s strani investitorja. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je bilo toženi stranki kot glavnemu izvajalcu izdano potrdilo o prevzemu del s strani odgovornega nadzornika investitorja, kar pomeni, da so bila vsa dela na tem projektu izvedena in da je bil projekt zaključen, torej je tožeča stranka izvedla vsa pogodbeno dogovorjena dela.

9. Tožeča stranka je trdila in dokazala, da je dejansko izvedena količina del presegala pogodbeno vrednost za vtoževani znesek. Kaj predstavlja zahtevek tožeče stranke po vtoževanem končnem obračunu – računu, je tožeča stranka jasno obrazložila in dokazala. Da je temu tako, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in v točki 15 in nadaljnjih podrobno obrazložilo kateri listinski dokazi in izpovedbe prič potrjujejo utemeljenost zahtevka tožeče stranke v vtoževani višini, kakor tudi kje in kdaj je tožeča stranka zahtevek po vtoževanem računu uveljavljala od tožene stranke.³

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako jasno izhaja, da je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju s toženo stranko kot naročnikom, da je dela izvajala po njenem naročilu, da je izvedena dela evidentirala v mesečnih situacijah, ki jih je predložila toženi stranki v potrditev. Tožena stranka je bila tako kot naročnik dolžna pregledati in v nespornem znesku potrditi opravljena dela tožeče stranke in nesporni del plačati tožeči stranki v pogodbeno dogovorjenem roku. Res so bili sestavni del med pravdnima strankama sklenjene pogodbe splošni pogoji F. R., vendar so ti zavezovali toženo stranko v razmerju do glavnega naročnika oziroma investitorja. Da bi rizike potrjenih oziroma nepotrjenih izvedenih količin tožene stranke kot glavnega izvajalca s strani investitorja in rizike plačila iz tega razmerja prevzela tožeča stranka pa iz pogodbe in izvedenih dokazov ne izhaja, kar vse je ugotovilo in pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje. Zmotno je zato mnenje tožene stranke, da so dela v vtoževanem znesku sporna že iz razloga, ker da teh toženi stranki ni potrdil in (še) ni priznal nadzorni inženir investitorja. Da bi dela podizvajalca moral najprej potrditi investitor in šele nato naročnik podizvajalca, torej tožena stranka, ne izhaja niti iz teorije, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Ob dejstvu, da so bila pogodbena dela v količinah obračunanih s strani tožeče stranke v zahtevku z dne 28. 1. 2016 poslanem toženi stranki in nato s strani tožene stranke vključena v zahtevek tožene stranke do investitorja oziroma njegovega nadzornega inženirja, kar izhaja tako iz dopisa tožene stranke kot tožeče stranke v spisu⁴ in iz obračunsko prevzemnega zapisnika tožene stranke⁵, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da s strani tožeče stranke opravljena in zaračunana dela niso bila naročena in izvedena. Tožeča stranka pa je tekom postopka tudi dokazala, da je ta dela obračunala v svoji gradbeni knjigi, ki je bila toženi stranki izročena ob dokončanju del, kar nedvomno prav tako izhaja iz citiranih listinskih dokazov. Tožena stranka ni niti trdila niti z ničemer dokazovala, da bi v gradbeni knjigi zavedenim in obračunanim količinam dejansko opravljenih del tožeče stranke kakorkoli in kdajkoli oporekala, prav tako ni konkretizirano oporekala in dokazovala, da v končnem obračunu oziroma zahtevku tožeče stranke obračunana dejansko opravljena in navedena dela niso bila skladna z deli zavedenimi v gradbeni knjigi, niti tekom postopka pavšalno oporekani višini zahtevka v znesku 2.745,14 EUR. Tožena stranka po tem, ko ji je tožeča stranka specificirano znova obrazložila svoj zahtevek, temu konkretizirano ni oporekala. Prav tako pa tožena stranka tekom postopka ni osporavala trditev tožeče stranke, da ji je bila gradbena knjiga z obračunskimi listi izročena in te ni predložila sodišču, čeprav je tožeča stranka pojasnila, da je ne more predložiti, ker je bila izročena toženi stranki.

11. Ker je tožeča stranka dokazala, da je opravila vsa pogodbeno dogovorjena dela in da je ta obračunanala v količinah, kot so bile zavedene v gradbeni knjigi in obračunane toženi stranki in jim ta ni oporekala, dejansko izvedena dela pa je tožena stranka prevzela, saj jih je predala investitorju in jih temu tudi zaračunala v višini kot jo je zahtevala tožeča stranka, s pritožbenimi navedbami, da toženi stranki dejansko opravljenih in zaračunanih del ni dolžna plačati, ne more uspeti. Tako iz pogodbe kakor tudi iz določbe 619. člena OZ izhaja, da je tožena stranka kot naročnik tožeči stranki dolžna opravljena in zaračunana dela plačati, četudi teh še ni dobila plačanih s strani investitorja, kar vse je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno materialnopravno presodilo in obrazložilo, ko je zapisalo, da določilo pogodbe med izvajalcem in podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu po tem, ko se bo izvajalec poplačal pri investitorju, zavezuje podizvajalca, da počaka določen primeren rok po poteku katerega lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljeno delo, neodvisno od tega ali se je izvajalec za opravljeno delo poplačal pri investitorju in da je takšen primeren rok tudi že potekel glede na to, da je v konkretnem primeru inženir izdal potrdilo o izvedbi del 24. 9. 2015, končno situacijo z vsemi dokumenti pa je tožeča stranka po pozivu tožene stranke predložila toženi stranki 9. 3. 2017 (ugotovilo pa je tudi, da je tožeča stranka obračun izvedenih del toženi stranki poslala že pred tem v zahtevku z dne 28. 1. 2016)⁶. V vsem tem času pa tožena stranka končne situacije tožeče stranke ni niti zavrnila niti ji ni oporekala. Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje je torej tožeča stranka čakala več kot le primeren čas, da je toženi stranki izstavila račun in v njem določila primeren 30-dnevni rok plačila. Sodišče prve stopnje je pri tem še pojasnilo, da posebni pogoji pogodbe drugi del (gre za pravila F.) točka 14.7. v zadnjem odstavku določajo v točki b, da mora naročnik izvajalcu plačati znesek potrjen v potrdilu o končnem plačilu 30. dan po datumu prejema končne situacije, zato tudi rok, ki ga je za plačilo v tem postopku vtoževane terjatve določila tožeča stranka, sodišče šteje kot primeren rok. Na takšno stališče pa se je postavila tudi v izpodbijani sodbi in v pritožbi citirana sodna praksa. Enako pa izhaja tudi iz sodbe VS RS III Ips 80/2007, kakor tudi iz sodbe VSL I Cpg 1059/2010, ki jo citira v pritožbi tožena stranka. Iz citirane sodne odločbe jasno izhaja, da vsebine dogovora ″bom plačal, ko dobim plačano″, ni mogoče razumeti v smislu ″bom plačal, če dobim plačano″, to je kot dogovor v katerem je izvajalec prenesel vse rizike neplačila iz svojega pogodbenega razmerja z investitorjem na podizvajalce. Izjema bi bila mogoča le v primerih, če bi podizvajalci izrecno privolili v takšen prenos rizika oziroma če bi se nedvoumno dogovorili za skupni prevzem rizika v razmerju do investitorja. Tega pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazovala in gre v tem pritožbenem postopku za nedopustno pritožbeno novoto. Pa tudi sicer ima tožeča stranka prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da skladno s sodno prakso tudi v kolikor bi bil dejansko sklenjen takšen dogovor, to ne pomeni, da lahko pogodbena stranka v nedogled odlaša s plačilom oziroma da ima razlog, da izvedenih del sploh ne plača, kot to želi početi tožena stranka. Kot izhaja iz sodbe III Ips 80/2007 VS RS, pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da ta čas izpolnitve (rok) ni določen.

12. Pritožbene navedbe tožene stranke se tako v celoti izkažejo za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške in tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora, kljub delnemu uspehu s pritožbo, saj z delom s katerim je uspela niso nastali posebni stroški. Stroške pritožbenega odgovora tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v skladu z veljavno odvetniško tarifo v višini 1.116,30 EUR (1500 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, 25 točk iz naslova materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife, vse povečano za 22 % DDV, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki pritožbene stroške povrniti v 15 dneh.

-------------------------------
¹ Glej vlogo tožeče stranke na l. št. 52 in priloge A 13 – notarski zapis z dne 20. 12. 1918 ter izpisek iz AJPES-a v prilogi A 14.
² Glej točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Glej npr. točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Glej prilogo A18 in A17.
⁵ Glej prilogo A4 spisa.
⁶ Kot je to ugotovljeno v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

04.01.2022

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Ip 3270/2011
• VSL sklep II Ip 3042/2012
• UPRS Sodba I U 923/2017-11