UPRS Sodba in sklep I U 834/2023-20

Jedro

Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici, izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožničino predajo Republiki Bolgariji. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve, ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ugotovilo, da je 7. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi morala biti tožnica predana Republiki Bolgariji.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5311/2022-15 (1221-02) z dne 17. 5. 2023, odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožničino prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predana Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi¹ za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnica v Republiko Slovenijo vstopila na podlagi vstopnega vizuma, izdanega na predstavništvu Republike Bolgarije z veljavnostjo od 9. 7. 2022 do 9. 7. 2023. Zato je tožena stranka Republiki Bolgariji v skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem tožnice in od te države 6. 12. 2022 prejela odgovor, da je v skladu z navedeno pravno podlago odgovorna država članica za obravnavanje tožničine prošnje za mednarodno zaščito.

3. V nadaljevanju je tožena stranka tožnico ob prisotnosti tolmača za ruski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njene izjave na osebnem razgovoru.

4. Iz listin je razvidno, da sta si tožničin zet A. A. in hči B. B. bivanje v Republiki Sloveniji uredila po tem, ko je tožnica vložila prošnjo za mednarodno zaščito (14. 11. 2022); A. A. je bilo delovno dovoljenje izdano 24. 1. 2023, B. B. pa je bilo 20. 1. 2023 izdano začasno dovoljenje za prebivanje iz študijskih razlogov. Zato se tožena stranka ni strinjala s tožničino izjavo, da je prišla v Republiko Slovenijo, ker tu živita njena zet in hči. Ugotovila je še, da na zdravniškem potrdilu C. C. ni navedeno, da je tožnica odvisna od pomoči, kar potrjujejo tudi njene izjave, da je v Ruski federaciji skrbela sama zase in da ji je hči le materialno pomagala, ali da gre za osebo, pri kateri bi potovanje lahko povzročilo resno poslabšanje zdravstvenega stanja. Predloženo zdravniško potrdilo ne izkazuje, da bi tožnica v Republiki Sloveniji čakala na zdravljenje zaradi visokega tlaka.

5. Tožena stranka je 5. 5. 2023 zaprosila Republiko Bolgarijo za zagotovila v zvezi z navedenimi tožničinimi posebnimi potrebami. Ne glede na to je tožena stranka poudarila, da tožničin visok krvni tlak ni nenavadna bolezen, ki je v tej državi ne bi mogli zdraviti.

6. Iz listin "Informacije o stanju v Bolgariji", ki jih je predložila tožničina pooblaščenka, je razvidno, da se nanašajo na ravnanje s prebežniki, ki nezakonito vstopajo na ozemlje Republike Bolgarije. Tožena stranka pojasnjuje, da bo tožnica predana v dublinskem in ne v policijskem postopku, v katerem je prišlo do navedenega ravnanja "push back". Poročilo Amnesty International za Bolgarijo za leto 2021 v sklopu "Pravice beguncev in migrantov" zajema podatke o povečanem številu migrantov na meji s Turčijo, diskriminatorne prakse v azilnem sistemu glede na državljanstvo prosilcev in milijon Ukrajincev, ki jih je Republika Bolgarija sprejela, in ne tega, kar je navedeno pod virom v "Informacijah o stanju v Bolgariji"; iz njih je namreč razvidno, da se nanašajo na ravnanje "push back", podstandardne pogoje za sprejem prosilcev in podatke o afganistanskih državljanih, katerih prošnje za azil so obravnavane kot očitno neutemeljene.

7. Predloženi članki opisujejo izredno slabe razmere in prezasedenost v sprejemnih centrih v Republiki Bolgariji. Sprejemni center ... v Sofiji je bil sto odstotno zaseden, poleg tega pa po navedbah Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) centri za pridržanje migrantov niso imeli ustrezne zdravstvene oskrbe, higiene in sanitarnih pogojev. Kakor je razvidno iz članka "Bulgaria's overcrowded refugee centres in spotlight" z 2. 9. 2022, so bolgarski begunski centri presegli svojo zmogljivost za več kot dvajset odstotkov. Iz poročil AIDA za leto 2022 izhaja, da razmere v sprejemnih centrih ostajajo izredno slabe, v nekaterih so se celo poslabšale. Sprejemni centri imajo stalne težave z infrastrukturo in ne zagotavljajo najosnovnejših storitev vključno s higieno, ustrezno opremo za osebne in skupne prostore. Življenjske razmere tam so na ravni minimalnih standardov ali pod njimi. Problem ostaja redna oskrba z vodo, topla voda, popravilo inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in skupnih prostorih. Prosilci redno kritizirajo kakovost in količino hrane. Od leta 2018 so prosilcem zagotovljeni trije obroki dnevno, prejmejo t. i. paketno hrano, le otrokom brez spremstva nudijo tri pripravljene obroke dnevno. Edina druga pomoč, ki jo zagotavlja vlada, so sanitarni paketi. Še vedno niso kriti stroški predpisanih zdravil, laboratorijskih testov ali drugih medicinskih posegov, ki niso zajeti v zdravstvenem paketu, ter stroški za nakup otroške opreme, plenic in izdelkov za osebno higieno. V praksi imajo prosilci za mednarodno zaščito sicer dostop do razpoložljivih zdravstvenih storitev, vendar se soočajo z enakimi težavami kot državljani zaradi splošnega slabega stanja v nacionalnem zdravstvenem sistemu, ki trpi zaradi materialnih in finančnih pomanjkljivosti. Na voljo ni posebne obravnave žrtev mučenja in oseb z duševnimi težavami. Po zakonu zdravniška pomoč ni več dostopna, če so bili prosilcu pogoji za sprejem okrnjeni ali odpravljeni. Prav tako v sprejemnih centrih ni zagotovljena varnost prosilcev. Verbalne in fizične zlorabe, napadi in ropi, storjeni nad prosilci za mednarodno zaščito v okolici zavetišča ..., ki običajno niso preiskani ali kaznovani, so leta 2017 privedli do skupnega poziva številnih nevladnih organizacij, v katerem so sofijsko policijsko upravo pozvali, naj posreduje in izvede učinkovite preventivne in preiskovalne ukrepe, kot jih predpisuje zakon. Policija v zvezi s tem ni napovedala odziva ali ukrepov, zato se stanje v letu 2021 ni izboljšalo.

8. V zvezi z navedenim tožena stranka pojasnjuje, da so bile v obdobjih povečanega števila migrantov tudi v Republiki Sloveniji nastanitvene kapacitete zelo presežene. Kadar pride do nepričakovanega povečanja števila prosilcev, na kar država ni pripravljena, se razmere ne morejo spremeniti na hitro. Poleg tega navajanje razmer v sprejemnih centrih leta 2017 ne more biti izraz današnjega stanja. V zvezi z dostopom do zdravstvenih storitev so po presoji tožene stranke prosilci v enakem položaju kot državljani Republike Bolgarije. Iz predloge EUAA izhaja, da imajo prosilci med postopkom pridobitve mednarodne zaščite odobren dostop do nacionalnega sistema socialne varnosti in si lahko izberejo svojega osebnega zdravnika. Zdravstveno osebje, ki ga sestavljajo zdravniki in medicinska sestra, je na voljo v nastanitvenih centrih, ki jih vodijo Agencije za begunce (SAR). Na voljo so tudi socialni strokovnjaki SAR, ki zagotavljajo vse ustrezne informacije v zvezi z zdravstveno oskrbo, vključno s storitvami osebnega zdravnika in nudenjem pomoči v primerih, ko je potrebna hospitalizacija. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do zdravstvenega zavarovanja, dostopne zdravstvene oskrbe in brezplačnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki veljajo za bolgarske državljane. Zato po presoji tožene stranke prosilci v primerjavi z državljani niso diskriminirani v pravicah v zvezi z zdravstveno oskrbo. Poleg tega imajo dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva tudi prosilci v primeru naknadno vložene prošnje. Sicer pa strokovnjaki SAR za prepoznavanje ranljivih oseb in oseb s posebnimi potrebami uporabljajo smernice orodja EUAA za identifikacijo teh oseb in individualni pristop ter redno izvajajo socialne razgovore in posvetovanja.

9. Iz poročila AIDA iz februarja 2022 izhaja, da je bilo v primerjavi z letom 2020, leta 2021 v Republiki Bolgariji 212 odstotno povečanje prosilcev za mednarodno zaščito. Republika Bolgarija ni uspela urediti državnih meja in zagotoviti zadostnih sredstev za preprečevanje nelegalnih vstopov ter varnih pravnih poti za osebe, ki poskušajo vstopiti v državo zaradi prošnje za mednarodno zaščito. Učinkovitost sodnega sistema kot edine poti za neodvisno revizijo prvostopenjskih odločb ostaja močno oslabljena, saj je predsednik Vrhovnega upravnega sodišča januarja 2020 odločil, da azilne zadeve prenese s specializiranega 3. oddelka na 4. oddelek sodišča. Proti taki spremembi so se zavzele civilna družba in druge mednarodne organizacije, da bi se preprečila izguba znanja, izkušenj in strokovnosti, ki jih je nabral 3. oddelek sodišča v zadnjih treh desetletjih. Najvišja sodna instanca je v zvezi z azilom zavrnila 82 odstotkov pritožb v letu 2021, razveljavljenih pa je bilo tudi 18 odstotkov pozitivnih sodb sodišč nižjih stopenj. V zvezi z navedbami o okrnjeni učinkovitosti sodnega sistema pristojni tožena stranka pojasnjuje, da sodni sistem v Republiki Bolgariji deluje tudi po prenosu azilnih zadev na drug sodni oddelek, saj je najvišja sodna instanca zavrnila kar 82 odstotkov pritožb zoper odločitve 4. oddelka, kar pomeni, da so bile odločitve pravilne. Tožena stranka opozarja na neodvisnost sodne veje oblasti in zaupanje vanjo ne glede na to, katero sodišče obravnava azilne zadeve. Kompetentnost sodnikov ne bi smela biti predmet presoje in strokovnosti, saj naj bi imel vsak sodnik ustrezno strokovno izobrazbo. Po mnenju tožene stranke so povsem neutemeljene in neprimerne trditve, da bodo po prenosu obravnavanih zadev sodniki izdajali nestrokovne sodbe. Poleg tega bo tožnica lahko v izvorno državo vrnjena šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, če bo njena prošnja zavrnjena.

10. Iz predloženih informacij je razvidno, da je aprila sodišče v Rimu razveljavilo odločitev o predaji pakistanskega državljana Republiki Bolgariji. Menilo je, da glede na informacije iz poročila AIDA razmere, s katerimi se srečujejo prosilci za azil v Bolgariji, niso v skladu s temeljnimi pravicami in ne preprečujejo tveganja nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

11. Tožena stranka povzema tudi podatke AIDA za Italijo za leto 2021, iz katerih je razvidno, da je Državni svet prekinil več premestitev v Republiko Bolgarijo, ker ni varna. Izražena je bila zaskrbljenost glede sistema mednarodne zaščite v tej državi zaradi kritičnega stanja zavetišč ter splošnega ozračja nestrpnosti in diskriminacije beguncev. Sodišče je v prej omenjenem primeru afganistanskega državljana odločilo, da v Bolgariji obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti na področju azilnega postopka, kot so uporaba policijske sile za preprečitev vstopa prosilcem v državno ozemlje, omejevanje svobode gibanja prosilcem za azil, pomanjkljivosti pri sprejemu in podpornih storitvah, pa tudi izjemno nizke stopnje priznanja mednarodne zaščite.

12. V zvezi s tem tožena stranka pojasnjuje, da tožnici postopek za mednarodno zaščito ne bo onemogočen, saj je Republika Bolgarija sprejela pristojnost, da je odgovorna država članica. Nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite pa ne more pomeniti kakršnihkoli pomanjkljivosti v azilnem sistemu, saj se s takšnimi podatki sooča tudi Republika Slovenija. Ne gre namreč za nepriznavanje statusov, ampak za položaj, ko je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve, saj prosilci nimajo interesa ostati v tej državi, ki je le vmesni postanek do cilja. Zato kriterij priznanja statusov mednarodne zaščite ne more biti utemeljen kazalec sistemskih pomanjkljivosti na področju azilnega postopka.

13. Iz poročila AIDA za Republiko Bolgarijo iz februarja 2022 je razvidno, da so leta 2021 sodišča v nekaterih državah članicah in Evropsko sodišče za človekove pravice še naprej odločala v prid ustavitvam dublinskih transferjev v to državo v zvezi z določenimi kategorijami prosilcev za azil zaradi slabih materialnih razmer in pomanjkanja ustreznih zaščitnih ukrepov za zagotovitev pravic zadevnih posameznikov. Sodišča so dublinske predaje ustavile, ker azilni organ ni preiskal življenjskih razmer v Republiki Bolgariji, izpostavila pa so tudi težke razmere, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite, kot so omejen dostop do ekonomske podpore, težke življenjske razmere, pomanjkanje integracijskih programov in težave pri dostopu do zdravstvenega varstva. Poleg tega je Odbor za otrokove pravice (CRC) 6. oktobra 2021 izdal svojo odločitev v zadevi MKAH proti Švici, v kateri je ugotovil, da so morali prosilci, čeprav jim je bil v Republiki Bolgariji priznan status subsidiarne zaščite, živeti osem mesecev v taborišču z neustreznimi materialnimi pogoji in brez dostopa do izobraževanja ali dela. Ne glede na navedeno pa so nekatera druga sodišča leta 2021 odobrila dublinske transferje v Republiko Bolgarijo.

14. Po pojasnilu tožene stranke gre pri predloženih informacijah za primere, v katerih so sodišča prekinila predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo, česar pa ne gre posploševati na vse primere predaj Republiki Bolgariji. Iz poročila AIDA "The implementation of the Dublin III Regulation in 2021" izhaja, da se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo razlikujejo. V Romuniji in na Nizozemskem se pristojen organ in sodišče strinjata, da se transferji v Republiko Bolgarijo lahko izvajajo. V nasprotju s tem pa belgijske oblasti ne sprejemajo prosilcev iz Bolgarije in jih tja ne vračajo v dublinskem postopku. Hkrati pa se je znatno povečalo število zahtev za sprejem prosilcev iz Francoske republike v Republiko Bolgarijo. Čeprav nekatera upravna sodišča trdijo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji, predvsem za državljane Afganistana zaradi nizke stopnje priznanja prošenj za mednarodno zaščito, takšne vrste odločitev pogosto spremenijo upravna sodišča. V Italiji sta sodišče v Rimu in Torinu prepoznali dejanski obstoj tveganja nečloveškega ravnanja v Republiki Bolgariji zaradi sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu, v Avstriji pa je sodna praksa bolj raznolika. Kljub temu, da so bili transferji v Republiko Bolgarijo ustavljeni za posebej ranljive skupine prosilcev, predvsem zaradi tamkajšnjih bivanjskih razmer in velikega tveganja izjemne materialne stiske, je manj kot dva meseca kasneje isto sodišče potrdilo transfer samskega odraslega moškega z utemeljitvijo, da je bolgarski azilni sistem skladen s pravom Evropske unije, čeprav bi lahko bil izboljšan.

15. Tožena stranka ugotavlja, da so prakse držav v zvezi s predajami in sprejemom prosilcev v Republiki Bolgariji različne. Švicarsko zvezno upravno sodišče je s sodbo 17. 2. 2020 odločilo, da v bolgarskem azilnem in sprejemnem sistemu ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi opravičevale popolno prekinitev transferjev v to državo. V vsakem posameznem primeru je treba proučiti, ali bodo prekinjeni. Sodišče v Haagu je s sodbo z dne 20. 10. 2022 zavrnilo pritožbo sirskega državljana, ki je nasprotoval vrnitvi v Bolgarijo v okviru dublinskega postopka. Ugotavljalo je, ali je tožeča stranka v dublinskem postopku resnično tvegala, da bo postala žrtev prisilnega zavračanja. Po mnenju sodišča položaja tožeče stranke ni mogoče primerjati s položajem tujega državljana, ki brez dovoljenja vstopi v EU, saj bi bil prosilec že na bolgarskem ozemlju in je Republika Bolgarija izrecno sprejela vrnitev prosilca po Uredbi Dublin III. Pri ocenjevanju pogojev za sprejem v Republiki Bolgariji je sodišče razsodilo, da ni nobenega dokaza, da bi bil pritožnik postavljen v okoliščine, ki bi kršile 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah glede sprejema. Tudi Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbama I U 406/2022 z dne 11. 4. 2022 in I U 407/2022 z dne 7. 4. 2022 potrdilo odločitev tožene stranke o predaji tej državi.

16. V nadaljevanju je tožena stranka presojala informacije, iz katerih izhaja onemogočen dostop do azila in nasilje bolgarskih policistov. Evropska komisija je pozvala Republiko Bolgarijo, naj temeljito preišče domnevno streljanje bolgarskih stražarjev na sirskega begunca na meji s Turčijo. Konzorcij raziskovalnih novinarjev je razkril zavržne pogoje v tako imenovanih "črnih zaporih" na vzhodu Evrope, kjer naj bi migrante zadrževali, da bi preprečili njihovo prošnjo za mednarodno zaščito. Stotine prič je izpovedalo o obstoju teh zaporov, kjer naj bi begunce in migrante pogosto v obupnih pogojih zadrževali, preden jih prisilno vrnejo nazaj. V Bolgariji so novinarji ugotovili, da naj bi prosilce za azil, ki prečkajo iz Turčije, redno zapirali v majhno strukturo, podobno kletki poleg mejne policijske postaje v Sredetsu, mestu približno 40 kilometrov od turške meje. Tam naj bi jih zadrževali od nekaj ur do treh dni. Struktura spominja na opuščen pesjak, navaja poročilo. Priče, ki so bile zadržane v kletki, so povedale, da so jim odrekli hrano in vodo. Le Monde je razkril posnetke kletke, ki se uporablja za nastanitev beguncev, in dodal, da je bilo tam vsaj 34 ljudi zadržanih od sredine oktobra do konca novembra. Zasilna kletka je sestavljena iz železnih palic, polna smeti in vidna s ceste. Organizacija Human Rights Watch je odkrila, da bolgarske oblasti pretepajo, oropajo, slačijo in uporabljajo policijske pse za napade na afganistanske in druge prosilce za azil in migrante, nato pa jih brez formalnega intervjuja ali postopka za mednarodno zaščito potiskajo nazaj v Turčijo.

17. V zvezi s trditvami o onemogočenem dostopu do mednarodne zaščite, nasilju bolgarskih policistov in "črnih kletkah" tožena stranka pojasnjuje, da tožnici v dublinskem postopku ne bo onemogočen dostop do azila. Kot izhaja iz predloge EUAA so pogoji za sprejem prosilcev enaki tako za prosilce za mednarodno zaščito kot tudi za prosilce, premeščene v skladu z Uredbo Dublin III. Ko je premestitev po tej uredbi zaključena, mejna policija prosilcu izda pisno obvestilo, da se mora zglasiti na Centru za registracijo in sprejem v Sofiji, ki ga upravlja državna SAR, da bi lahko začeli s postopkom nastanitve in sprejeli nadaljnje korake v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Mejna policija prosilcu ob njegovem prihodu pošlje pisno obvestilo z informacijami o nadaljnjih korakih v postopku za priznanje mednarodne zaščite in informacije glede ustrezne nastanitve. V primeru premestitve osebe v okviru Uredbe Dublin III se na podlagi zahteve za sprejem postopek za priznanje mednarodne zaščite začne z registracijo prosilca. Ko gre za dublinsko premestitev na podlagi vložene prošnje za mednarodno zaščito pa se šteje, da se postopek nadaljuje, ko prosilec zahteva, da se obravnava njegove prošnje zaključi. Obravnava njegove prošnje se v tem primeru nadaljuje na tisti točki, na kateri je bil postopek ustavljen. Prosilec mora torej izraziti namen za nadaljevanje postopka, saj je bil ta ustavljen zaradi njegovega odhoda iz države. Tudi za osebe, katerih prošnje se obravnavajo kot naknadne prošnje, ni treba sprejeti drugačnih ukrepov, saj tudi zanje velja splošni postopek za predhodno obravnavo naknadnih prošenj. Prosilci imajo med obravnavanjem naknadno vložene prošnje dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva, ne pa tudi pravice do hrane, strehe nad glavo in socialne podpore, vendar to ne velja za ranljive kategorije oseb ali osebe s posebnimi potrebami. Med postopkom predhodnega obravnavanja naknadne prošnje ima prosilec pravice, kot so pomoč UNHCR, drugih ustreznih agencij ZN in nevladnih organizacij, zagotovljeno ima prevajanje ali tolmačenje, prav tako ima dostop do zbranih informacij, na podlagi katerih se sprejme odločitev. Pravica ostati na ozemlju Republike Bolgarije med predhodnim obravnavanjem naknadne prošnje se prosilcu po pravilih nacionalne zakonodaje ne prizna, če vloži prvo naknadno prošnjo za mednarodno zaščito zato, da bi odložil ali preprečil izvršitev ukrepa odvzema pravice do bivanja v Republiki Bolgariji, vrnitve ali izgona, ali vloži drugo naknadno prošnjo za mednarodno zaščito. Odstranitev v izvorno državo ali varno tretjo državo je možna le po pravnomočno zaključenem vsebinskem postopku, pred obravnavanjem prošnje pa le, če ne bo ogroženo prosilčevo življenje ali svoboda zaradi rase, vere, državljanstva, političnih stališč ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali ne bo izpostavljen nevarnosti mučenja ali drugih oblik krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Poleg tega imajo prosilci v vsaki fazi postopka za priznanje mednarodne zaščite pravico do brezplačne pravne pomoči in pritožbe pri pristojnem upravnem sodišču.

18. Glede na poročilo AIDA in informacije EUAA je po presoji tožene stranke jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Bolgariji, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe se nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja ne opravi zaradi različnih razlogov, pri čemer so s tem povezana stališča držav članic različna. Zato tožena stranka ocenjuje, da ima Republika Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Poleg tega tožnica ni navedla konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih je Republika Slovenija tja ne bi smela vrniti na podlagi Uredbe Dublin III.

19. Tožena stranka je proučila tudi naknadno predložene informacije, in sicer pregled glavnih sprememb od prejšnje posodobitve poročila "Asylum information database” - Country Report: Bulgaria, 2022 update, marec 2023". Iz predloženega poročila AIDA za Republiko Bolgarijo izhaja, da Nizozemska v Bolgarijo ljudi vrača, belgijski organi pa ne sprejemajo in ne izvajajo odločitev o premestitvi. Francija prosilce vrača, Italija ne. V Avstriji sodišče odloča različno, zato na podlagi take informacije ni mogoče sklepati o tožničini varnosti v Bolgariji. V zadnji posodobitvi poročila AIDA je objavljena tudi statistika o dublinskih transferjih v Republiko Bolgarijo za leto 2022, ki potrjuje, da je bilo leta 2022 predana 201 oseba in da se tovrstne številke iz leta v leto povečujejo. Po oceni tožene stranke v obravnavani zadevi niso uporabljive informacije, ki se nanašajo na posebne potrebe ranljivih oseb, saj tožnica ne spada v to skupino.

Tožničine trditve

20. Zoper izpodbijani sklep je tožnica vložila tožbo, v kateri je predlagala njegovo odpravo.

21. Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnica še nikoli ni bila v Republiki Bolgariji, saj je v Republiko Slovenijo vstopila na podlagi veljavnega vstopnega vizuma. Boji se, da bi jo vrnili v Rusijo, kjer ji grozi zapor oziroma nečloveško ravnanje. Iz informacij o stanju v Republiki Bolgariji izhaja, da so namestitveni centri prezasedeni z nečloveškimi razmerami, azilni sistem ne deluje, zdravstvena oskrba ni zagotovljena v zadostni meri. Tožnica poudarja, da ima visok pritisk, ki se kljub zdravilom ne znižuje in je na čakalni listi za zdravljenje. Poleg tega ima v Republiki Sloveniji hčer z veljavnim dovoljenjem za bivanje, zato ima pravico do združitve.

22. V nadaljevanju tožnica opozarja na pomanjkljivosti pri nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Iz poročila AIDA za leto 2022 za Republiko Bolgarijo izhaja, da se od leta 2015 razmere v nacionalnih sprejemnih centrih slabšajo. V nekaterih primerih niso mogli zagotoviti niti najosnovnejših storitev, prostora za nastanitev je premalo, veljavnost pogodb za dostavo hrane pa poteka. Iz poročila PIC z dne 16. 5. 2023 je razvidno, da si morajo dublinski povratniki nastanitev in prehrano zagotoviti na lastne stroške, če v sprejemnih centrih azilne agencije SAR ni dovolj prostora za nastanitev, ki ne zagotavljajo najosnovnejših storitev. Državni svet v Italiji je prekinil več premestitev, ker Republika Bolgarija ni varna. Sodišče v Torinu je leta 2021 potrdilo odločitev o preklicu predaje zaradi resnih pomanjkljivosti azilnega sistema v državi. Svojo odločitev je med drugim oprlo na nizko stopnjo priznavanja mednarodne zaščite za nekatere narodnosti prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, do česar se tožena stranka ni opredelila.

Trditve tožene stranke

23. V odgovoru na tožbo tožena stranka ob sklicevanju na ugotovitve izpodbijanega sklepa in 12. člen Uredbe Dublin III pojasnjuje, da ni pomembno, ali je tožnica že bila v Bolgariji. Meni, da je odveč tožničina bojazen, da jo bo ta država vrnila v Rusijo, saj je tožena stranka 19. 5. 2023 od pristojnega organa Republike Bolgarije prejela individualno zagotovilo, da bo imela tožnica vso potrebno zdravstveno oskrbo od podane namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito do pravnomočne odločitve, torej bo imela dostop do azilnega postopka.

24. V nadaljevanju tožena stranka poudarja, da ima tožničina hči časovno omejeno dovoljenje za bivanje, ki ga je skupaj z možem pridobila šele po tem, ko je tožnica v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Zato ne gre za ohranitev vezi z družinskim članom, ki že dlje časa prebiva v Republiki Sloveniji in ima tukaj urejeno življenje.

25. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi očitki glede pomanjkljivosti pri nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Glede preklica predaje in odločitev Republike Bolgarije o nepriznavanju mednarodne zaščite prosilcem nekaterih narodnosti tožena stranka pojasnjuje, da se je ta informacija nanašala na državljane Afganistana in ne na državljane Ruske Federacije. Poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je odstranitev prosilca za mednarodno zaščito iz Republike Bolgarije v izvorno državo ali varno tretjo državo možna le po pravnomočno zaključenem vsebinskem postopku, pred obravnavanjem prošnje za mednarodno zaščito pa le izjemoma.

Presoja tožbe

26. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

K I. točki izreka:

27. Tožba je utemeljena.

28. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožničine prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predana Republiki Bolgariji, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

29. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožničinih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Bolgariji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Po njeni presoji odgovornost Republike Bolgariji za obravnavanje tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na drugem odstavku 12. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Bolgarija strinjala.

30. V takem primeru se skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.

31. Upoštevati pa je treba tudi drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III, ki ureja položaj, ko se predaja ne opravi v roku šestih mesecev. V tem primeru je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Na istem mestu omenjena uredba navaja tudi primere, v katerih se ta rok podaljša, ker predaja odgovorni državi članici ni bila mogoča.

32. Kljub časovno omejeni veljavnosti akta o predaji prosilca odgovorni državi članici,² izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje časovne omejitve za tožničino predajo Republiki Bolgariji. To pomeni, da bi ta sklep v primeru, ko do predaje ne bi prišlo do poteka šestmesečnega roka od odobritve zahteve,³ ustvarjal pravne učinke, ki bi bili v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Zato je sodišče ob upoštevanju navedenih izhodišč na naroku za glavno obravnavo 8. 6. 2023 ugotovilo, da je 7. 6. 2023 potekel rok šestih mesecev, v katerih bi morala biti tožnica predana Republiki Bolgariji. Navedeni ugotovitvi, ki temelji na spoznanju, da je Republika Bolgarija 6. 12. 2022 odobrila zahtevo Republike Slovenije,⁴ tožena stranka ni nasprotovala.

33. Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka ponovno obravnavati tožničino prošnjo za mednarodno zaščito.

34. Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do ostalih tožbenih ugovorov.

K II. točki izreka:

35. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dopustna.

36. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnica navedla, da bo v Bolgariji izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Obstaja nevarnost, da tam zaradi prezasedenosti ne bo dobila prostora, lahko bi jo napadle stenice, ne bi imela dovolj hrane ali pa bi se utegnilo nad njo izvajati telesno nasilje. Poleg tega ne bi imela dostopa do nujne zdravniške oskrbe.

37. Glede na odločitev sodišča o odpravi izpodbijanega sklepa in vzpostavljeni dolžnosti tožene stranke, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito, si tožnica z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato je sodišče njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 32. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da iz materialnega prava, ki ga predstavlja Uredba Dublin III, izhaja, da je veljavnost akta o predaji prosilca odgovorni državi članici časovno omejena. Učinek takega akta mora namreč prenehati po preteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, če ne pride do njegovega podaljšanja iz razlogov iz drugega odstavka istega člena (sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, 12. točke obrazložitve).
³ V obravnavani zadevi rok za predajo teče od odobritve zahteve, saj ni bila izdana začasna odredba, ki bi imela "odložilni učinek" v smislu prvega odstavka 29. v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Uredba Dublin III.
⁴ To dejstvo je razvidno iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 810/2023-20
• UPRS Sodba I U 553/2024
• UPRS Sklep I U 515/2018-6