UPRS Sodba in sklep I U 836/2023-7

Jedro

'Države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo. Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsa, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.

Za obravnavano zadevo je relevantno, da je bila tožba vložena dne 29. 5. 2023 (celo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe), ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel. Z vložitvijo tožbe dne 29. 5. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(2) Dublinske uredbe.

Tožnica nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi.

Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da je praksa sodišč držav članic glede vračanja v Bolgarijo zelo raznolika, bi morala po strogi metodi presoje tveganja ugotavljati stanje v Bolgariji na podlagi zanesljivih in dovolj medsebojno dopolnjujočih se podatkov. V nasprotju s tem pa je štela, da informacije, ki jih je predložila tožnica ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023. S temi informacijami je tožeča stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki se je potem prevalilo na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.

Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca, informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bila prosilka predana, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije.

Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-5310-2022/13 (1221-02) z dne 17. 5. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilke za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., roj. .. 2000 v kraju ..., državljanke Ruske federacije, zavrže. Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilke, saj bo imenovana predana Republiki Bolgariji, ki je na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilka dne 14. 11. 2022 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je predložila tudi veljaven potni list Ruske federacije. Prosilka je bil nastanjena v azilni dom Ljubljana.

3. Pristojni organ na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da je prosilka v Republiko Slovenijo vstopila na podlagi veljavnega vstopnega vizuma št. ..., tipa C, izdanega na predstavništvu Republike Bolgarije za dobo 90 dni in veljavnostjo od 9. 7 2022 do 9. 7. 2023, z namenom zasebnega obiska.

4. Pristojni organ je pristojnemu organu Republike Bolgarije dne 24. 11. 2022 v skladu z drugim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilke. Pristojni organ je dne 6. 12. 2022 od pristojnega organa Republike Bolgarije prejel odgovor, da je Republika Bolgarija v skladu z drugim odstavkom 12. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje njene prošnje za mednarodno zaščito.

5. Na začetku razgovora je prosilka povedala, da ne zaupa Republiki Bolgariji. Zaupa samo Republiki Sloveniji. Ni prepričana, da je Republika Bolgarija ne bo vrnila v Rusko federacijo, v kolikor bi bila v Republiko Bolgarijo predana v dublinskem transferju. V Republiki Bolgariji ni nikoli bila, potni list je poslala v Moskvo in tam so ji uredili vizum na ambasadi Republike Bolgarije. Vizum si je uredila, ker je bivala skupaj s starši v Črni gori, zaradi bolehanja njene matere pa so nameravali iti v Republiko Hrvaško, da bi se njena mati tam zdravila. Nadalje je navedla, da v Ruski Federaciji lahko dobiš za vstop v evropski prostor samo vizum na ambasadi Republike Bolgarije. Vizume so si uredili, da bi se njena mama zdravila v Republiki Hrvaški. Ko je v januarju 2022 zapustila Rusko federacijo se je skupaj s starši odpravila v Črno Goro, ker so želeli tam živeti. Na vprašanje uradne osebe, zakaj so zapustili Črno Goro, je odgovorila, da so v Črno goro začeli prihajati ukrajinski begunci. Zato je v Črni Gori za prosilko in starše postalo nevarno, črnogorski policisti pa naj bi jim zavrnili pomoč, rekli naj bi jim, da če se ne počutijo tam udobno, se lahko kadarkoli vrnejo v Rusko Federacijo. V Republiko Hrvaško niso odšli, ker v Republiki Hrvaški ne poznajo nikogar, v Republiki Sloveniji pa biva njihova snaha B., ki že obvlada slovenščino in bi jim lahko pomagala. Na dodatno vprašanje, ali meni, da bi v Republiki Bolgariji z njo nekorektno ravnali, oziroma če bi nekorektno obravnavali njeno prošnjo za mednarodno zaščito, je prosilka odgovorila, da meni, da Republika Bolgarija ne bo obravnavala njene prošnje za mednarodno zaščito, ker meji na Rusko federacijo in bi jo direktno deportirali v Rusko federacijo, tam pa jo čaka samo smrt ali zapor. Zaradi tega si ne želi iti v Republiko Bolgarijo. Ko je bilo prosilki s strani uradne osebe obrazloženo, da se je s tem, ko je Republika Bolgarija odgovorila pozitivno na zahtevek za sprejem zavezala, da bo obravnavala njeno prošnjo za mednarodno zaščito, je prosilka ponovno izjavila, da ne zaupa Republiki Bolgariji in se boji da jo bodo deportirali v Rusko federacijo. Izobraževala se je za tehnika programerja do leta 2019, potem pa je zapustila srednjo šolo, ker so jo dne 5. 3. 2019 napadli in je s starši dne 17. 3. 2019 odšla v Črno goro. Ker je zaradi napada doživela močan pretres in strah, sta se starša odločila, da gredo tja, da se pomiri. Na dodatno zastavljeno vprašanje s strani pooblaščenca, kdo mami zaradi bolezni pomaga, je prosilka odgovorila, da tu v Republiki Sloveniji največ pomaga B., snaha, ker zna slovenski jezik. Brez B. sploh ne bi mogli niti kupiti tablet v lekarni, saj B. prevaja. Vsak dan pa ji pomagata prosilka in njen oče. Prosilka skrbi, da se mati redno prehranjuje, saj mora imeti pet do šest obrokov na dan. Če ne zaužije hrane ob pravem času, lahko izgubi zavest. Zato prosilka redno spremlja, da mati ustrezno jemlje tablete in redno uživa hrano, oče pa pomaga pri prenosu težkih stvari, ker mama sama tega ne zmore.

6. Pristojni organ je s strani prosilkinega pooblaščenca 7. 12. 2022 prejel dokument »Informacije o stanju v Bolgariji«.Pristojni organ je s strani prosilkinega pooblaščenca prejel lastnoročno podpisano izjavo prosilke, v kateri naproša, da Republika Slovenija prevzame pristojnost v skladu s 17. členom Dublinske uredbe za obravnavo njene prošnje za mednarodno zaščito. Prejel je tudi izjavo prosilkinega brata z osebnim imenom C. C., v kateri naproša, da bi zaradi odvisnosti od njegove pomoči prosilkinim staršem D. D. in E. E. ter prosilki, prošnje njegovih družinskih članov obravnavala Republika Slovenija, ter da bi dovolil, da bo on skrbel za njih na naslovu kjer stanuje. Predložil je tudi dovoljenje za prebivanje št. SI0118828, izdano s strani upravne enote Ljubljana, veljavno od 24. 2. 2023 do 24. 1. 2024.

7. Tožena stranka pravi, da iz zapisnika št. 2142-5310/2022/7 (121-11) z dne 14. 12. 2022 izhaja, da prosilka ni bila nikoli v Republiki Bolgariji in se boji iti v Republiko Bolgarijo, saj meni, da Republika Bolgarija ne bo obravnavala njene prošnje za mednarodno zaščito, ker meji na Rusko federacijo in bi jo direktno od tam deportirali v Rusko federacijo, tam pa jo čaka samo smrt ali zapor.

8. Pristojni organ je nadalje proučil tudi dokumentacijo, ki jo je predložila pooblaščenka s strani brata in svakinje prosilke. Iz predloženih dokumentov »Dovoljenje za prebivanje« brata C. C. in svakinje B. B. je razvidno, da sta si bivanje v Republiki Sloveniji uredila kasneje, kot pa je prosilka zaprosila za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (14. 11. 2022), in sicer je bilo delovno dovoljenje bratu C. C. izdano 24. 1. 2023, dovoljenje za začasno prebivanje iz študijskih razlogov snahi B. B. pa dne 20. 1. 2023. Prosilka je iz Črne gore prispela na mejni prehod Jelšane dne 3. 11. 2022 in je izrazila namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter je dne 14. 11. 2022 vložila prošnjo. Ker sta bili obe dovoljenji (brata in snahe) izdani kasneje, kot pa je prosilka izrazila namero in vložila prošnjo za mednarodno zaščito, pristojni organ ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za ohranitev vezi z družinskima članoma, ki že dalj časa prebivata v Republiki Sloveniji in imata tu že dalj časa urejeno življenje, zato v obravnavanem primeru pristojni organ ne more odstopati od hierarhije meril določenih v Dublinski uredbi.

9. Omenja t. i diskrecijsko klavzulo, ki jo Dublinska uredba daje državi članici in ne prosilcu, zato je v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca. Dodatno Dublinska uredba posebej ščiti mladoletnike brez spremstva. Ne more pa prosilec države članice "prisiliti", da v njegovem primeru prevzame odgovornost za obravnavo prošnje, če za to ob pravilni uporabi določb Dublinska uredba ni pristojna, niti se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka.

10. Pristojni organ po skrbni in natančni presoji vseh izjav prosilke ugotavlja, da njene izjave, ki jih je podala na osebnem razgovoru v zvezi z razmerami v Republiki Bolgariji, ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti. Iz prosilkinih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njeni strani utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Bolgariji. Prosilka si ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njene prošnje.

11. Pristojni organ je v nadaljevanju proučil »Informacije o stanju v Bolgariji«, ki jih je v postopek predložila pooblaščenka prosilke. Nekaj teh informacij se nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Bolgarije. V zvezi s tako imenovanimi »push-backi«, ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, pristojni organ pojasnjuje, da bo prosilka v primeru predaje Republiki Bolgariji predana v okviru dublinskega postopka. Omenjeni »push-backi« so del policijskega postopka na bolgarski državni meji, zato v primeru vrnitve prosilke v Republiko Bolgarijo do tega zagotovo ne bo prišlo. Pristojni organ na tem mestu opozarja, da poročilo Amnesty International za Bolgarijo za leto 2021 v sklopu »Pravice beguncev in migrantov« zajema podatke o povečanem številu migrantov na meji s Turčijo, diskriminatorne prakse v azilnem sistemu glede na državljanstvo prosilcev in milijon Ukrajincev, ki jih je Republika Bolgarija sprejela in ne tega, kar je navedeno pod virom v »Informacijah o stanju v Bolgariji«. Te navedbe v nasprotju z navedenim, zajemajo t. i. »push-backe«, podstandardne pogoje za sprejem prosilcev ter podatke o afganistanskih državljanih, katerih prošnje za azil so obravnavane kot očitno neutemeljene.

12. Predloženi članki opisujejo izredno slabe razmere v sprejemnih centrih v Republiki Bolgariji; po navedbah Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) centri za pridržanje migrantov niso imeli ustrezne zdravstvene oskrbe, higiene in sanitarnih pogojev. Bolgarski begunski centri so presegli svojo zmogljivost za več kot 20 odstotkov. Iz poročil AIDA za leto 2022 izhaja, da razmere v sprejemnih centrih ostajajo izredno slabe, v nekaterih so se celo poslabšale. Sprejemni centri imajo stalne težave z infrastrukturo in ne zagotavljajo najosnovnejših storitev vključno s higieno, ustrezno opremo za osebne in skupne prostore. Življenjske razmere tam so pod ali na ravni minimalnih standardov. Problem ostaja redna oskrba z vodo, topla voda, popravilo inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in skupnih prostorih. V praksi imajo prosilci za mednarodno zaščito sicer dostop do razpoložljivih zdravstvenih storitev, vendar se soočajo z enakimi težavami kot državljani zaradi splošnega slabega stanja v nacionalnem zdravstvenem sistemu, ki trpi zaradi velikih materialnih in finančnih pomanjkljivosti. Prav tako v sprejemnih centrih ni zagotovljena varnost prosilcev. Verbalne in fizične zlorabe, napadi in ropi, storjeni nad prosilci za mednarodno zaščito v okolici zavetišča Voenna Rampa, ki običajno niso preiskani ali kaznovani, so leta 2017 eskalirali do te mere, da so privedli do skupnega poziva številnih nevladnih organizacij, v katerem so sofijsko policijsko upravo pozvali, naj posreduje in izvede učinkovite preventivne in preiskovalne ukrepe, kot jih predpisuje zakon. Policija v zvezi s tem ni napovedala odziva ali ukrepov in stanje se v letu 2021 ni izboljšalo.

13. Tožena stranka pravi, da so v obdobjih povečanega števila migrantov tudi v Republiki Sloveniji nastanitvene kapacitete bile zelo presežene. Kadar pride do nepričakovanega povečanja števila prosilcev, na kar država ni pripravljena, se razmere seveda ne morejo spremeniti na hitro, temveč iskanje dodatnih kapacitet zahteva nekaj časa. Poleg tega navajanje razmer v sprejemnih centrih leta 2017 ne more biti odraz današnjega realnega stanja. V zvezi z navedbami, povezanimi z dostopom do zdravstvenih storitev, je potrebno omeniti, da so prosilci v popolnoma enakem položaju, kot državljani Republike Bolgarije, kakor izhaja iz samih predloženih informacij, in torej v okviru zdravstvene obravnave v primerjavi z državljani niso diskriminirani. Iz predloge EUAA izhaja, da imajo prosilci med postopkom pridobitve mednarodne zaščite odobren dostop do nacionalnega sistema socialne varnosti in si lahko izberejo svojega osebnega zdravnika. Zdravstveno osebje, ki ga sestavljajo zdravniki in medicinska sestra, je na voljo v nastanitvenih centrih, ki jih vodijo Agencije za begunce (SAR). Na voljo so tudi socialni strokovnjaki SAR, ki zagotavljajo vse ustrezne informacije v zvezi z zdravstveno oskrbo, vključno s storitvami osebnega zdravnika in nudenjem pomoči v primerih, ko je potrebna hospitalizacija. Prosilci za mednarodno zaščito so upravičeni do zdravstvenega zavarovanja, dostopne zdravstvene oskrbe in brezplačnih zdravstvenih storitev pod pogoji, ki veljajo za bolgarske državljane. Povsem jasno je torej, da prosilci v pravicah, povezanih z zdravstveno oskrbo, v primerjavi z državljani niso diskriminirani. Poleg tega pa imajo tudi prosilci, ki imajo sicer omejene materialne pogoje sprejema (v primeru naknadno vložene prošnje), dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva. Poleg tega strokovnjaki SAR za prepoznavanje ranljivih oseb in oseb s posebnimi potrebami uporabljajo smernice orodja EUAA za identifikacijo teh oseb. Pri tem uporabljajo individualni pristop, poleg tega pa redno izvajajo socialne razgovore in posvetovanja. Če se ugotovi, da oseba pripada ranljivi skupini ali ima posebne potrebe, se v skladu z nacionalno zakonodajo izvede ugotavljanje potreb in se po potrebi izdela načrt podpore. Tudi nastanitev v teritorialne enote se izvede po tem, ko se oceni zdravstveno, družinsko in finančno stanje osebe. Pristojni organ na tem mestu poudarja, da je prosilka mlada zdrava ženska, ki ni navajala kakršnih koli zdravstvenih težav, prav tako ocenjuje, da ne gre za ranljivo osebo ali osebo s posebnimi potrebami.

14. Iz s strani pooblaščenke predloženega poročila AIDA iz februarja 2022 izhaja, da je bilo v primerjavi z letom 2020 leta 2021 v Republiki Bolgariji 212-odstotno povečanje prosilcev za mednarodno zaščito. Republika Bolgarija ni uspela urediti državnih meja in zagotoviti zadostnih sredstev za preprečevanje nelegalnih vstopov ter varnih pravnih poti za tiste, ki poskušajo vstopiti v državo, da bi tam zaprosili za mednarodno zaščito. Učinkovitost sodnega sistema kot edine poti za neodvisno revizijo prvostopenjskih odločb ostaja močno oslabljena, saj je Predsednik Vrhovnega upravnega sodišča januarja 2020 odločil, da azilne zadeve prenese s specializiranega 3. oddelka na 4. oddelek sodišča. Proti taki spremembi so se zavzele civilna družba in druge mednarodne organizacije, da bi se preprečila izguba znanja, izkušenj in strokovnosti, ki jih je nabral 3. oddelek sodišča v zadnjih treh desetletjih. Najvišja sodna instanca je zavrnila 82 odstotkov pritožb glede azila v letu 2021, razveljavljenih pa je bilo tudi 18 odstotkov pozitivnih sodb sodišč nižjih stopenj.

15. V zvezi z navedbami o okrnjeni učinkovitosti sodnega sistema pristojni organ pojasnjuje, da v Republiki Bolgariji tudi po prenosu azilnih zadev iz enega sodnega oddelka na drugega sodni sistem deluje, saj je najvišja sodna instanca zavrnila kar 82 odstotkov pritožb proti odločitvam, ki jih je sprejel 4. oddelek sodišča, kar pomeni, da so bile odločitve pravilne. Sodišča nižjih stopenj so torej izdajala pravilne odločitve po mnenju najvišje sodne instance, saj je bilo 18 odstotkov pozitivnih sodb razveljavljenih. Kompetentnost sodnikov ne bi smela biti predmet presoje in strokovnosti, saj naj bi imel vsak sodnik ustrezno strokovno izobrazbo. Po mnenju pristojnega organa so povsem neprimerne trditve, da bodo po prenosu obravnavanih zadev na nekem oddelku sodišča sodniki izdajali nestrokovne sodbe. Prosilka bo torej lahko v izvorno državo vrnjena šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v kolikor bo seveda njena prošnja zavrnjena.

16. Predložene informacije navajajo tudi primer, ko je sodišče v Rimu aprila razveljavilo odločitev o predaji pakistanskega državljana Republiki Bolgariji. Sodišče je menilo, da glede na informacije iz poročila AIDA razmere, s katerimi se srečujejo prosilci za azil v Bolgariji, niso v skladu s temeljnimi pravicami in niso takšne, da bi preprečile tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kot je določeno v členu 3(2) Uredbe Dublin III.

17. Iz predložene podatkovne zbirke azilnega prava AIDA za Italijo za leto 2021 izhaja, da je Državni svet prekinil več premestitev v Republiko Bolgarijo na podlagi ugotovitve, da država ni varna. Izražena je bila zaskrbljenost glede azilnega sistema v Republiki Bolgariji zaradi kritičnega stanja zavetišč, od katerih so nekatera videti kot centri za pridržanje, in na splošno zaradi klime nestrpnosti in diskriminacije. Sodišče je v prej omenjenem primeru afganistanskega državljana odločilo, da v Bolgariji obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti na področju azilnega postopka, kot so uporaba sile s strani policije za preprečitev vstopa prosilcem v državno ozemlje, omejevanje svobode gibanja prosilcev za azil, pomanjkljivosti pri sprejemu in podpornih storitvah, pa tudi izjemno nizke stopnje priznanja mednarodne zaščite.

18. Na tem mestu pristojni organ pojasnjuje, da v konkretnem primeru prosilki azilni postopek vsekakor ne bo onemogočen, saj je Republika Bolgarija sprejela pristojnost za obravnavo njene prošnje za mednarodno zaščito Poleg tega pa nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite ne more pomeniti kakršnihkoli pomanjkljivosti v azilnem sistemu, saj se prav s takšnimi podatki soočamo tudi v Republiki Sloveniji. Nizka stopnja priznanja mednarodne zaščite ne pomeni dejstva, da statusov ne bi priznavali, temveč gre za to, da je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve prosilcev ali pa zavrženih in se jih vsebinsko sploh ne obravnava, saj prosilci nimajo interesa ostati v tej državi, ki jim predstavlja zgolj vmesni postanek do cilja.

19. Predloženo poročilo AIDA za Republiko Bolgarijo iz februarja 2022 prav tako navaja, da so leta 2021 sodišča v nekaterih državah članicah in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice še naprej odločala v prid ustavitvam dublinskih transferjev v Republiko Bolgarijo v zvezi z določenimi kategorijami prosilcev za azil zaradi slabih materialnih razmer in pomanjkanja ustreznih zaščitnih ukrepov za zagotovitev pravic zadevnih posameznikov. Sodišča so dublinske predaje prosilcev ustavile zaradi tega, ker azilni organ ni preiskal življenjskih razmer v Republiki Bolgariji, izpostavila pa so tudi težke razmere, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite, kot so omejen dostop do ekonomske podpore, težke življenjske razmere, pomanjkanje integracijskih programov in težave pri dostopu do zdravstvenega varstva. Poleg tega je Odbor za otrokove pravice (CRC) 6. oktobra 2021 izdal odločitev v zadevi MKAH proti Švici, v kateri je ugotovil, da so morali prosilci, čeprav jim je bil v Republiki Bolgariji priznan status subsidiarne zaščite, živeti osem mesecev v taborišču z neustreznimi materialnimi pogoji in brez dostopa do izobraževanja ali dela. Ne glede na navedeno pa so nekatera druga sodišča leta 2021 odobrila dublinske transferje v Republiko Bolgarijo.

20. Pristojni organ pojasnjuje, da gre pri predloženih informacijah za primere, v katerih so sodišča prekinila predaje prosilcev v Republiko Bolgarijo in pri tem poudarja, da na podlagi tega ne gre posploševati na vse primere predaj Republiki Bolgariji. Iz poročila AIDA - »The implementation of the Dublin III Regulation in 2021 « izhaja, da se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo razlikujejo. V Romuniji in na Nizozemskem se organ, pristojen za odločanje v predmetnih zadevah, in sodišče pristojno za odločanje v primeru pritožb zoper odločitve pristojnega organa, strinjata glede tega, da se transferji v Republiko Bolgarijo lahko izvajajo. V nasprotju s tem pa belgijske oblasti niti ne sprejemajo prosilcev iz Bolgarije, prav tako prosilcev v dublinskem postopku v Republiko Bolgarijo ne vračajo. Hkrati pa se je znatno povečalo število zahtev za sprejem prosilcev iz Francoske republike v Republiko Bolgarijo. Čeprav nekatera upravna sodišča trdijo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v Republiki Bolgariji, predvsem za državljane Afganistana, glede na nizko stopnjo priznanja prošenj za mednarodno zaščito, so takšne vrste odločitev pogosto spremenjene s strani pritožbenih upravnih sodišč. V Italiji sta sodišče v Rimu in Torinu prepoznali dejanski obstoj tveganja nečloveškega ravnanja v Republiki Bolgariji zaradi sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu, v Avstriji pa je sodna praksa bolj raznolika. Kljub temu, da so bili transferji v Republiko Bolgarijo ustavljeni za posebej ranljive skupine prosilcev, predvsem zaradi tamkajšnjih bivanjskih razmer in velikega tveganja izjemne materialne stiske, je manj kot dva meseca kasneje isto sodišče potrdilo transfer samskega odraslega moškega z utemeljitvijo, da se bolgarski azilni sistem sklada s pravom Evropske unije, kljub temu, da bi lahko bil izboljšan.

21. Prakse držav v zvezi s predajami prosilcev v Republiko Bolgarijo kot tudi pri sprejemu prosilcev iz te države so torej popolnoma raznolike. Švicarsko zvezno upravno sodišče je v precedenčni sodbi s 17. 2. 20201 odločilo, da v bolgarskem azilnem in sprejemnem sistemu ne obstajajo takšne sistemske pomanjkljivosti, ki bi opravičevale popolno prekinitev transferjev v to državo. V vsakem posameznem primeru je potrebno preučiti, ali bo transfer v Republiko Bolgarijo prekinjen ali ne.

22. Po mnenju nizozemskega sodišča v Haagu v določeni konkretni zadevi položaja tožeče stranke ni mogoče primerjati s položajem tujega državljana, ki brez dovoljenja vstopi v EU, saj bi bil prosilec že na bolgarskem ozemlju in je Republika Bolgarija izrecno sprejela vrnitev prosilca, kar ureja uredba Dublin III. Pri ocenjevanju pogojev za sprejem v Republiki Bolgariji je sodišče razsodilo, da ni nobenega dokaza, da bi bil pritožnik postavljen v okoliščine, ki bi kršile 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah glede sprejema. Posledično je sodišče odločilo, da je pritožba neutemeljena, saj pritožnik ni predložil dokazov, da Republika Bolgarija ne bo izpolnila svojih pogodbenih obveznosti do pritožnika.

23. V sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 407/2022-14 z dne 7. 4. 2022, je sodišče pritrdilo predaji prosilca Republiki Bolgariji. Upravno sodišče je v predmetni zadevi pritrdilo pristojnemu organu, da za Republiko Bolgarijo ta domneva ni izkazana. V dublinskem postopku se ne presoja prosilčevega policijskega postopka ob ilegalnem prehodu državne meje, ampak postopek mednarodne zaščite. Da se prosilčevega policijskega postopka ob ilegalnem prehodu državne meje v dublinskem postopku ne presoja, je Upravno sodišče Republike Slovenije odločilo tudi v sodbi št. I U 406/2022-14 z dne 11. 4. 2022 (odst. 29).

24. Tožena stranka nato v obrazložitvi odločbe navaja tudi, da je Evropska komisija pozvala Republiko Bolgarijo, naj temeljito preišče domnevno streljanje bolgarskih stražarjev na sirskega begunca na meji države s Turčijo. Konzorcij raziskovalnih novinarjev je razkril zavržne pogoje v tako imenovanih "črnih zaporih" na vzhodu Evrope, kjer naj bi migrante zadrževali, da bi preprečili njihovo prošnjo za mednarodno zaščito. Stotine prič je povedalo o obstoju "črnih zaporov", o tajnih zaporih, kjer naj bi begunce in migrante zadrževali, preden jih prisilno vrnejo nazaj, pogosto v obupnih pogojih. V Bolgariji so novinarji dejali, da so ugotovili, da naj bi prosilce za azil, ki prečkajo iz Turčije, "redno zapirali v majhno strukturo, podobno kletki" poleg mejne policijske postaje v Sredetsu, v mestu približno 40 kilometrov od turške meje. Tam naj bi jih zadrževali od nekaj ur do treh dni. "Struktura spominja na opuščen pesjak," navaja poročilo. Priče, ki so bile zadržane v kletki, so povedale, da so jim odrekli hrano in vodo. Le Monde je razkril posnetke kletke, ki se uporablja za nastanitev beguncev, in dodal, da je bilo tam vsaj 34 ljudi zadržanih od sredine oktobra do konca novembra. Zasilna kletka je sestavljena iz železnih palic in polna smeti ter je vidna s ceste. Organizacija Human Rights Watch je odkrila, da Bolgarske oblasti pretepajo, oropajo, slačijo in uporabljajo policijske pse za napade na afganistanske in druge prosilce za azil in migrante, nato pa jih brez formalnega intervjuja ali postopka za mednarodno zaščito potiskajo nazaj v Turčijo.

25. V zvezi z onemogočenim dostopom do azila, nasiljem bolgarskih policistov in t. i. »črnimi kletkami« pristojni organ pojasnjuje in opozarja, da v primeru dublinske predaje prosilca Republiki Bolgariji, prosilki dostop do azila, kakor že navedeno, nikakor ne bo onemogočen. Kot izhaja iz predloge EUAA, so pogoji za sprejem prosilcev enaki tako za prosilce za mednarodno zaščito kot tudi za prosilce, premeščene v skladu z dublinsko uredbo, saj je bila Direktiva 2013/33/EU kot del zakonodaje skupnega evropskega azilnega sistema prenesena v nacionalno zakonodajo. Ko je premestitev po dublinski uredbi zaključena, mejna policija prosilcu izda pisno obvestilo, da se mora zglasiti na Centru za registracijo in sprejem v Sofiji, ki ga upravlja državna SAR, da bi lahko začeli s postopkom nastanitve in sprejeli nadaljnje korake v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite. Mejna policija prosilcu ob njegovem prihodu pošlje pisno obvestilo z informacijami o nadaljnjih korakih v postopku za priznanje mednarodne zaščite kot tudi informacije v zvezi s tem, kako si lahko zagotovi ustrezno nastanitev. V primeru dublinske premestitve na podlagi vložene prošnje za mednarodno zaščito pa se šteje, da se postopek nadaljuje, ko prosilec zahteva, da se obravnava njegove prošnje zaključi. Obravnava njegove prošnje se v tem primeru nadaljuje na tisti točki, na kateri je bil postopek ustavljen. Prosilec mora torej izraziti namen za nadaljevanje postopka, saj je bil ta ustavljen zaradi njegovega odhoda iz države. Ko je torej vložena zahteva za nadaljevanje postopka, se šteje, da je le-ta obnovljen. Tudi za osebe, katerih prošnje se obravnavajo kot naknadne prošnje (t. j. nadaljnja prošnja za mednarodno zaščito, podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo), ni treba sprejeti nobenih drugačnih ukrepov, saj tudi zanje velja splošni postopek za predhodno obravnavo naknadnih prošenj. V 14-ih delovnih dneh uradna oseba, ki vodi postopek, odloči o tem, ali dovoli preučitev naknadne prošnje ali pa je ne dovoli. Vendar pa prosilci med obravnavanjem naknadno vložene prošnje v skladu z nacionalno zakonodajo nimajo pravice do hrane, strehe nad glavo in socialne podpore, kar pa za ranljive kategorije oseb ali osebe s posebnimi potrebami ne velja, imajo pa dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva. Med postopkom predhodnega obravnavanja naknadne prošnje ima prosilec pravice, kot so pomoč UNHCR, drugih ustreznih agencij ZN in nevladnih organizacij, zagotovljeno ima prevajanje ali tolmačenje, prav tako pa ima dostop do zbranih informacij, na podlagi katerih se sprejme odločitev. Odstranitev v izvorno državo ali varno tretjo državo je torej možna le po pravnomočno zaključenem vsebinskem postopku in pred predhodnim obravnavanjem njegove prošnje le v primeru, če s tem ne bo ogroženo njegovo življenje ali svoboda zaradi rase, vere.

26. Glede na poročilo AIDA in glede na informacije, ki izhajajo iz predloge EUAA, je torej povsem jasno, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Bolgariji, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani pooblaščenke prosilke, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Bolgariji ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere predaj. Kot izhaja iz poročila AIDA (»The implementation of the Dublin III Regulation in 2021«), se stališča držav članic do transferjev v Republiko Bolgarijo močno razlikujejo. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ima Republika Bolgarija uveljavljen sistem mednarodne zaščite. Poleg tega prosilka v postopku ni navedla konkretnih dogodkov in utemeljenih razlogov, zaradi katerih je Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti v Republiko Bolgarijo, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. V postopku ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, ki bi kakorkoli kazalo na to, da bo prosilka v primeru predaje v Republiki Bolgariji postavljen v okoliščine, ki bi kršile 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah glede sprejema.

27. Pristojni organu je pod pooblaščenca prejel še nekaj novih informacij, in sicer pregled glavnih sprememb od prejšnje posodobitve poročila »Asylum information database” - Country Report: Bulgaria, 2022 update, marec 2023. Iz predloženega poročila AIDA za Republiko Bolgarijo izhaja, da Nizozemska v Bolgarijo ljudi vrača, Belgija pa ne. Francija prosilce vrača, Italija pa spet ne. V Avstriji sodišče odloči enkrat tako, drugič drugače, zato na podlagi take informacije ni mogoče skleniti ali je za prosilko v Bolgariji varno ali ne.

28. Pooblaščenec je v zvezi z nizozemskim primerom, ko je bil potrjen transfer v Bolgarijo, komentiral, da gre pri tem za odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno dopustnost izvajanja transferjev v Bolgarijo, saj je bilo v postopek že predloženih več kot 10 sodb nacionalnih sodišč, ki so vračanje v Bolgarijo ustavile. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da iz poročila AlDA za Republiko Bolgarijo izhaja, da Nizozemska v Bolgarijo ljudi vrača.

29. Pooblaščenec prosilke je v komentarju na informacije, ki jih je prejel s strani pristojnega organa, opozoril na to, da informacija, označena pod številko 4, ne more imeti več kakšne posebne dokazne vrednosti, saj izhaja iz februarja 2020, nanaša pa se na analizo še starejših primerov. Pristojni organ v zvezi s tem poudarja, da je pooblaščenec v istem dopisu, s katerim je posredoval komentarje, v zvezi s sprejemnimi pogoji predložil opis situacije od leta 2015 naprej, zato pristojni organ meni, da tudi te informacije, ki jih je predložil pooblaščenec ne morejo imeti kake posebne dokazne vrednosti v letu 2023.

30. Pooblaščenec prosilke je v komentarjih na informacije podal mnenje, da je informacije o stanju v Bolgariji, vsebovane v poročilu, podala država Bolgarija sama, zato tako poročilo nima dokazne vrednosti, saj je logično, da bo država sama zase trdila, da je vse v najlepšem redu in skladno z zakoni. Presojo o dejanskem stanju v Bolgariji je potrebno opraviti na podlagi čim bolj ažurnih neodvisnih virov. Pristojni organ želi v zvezi s tem poudariti, da je bil v komentarju izpuščen naslednji stavek, da morajo države članice zagotoviti informacije, ki vsebujejo ustrezne pravne določbe, poleg tega pa morajo poskrbeti tudi za izvajanje teh določb v praksi. Področje uporabe predloge je omejeno na pravila in pogoje, ki se uporabljajo za prosilce za mednarodno zaščito ali druge osebe, za katere velja premestitev v skladu z Dublinsko uredbo, kar pa daje dokumentu dokazno vrednost, saj je s tem, ko je Republika Bolgarija navedla informacije z ustreznimi pravnimi določbami, tudi potrdila, da skrbi za izvajanje teh določb v praksi.

31. V zvezi z informacijami, ki jih je pooblaščenec predložil v zvezi s položajem »Dublinskih povratnikov« v Republiki Bolgariji pristojni organ pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za dublinsko povratnico, saj prosilka nikoli ni vložila prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, ampak ji bo omogočen normalen dostop do postopka in sprejemnih pogojev v Republiki Bolgariji.

32. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za osebo s posebnimi potrebami, saj prosilka v Republiki Sloveniji ni obravnavana kot prosilka, ki bi sodila v skupino oseb s posebnimi potrebami, zato v konkretnem primeru te informacije niti ne morejo biti merodajne.

33. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilka ob premestitvi v Republiko Bolgarijo podvržena nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

34. V tožbi tožnica pravi, da v Republiki Bolgariji še nikoli ni bila, ampak je v Republiko Slovenijo vstopila na podlagi veljavnega vstopnega vizuma št. ..., izdanega na predstavništvu Republike Bolgarije. Tožnica je državljanka Rusije. Boji se, da bi jo v primeru izročitve Republiki Bolgariji vrnili v Rusijo kjer pa ji zagotovo grozi zapor, oz. nečloveško ravnanje. To pa predvsem zaradi zgodovinske povezanosti, ki obstaja med Rusijo in Bolgarijo in zaradi obstoječe prakse. Iz informacij iz izvorne države izhaja, da so namestitveni centri v Bolgariji prezasedeni in da tam vladajo nečloveške razmere, azilni sistem ne deluje, prihaja celo do nasilja. Tožnica ima v Sloveniji brata, ki je poročen. Brat je v Sloveniji redno zaposlen in ima dovoljenje za bivanje. V Slovenijo sta skupaj z njo pripotovala tudi njena starša, s katerima je pred odhodom v Sloveniji živela v skupnem gospodinjstvu. Starša sta sedaj prosilca za mednarodno zaščito. Mati je bolna. Leta 2022 so ji odstranili žolčnik. Od takrat ima stalne bolečine pod rebrnim lokom ter vensko insuficienco ven sp. udov. Ima stalne glavobole in tinnitus v desnem ušesu. Imela je že dve ginekološki operaciji. Ima dieto, in sicer na vsake tri ure topel obrok.

35. Iz poročila AIDA za leto 2022 za Bolgarijo izhaja, da se od leta 2015 razmere v nacionalnih sprejemnih centrih še slabšajo. V nekaterih primerih niso mogli zagotoviti niti najosnovnejših storitev, vključno z ustreznimi higienskimi izdelki za osebne in skupne prostore. Prostora za nastanitev je premalo, hrana, če je, je zagotovljena na podlagi cateringa, pogodbe pretekajo. Iz poročila PIC z dne 16.5.2023, ki se sklicuje na poročilo AIDA iz marca 2023, izhaja, da če v v sprejemnih centrih azilne agencije SAR ni na voljo prostora za nastanitev, si bodo morali povratniki po Dublinu zagotoviti nastanitev in prehrano na lastne stroške. Leta 2022 so sodišča v nekaterih dublinskih državah in tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) še naprej odločala v prid prekinitvam dublinskih premestitev v Bolgarijo v zvezi z nekaterimi kategorijami za azil zaradi slabih materialnih razmer in pomanjkanja varovalk za varstvo pravic posameznikov.

36. Iz poročila PIC z dne 19. 12. 2022 izhaja, da razen sprejemnega centra v Harmanli, so se razmere v letu 2021 celo poslabšale. Razen zavetišča Vrazhdebna in varnih območij, imajo vsi drugi sprejemni centri stalne težave s svojo infrastrukturo in ne zagotavljajo najosnovnejših storitev vključno s higieno, ustrezno opremo za osebne in skupne prostore. Osebna varnost prosilcev je resno ogrožena tudi zaradi prisotnosti tihotapcev, preprodajalcev mamil in prostitutk, ki imajo dostop do centrov v nočnih urah brez kakršnegakoli posredovanja s strani varnostnikov. Razmere v zavetišču v Sofiji ostajajo slabe, to je pod ali na ravni minimalnih standardov. Problem predstavlja oskrba z vodo, toplo vodo, popravilo inštalacij in opreme v kopalnicah, sobah in drugih prostorih. Tožena stranka na 11 strani navaja da, ker je pooblaščenec predložil informacije o stanju v Bolgariji od leta 2015 dalje, to ne more imeti posebne dokazen vrednosti. To ne drži, ker se te informacije nanašajo od leta 2015 dalje in ne za leto 2015. Informacije se nanašajo predvsem na leto 2022 in celo na marec 2023.

37. Državni svet v Italiji je prekinil več premestitev v Bolgarijo na podlagi ugotovitve, da država ni varna. Italijanski državni svet je izrazil zaskrbljenost glede azilnega sistema v Bolgariji zaradi kritičnega stanja zavetišč. Sodišče v Torinu je dne 2021 potrdilo odločitev o preklicu transferja prosilca zaradi resnih pomanjkljivosti azilnega sistema v državi. Odločitev je oprta na poročilo AIDA o Bolgariji za leta 2018, 2019 in 2020. Do teh navedb se tožena stranka ni opredelila, kar predstavlja kršitev postopka. Bolgarija in Rusija imata bogate zgodovinske vezi, ki lahko vodijo do nerazumnih odločitev v primerih prosilcev za azil iz Rusije. To dokazuje tudi dejstvo, da je Bolgarija zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito aktivni nasprotnici Putina, ki ima hčerko s cistično fibrozo, njeno preživetje pa je odvisno od dragih zdravil.

38. Iz poročila namestnika predsednika Državne agencije za begunce (SAA) izhaja, da Bolgarija meni, da so v Rusiji jasno vzpostavljene demokratične institucije in delujoče civilne organizacije, ki jih nadzoruje družba. Stanje v državi se v zadnjih dveh desetletjih ni spremenilo na slabše. Ti »sklepi » pa so v nasprotju z realnostjo, desetinami odločitev sodišča za človekove pravice v zvezi z Rusijo ter dokumenti EU in EP. Že zaradi takega stališča se državljani Rusije ne bi smeli vračati v Rusijo.

39. Na te navedbe tožničinega pooblaščenca tožena stranka ni odgovorila. Zato se odločbe tudi ne da preizkusiti. Tožnica na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Brez izdaje začasne odredbe bi bila lahko tožnica izročena Bolgariji. V času, ko bi v Sloveniji potekal postopek mednarodne zaščite, bi bila tožnica v Bolgariji izpostavljena nečloveškemu ravnanju. Obstaja realna nevarnost, da tožnica prostora za bivanje zaradi prezasedenosti v Bolgariji ne bi dobila, lahko bi jo napadle stenice, ne bi imela dovolj hrane, ali pa bi se nad njo lahko izvajalo celo fizično nasilje. Predlaga, da se sklep z dne 17. 5. 2023 odpravi in da sodišče ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, ter se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu.

40. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da v zvezi s tem, da tožeča stranka še nikoli ni bila v Bolgariji, to ni relevantno, saj je v drugem odstavku 12. člena Dublinske uredbe določeno, da je, kadar prosilec poseduje veljavni vizum, za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen, če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v 8. členu Uredbe ES št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija o vizumskem zakoniku Skupnosti. V zvezi s trditvijo tožeče stranke, da se boji, da bi jo Republika Bolgarija vrnila v Rusijo, tožena stranka pojasnjuje, da je ta bojazen povsem odveč, saj bo v primeru predaje v Republiki Bolgariji lahko podala namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in bo tako vsekakor imela dostop do azilnega postopka.

41. Brat tožeče stranke ima v Republiki Sloveniji časovno omejeno dovoljenje za bivanje, ki ga je skupaj z ženo pridobil šele po tem, ko so tožeča stranka in njena starša tukaj vložili prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V konkretnem primeru torej ne gre za ohranitev vezi z družinskim članom, ki že dlje časa prebiva v Republiki Sloveniji in ima tukaj urejeno življenje, zato tožena stranka v tem primeru ne more odstopati od hierarhije meril, določenih v Dublinski uredbi. V zvezi z zdravstvenim stanjem mame tožeče stranke, prav tako prosilke za azil, pa tožena stranka pojasnjuje, da niti ne gre za osebo, ki bi potrebovala pomoč bližnje osebe, kar izhaja iz dokumentacije v upravni zadevi, zato to ne more biti razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.

42. Glede preklica transferja in odločitev Republike Bolgarije o nepriznavanju mednarodne zaščite prosilcem nekaterih narodnosti, tožena stranka pojasnjuje, da se je ta informacija nanašala na državljane Afganistana in ne na državljane Ruske Federacije. Poleg tega nikakor ne drži tožbeni očitek, da se tožena stranka do te informacije ni opredelila, saj je iz izpodbijanega sklepa na 7. in 8. strani ta opredelitev jasno razvidna. Pri tem tožena stranka še enkrat poudarja, da nizka stopnja priznavanja mednarodne zaščite še ne pomeni dejstva, da statusov določenim državljanom ne bi priznavali, temveč gre lahko za to, da je večina postopkov ustavljenih zaradi samovoljne zapustitve prosilcev, ker niti nimajo namena ostati v tej državi. Glede na navedeno torej kriterij priznavanja statusov nikakor ne more biti utemeljen indikator sistemskih pomanjkljivosti na področju azilnega postopka.

43. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je iz izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je odstranitev prosilca za mednarodno zaščito iz Republike Bolgarije v izvorno državo ali varno tretjo državo možna le po pravnomočno zaključenem vsebinskem postopku in pred predhodnim obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito le v primeru, če s tem ne bo ogroženo njegovo življenje ali svoboda zaradi rase, vere, državljanstva, političnih stališč ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali ne bo izpostavljen nevarnosti mučenja ali drugih oblik krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Poleg tega ne gre spregledati dejstva, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v vsaki fazi postopka za priznanje mednarodne zaščite pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico do pritožbe pri pristojnem Upravnem sodišču v Republiki Bolgariji.

44. Tožena stranka še pojasnjuje, da se je do vseh navedb tožeče stranke opredelila z vso potrebno skrbnostjo in jih je pri svoji odločitvi vsekakor upoštevala, pri tem pa se opira na obrazložitev v izpodbijanem sklepu.

45. Tožena stranka prereka tudi vse ostale navedbe tožeče stranke, v kolikor se v odgovoru na tožbo z njimi ni izrecno strinjala, hkrati pa pristojnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, izpodbijan sklep pa potrdi kot pravno pravilen.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

46. Tožba je utemeljena.

47. Prvo pravno vprašanje, ki ga odpira ta upravni spor, je vprašanje razlage določila prvega pod-odstavka člena 29(1) Dublinske uredbe, o katerem se v njegovem bistvenem delu slovenska upravno-sodna prakse še ni (celovito) izrekla.¹ Po tem določilu se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in „najkasneje v šestih mesecih po“ odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo „ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek.“ Ključni del pravnega določila, ki ga je treba razložiti in uporabiti v tem konkretnem primeru, je zadnji del citiranega določila, ki govori „o obstoju“ odložilnega učinka.

48. Pojem „obstoj“ odložilnega učinka uporabljajo novejše sodbe Sodišča EU, kot sta E.N., S.S., J.Y.² ter B, F in K,³ med tem ko je Sodišče EU v starejši zadevi A.S. uporabilo izraz, „če je v skladu s členom 27(3) te uredbe odobren odložilni učinek“.⁴ Tudi v starejši zadevi Ghezelbash je Sodišče EU navedlo, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen.⁵ Vendar v obeh omenjenih starejših zadevah A.S. in Ghezebash ni šlo za reševanje konkretnega pravnega vprašanja glede razlage teka roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe v upravnem sporu, ampak je Sodišče EU omenjene izraze uporabilo obiter dictum.

49. Tretji pod-odstavek člena 28(3) Dublinske uredbe, ki sicer velja za situacijo, ko je prosilcu odvzeta prostost, nič bolj ne pojasnjuje pojma „obstoja“ odločilnega učinka iz že omenjenega določila, kajti določilo tretjega pod-odstavka člena 28(3) Dublinske uredbe pravi, da kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, se njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, „ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3)“.

50. Določilo člena 27(3) Dublinske uredbe namreč daje tri možnosti državam članicam v zvezi z nameni pritožb zoper ali ponovnega pregleda odločitev o predaji države članice in med temi je tudi možnost, da oseba v razumnem obdobju od sodišča zahteva odložitev izvršitve odločitve o predaji, kar bi razumljivo⁶ lahko kazalo na to, da v takem primeru ni odložilnega učinka, če ga prosilec oziroma tožnik ne zahteva oziroma odložilnega učinka ni od trenutka dalje, ko sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče zavrne. Že v zadevi I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011 (odst. 10) je Vrhovno sodišče sprejelo interpretacijo na podlagi razlage takratnega zakona o mednarodni zaščiti v povezavi z ustavno-skladno razlago zakona, da če je vložena zahteva za izdajo začasne odredbe zoper sklep o zavrženju prošnje na podlagi uporabe koncepta varne tretje države, mora tožena stranka počakati z izvršitvijo akta vsaj do izdaje sodne odločbe o zahtevi za izdajo začasne odredbe, četudi je takratni prvi odstavek 63. člena ZMZ določal, da tožba zoper sklep o zavrženju prošnje zaradi uporabe koncepta varne tretje države, ne zadrži izročitve prosilca tretji varni državi. To sicer izhaja tudi iz besedila drugega stavka člena 27(3)(c) Dublinske uredbe. Po tej določbi namreč „države članice z odložitvijo predaje do sprejetja odločitve o prvi zahtevi za odlog zagotovijo, da je na voljo učinkovito pravno sredstvo.“ Učinkovito pravno sredstvo pa je, če tožena stranka počaka z izvršitvijo vsaj, dokler ni odločeno s strani sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. V predmetni zadevi je tožnica s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

51. Vendar se je o konkretnem pravnem vprašanju v zvezi s potekom roka za predajo v povezavi z odložilnim učinkom tožbe oziroma pravnega sredstva v upravnem sporu Sodišče EU izrecno opredelilo v zadevi Amayry iz septembra 2017. Sodišče EU je namreč v zadevi Amayry izpeljalo interpretacijo, pri čemer je najprej upoštevalo, da je treba dati pristojnemu organu dovolj dolg rok, da opravi predajo (razlaga po namenu);⁷ da pri tem vprašanje, ali je zadevna oseba zahtevala odlog izvršitve odločitve o predaji, ni bistveno;⁸ da se zakonodajalec EU sklicuje na prenehanje odložilnega učinka, ne da bi razlikoval med državami, ki so se odločile, da bodo imele pritožbo v skladu s členom 27(3)(1) in (b) takojšnji odložilni učinek, in državami, ki so se odločile, da bo odložilni učinek v skladu s členom 27(3)(c) Dublinske uredbe odvisen od sprejetja odločitve o odložitvi izvršitve na podlagi zahteve zadevne osebe⁹ da se države članice, ki so želele okrepiti pravno varstvo prosilcev s takojšnjim odložilnim učinkom pritožbe zoper odločitev o predaji ali njenega ponovnega pregleda, zaradi spoštovanja zahteve po hitrosti ne smejo znajti v položaju, ki bi bil manj ugoden od tistega, v katerem se znajdejo tiste države članice, ki takega ukrepa niso štele za potrebnega, do tega pa bi prišlo, če države članice ne bi imele na voljo dovolj dolgega roka za izvedbo predaje, kadar je zadevna oseba pridržana in se je odločila, da bo vložila pritožbo.¹⁰

52. Tej razlagi, ki temelji zgolj na interpretaciji sekundarnega prava EU, pa je treba dodati še razlago z vidika primarnega prava EU. Po stališču Sodišča EU pravica iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ustreza pravici iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). To pomeni, da sta vsebina in obseg pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine enaka vsebini in obsegu pravice iz 3. člena EKČP¹¹ in to velja tudi z vidika absolutne prepovedi nečloveškega ravnanje, ne glede na vedenje zadevne osebe.¹² Ker pravica iz 4. člena Listine ustreza pravici iz 3. člena EKČP, je treba upoštevati tudi, da če ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja, ki ni očitno neutemeljen, potem mora po praksi ESČP imeti pravno sredstvo zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.¹³

53. Do jasne potrditve interpretacije glede razlage avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe v zvezi z varstvom pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tudi po 4. členu Listine je prišlo s sodbo Sodišča EU v zadevi B iz septembra 2020.¹⁴ V zadevi B je namreč Sodišče EU standarde glede avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva na podlagi 47. člena Listine v zvezi z pravico iz 4. člena Listine povezalo oziroma izenačilo s standardi avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP. Iz zadeve B namreč izhaja, da če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, „lahko“ zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek;¹⁵ to pomeni, da organ ni dolžan ocenjevati, ali izvršitev odločbe dejansko povzroči to tveganje,¹⁶ ampak je dovolj, da se organ omeji na presojo, ali pravno sredstvo, vloženo zoper odločbo o vrnitvi, vsebuje trditve, s katerimi se želi dokazati, da bi bil državljan tretje države zaradi izvršitve te odločbe izpostavljen velikemu tveganju z vidika 4. člena Listine, in ki „očitno niso neutemeljene.“ Če je tako, mora navedeni organ ugotoviti, da se izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu od vložitve tega pravnega sredstva, in iz tega izpeljati posledice, ki jih ima v okviru svoje pristojnosti.¹⁷

54. Ta razlaga po mnenju Upravnega sodišča odločilno utrjuje razlago Sodišča EU iz zadeve Amayry, kjer se je Sodišče oprlo zgolj na metode razlage sekundarnega prava EU, kajti po sodbi v zadevi B je povsem jasno, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati tudi načelo uporabe prava EU, po katerem morajo države ne samo razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustavljeno prakso Sodišča EU, temveč morajo tudi paziti, da se ne oprejo na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki varujejo pravni red EU, ali z drugimi splošnimi načeli prava EU,¹⁸ kamor pa spada tudi element učinkovitosti oziroma avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v upravnem sporu, pod pogojem, da stranka nima očitno neutemeljenega zahtevka v zvezi s 4. členom Listine.

55. Posledično to pomeni, da je treba določbo zadnjega stavka v tretjem odstavku 70. člena ZMZ-1 razlagati tako, da v primeru vseh drugih odločitev, ki niso zajete s prvim stavkom tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1, tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta razen, če stranka v konkretnem primeru nima očitno neutemeljenega zahtevka glede pravice iz 4. člena Listine. Upravnemu sodišče je poznana razlaga oziroma odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, vendar pa se ta sodba Vrhovnega sodišča opira na starejšo razlago Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/16 z dne 23. 11. 2016, ko sodbi Sodišča EU v zadevah Amayry in B še nista bili izdani, zato te interpretacije¹⁹ Upravno sodišče v tej zadevi ni moglo upoštevati.²⁰

56. Za obravnavano zadevo Upravno sodišče ugotavlja, da ima tožnica glede na vsebino izpodbijanega akta, zahtevek, ki ni očitno, torej že na prvi pogled, neutemeljen (t.i. „arguable claim“) glede varstva prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine, in to vsaj glede bivanjskih razmer za potencialne prosilce za mednarodno zaščito. To namreč izhaja iz številnih informacij o stanju v Bolgariji, ki so naštete na strani 3, izpodbijanega akta, in ki jih dokaj obširno in natančno povzela tožena stranka v izpodbijanem aktu.²¹ Poleg tega pa je tožnica v upravnem postopku tudi uveljavljala, da se boji vrnitve v Rusijo, ker je že bila žrtev nadlegovanja zaradi vpletenosti njenega brata in žene v demonstracije proti predsedniku Ruske federacije in v podporo Navalnemu.²² Na osebnem razgovoru je na kratko omenila, da jo v Rusiji čaka smrt oziroma zapor.²³ Po podatkih v spisu je takoj na slovenski meji zaprosila za mednarodno zaščito,²⁴ kamor je s starši prišla iz Črne Gore, kjer so se zatekli pred grožnjami oziroma nadlegovanji, ki so jih bili deležni v Rusiji s strani določenih varnostnih služb. Poleg tega pa je tožnica skupaj s tožbo vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

57. Za obravnavano zadevo je tako relevantno, da je bila tožba vložena dne 29. 5. 2023 (celo skupaj s predlogom za izdajo začasne odredbe), ko se šestmesečni rok za predajo še ni iztekel, saj je tožena stranka od bolgarskega organa prejela odločitev, da sprejema pristojnost za obravnavo prošnje dne 6. 12. 2022. Z vložitvijo tožbe dne 29. 5. 2023 je šestmesečni rok nehal teči in bo ta isti rok za predajo znova začel teči od dneva končne sodne odločitve o predaji. To pomeni, da Upravno sodišče ni imelo podlage, da bi tožbi ugodilo zaradi poteka roka za predajo iz člena 29(2) Dublinske uredbe.

Absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP:

58. Z vidika določila člena 29(2) Dublinske uredbe izpodbijani akt torej ni nezakonit. Vendar pa je sodišče moralo tožbi ugoditi iz drugega razloga in sicer, ker ima obrazložitev izpodbijanega akta takšne pomanjkljivosti v smislu notranjih nasprotij oziroma nejasnosti ter pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, da se je ne da preizkusiti in da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

59. Upravno sodišče je že v prvem razdelku obrazložitve sobe, kjer je obravnavalo tek šestmesečnega roka ugotovilo, da tožnica nima očitno neutemeljenega zahtevka glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja v zvezi z tveganji ob sprejemu v azilni postopek v Bolgariji. To posledično pomeni, kot izhaja tudi iz naslednjih dveh razdelkov obrazložitve sodbe, da mora biti po pravu EU in sodni praksi ESČP presoja tveganja v primeru predaje stroga ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja. Stroga presoja tveganja pa ne dopušča pristopa, po katerem bi bilo sprejemljivo postaviti popolno ločnico med policijskim postopkom pred formalnim sprejemom prošnje za mednarodno zaščito in sprejemom tujca oziroma prosilca po Dublinski uredbi. Tožena stranka je to popolno ločnico naredila, pri čemer pa iz same obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožena stranka zaznava obstoj „podstandardnih pogojev za sprejem prosilcev“,²⁵ „izredno slabe razmere v sprejemnih centrih“, da ne zagotavljajo najosnovnejših storitev vključno s higieno,²⁶ da so „življenjske razmere pod ali na ravni minimalnih standardov,“²⁷ „da v sprejemnih centrih ni zagotovljena varnost prosilcev“,²⁸ da se stanje v letu 2021 ni izboljšalo.²⁹ In nato tožena stranka pavšalno sklene, da to ne more biti odraz današnjega aktualnega stanja,³⁰ za kar pa nima nobenih oziroma ni pridobila nobenih zanesljivih in aktualnih podatkov. Tožena stranka opisuje tudi razmere v t.i. „črnih zaporih“ oziroma „črnih kletkah“ (pesjakih),³¹ kar na drugi strani odpravi z argumentom, da je Bolgarija prenesla Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red. To ni stroga presoja tveganja z vidika 4. člena Listine. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je leta 2021 v primerjavi z letom 2020 za 212% povečalo število prosilcev v Bolgariji.³² Tožena stranka nadalje navaja podatke iz sodne prakse držav članic in ESČP, da sodišča predaje po Dublinski uredbi ustavljala ravno zaradi tega, ker azilni organi niso preiskali življenjskih razmer v Bolgariji.³³ Glede na to, da je tožena stranka sama ugotovila, da je praksa sodišč držav članic glede vračanja v Bolgarijo zelo raznolika, bi morala po strogi metodi presoje tveganja ugotavljati stanje v Bolgariji na podlagi zanesljivih in dovolj medsebojno dopolnjujočih se podatkov. V nasprotju s tem pa je štela, da informacije, ki jih je predložila tožnica ne morejo imeti posebne dokazne vrednosti v letu 2023.³⁴ S temi informacijami je tožeča stranka izpolnila svoj del dokaznega bremena, ki se je potem prevalilo na toženo stranko, da bi odvrnila vsakršen dvom v kršitev 4. člena Listine.³⁵

60. Tožena stranka se sklicuje na „predlogo“ Agencije EU za azil (EUAA), da imajo osebe, ki so v Dublinskem postopku predane Bolgariji, omogočen dostop do azilnega postopka. Vendar iz podatkov vpisu ni razvidno, za katero „predlogo“ gre in je tudi ni v spisu in iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi katerih verodostojnosti in neodvisnih virov naj bi navedena informacija bila vključena v publikacijo EUAA. Tožena stranka se ob tem sklicuje tudi na poročilo AIDA, vendar tudi tega poročila v spisu ni niti ni razvidno, iz katerega dela poročila AIDA naj bi to izhajalo in kateri naj bi bila viri za informacijo, da imajo prosilci brez dvoma dostop do azilnega postopka v Bolgariji. Po drugi strani pa tožena stranka pravi, da iz poročila AIDA za leto 2021 izhaja, da v nekaterih državah in tudi Evropsko sodišče z človekove pravice (ESČP) še naprej odločajo v prid ustavitvam dublinskih transferjev. Tožena stranka omenja 10 sodb nacionalnih sodišč, ki so predajo Bolgariji ustavile,³⁶ kar kaže na drugačno stanje od tega, da imajo prosilci nedvomno učinkovit dostop do azilnega postopka.

61. Te napake oziroma nejasnosti med povzetimi podatki v obrazložitvi sklepa in odločitvijo tožene stranke so takšne, da se sklepa ne da preizkusiti v smislu 7 točke drugega odstavka 237. člena ZUP oziroma gre za napačno uporabo glede procesnega vidika določila 4. člena Listine v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja.

62. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka in ker je iz izpodbijanega akta mogoče izluščiti tudi nekatera materialno-pravno zmotna stališča, sodišče v nadaljnjih razdelkih podaja razlago v zvezi z uporabo standarda „sistemskih pomanjkljivosti“ in diskrecijske klavzule.

O uporabi dokaznega standarda t.i. sistemskih pomanjkljivosti v okviru načela medsebojnega zaupanja po pravu EU:

63. V povezavi z nezakonitostjo, opisano v prejšnjem razdelku obrazložitve sodbe, se posebna nezakonitost nanaša na uporabo materialnega prava iz drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe in sicer v zvezi z dokaznim standardom oziroma dokaznim bremenom in t.i. „sistemskimi pomanjkljivostmi“. Iz izpodbijanega akta,³⁷ kot tudi iz odgovora na tožbo,³⁸ izhaja, da tožena stranka šteje, da predajo prosilca Bolgariji ustavi samo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in postopkom sprejema. Gre v bistvu za istovrstno napako oziroma za istovrstne napake, ki iz tega napačnega izhodišča izvirajo, na katere je Upravno sodišče opozorilo toženo stranko že v številnih sodbah.³⁹

64. Četudi je morda Sodišče EU šele v sodbah v zadevah Ghezelbash,⁴⁰ Karim⁴¹ in C.K. in ostali proti Sloveniji⁴² izrecno in na jasen način sledilo sodni praksi ESČP,⁴³ da t.i. sistemske pomanjkljivosti niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in za to, da se uporabi drugi pod-odstavek člena 3(2) Dublinske uredbe in za to, da se aktivirajo procesne in materialno-pravne obveznosti države glede stroge presoje dejstev in da se v okviru tega preveri stanje v drugi državi članici EU in morebiti zagotovi določene preventivne ukrepe, to dejstvo ne daje podlage toženi stranki, da ignorira ali zelo površno uporablja upravno in ustavno-sodno prakso v Republiki Sloveniji, ki je skladna z evropskim pravom glede razlage t.i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja.

65. Poleg sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022 ter sodbe v zadevi I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, ki se nanašata na uporabo Dublinske uredbe v zvezi s Hrvaško, bi morala namreč tožena stranka zlasti glede nalaganja dokaznega bremena tožnici jasno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 (odst. 14), kjer je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t.i. „sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in/ali v zvezi s pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. S tem je Ustavno sodišče potrdilo 3 leta starejšo interpretacijo Upravnega sodišča v zadevi I U 1975/2013 z dne 27. 12. 2013 (odst. 22-26). Na istem stališču stoji tudi Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah, kot sta I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 (odst. 17) in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 (odst. 13).

66. Veliki senat Sodišča EU je v zadevi Jawo iz leta 2019 potrdil interpretacijo malega senata v zadevah Karim in C.K. in drugi proti Sloveniji oziroma Velikega senata Sodišča EU v zadevi Ghezelbash s tem, ko je izpeljal naslednje: „Čeprav se člen 3(2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III nanaša zgolj na položaj, kot je ta iz sodbe z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi (C 411/10 in C 493/10, EU:C:2011:865), torej na položaj, v katerem je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine posledica sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici, ki je na podlagi te direktive odgovorna za obravnavanje prošnje, iz točk 83 in 84 te sodbe ter iz splošne in absolutne prepovedi, ki je določena v tem členu 4, izhaja, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.“ ⁴⁴

67. Ta interpretacija je posledica dejstva, da je pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica.⁴⁵ Zato obstoj oziroma ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti v bolgarskem azilnem sistemu ne more biti pogoj za to, da lahko tožnica prepreči vrnitev v Bolgarijo na podlagi Dublinske uredbe oziroma da pred tem zavaruje svoje pravice s tem, da tožena stranka pred izvedbo predaje pridobi dovolj konkretno zagotovilo, da bo tožnica v primeru predaje Bolgariji sprejeta v azilni postopek in obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU oziroma da bo varovala prepoved nečloveškega ravnanja v zvezi z morebitnim verižnim vračanjem. Prevelikega dokaznega bremena zlasti pa ne glede sistemskih pomanjkljivosti v Bolgariji tožena stranka ne bi smela naložiti tožnici.

68. Zgornja interpretacija pojma sistemske pomanjkljivosti iz določila drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe pa seveda ne pomeni, da v določeni državi članici EU ni možno, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti glede dostopa do azilnega postopka ali sprejema prosilcev za mednarodno zaščito.⁴⁶ Za razliko od načina izvrševanja načela zaupanja v pravo na področju Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, pri izvrševanju načela medsebojnega zaupanja na podlagi Dublinske uredbe ni potrebno, da bi nek organ EU predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Kajti določilo drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe oziroma sama Dublinska uredba nima določila, ki bi bilo primerljivo z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in na področju evropskega pripornega naloga velja ne samo načelo medsebojnega zaupanja, ampak tudi načelo medsebojnega priznavanja odločb med državami članicami EU. Izvajanje mehanizma evropskega naloga za prijetje po omenjenem okvirnem sklepu se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe. To pravilo ne velja za izvajanje medsebojnega zaupanja v primeru Dublinske uredbe, ki ima z razliko od omenjenega okvirnega sklepa tudi diskrecijsko klavzulo v 17. členu Dublinske uredbe, ki je okvirni sklep nima.

69. Načelo medsebojnega zaupanja oziroma domneva o spoštovanju človekovih pravic v drugi državi članici EU pomeni, da pravo EU temelji na osnovni premisi, da vsaka država članica z vsemi ostalimi državami članicami deli vrsto skupnih vrednot, na katerih temelji EU, in priznava, da jih druge države članice delijo z njo, kot je natančneje določeno v členu 2 PEU. Ta premisa pomeni in utemeljuje obstoj vzajemnega zaupanja med državami članicami v zvezi s priznavanjem teh vrednot in torej spoštovanjem prava EU, s katerim se te vrednote izvajajo ter v zvezi s tem, da so njihovi nacionalni pravni sistemi zmožni zagotoviti „enakovredno in učinkovito varstvo temeljnih pravic, priznanih z Listino, zlasti s členoma 1 in 4, ki določata eno temeljnih vrednot Unije in njenih držav članic.“⁴⁷ Domneva se torej nanaša na to, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z „zahtevami Listine, Ženevske konvencije in EKČP.“ ⁴⁸

70. Vendar ne gre za »neizpodbojno domnevo«, da bo država članica, ki je pristojna za obravnavanje prošnje prosilca za azil, spoštovala temeljne pravice, kajti to ne bi bilo združljivo z obveznostjo držav članic, da Dublinsko uredbo razlagajo in uporabljajo v skladu s temeljnimi pravicami.⁴⁹ Sodišče EU v zadevi Jawo pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane „ob predaji, med azilnim postopkom, ali po njem“.⁵⁰

71. Slovenija ne more od Bolgarije, ki je druga država članica EU, „zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije,“ in zato Slovenija ne sme „niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija“.⁵¹ Kadar sekundarno pravo posebnih pravil glede tega ne ureja, potem država članica (Slovenija) lahko uporabi svoje standarde pod pogojem, da so ti standardi vsaj enaki ravni varstva, ki jo zagotavlja Listina EU in da s tem primarnost, enotnost in učinkovitost prava EU niso prizadete.⁵²

72. Sodišče EU je v zadevi N.S. in M.E. zavzelo stališče, da že »najmanjša kršitev direktiv« ne zadostuje, da se prepreči predaja prosilca v drugo državo članico, to pomeni, da vsaka kršitev direktive EU ne zahteva, da se predaja ne opravi.⁵³ Sodišče EU v zvezi s tem v zadevi N.S. in M.E. sicer na splošno govori o izpodbojnosti domneve o spoštovanju »temeljnih pravic« v drugi državi članici.⁵⁴ Vendar se pri opredeljevanju te domneve omejuje na pravico iz 4. člena Listine ;⁵⁵ v določenih drugih zadevah pa v tej zvezi omenja tudi pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 1. člena Listine EU.⁵⁶ Tudi v novejši sodni praksi Veliki Senat Sodišča EU v zvezi z varstvom možnega kroga pravic v povezavi s spoštovanjem načela medsebojnega zaupanja uporablja izraz /../„zlasti z njenima členoma 1 in 4,“ /.../ med tem ko so v drugih različicah te sodbe uporabljeni pojmi: „including“ (v angleščini),⁵⁷ kar ustreza izrazu „vključno“, „notamment“ (v francoščini), kar ustreza pojmu „posebej“, „segnatamente“ (v italijanščini) in „osobito“ (v hrvaščini), ki ustrezata pojmu „zlasti“ oziroma „predvsem“.⁵⁸ Sodišče EU se v kontekstu drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe namreč ne omejuje zgolj na pravico iz 4. člena Listine, ampak je, kot že rečeno, lahko relevantna tudi pravica do varstva človekovega dostojanstva (1. člen Listine), ali kakšna druga temeljna pravica, ki ni absolutno zavarovana.⁵⁹ V konkretnem primeru je relevantno tveganje glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja zaradi pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v Bolgariji.

73. Kot bo utemeljeno v naslednjem razdelku te sodbe je temeljni kriterij (razmejitve), ko mora tožena stranka pristopiti k takšni specifični obravnavi oziroma preverjanju načela medsebojnega zaupanja, okoliščina oziroma pravni standard, da prosilec nima očitno neutemeljenega zahtevka (arguable claim) glede 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine, kar je ESČP izpeljalo v zvezi s konceptom varne tretje države in ko ima država članica diskrecijo, da prosilca preda drugi državi članici, ali pa ne.⁶⁰ To po praksi ESČP pomeni, da kršitev 3. člena EKČP v primeru vrnitve ni premalo verjetna⁶¹ in s tem v zvezi tujec želi preprečiti odstranitev.⁶² Sodišče EU se je temu standardu iz sodne prakse ESČP na najbolj jasen način pridružilo v sodbi v zadevi B, kjer je Sodišče EU v zvezi s standardom avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva postavilo standard, da tožnikove trditve niso očitno neutemeljene glede tveganja za nečloveško ravnanje.⁶³

74. Ta pravni standard („arguable claim“) mora pristojni organ med drugim ugotavljati preko presoje, ali organ države članice „razpolaga z elementi,“ ki pričajo o dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici glede na standard varstva temeljnih pravic, kot so priznane v pravnem redu Unije in zlasti v členu 4 Listine EU. V takem primeru mora pri odločanju o predaji osebe organom druge države članice presoditi obstoj te nevarnosti.⁶⁴ Pristojni organ se mora opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.⁶⁵

75. Po mednarodni sodni praksi v tovrstnih primerih mora(ta) organ ali sodišče, tudi ne oziraje se na procesno aktivnost prosilca,⁶⁶ informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti in važno je, ali bi organu te informacije o stanju v relevantni državi morale biti poznane. Na ta način je namreč treba razumeti in razlagati, da mora organ, ki „razpolaga“ z objektivnimi, zanesljivimi, natančnimi in ustrezno posodobljenimi podatki, ki potrjujejo obstoj takih pomanjkljivosti, da se zagotovi spoštovanje člena 4 Listine, preveriti, ali v okoliščinah obravnavanega primera obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo ta oseba po predaji drugi državi članici podvržena dejanski nevarnosti, da bo v tej državi članici ali na podlagi vračanja v tretjo ali izvorno državo (t.i. posredno vračanje) nečloveško ali ponižujoče obravnavana v smislu tega člena. Organ mora v takih okoliščinah od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici.⁶⁷ V primeru obstoja takšnih informacij o stanju in ravnanju s tujci v Bolgariji, (bi) mora(la) po standardih mutatis mutandis iz sodbe v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji tožena stranka, upoštevajoč načelo vzajemnega zaupanja, pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev), da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine⁶⁸ oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnice.⁶⁹ V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe.

76. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.⁷⁰

77. Ker je imela tožnica, ki se sicer boji tudi vrnitve v Rusijo, že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi (natančni) metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila in je zato izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika drugega pod-odstavka člena 3(2) Dublinske uredbe v zvezi z členom 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.

78. Upravnemu sodišču je poznana sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023. Vendar Upravno sodišče ne more umestiti stališč Vrhovnega sodišča iz sodbe v zadevi I Up 111/2023 v okvir standardov prava EU, ki so bili obravnavani v tem razdelku sodbe Upravnega sodišča, saj Vrhovno sodišče po eni strani pritrjuje Upravnemu sodišču, da se predaja ne izvede „ne samo takrat“, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine „posledica sistemske pomanjkljivosti“ v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev;⁷¹ vendar pa po drugi strani Vrhovno sodišče v nadaljevanju sodbe uporablja le še standard sistemskih pomanjkljivosti in izpeljuje, da jih tožnik v zadevi I Up 111/2023 ni izkazal.⁷²

O dokaznih pravilih glede t.i. „sistemskih pomanjkljivosti“ v zvezi z načelom medsebojnega zaupanja z vidika sodne prakse ESČP:

79. Načelo medsebojnega zaupanja med Bolgarijo in Slovenijo po pravu EU je treba upoštevati v povezavi s sodno prakso ESČP v tistih primerih, ko država podpisnica EKČP, ne obravnava po vsebini prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predala prosilko oziroma prosilca drugi državi, t.i. varni državi. Ti standardi so vzpostavljeni v sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary.⁷³ Ti standardi veljajo, kadar ima prosilka oziroma prosilec zahtevek, ki ni očitno neutemeljen („arguable claim“)⁷⁴ glede bivanjskih pogojev za sprejem prosilke ali glede dostopa do azilnega postopka v državi,⁷⁵ kamor naj bi bila prosilka predana, ali pa če ji grozi posredno (verižno) vračanje v naslednjo državo ali državo izvora, in bi lahko zaradi tega bilo njeno življenje ali pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja ogrožena76 in to ne glede na to, ali gre za državo članico EU ali ne oziroma ali gre za podpisnico EKČP, ali ne.⁷⁷ V takem primeru mora biti ocena tveganja natančna oziroma stroga („thorough examination“).⁷⁸ Natančna ocena dejstev in tveganja z vidika 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine, pomeni, da mora sicer biti obveznost na prosilcu, da se sklicuje in utemelji individualne okoliščine, ki jih pristojni organ razumljivo ne more poznati, a mora po drugi strani biti obveznost tudi na strani pristojnega organa, da opravi posodobljeno oceno glede dostopa in funkcioniranja azilnega sistema v drugi državi, kamor naj bi bila prosilka predana, in da oceni ustreznost zagotovil pred kršitvijo omenjene pravice v praksi, kar pomeni, da mora pristojni organ tudi po uradni dolžnosti poiskati relevantne informacije. Splošne pomanjkljivosti, ki so dobro dokumentirane v relevantnih poročilih, kot so poročila UNHCR, Sveta Evrope in teles EU, se načeloma štejejo za informacije, ki so znane. Pristojni organ ne more predpostavljati, da bo se bo s prosilko v drugi državi ravnalo v skladu z EKČP, ampak mora preveriti („to verify“) kako pristojne službe uporabljajo pravo o azilu v praksi^.79 Po potrebi mora država pridobiti zagotovilo („guarantee“), da bo zagotovljena pravica do dostopa do azilnega postopka oziroma takšnih bivanjskih razmer, da prosilkina pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo kršena. To so zahteve, ki izvirajo iz procesne dimenzije pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki je absolutno zavarovana pravica,⁸⁰ in ki, kot že večkrat omenjeno, ustrezajo pravic iz 4. člena Lisitne. Tožnica je svoj del dokaznega bremena ob pomoči nevladne organizacije izpolnila v upravnem postopku, tožena stranka pa ni preverila, kako pristojni organi v Bolgariji v praksi uresničuje Direktivo o sprejemu 2013/33/EU v primerih vrnjenih prosilcev po Dublinski uredbi oziroma ni pridobila ustreznega zagotovila, pri čemer je vsaj glede obrazložitve bivanjskih razmer za prosilce v Bolgariji obrazložitev izpodbijanega akta notranje preveč nekonsistentna in se jo ne da preizkusiti, kar posledično pomeni, da natančna (stroga) in s tem ustrezna (zadovoljiva) ocena tveganja ni bil narejena. Ob tem je treba upoštevati, da ima z vidika EKČP, ker Slovenija ni dolžna v vsakem primeru predati prosilke Bolgariji zaradi diskrecijske klavzule v 17. členu Dublinske uredbe, Slovenija pravno obveznost da spoštuje procesne dimenzije iz člena 3. EKČP v polni meri in zaradi diskrecijske klavzule ne gre za domnevo o enakovrednem varstvu pravic po pravu EU in EKČP.⁸¹ ESČP v takih primeri, ko gre za uporabo Dublinske uredbe med državami članicami EU, posebej upošteva, da ima država, ki je odgovorna za obravnavo prošnje, obveznosti iz Recepcije direktive 2013/33/EU.⁸²

80. To pomeni, da tudi z vidika procesne dimenzije pravice iz 3. člena EKČP tožena stranka ni upoštevala dokaznih pravil glede natančne (stroge) ocene tveganja za kršitev omenjene pravice v primeru predaje prosilke odgovorni državi Bolgariji in bo tožena stranka morala navedene napake in pomanjkljivosti odpraviti v ponovljenem postopku.

Razlaga diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe:

81. Tožena stranka v drugem odstavku na strani 5 pravi, da določila prvega odstavka 17. člena Dublinske uredbe, ki ureja diskrecijsko klavzulo, „v ničemer ni mogoče tolmačiti kot pravico prosilca“ in da se država članica do uporabe diskrecijske klavzule v posamičnem primeru „ni dolžna opredeljevati oziroma njeno uporabo presojati v okviru postopka.“ To stališče ni skladno z razlago diskrecijske klavzule Sodišča EU v zadevah L.G., C.K in ostali proti Sloveniji ter M.A., S.A., A.Z.. V zadevi C.K. in ostali je Sodišče EU navedlo, da določbe člena 17(1) Dublinske uredbe ob upoštevanju člena 4 Listine „v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari,“ ni mogoče razlagati tako, da vključuje obveznost za to državo članico, da uporabi to klavzulo^.83 Za položaj, kakršen je bil v zadevi C.K. in ostali proti Sloveniji, pa je bilo značilno, da tožena stranka še ni izvedla nobenega preventivnega ukrepa v komunikaciji s pristojnim organom iz Hrvaške, da bi vzpostavili zagotovila, da do kršitve 4. člena Listine zaradi predaje prosilcev na Hrvaško ne bi prišlo. Iz zadeve L.G. pa izhaja, da treba člen 17(1) Uredbe Dublin III razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zakonodaja države članice pristojnim nacionalnim organom nalaga, da zgolj zaradi, na primer, največje koristi otroka obravnavajo prošnjo za mednarodno zaščito, čeprav merila iz členov od 7 do 15 te uredbe določajo drugo državo članico kot odgovorno za to prošnjo,⁸⁴ kar posledično pomeni, da bi to obveznost lahko nalagala tudi kakšna druga pravica iz nacionalnega prava, kot je pravica do zasebnosti ali družinskega življenja. Nadalje je obravnavano stališče tožene stranke tudi v nasprotju s sodbo Sodišča EU v zadevi M.A., S.A., A.Z., kjer Sodišče EU pravi, da „zavrnitev uporabe te klavzule s strani države članice bi se lahko po potrebi izpodbijala ob vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji“,⁸⁵ ni pa potrebno, da se določi posebno pravno sredstvo zoper odločitev o neuporabi možnosti iz člena 17(1) Dublinske uredbe glede na to, da obstaja možnost, da se ta odločitev izpodbija s tožbo zoper odločitev o predaji.⁸⁶ To, da je v zvezi z uporabo Dublinske uredbe (in diskrecijske klavzule) lahko predmet presoje tudi kakšna druga pravica, ki ni absolutno zavarovana, izhaja tudi iz sodne prakse ESČP.⁸⁷

82. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in sicer zaradi kršitve 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, tožnica zaslišanja ali glavne obravnave niti ni zahtevala, poleg tega je bilo očitno treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Ob tem je sodišče upoštevalo tudi sodno prakso Sodišča EU in ESČP glede nepotrebnosti izvedbe zaslišanja tožeče stranke na glavni obravnavi, če lahko sodišče odloči na podlagi podatkov v spisu.⁸⁸

Obrazložitev k drugi točki izreka:

83. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

84. Z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.⁸⁹ z dne 30. 3. 2023 je v Sloveniji nastala nova pravna situacija glede možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke, izdan na podlagi Dublinske uredbe, po katerem se prošnja za mednarodno zaščito zavrže, ker bo tožnica predana drugi državi članici EU kot odgovorni državi članici, odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki.

85. V zadevi E.N., S.S., J.Y. Sodišče EU namreč prvič jasno izpelje,⁹⁰ da namen določbe člen 27(3) Dublinske uredbe „ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi.“⁹¹ Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da „lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,“ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, pomeni „dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji.“⁹² Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, „ne obstaja več.⁹³ Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc“.⁹⁴

86. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve Diouf,⁹⁵ bi bilo možno narediti sklep, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe namreč izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu oziroma drugemu tujcu in je ne daje pristojnemu organu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekovih pravic iz 47. člena Listine, ki pripadajo posameznikom in zasebnim pravnim osebam in ne državnim organom. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

87. „Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C 180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C 194/19, EU:C:2021:270, točka 42).“ Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo „uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije“, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za prosilca za mednarodno zaščito. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno.

88. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja „za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu“ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.⁹⁶

89. V Sloveniji pa je pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja „varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti).“ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ „ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU.“⁹⁷

90. Zakonodajalec Republike Slovenije je namreč samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima tudi organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS.

91. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.

92. Vendar v zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je „treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči.“⁹⁸

93. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

94. Do te pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,⁹⁹ ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,¹⁰⁰ ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi Torubarov. Po stališču Sodišča EU v zadevi Torubarov je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek (27. člen Dublinske uredbe v zvezi z 47. členom Listine EU) nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.¹⁰¹ V konkretni zadevi je sodišče za potrebe odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe in za potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo iz prve točke izreka moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

95. Ker zoper sodbo iz prve točke izreka pritožba tožene stranke ni dovoljena, sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu, sodba v prvi točki izreka pa postane pravnomočna z izdajo in njeno vročitvijo strankam. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹Glej na primer: sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, odst. 19.
²E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 17, 20, 23, 24, 33.
³B, F in K, C-323/21, C-324/21 in C-325/21, 12. 1. 2023, odst. 43.
⁴A.S., C-490/16, 26. 7. 2017, odst. 19, 57-58.
⁵Ghezelbash, C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 59.
⁶Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 15.
⁷Amayry, C-60/16, 13. 9. 2017, odst. 62; glej tudi odst. 45 in Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 59 ter B , F in K, C- 323/21, C-324/21 in C-325/21 12. 1. 2023, odst. 63.
⁸Ibid. odst. 63.
⁹Ibid. odst. 64.
¹⁰Ibid. odst. 66.
¹¹C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 67; MP, C-353/16, odst. 37; Jawo, C-163/17, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89.
¹²C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M and X.X, C- 391/16, C-77/17, odst. 94.
¹³M.S.S. v. Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011, odst. 293.
¹⁴Tudi sodba v zadevi Ghezelbash (Veliki senat) je bila izdana pred sodbo v zadevi B.
¹⁵B, C-233/19, 30. 9. 2020, odst. 46, 48-51, 57.
¹⁶Ibid. odst. 64.
¹⁷Sodišče EU namreč pojasnjuje, če bi bila namreč sprejeta taka rešitev, da bi moral organ ob tem tudi odločiti, ali bi izvršitev odločbe dejansko pomenila tveganje z vidika 4. člena Listine, bi se pogoji za uporabo odložilnega učinka pomešali s pogoji za uspeh pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o vrnitvi. Iz tega bi sledilo, prvič, da se ne bi upošteval preventivni vidik odložilnega učinka pravnega sredstva, vloženega zoper to odločbo, in drugič, da bi moral vsak organ, ki bi moral izpeljati posledice iz tega odložilnega učinka, v praksi sam opraviti preizkus, ki ga mora opraviti sodišče, pristojno za odločanje o zakonitosti odločbe o vrnitvi (Ibid. odst. 65-66).
¹⁸N.S. in M.E., , C-411/10 in C-493/10, odst. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, Up 2012/08, 5. 3. 2009, odst. 9.
¹⁹Gre zlasti za razlago v 15. odstavku sodbe I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023, pri čemer je treba poudariti, da je v zadevi I Up 255/2016 šestmesečni rok za predajo potekel že pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu (I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016, odst. 7, 10).
²⁰Eno od temeljnih načel učinkovite uporabe prava EU je, da je vsaka določba nacionalnega pravnega reda, upravna ali sodna praksa nezdružljiva z zahtevami narave prava EU, če bi bil njen učinek zmanjšanje učinkovitosti prava EU s tem, da bi se nacionalnemu sodišču odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov EU, ki imajo neposredni učinek, kot ga ima določba 47. člena listine. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditev ali sodne prakse ne uporabi (Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74, FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183).
²¹Gre za naslednje dele v obrazložitvi izpodbijanega akta: zadnji odstavek na strani 5; prvi in drugi stavek na strani 6, zadnji trije stavki prvega odstavka na strani 6; četrti in peti odstavek na strani 7 ; drugi odstavek na strani 8; zadnji odstavek na strani 9; prvi odstavek na strani 10.
²²Prošnja za mednarodno zaščito z dne 14. 11. 2022, str. 5.
²³Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 14. 12. 2022, str. 3.
²⁴Registracijski list z dne 3. 11. 2023.
²⁵Predzadnji odstavek na strani 5 izpodbijanega akta.
²⁶Ibid. zadnji odstavek na strani 5.
²⁷Ibid. prvi odstavek na strani 6.
²⁸Ibid. prvi odstavek na strani 6.
²⁹Ibid. prvi odstavek na strani 6.
³⁰Ibid. drugi odstavek na strani 6.
³¹Ibid. zadnji odstavek na strani 9 in prvi odstavek na strani 10.
³²Ibid. zadnji odstavek na strani 6.
³³Ibid. drugi odstavek na strani 8.
³⁴Ibid. zadnji odstavek na strani 11.
³⁵Saadi v. Italy, [GC], odst. 140; J.K. and others, v Sweden [GC], odst. 91-92; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16, odst. 76.
³⁶Drugi in zadnji odstavek na strani 11 izpodbijanega akta.
³⁷Tretji odstavek na strani 5 izpodbijanega sklepa; posredno tudi zadnji odstavek na strani 8 izpodbijanega sklepa. Dvomljivost, kako tožena stranka pravzaprav uporablja ta dokazni standard, izhaja tudi iz predzadnjega odstavka na strani 12 izpodbijanega sklepa.
³⁸Zadnji stavek v prvem odstavku na strani 3 odgovora na tožbo.
³⁹Glej na primer: I U 136/2022-8 z dne 23. 3. 2022.
⁴⁰C-63/15, 7. 6. 2016, odst. 36-37.
⁴¹C-155/15, 7. 6. 2016, odst. 22.
⁴²C-578/16 PPU, odst. 91-93.
⁴³Glej: M.S.S. v Belgium and Greece, App. no. 30696/09, 21.1.2011; Tarakhel v. Switzerland, App. no. 29217/12, 4.11.2014.
⁴⁴Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 87.
⁴⁵Glej na primer: Soering v. the United Kingdom, odst. 88, J.K. and others v. Sweden, odst. 80, 90; C.K in drugi proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 59; M in X. X., C-391/16, C-77/17, odst. 94.
⁴⁶To nenazadnje dokazujejo primeri, kot so sodba ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece iz leta 2011, ki se nanaša na razmere v Grčiji (App. no. 30696/09, 21. 1. 2011), ali pa izdaje začasnih odredb v letu 2022 na podlagi pravila 39 Statuta ESČP v zadevah Camara v. Belgium (App. no. 49255/22), Msallem and 147 Others v. Belgium (App. no. 48987/22), Al-Shuja and Others v. Belgium (App. no. 52208/22), ki se nanašajo na postopke sprejema prosilcev za azil v Belgiji.
⁴⁷Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, odst. 80.
⁴⁸N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 80; mutatis mutandis: XXXX, C-483/20, odst. 29.
⁴⁹N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 99; glej tudi odst. 100-105.
⁵⁰Mutatis mutandis: Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 88.
⁵¹Mutatis mutandis: Mnenje Sodišča 2/13, 18. 12. 2014, odst. 192; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 80-84.
⁵²Glej mutatis mutandis: Melloni, C-399/11, odst. 60; Lenaerts, Koen, 2017, La vie après l'avis: exploring the principle of mutual (yet not blind) trust, Common Market Law Review, 54, str. 807-808, str. 815.
⁵³N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10, odst. 84-85.
⁵⁴Ibid. odst. 71, 77, 81, 99.
⁵⁵Ibid. odst. 86, 88, 94, 106, 112.
⁵⁶Glej na primer: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 77, 78; Jawo, C-163/17, odst. 78, 80; XXXX, C-483/20, odst. 27.
⁵⁷XXXX, C-483/20, odst. 27.
⁵⁸Ibid. odst. 27.
⁵⁹Glej na primer: L.G., C-745/21, 16.2.2023, paras. 49-54.
⁶⁰Glej v nalsednjem razdelku te sodbe reference na sodbo Velikega senata ESČp v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary.
⁶¹Glej na primer Soering v. the United Kingdom, odst. 85, 117.
⁶²Glej na primer: L.M. and others v. Russia, odst. 100; M.A. and others v. Lithuania, odst. 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, 21. 11. 2019, odst. 136.
⁶³C-233/19, B, odst. 66; glej tudi: LM, C-403/19, odst. 35, 43.
⁶⁴Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 88.
⁶⁵Ibid. odst. 89; glej tudi: Jawo, C-163/17, odst. 90.
⁶⁶F.G. V Sweden, odst. 156; J.K. and others v. Sweden, odst. 87, 83, 90, 140; M.M., C-277/11, odst. 65-66.
⁶⁷Mutatis mutandis: Aranyosi, Cãldãraru, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 93-95.
⁶⁸Ibid. odst. 71, 76-78, 83; v odstavku 90 iste sodbe Sodišče EU uporablja izraz oziroma standard „resnega pomisleka“.
⁶⁹Ibid. odst. 84.
⁷⁰Glej mutatis mutandis: Aranyosi, Caldararu, C-404/15 in C-659/15 PPU, odst. 98; C.K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, odst. 85-90.
⁷¹Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, odst. 12.
⁷²Ibid. odst. 13, 15, 22.
⁷³App. no. 47287/15, 21. 11. 2019.
⁷⁴Ibid. odst. 136, 146-47.
⁷⁵Ibid. odst. 131, 149-150.
⁷⁶Ibid. odst. 133, 137.
⁷⁷Ibid. odst. 134.
⁷⁸Ibid. odst. 134, 137, 138, 139, 154.
⁷⁹Ibid. odst. 141.
⁸⁰Ibid. odst. 162-163.
⁸¹Glej Tarakhel v Switzerland, App. no. 29217/12, 4. 11. 2014, Odst. 88-91.
⁸²Ibid. odst. 96-97.
⁸³C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, 88.
⁸⁴C-745/21, 16. 2. 2023, odst. 54.
⁸⁵M.A., S.A., A.Z., C-661/17, 23. 1. 2019, odst. 78.
⁸⁶Ibid. odst. 79.
⁸⁷Glej na primer: A.S. v. Switzerland, App. no. 39350/13, 30. 6. 2015, odst. 39-52.
⁸⁸Moussa Sacko, C-348/16, odst. 44; Alheto, C-585/16, odst. 116, 126; Torubarov, C-556/17, odst. 54-56, ramos Nunes de carvalho E Sá v. Portugal, odst. 190-191.
⁸⁹C-556/21.
⁹⁰V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU že v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: „S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava.“
⁹¹C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27.
⁹²Ibid. odst. 28.
⁹³Ibid. odst. 29.
⁹⁴Ibid. odst. 30.
⁹⁵Po sodbi Sodišča EU v zadevi Diouf načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja „posamezniku“ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69).
⁹⁶C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. Ob tem je za razumevanje, komu gre pravica do pravnega sredstva iz 27. člena Dublinske uredbe ali po nacionalnem pravu, pomembno, da je začasni ukrep, katerega učinek je zadržanje roka za predajo do odločitve o drugostopenjskem pravnem sredstvu, mogoče sprejeti le, če je bila izvršitev odločitve o predaji odložena do odločitve o prvostopenjskem pravnem sredstvu (ibid.odst. 34).
⁹⁷LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36.
⁹⁸JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39.
⁹⁹Simmenthal, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53.
¹⁰⁰N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9.
¹⁰¹Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; Minister For Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: Randstad Italia SpA, C-497/20, odst. 54, 79.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2023

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1222/2022-7
• UPRS Sodba in sklep I U 725/2024-13
• UPRS Sodba in sklep I U 586/2024