sodba U 2300/2002

Jedro

Tržni inšpektor je pravilno izdal odločbo o zavajajočem oglaševanju, saj je bilo ugotovljeno, da se posojilne pogodbe dejansko sklepajo z družbo AAA d.o.o. in ne s tožečo stranko, ki je dajanje kreditov oglaševala.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila 2. točko odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A, št. .... dne ...(1. točka), v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila. S prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki v Salomonovem oglasniku začasno prepovedano oglaševanje nudenja gotovinskih kreditov, ker je tako oglaševanje zavajajoče, saj tožeča stranka na navedenem naslovu ne posluje. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da ni res, da ne posluje na ulici B v A, kjer je najemnica prostorov, lastnik pa je družba BBB, d.o.o., ulica C, A. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka v Salomonovem oglasniku oglaševala, da nudi gotovinske kredite, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da v času, ko je bila izdana prvostopna odločba, na spornem naslovu ni poslovala. To dejstvo je bilo v ugotovitvenem postopku pred izdajo prvostopne odločbe nedvoumno ugotovljeno in izhaja iz tega, da na ulici B firma tožeče stranke ni niti označena, v poslovnih prostorih pa ni bilo mogoče najti odgovorne osebe ali drugega zaposlenega pri tožeči stranki. Zato tožena stranka meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki prepovedal oglaševanje v Salomonovem oglasniku, ker je bilo zavajajoče. Za svojo odločitev je tudi navedel vse predpise, na katere je oprl svojo odločitev, zato jih tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne ponavlja. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopno odločbo zatrjevala, da temelji na zmotnih ugotovitvah. Tožeča stranka je na naslovu ulica B, A, najemnica poslovnih prostorov, ki obsegajo: a) poslovni prostor z oznako številka 7 s površino 108,89 m2 (med osmi C D in 4-5-list 7), ki se nahaja v medetaži poslovno parkirne hiše A, med D, E, B in F ulico (označena z naslovom B), ki stoji na parceli št.... poslovna stavba in.... dvorišče, vpisana pri vložni št. .... k.o. ....; b) razstavni prostor številka 7 z vhodom ob osi D in 4-5, list 5 v izmeri 8,48 m2, vpisan pod B/34 vložna številka ...k.o. ... . Prostor je razdeljen med tri uporabnike, od katerih je eden tožeča stranka, ki na navedenem naslovu tudi posluje. Navedena trditev tožeče stranke v ničemer ne dokazuje zavajajočega oglaševanja ali tega, da ne posluje na navedenem naslovu. Res je, da tudi družba AAA d.o.o. uporablja del istih poslovnih prostorov, kot tudi tožeča stranka, vendar pri inšpekcijskem pregledu v njem ni bilo nobene pooblaščene osebe tožeče stranke. Tudi ni res, da na citiranih poslovnih prostorih ni napisano ime družbe, saj je napis družba prilepila tako na vhodna vrata poslovnih prostorov, kot tudi na nabiralnik, ki visi ob vratih. Res je, da so reklamni napisi na izložbi, ki se nahaja v pritličju, mnogo večji od napisa firme tožeče stranke, vendar pa obstoja napisa ni mogoče zanikati in ga je pooblaščena oseba tožeče stranke očitno spregledala. Napis je nalepil na vhod v poslovne prostore lastnik oziroma edini družbenik družbe g. AA že 5. 7. 2002, istega dne, kot je bil predložen predlog za vpis sprememb v sodni register. Na dan inšpekcijskega pregleda je bil v citiranih poslovnih prostorih edini družbenik tožeče stranke g. AA, ki pa ni mogel biti ves čas v pisarni, saj je poleg pisarniških opravil bilo potrebno postoriti še nekaj opravil zunaj poslovnih prostorov. Poslovni prostori so za javnost odprti od 9.00 do 17.00, kar seveda ne pomeni, da mora biti nujno ves čas zastopnik ali zaposleni družbe v njih. Na dan inšpekcijskega ogleda je g. AA odšel na ogled stanovanja na naslovu E 1, B, v zvezi s posojilom, ki ga je želela pridobiti BB, zaradi česar povsem opravičeno ni mogel biti prisoten v poslovnih prostorih. S prepovedjo oglaševanja je tožeči stranki nastala nepopravljiva škoda, saj ne more izvajati dejavnosti kreditiranja, ki jo mora oglaševati, da do nje sploh pride. S tem pa je ogrožen dobiček, razvoj in tudi sam obstoj družbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke in prvostopno odločbo kot nezakoniti razveljavi in odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka po odmeri sodišča z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne odločbe dalje. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je dostavila upravne spise. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu. Tožba ni utemeljena. V obravnavanem primeru gre za ukrep po 73. členu Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 20/98, 25/98, v nadaljevanju: ZVPot), po katerem pristojni organ tržne inšpekcije z odločbo začasno prepove oglaševanje blaga ali storitev, če ugotovi, da podjetje oglaša blago ali storitve na način, ki je v nasprotju z zakonom, nedostojen ali zavajajoč, ali če blago oziroma storitev ne oglašuje v slovenskem jeziku (12. člen ZVPot). Po določbi 4. odstavka 12. člena ZVPot pa zavajajoče oglaševanje pomeni kakršnokoli oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo izdelka ali storitve, zavaja ali lahko zavaja potrošnika. Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale. Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je bil v Salomonovem oglasniku št.... z dne... objavljen oglas naslednje vsebine: "GOTOVINA TAKOJ; garancija: nepremičnine, avtomobili, pokojnina, plačilne kartice, osebni dohodki; CCC d.o.o., A, Ulica B, tel. .... PE C, Ul. G, tel. ....; PE D, Ulica J, tel. ....; delovni čas: od 9.00 do 17.00 ure, petek od 9.00 do 12.00 ure". V zvezi s citiranim oglasom je bil dne 12. 7. 2002 opravljen inšpekcijski ogled tržne inšpekcije na naslovu ulica B v A. Iz zapisnika o pregledu izhaja, da je bila tedaj prisotna DD - administrator, ki je tržni inšpektorici pojasnila, da sedi v prostoru zato, da dviguje telefone in sklepa posojilne pogodbe za firmo AAA, o poslovanju tožeče stranke, niti o poslovanju firme AAA pa ne ve ničesar, razen, da je odgovorna oseba EE. V zvezi s takšnimi ugotovitvami je bila izdana prvostopna odločba o zavajajočem oglaševanju, saj je bilo ugotovljeno, da se posojilne pogodbe dejansko sklepajo z družbo AAA d.o.o., ulica K, C in ne s tožečo stranko, ki je dajanje kreditov oglaševala. Takšno dejansko stanje pa izhaja tudi iz podatkov priloženih upravnih spisov v zadevi CCC d.o.o., ki naj bi bil predhodnik tožeče stranke. Iz dopisa tožene stranke Tržnemu inšpektoratu Republike Slovenije z dne 12. 9. 2002 izhaja, da je tožena stranka, ko je obravnavala pritožbo zoper prvostopno odločbo ugotovila, da zastopnik tožeče stranke v postopku pred izdajo odločbe sploh ni bil zaslišan, zaradi česar je treba ugotovitveni postopek dopolniti in opraviti tudi ogled pri tožeči stranki, pri katerem mora biti prisoten zastopnik družbe, kateremu mora biti dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku. Iz dopisa prvostopnega organa toženi stranki z dne 8. 10. 2002 pa izhaja, da navedba tožeče stranke v pritožbi, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ne drži, ker inšpekcijskega pregleda v prisotnosti odgovorne osebe ni bilo mogoče opraviti zaradi vztrajnega onemogočanja inšpekcijskega pregleda. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, da je tožeča stranka opravljala na spornem naslovu storitve na način, kot jih je oglaševala, zaradi česar je po oceni sodišča ukrep začasne prepovedi oglaševanja nudenja gotovinskih kreditov utemeljen z določbami ZVPot. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 576/2004
• Sodba U 698/92
• Sodba U 1221/93