<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba III Cp 710/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:III.CP.710.2020

Evidenčna številka:VSL00041411
Datum odločbe:10.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
Institut:kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - pogodba aleatorne narave - oderuška pogodba - dopustna podlaga - nemoralnost pogodbe - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - nepošten pogodbeni pogoj - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - informacijska dolžnost banke - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - načelo transparentnosti - nepoštenost - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - skrbnost dobrega strokovnjaka - konverzija - trenutek sklenitve pogodbe

Jedro

Če na strani banke ne obstaja nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.228,15 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu primarnega tožbenega zahtevka, po katerem naj bi tožnik plačal toženki znesek 9.136,45 EUR in v delu podrednega tožbenega zahtevka z enako vsebino. S sodbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so notarski zapis SV 516/2007 z dne 22. 3. 2007, kreditna pogodba št. ... z dne 15. 3. 2007 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 22. 3. 2007 nični in na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini posamezni del stavbe 000-001-6, k. o. ..., stavba 001, del stavbe 6 (ID ...) stanovanje na naslovu ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju denarne terjatve SV 516/2007 z dne 22. 3. 2007 za terjatev v višini glavnice 107.012,40 CHF z obrestno mero šestmesečni CHF LIBOR + 1,75 % letno, z zapadlostjo glavnice 31. 3. 2027, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti navedenega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedeni notarski zapis, kreditna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve razvežejo in da je tožena stranka dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino na podlagi katere bo izbrisana hipoteka pri navedeni nepremičnini, in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 11.587,25 EUR.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani odločitvi očita, da je v popolnem nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča ter višjih sodišč in sodno prakso Sodišča Evropske unije (SEU). Šteje, da je za sojenje v obravnavanem primeru ključen odgovor sodišča na vprašanje, kakšne konkretne informacije je tožnik prejel pred sklenitvijo pogodbe in kako je lahko razumel konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, ki je nujno povezano z drugimi pogodbenimi pogoji oziroma samim kontekstom, naravo, kompleksnostjo in vsebino konkretnega kreditnega razmerja, kar posamično gledano, skupaj in v medsebojni soodvisnosti predstavlja osnovo, ki omogoča, da potrošnik lahko oceni ekonomske posledice, ki iz sklenjenega posla zanj izhajajo. Gre za t.i. zahtevo po preglednosti iz določb Direktive 93/13, ki se nanašajo na zadostnost informacij, ki morajo biti zagotovljene potrošnikom. Opozarja tudi na Smernice Evropske komisije o uporabi direktive o nedovoljenih pogojih iz julija 2019. Navaja, da pogodbeni pogoj o posojilu izraženem v tuji valuti, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, predstavlja bistveno obveznost, ki pogodbo opredeljuje in se zato nanaša na „glavni predmet pogodbe“ v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive. V Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, ki iz presoje poštenosti izvzema glavni predmet pogodbe, kar pomeni, da slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti opredelitve glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. To izhaja tudi iz izjave Vlade RS z dne 25. 4. 2008, s katero je sporočila Evropski komisiji razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red.

V okviru presoje nedovoljenosti pogoja mora sodišče presoditi možnost nespoštovanja zahteve dobre vere s strani banke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pogodbenimi strankami. Presoja nedovoljenosti pogodbenega pogoja pa se skladno s sodno prakso presoja v treh korakih. Najprej se presodi izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke. Sodišče mora preučiti ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita. Posojilodajalci morajo predložiti potrošniku vse informacije, ki bi lahko vplivale na obseg njegove odgovornosti. Če informacije o skupnih stroških posojila niso zagotovljene ali če je navedba zavajajoča, se šteje, da zadevni pogoji niso jasni ali v razumljivem jeziku. Naslednji korak je ugotovitev nespoštovanja zahteve dobre vere s strani banke. Zahtevo dobre vere pa banka izpolni, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, tako da bi bilo razumno pričakovati, da bi potrošnik sprejel takšen pogoj v okviru posamičnih pogajanj. Okoliščine ob sklenitvi pogodbe morajo vključevati vse okoliščine, ki so bile znane ali ki bi lahko bile znane banki in bi lahko vplivale na prihodnje izvajanje pogodbe. Primer takih okoliščin je tveganje nihanja menjalnega tečaja, ki je neločljivo povezano s sklenitvijo posojila v tuji valuti in ki lahko nastane le med izpolnjevanjem pogodbe, pri tem pa je ključnega pomena, če je banka ta tveganja in informacije poznala ali bi jih lahko poznala, pa jih potrošniku ni razkrila. Naslednji korak pa je presoja obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama. Obstoj neravnotežja ne pomeni nujno, da mora imeti pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije.

V nadaljevanju pritožbe citira stališča iz omenjenih smernic Evropske komisije o uporabi Direktive o nedovoljenih pogojih. Sodišče v izpodbijani sodbi zmotno ugotavlja, da toženka spornih kreditnih pogodb ni sklepala z namenom ustvarjanja dobička in okoriščanja. Toženka je imela dobiček iz naslova obresti ter menjalno razliko med nakupnim in prevajalnim tečajem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da bi v primeru krepitve EUR proti CHF valutno tveganje in izgubo nosila toženka. Banka v nobenem primeru ne more utrpeti izgube, ker riziko gibanja tečaja v njeno škodo lahko vedno izravna in izključi. Navedeno izhaja tudi iz poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti, do katerega se sodišče sploh ni opredelilo. Tudi iz zaslišanja prič A. A. in B. B. izhaja, da v primeru takšnih kreditov ob spremembi tečaja banka ne more biti izpostavljena nikakršni izgubi iz naslova valutnih sprememb. V navedenem kreditnem razmerju je tožena stranka prevzela zgolj kreditno tveganje, torej tveganje, da tožeča stranka ne bo zmožna odplačevati kredita, za kar pa se je zavarovala s hipoteko.

Sodišče se je oprlo zgolj na pričanje bančnih svetovalcev. Priča C. C., ki je bil prisoten pri sklepanju kreditne pogodbe s tožnikom, je jasno izpovedal, da se pogovora z njim sploh ne spomni, niti se ne spomni konkretnih podrobnosti glede svetovanja tožniku pred najemom spornega kredita, ostale priče pa pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe niso sodelovale. Iz izpovedi navedenih prič gre razbrati dejstvo, da se ni dajalo prednosti nobenemu kreditu, da so bančni svetovalci vedno pripravili oba izračuna, nato pa se je stranka odločila sama. Iz pričanj izhaja, da tožena stranka nikoli ni delala nobenih izračunov, kaj se zgodi s kreditom v primeru večje spremembe tečaja CHF, niti to, da bi bančni svetovalec tožniku pojasnil vpliv spremembe tečaja CHF na njegovo celotno kreditno obveznost, torej na glavnico. Povzema izpoved pričanja C. C. in zaključuje, da iz njega izhaja, da ni prednostno prodajal kreditov v EUR, da kreditov v švicarskih frankih strankam ni odsvetoval, da ni pripravljal projekcij glede vplivov gibanja tečaja na kreditno obveznost, da je strankam pripravil dva informativna izračuna, iz katerih je bilo jasno, da je kredit v frankih ugodnejši, da je glede gibanja tečaja strankam pojasnjeval zgolj to, da tečaji nihajo, da je predvideval, da so kreditojemalci poučeni ter da ne ve, če je tveganje kreditojemalca pri takšnem kreditu neomejeno. Glede na navedeno je še toliko bolj sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je prepričalo, da je tožena stranka pri svojem poslovanju v celoti upoštevala Priporočila, izdana s strani Banke Slovenije v letu 2005 in dopisa Banke Slovenije v letu 2006 in 2007. Iz zaslišanja C. C. izhaja, da je kreditojemalcem podajal pomanjkljive in zavajajoče informacije, da vsebinskega pojasnila o valutnem tveganju od njega niso prejeli ter da več kot očitno še sam ne razume obsega valutnega tveganja kredita v švicarskih frankih. Toženka je tudi v reklamnih materialih izrecno razglašala, da gre pri kreditih v CHF za kredite z minimalnim tveganjem. Če je tako, je logično, da je tako tožniku v konkretnem primeru svetoval tudi konkretni svetovalec toženke. Tako so potrdile tudi tožnikove priče, ki jim je sodišče samovoljno odvzelo dokazno vrednost z nesmiselnim argumentom „da so nedvomno bolj zainteresirane za izid spora in zato bolj pristranske“. Na podlagi izpovedi teh prič bi moralo sodišče sklepati, da je logično ali vsaj pretežno verjetno ter izkustveno sodeč dokazno potrjeno, da je bila vsebina svetovanja, ki ga je bil deležen tudi tožnik, vsebinsko enaka in primerljiva. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženka tožniku odkrito razkrila informacije, s katerimi je razpolagala, da sama ni mogla predvideti valutnih sprememb, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe. Nasprotno izhaja iz Poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije ter njenih opozoril vsem bankam iz leta 2006 in 2007. Vsaj vodstva bank so bila pravočasno informirana o visoki volatilnosti švicarske valute in njenih trendih naraščanja tečajev ter posledično visokih in nesorazmernih tveganjih za komitente. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo, ampak je zavzelo zgolj pavšalno stališče, da verjame priči C. C., da je oba kredita predstavil uravnoteženo in da v razgovoru s tožnikom ni dajal prednosti nobenemu kreditu. Pojasnilna dolžnost glede neomejenega valutnega tveganja ni bila izpolnjena na način, da bi tožnik lahko ocenil potencialno znatne ekonomske posledice sklenjene kreditne pogodbe vezane na tujo valuto. Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005 vsebuje zapis, da je za komitente bank lahko izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je CHF trenutno na relativno nizkih ravneh in je glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo. Če bi povprečni potrošnik takšen dokument prebral, je logično in razumno predvidevati, da nikoli ne bi sklenil kreditne pogodbe, kot je obravnavana. Ključno za vprašanje presoje slabovernosti znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki ga je tožeča stranka prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njeno korist, da je torej verjetnost zanjo negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja. Toženka je vedela oziroma bi morala in mogla vedeti že pred sklenitvijo pogodbe, da bo tečaj CHF v prihodnje naraščal in dolgoročno pridobival na vrednosti v razmerju do slovenske domače valute, kar bo neposredno vplivalo na nesorazmerno in povečano skupno kreditno obveznost tožeče stranke. Gospodarske krize imajo za posledico vedno krepitev valute CHF. To posledico pa je tožena stranka poznala. Pri tem je bistvena možnost pričakovanja ne pa natančnega napovedovanja. Slabovernost banke je v tem, da se je zavedala obstoja zelo visokega realnega tveganja za potrošnike, pa je kljub temu v pričakovanju dobička opustila pojasnilno dolžnost na način, da je zamolčala ključne informacije, ki jih je poznala in bi vplivale na nagib potrošnikov glede odločitve o sklenitvi takšnega kredita. Ponavlja, da se neravnotežje ne ugotavlja glede na to ali in v kakšnem obsegu je zaradi devalvacije domače valute prišlo do zvišanja obveznosti tožeče stranke merjeno v tej valuti. To dejstvo je po sodbi Andriciuc namreč le zunanji pokazatelj nesorazmerja, ki je bilo podano že ob sklenitvi pogodbe v obliki neinformiranega prevzema celotnega tečajnega tveganja. Pri ugotavljanju obstoja nesorazmerja zato samo po sebi ni pomembno dejstvo, koliko več denarja je tožeča stranka v določenem trenutku in ob določenem tečaju dolžna toženi stranki. Napačen je tudi zaključek sodišča glede prezasičenosti z informacijami. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, ko je zatrjeval kot bistveno dejstvo, da že sorazmerno majhna, minorna, pa tudi počasna, dolgotrajna, le nekaj odsotna apreciacija CHF proti EUR na letni ravni lahko pripelje skozi dolgoročno obdobje odplačevanja kredita do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov sprejetega tveganja, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije tečaja glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obrestnega deleža skozi celotno obdobje odplačevanja. Tudi amortizacijski načrt, ki ga je tožnik prejel, je neposredno ustvarjal vtis, da ni pričakovati sprememb anuitet. Poudarja, da zgolj na podlagi izjave o prevzemu valutnega tveganja, brez prejetih dodatnih informacij in brez prejetih izračunov vpliva spremembe tečaja potrošnik ni zmožen oceniti potencialno znatnih ekonomskih posledic takšnega pogoja na njegove finančne obveznosti. Nepomembni so argumenti sodišča o tem, da je tožnik več kot eno leto odplačeval obveznosti po sporni kreditni pogodbi, kasneje pa sklenil še eno pogodbo v CHF, saj se je nesorazmerje pokazalo šele po sklenitvi druge kreditne pogodbe pri drugi banki. Odločitev tožnika za takšen kredit je temeljila na pomanjkljivih in zavajajočih informacijah (kredit z minimalnim tveganjem, posebna ugodnost, ohranjanje realne vrednosti glavnice s pomočjo trdne valute), tožena stranka pa se je zavedala dejstva, da kreditojemalci pri najemu kredita zasledujejo čim nižje skupno preplačilo, zaradi česar so se po zagotovilih o varnosti produkta tudi odločali za takšne kredite. Glede na sodbo sodišča EU C-186/16 bi moral biti posojilojemalec jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in da mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posla v tuji valuti, predvsem če potrošnik, ki je posojilojemalec, svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Iz obravnavane zadeve izhaja, da tožnik takšnih informacij s strani toženke ni prejel. Ne drži ugotovitev sodišča, da so bile informacije zadostne, ker naj bi toženka strankam pripravljala informativne izračune različnih kreditov, na podlagi katerih so se kreditojemalci nato sami odločili za kredit. Ravno informativni izračun različnih kreditov je bil zavajajoč.

Pod „sklepno“ navaja, da je banka določila vezanosti kredita na CHF in njihove posledice zagotovo razumela in se pred njimi zavarovala, tožnik kot potrošnik pa ne in se jih ni zavedal, misleč, da prevzema zgolj splošno tveganje, ki je vezano na pojem valute oziroma valutne klavzule. Tožnik je zatrjeval, da je toženka vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj, ki so vezana na CHF, kot specifično valuto varnega zatočišča, s čimer je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožnik pa ji je zaupal in na podlagi nižje obrestne mere zmotno ocenil, da bo svoje obveznosti tako najlažje izpolnjeval, ker so bili obroki zaradi nižjih obrestnih mer nižji. Navedeno pa jasno kaže na obstoj znatnega neravnotežja. Toženka je kot banka vedela že v času sklenitve kreditne pogodbe, da so tveganja, do katerih je prišlo po sklenitvi kreditne pogodbe, realna in pričakovana ter povsem neomejena in z učinki, ki gredo praviloma v smeri krepitve CHF kot valute varnega zavetja. Prav zato bi moralo sodišče pri presoji natančno oceniti poročila in opozorila Banke Slovenije in druge informacije, s katerimi je razpolagala tožena stranka, česar prvo sodišče ni storilo. Ocena poročila finančne stabilnosti BS iz julija 2005 je pomanjkljiva, enako opozorila BS iz leta 2006 in 2007, ocena o strokovnih člankih BS Tatjane Šuler, poročila IMF Country report MO 07/186, prevodov strokovnih člankov, avstrijskih zloženk, zgodovinskega grafa za CHF, EUR od leta 1953 do 2015 ter Bloomberg napovedi pa v sodbi sploh ni. Sodišče tudi ni zavzelo stališča o posebnosti deviznega kredita v povezavi z njegovo dolgoročnostjo ter specifično valuto CHF, ki velja za valuto varnega zatočišča z naraščajočim trendom gibanja. Logično je stališče Igorja Vuksanoviča iz Pravne prakse št. 6/2015, da banka zahtevano jasnost in razumljivost valutne klavzule zagotovi le s tem, da že v predpogodbeni fazi potrošniku predloži več simulacij prihodnjega gibanja njegovega mesečnega obroka glede na več različnih variant mogočih premikov deviznega tečaja. Meni, da bi bilo v pojasnilni dolžnosti toženke kot banke zadoščeno samo v primeru, če bi bili kreditojemalci seznanjeni, da so tveganja povsem neomejena s kvantitativnega vidika in da je tudi verjetno, da se bodo ta tveganja realizirala glede na dejstvo tedanje velike volatilnosti CHF in da za komitente bank izpostavljenost tečajnemu tveganju zelo velika, še posebno ob upoštevanju, da je bil CHF tedaj na relativno nizkih ravneh in da bi bilo glede na tečaj terminskih pogodb v prihodnje pričakovati apreciacijo, kot je banke opozarjala BS.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je pritožbeni očitek, da naj bi bila izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, pavšalna in neobrazložena. Toženka v letu 2007, ko se je sklepala kreditna podgodba, ni imela nobenega indica, da se bo CHF okrepil. Tožnik je imel možnost preprečitve nadaljnje uporabe valutne klavzule in se s tem izogniti negativnim posledicam uresničitve valutnega tveganja. Mesečne anuitete v evrski protivrednosti so zgolj v obdobju od leta 2015 do prve polovice leta 2017 presegle znesek anuitete v primerljivem evrskem kreditu. Izjava vlade v zvezi z razlago predpisov je brezpredmetna, saj ni zakonodajno telo. Reklamni letak se je nanašal na obdobje, ko je bil v veljavi še tolar, dopis Banke Slovenije z dne 19. 12. 2007 pa je bil izdan po sklenitvi kreditne pogodbe. Pri opozorilih BS je šlo zgolj za opozorila, da se lahko tečaji gibljejo tudi v drugo smer. Tožnik izkrivlja izpovedbo priče D. D. v zvezi s poročilom BS. Priča je izpovedala, da je šlo v preteklosti za majhne spremembe in da te niso povezane s tistimi v letu 2015. Nerazumljive in neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi le nekaj odstotna apreciacija CHF pripeljala do znatnih za posojilojemalca negativnih učinkov sprejetega tveganja. Navedbe v pritožbi so v neposrednem nasprotju s tem, kar je tožnik sam izpovedal, in sicer da je razumel, da se lahko mesečne anuitete povišajo in tudi zakaj se lahko povišajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane odločbe izhaja, da je 15. 3. 2007 tožnik s toženko sklenil kreditno pogodbo, po kateri mu je odobrila kredit v znesku 107.012,40 CHF, z obrestno mero 6-mesečni CHF LIBOR + 1,75 % letno, tožnik pa se ga je obvezal vrniti v 240 mesečnih anuitetah po 645,66 CHF. Terjatev toženke iz navedene kreditne pogodbe je bila zavarovana s hipoteko na tožnikovi nepremičnini.

6. Po tožnikovem stališču je navedena kreditna pogodba nična, vknjižena hipoteka pa neveljavna. Toženki je očital, da mu pri sklepanju pogodbe ni razkrila vseh ključnih podatkov, ki so pomembni za varovanje položaja potrošnika. Kršila je informacijsko dolžnost, ki obsega obveznost banke, da posreduje informacije na jasen in pregleden način, da bi potrošnik lahko razumel vse možne rizike oziroma tveganja in bodoče obremenitve, ki ga lahko doletijo pri vračanju kredita. Sklenjeni posel nima dopustne podlage (četrti odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika, OZ) in je nemoralen (prvi odstavek 86. člena OZ). Toženka je že pri sklenitvi pogodbe zasledovala profitni namen. Pogodba je tudi oderuška, saj tožnik ni razumel vsebine posla in bil sposoben razumeti pomena tveganj v zvezi z njim.

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ima sporna pogodba dopustno podlago. S sklenitvijo kredita v tuji valuti je bila tožnikova obveznost odvisna od gibanja tečaja tuje valute, kar kaže na aleatorno naravo pogodbe. Navedlo je, da je zato neutemeljen očitek, da je takšna pogodba že ob sklenitvi za toženko predstavljala dobiček, za tožnika pa izgubo.

8. Zaključilo je še, da tožnik ni izkazal ne subjektivnih ne objektivnih elementov oderuštva. Da bi bilo med dajatvami ene in druge stranke že ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje, ni izkazano, prav tako ne, da bi toženka izkoristila stisko, težko premoženjsko stanje, neizkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost tožnika.

9. Tožnik v pritožbi navedenih zaključkov posebej ne izpodbija. Bistvo pritožbe je na vztrajanju pri stališču, da je pogodbeni pogoj izpolnitve obveznosti kreditojemalca v tuji valuti nedovoljen oziroma nepošten, ker ni pregleden, ker je v nasprotju z zahtevo dobrovernosti in je zato povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Posledica takšnega pogodbenega pogoja pa je ničnost (celotne) kreditne pogodbe.

10. Izpostavljene elemente spornosti obravnavanega pogodbenega razmerja je prvostopenjsko sodišče pravilno presojalo ob uporabi določb Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), evropske Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 (v nadaljevanju Direktiva 93/13), ki jo je prenesel v pravni red Republike Slovenije Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C, Uradni list RS, št. 126/2007)2, ob uporabi odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS3. Tej je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, zato je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z njo.

11. Za presojo spornih vprašanj so bila v času sklenitve sporne kreditne pogodbe v določbah ZPotK bistvene določbe prvega odstavka 6. člena ZPotK, ki določa, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe, 9. točke prvega odstavka 7. člena ZpotK, po kateri mora pri kreditnih pogodbah, kjer je obračun vezan na uporabo tuje valute, pisna pogodba vsebovati navedbo tuje valute in vrsto tečaja, po katerem se izračunava vrednost v domači valuti in opozorilo, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil. V določbah ZVPot je treba izpostaviti določbo prvega odstavka 23. člena, po kateri podjetje4 ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Navedene določbe naše zakonodaje pa je treba razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive 93/13. Sistem varstva potrošnika, uveden z navedeno direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti.5 Enakopravnost v položajih naj se vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo.

12. Po 1. odstavku 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po 2. odstavku 3. člena Direktive se šteje pogodbeni pogoj za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. Glavni predmet pogodbe, ki je med strankama posamično dogovorjen, je iz presoje nepoštenosti izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (2. odstavek 4. člena Direktive).

13. Iz navedenih določb izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi 2. odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.

14. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je pogodbeni pogoj, vsebovan v pogodbi o posojilu v CHF, ki ga je treba vrniti v isti tuji valuti, pogoj o glavnem predmetu pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja, zato ga je treba podvreči testu jasnosti in razumljivosti.6 V nadaljevanju je ugotovilo, da je bil tožnik ustrezno in zadostno poučen o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe o posojilu v tuji valuti in izpolnitvi v enaki valuti. Zadostno je bil poučen o valutnih tveganjih oziroma možnosti zvišanja njegove pogodbene obveznosti v evrih. Kljub zaključku, da je bila pojasnilna dolžnost korektno opravljena in zato nadaljnja presoja nepoštenosti pogoja o glavnem predmetu pogodbe ne bi bila potrebna, je presodilo tudi to. Zaključilo je, da toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere in da posledično ni vzročne zveze med znatnim neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

15. Glede na takšno postopanje sodišča in njegov zaključek je neutemeljen pritožbeni očitek o neuporabi Smernic glede razlage in uporabe Direktive 93/13 (2019/C 323/04) in Prilog II Smernic, iz katerih po tožnikovih trditvah izhaja, da slovensko pravo omogoča presojo tudi poštenosti glavnega predmeta pogodbe (preizkus po 3. členu Direktive), čeprav je jasen in razumljiv. Od odgovora na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti izvzet iz presoje nepoštenosti, če je v jasnem ali razumljivem jeziku, je odvisno zgolj to, kakšna bo vloga testa transparentnosti (jasnosti in razumljivosti) v postopku preizkusa nepoštenosti. Če je izvzet iz presoje, je treba presoditi njegovo transparentnost zato, da bi se ugotovilo, ali se bo sploh izvedel test nepoštenosti tega pogodbenega pogoja. Če se ugotovi, da je pogodbena določba transparentna, je test nepoštenosti izključen. Če pa pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti ni izvzet iz presoje nepoštenosti, se test nepoštenosti izvede neposredno upoštevajoč določbe 3. člena Direktive 93/13 in se v okviru tega testa presodi tudi okoliščina njegove transparentnosti. Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku.7 Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (2. odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.8

16. Tožnikova pritožba nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka ustrezno obveščena o tveganjih najetja kredita in odplačevanja anuitet v tuji valuti. Vztraja, da ga banka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ni ustrezno opozorila na tveganja, povezana z okoliščino, da je kredit dan v CHF, torej v tuji valuti, in da je zaradi spremembe tečaja CHF v primerjavi z domačo valuto (EUR) povzročila, da je njegova izpolnitev drugačna od tiste, ki jo je pričakoval. Tožnik torej pogodbeni pogoj vrnitve kredita v tuji valuti šteje za nedovoljenega, ker po njegovem, v nasprotju z zahtevo dobre vere, v škodo kreditojemalcev povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

17. Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/169. Ta je določila merila za razlago relevantnih določb omenjene direktive v primeru pogodbenega pogoja, ki ga vsebuje pogodba o posojilu v tuji valuti CHF, z obveznostjo njegove vrnitve v isti tuji valuti, torej pogoja, kakršen je vsebovan tudi v obravnavani pogodbi. Tako je treba v vsakem primeru presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti.10

18. Pravilen je dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča glede vprašanja toženkine pravilne oprave pojasnilne dolžnosti, da je toženka posredovala tožniku opozorila in informacije s takšno vsebino, da se je na njihovi podlagi zavedal, da lahko pride do spremembe tečajnih razmerij in s tem do zvišanja anuitete in njegovih pogodbenih obveznosti, če se te izrazi v EUR. Temelji na dejanskih ugotovitvah, da je sporna kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku, kar velja tudi za Izjavo o prevzemu tveganja ob najemu kredita v tuji valuti, v kateri je tožnik potrdil, da je pridobil vse potrebne informacije o kreditu v CHF in izjavil, da prevzema tveganje, da se bodo lahko v prihodnosti mesečne anuitete zvišale oziroma znižale. Na izjavi so bile navedene tudi internetne strani, na katerih se je lahko vsakodnevno preverjal tečaj in stopnja LIBOR. Bančni (toženkin) svetovalec (C. C.) je tožniku najprej predstavil kredit v EUR in nato še v CHF in napravil informativni izračun kredita za obe valuti. Oba kredita sta bila predstavljena uravnoteženo in nobenemu se ni dajalo prednosti. Pri predstavitvi kredita v CHF mu je na preprost način predstavil valutno tveganje, tečaj, obrestno mero in opozoril na spreminjanje tečaja in obrestne mere. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil med tožnikom in omenjenim bančnim svetovalcem govor tudi o preteklih gibanjih tečaja, saj iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je pokazal graf z gibanjem tečaja CHF-EUR. Tožnik je imel pri toženki pred sklenitvijo pogodbe najmanj tri sestanke, vsaj dva razgovora pa sta bila namenjena pojasnjevanju tveganj, saj je tožnika čudila razlika med obrokoma kredita v EUR in CHF. Pred sprejemom ponudbe si je tožnik vzel 2-3 dni časa za pregled ponudb. Tožnik pa si je pred odločitvijo še pri dveh drugih bankah pridobil informativna izračuna kredita v CHF.

19. Navedene dejanske ugotovitve izhajajo tako iz izpovedi tožnika kot tudi omenjenega bančnega svetovalca, ki si v tem obsegu bistveno ne nasprotujeta. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da mu je bilo predstavljeno dejstvo nihanja tečaja in valutnega tveganja („malo gor in malo dol“)11. Neutemeljena je zato pritožbena kritika dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da ne verjame izpovedim drugih kreditojemalcev, ki so kot priče zainteresirane za izid spora navajali, da jim tveganja povezana s kreditom v CHF niso bila predstavljena. Tožnik pa je drugače kot bančni svetovalec zatrjeval, da se mu je kredit v CHF predstavljal kot ugodnejši in varnejši, česar pa ni dokazal.

20. Pravilno in v skladu z omenjeno sodno prakso je tudi stališče sodišča prve stopnje glede tožnikove trditve, da bi morala biti pojasnilna dolžnost opravljena z izdelavo simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje. Takšna zahteva bi bila pretirana. Kot izhaja iz sodbe II Ips 195/2018 Vrhovnega sodišča RS, taka zahteva ne izhaja iz domače zakonodaje, veljavne v času sklenitve spornih pogodb, niti iz omenjene sodbe SEU C-186/16 ali iz priporočila CERS/2011/1, na katerega se SEU sklicuje. Bistvo sodbe je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju formalnih zahtev (natančnega načina in oblike) informiranja. Hkrati pa je Vrhovno sodišče opozorilo tudi na tveganje prevelike zasičenosti potrošnika z informacijami in možnost manipulacije z njimi (na primer s špekulativnimi napovedmi morebitnega gibanja tečaja v korist kreditojemalcev), kar je v izpodbijani sodbi povzelo tudi prvostopenjsko sodišče.

21. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da je tožnik leto in pol po sklenitvi sporne kreditne pogodbe pri drugi banki vzel še en kredit v CHF. Prav tako je več kot deset let odplačeval sporni kredit in ni zahteval konverzije valute, katere možnost mu je bila dana s sporno pogodbo. Pravilno je zaključilo, da je pač upal, da do večjih sprememb tečajev v njegovo škodo ne bo prišlo, čeprav bi se kot povprečno preudaren in pozoren potrošnik moral zavedati in bi se tudi lahko zavedal, da lahko pride do nihanja tečaja, tudi do večjega in s tem do spremembe vrednosti obroka v EUR, kar nenazadnje podpira dejstvo dolgoročne izpostavljenosti valutnemu tveganju, saj je bil kredit vzet ob dvajsetletni odplačevalni dobi (tč. 43. izpodbijane sodbe).

22. Bistveni del pritožbe je usmerjen v kritiko tistega dela izpodbijane odločitve, v katerem se presoja vprašanje, ali je bila toženka pri opravi pojasnilne dolžnosti dobroverna oziroma ali jo je opravila pošteno. Vztraja, da je toženka že v času sklenitve sporne kreditne pogodbe vedela, da je tveganje, do katerega je kasneje prišlo, realno in pričakovano, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Presoja dobovernosti pa istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Da je tako, izhaja iz okoliščin obravnavanega primera, v katerem je neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja12).

23. Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe. Po interpretaciji SEU je za presojo predpostavk nepoštenosti/nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13 odločilno, ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe tečaja in tedaj obstoječimi okoliščinami, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe.13 Če je bila banka informirana o takšnih rizikih oziroma če je za njih vedela, pa o tem ni obvestila potrošnika oziroma bi lahko bila (takrat) glede na svojo strokovnost in znanje o tem informirana, pa se o tem ni niti sama informirala, je bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna.14 Če je bila banka informirana o takšnih tveganjih, je obstajalo neravnotežje v informiranosti pogodbenih strank. V tem primeru bi bilo treba šteti pogodbeni pogoj o plačilu mesečnih obrokov v tuji valuti za nepoštenega oziroma nedovoljenega. SEU ni izpostavilo nobenih posebnih kriterijev, po katerih bi lahko sodišče članice presojalo, kdaj je banka ravnala nevestno. Gotovo pa je, da se upošteva, ali je banka ravnala s povečano skrbnostjo, kakršna se zahteva za to vrsto posla (skrbnost dobrega strokovnjaka).15

24. Če na strani banke ne obstaja takšno nevestno ravnanje, se ne bi moglo šteti, da v trenutku sklepanja pogodbe obstoji neravnotežje v pravicah in obveznostih na škodo potrošnika samo zato, ker se je tekom izvrševanja pogodbe spremenil devizni tečaj. Pogodbeni pogoj se zato ne bi mogel šteti za nepošten. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.

25. Glede na navedeno se torej kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.

26. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je toženka pošteno opravila svojo pojasnilno dolžnost oziroma da je bila ob sklepanju sporne kreditne pogodbe dobroverna, obširno utemeljilo v tč. 32 do 37 obrazložitve svoje odločbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek njene pomanjkljivosti, češ da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopenjsko sodišče je izpostavilo stališče, ki ga je sprejela sodna praksa, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že pri sklepanju kreditnih pogodb v letu 2007.16 Od toženke torej ni mogoče pričakovati ali zahtevati, da pravilno napoveduje monetarno politiko tuje nacionalne banke. Hud padec vrednosti evra približno sedem let po sklenitvi spornih pogodb je bil za obe pogodbeni stranki nepredvidljiv. Ni razumno od banke zahtevati, da potrošniku zagotovi druge informacije kot tiste, ki jih pozna ali bi jih objektivno morala poznati ob sklenitvi pogodbe.

27. Tožnik v pritožbi vztraja, da je bilo tožnikom zamolčano, da se napoveduje negativno gibanje tečaja valutnega para EUR/CHF v škodo EUR, kar naj bi izhajalo iz pisnih sporočil Banke Slovenije poslovnim bankam v letu 2006 in 2007. Iz dopisa iz leta 2006 izhaja opozorilo, da mora biti informiranje strank celovito, da morajo biti banke še posebej skrbne pri informiranju potrošnika glede vseh tveganj, ki jih produkti prinašajo. Iz dopisa 2007 pa izhaja opozorilo na upočasnitev gospodarske rasti in na možnost zniževanja tečajev vrednostnih papirjev in nepremičnin. Opozarja se banke na tveganja sprememb tečajev in na dobre prakse pri vsakodnevnem poslovanju s komitenti. BS je izražala pričakovanje, da banke komitentu prednostno predstavijo svojo ponudbo produktov v evrih ter na tej osnovi izračunajo kreditno sposobnost komitenta, za komitenta, ki želi skleniti kreditno pogodbo v tuji valuti, pa ocenijo kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR. Gre torej za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki so izhajala že iz ZVPot in ZVPotK ter iz načela vestnosti in poštenja. Ta opozorila BS poslovnim bankam je treba gledati v luči ciljev in nalog, ki jih ima na podlagi Zakona o Banki Slovenije (ZBS-1).17 Tudi Poročilo BS o finančni stabilnosti nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Ta dokument vsebuje le splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju.18

28. Okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, pa za njih banka v trenutku sklepanja pogodbe ni vedela niti ni mogla vedeti, niti na njih ni mogla vplivati s svojo voljo, ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja. Toženka pri sklepanju pogodbe ni ravnala v nasprotju z zahtevo dobre vere, posledično ni vzročne zveze z neravnotežjem v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki ga zatrjuje tožnik. Pogodbeni pogoj zato ni nepošten oziroma nedopusten in kreditna pogodba ni nični (1. odstavek 3. člena Direktive, prvi odstavek 24. člena ZVPot). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

29. Tožnik v pritožbi ni substancirano prerekal odločitve sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku. Postavil je le predlog, naj pritožbeno sodišče spremeni tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku tako, da mu ugodi. Neobrazloženo pritožbo je zato pritožbeno sodišče presojalo v okviru uradnega preizkusa, ki izhaja iz določbe drugega odstavka 350. člena ZPP in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki so predmet preizkusa po navedeni določbi ZPP.

30. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, toženki pa je dolžan na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.228,15 EUR (strošek sestave odgovora 1.625 točk, izdatki za stranko 52,81 točk oziroma skupaj 1006,68 EUR in DDV 221,47 EUR).

-------------------------------
...
2
Z navedeno novelo ZVPot Direktiva 93/13 ni bila v celoti prenesena v naš pravni red. To je bila z naslednjo novelo Ur. l. 86/2009. V času sklenitve kreditne pogodbe v tej zadevi zahteve Direktive 93/13 torej še niso bile prenesene v naš pravni red, vendar pa je treba tudi naše pravo razlagati v skladu s cilji te direktive in presoditi nepoštenost pogodbenih določb, ki ne ustrezajo njenim zahtevam.
3 Gre predvsem za odločbe II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018 in II Ips 32/2019.
4 Po tretjem odstavku 1. člena ZVPot se šteje za podjetje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost.
5 Sodba SEU C-618/10, točka 39.
6 Tak zaključek implicite vsebuje tudi zaključek, da ga ni mogoče šteti za posamično dogovorjeni pogoj. V zadevi C–186/16 (Andricius in drugi proti Banca Romaneasca) je SEU zelo jasno in izrecno štelo, da je pogodbeni pogoj obveznosti plačila anuitet kredita v tuji valuti pogoj o glavnem predmetu pogodbe. Pri kreditnih pogodbah v tuji valuti pogoj izpolnitve v tuji valuti predstavlja bistveno dajatev, ki tudi bistveno opredeljuje pogodbo, zato gre za glavni predmet pogodbe.
7 Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, naj določijo mehanizem, s katerim zagotovijo, da se lahko vsak pogodbeni pogoj, ki ni posamično dogovorjen, preizkusi z namenom, da se ugotovi njegova morebitna nepoštenost. V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi meril, navedenih v členih 3(1) in 5 Direktive 93/13, ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin, kakršne so v obravnavanem primeru, ustreza zahtevam dobre vere, uravnoteženosti in transparentnosti, ki jih določa ta direktiva (C-26/13, Kasler in Kaslerne Rabai proti OTP Jelzalogbank Zrt, tč.40)
8 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (posebej II Ips 201/2017 in II Ips 195/2018) izhaja, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti (nedovoljenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv in da bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank. Izjava Vlade RS z dne 25.4.2008, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik, s katero naj bi Evropski komisiji sporočila razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red, je bila pred novelo ZVPot Ur.l. 86/2009, ki je v pravni red RS Direktivo 93/13 prenesla v celoti.
9 Zadeva Andricius in drugi proti Banca Romaneasca – navedena zadeva je nadaljevanje tolmačenja Direktive 93/13/EGS v zadevi C – 126/13 (zadeva: Käsler).
10 Točke 44 do 51 sodbe C-186/16.
11 Kot je bilo navedeno, zahteva, da mora biti pogodbeni pogoj določen v jasnem in razumljivem jeziku, predpostavlja, da potrošnik pogoj v zvezi z vračilom kredita v tuji valuti razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen in razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti morebitne znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti, posebej če dohodek prejema v drugi valuti. S to zahtevo pa se banki ne more naložiti, naj napove nepredvidljiv poznejši dogodek. Obseg pojasnilne dolžnosti zato ne more biti odvisen od razvoja dogodkov po sklenitvi pogodbe, ki so neodvisni od volje strank (glej nadaljevanje obrazložitve te odločbe!).
12 Zaradi znižanja tečaja EUR v primerjavi s CHF so se kreditne obveznosti tožnikov, preračunano v EUR, povečale.
13 Tatjana Josipović, Zašita potrošača od nepoštenih ugovornih odredbi, str. 926: SEU je (v sodbi C-186/16) s takšnim tolmačenjem jasno razmejilo zaščito pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji iz Direktive, ki se uresničuje zato, ker že v trenutku sklenitve pogodbe obstaja neravnotežje v pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika, od zaščite pogodbenih strank v primerih, ko je v pogodbenem razmerju neravnotežje nastopilo iz razloga, ki je nastal po sklenitvi pogodbe. Hkrati iz takšnega tolmačenja SEU jasno izhaja, da v trenutku sklepanja pogodbe ne gre vedno za neravnotežje, ki izhaja iz vrednosti izpolnitve in nasprotne izpolnitve. Mogoče je, da neravnotežje izhaja iz okoliščin različne stopnje informiranosti o pomembnih okoliščinah in da se bodo njene posledice pokazale šele med trajanjem pogodbe oziroma da bo šele med izvrševanjem pogodbe nastopila ekonomska posledica, ki je v vzročni zvezi z neravnotežjem, ki je obstajalo že v trenutku sklepanja pogodbe.
14 Pri sklepanju pogodbe ni postopala v skladu z načelom vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).
15 Drugi odstavek 6. člena OZ.
16 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018; Nina Zupan, Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča RS o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019, str. 147.
17 Glej zlasti 4., 11. in 12. čl. ZBS-1.
18 Prim. 32. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/4, 86, 86/1
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 6, 7, 7/1, 7/1-9
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.03.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MzQx