<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 832/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.832.2016
Evidenčna številka:VSL0071279
Datum odločbe:01.06.2016
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Blanka Javorac Završek
Področje:POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:samovžig motorja kot posledica skrite napake v električni napeljavi - odgovornost prodajalca za stvarne napake - stvarna napaka - nezmožnost ugotovitve vzroka za samovžig - objektivna dokazna stiska - uporaba nižjega dokaznega standarda - dokazni standard verjetnosti - obstoj stvarne napake v času izročitve motorja ali obstoj vzroka pred njegovo izročitvijo - nepopolno izvedensko mnenje - možnost dopolnitve izvedenskega mnenja na pritožbeni obravnavi - odklonitev plačila predujma - nezadostitev dokaznemu bremenu - zavarovanje dokaza

Jedro

Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo. Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča. Dokazati bi namreč moral tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi toženka moral tožniku plačati 2.004,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in povrniti njegove pravdne stroške (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev 686,57 EUR pravdnih stroškov toženke (II. točka izreka).

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je samovžig motornega kolesa posledica napake oziroma vzroka, ki je obstajal ob njegovi izročitvi in ne nepravilnega ravnanja tožnika. Sklicuje se na izvedensko mnenje, v katerem izvedenec drugega vzroka oziroma napake (kot kratek stik v predelu električne napeljavi) ni ugotovil (npr. človeški faktor, višja sila pa ni bila zatrjevana) ter je izločil edini ugovor toženke, da je do vžiga motornega kolesa prišlo zaradi padca z drsenjem po tleh. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče zato ob pravilni uporabi 215. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaključiti, da je bolj verjeten vzrok za samovžig skrita napaka na električni napeljavi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je v nasprotju z napotili višjega sodišča v sklepu II Cp 2576/2014 breme glede obstoja vzroka za vžig motornega kolesa v celoti naložilo tožniku ter uporabilo enake razloge kot v prvotni odločitvi zaradi zmotnega stališča, da je dokazna stiska subjektivno pogojena. Opozarja, da tožnik ni imel razloga za bojazen, da izvedba dokaza z izvedencem ne bo mogoča (264. člen ZPP), saj ni mogel pričakovati dolgotrajnega pravdnega postopka in kot laik ni vedel, da bo ob uničenem motornem kolesu izvedenec izpostavil še oksidacijo in staranje kot razlog, da vzroka požara ne more ugotoviti. Sodišče pri tem prezre, da je čakal tudi na pregled motornega vozila s strani toženke. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo določilo 37.c člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) z zaključkom, da motorno kolo ob izročitvi ni imelo skrite stvarne napake zaradi njegove nemotene uporabe od nakupa 7. 9. 2009 do požara 28. 6. 2010, saj je do požara prišlo v dveletnem jamčevalnem roku prodajalca za brezhibno delovanje motornega kolesa. Prav tako ni obrazložilo, kakšno težo ima samovžig oziroma zakaj toženka ne odgovarja kljub odpadlim ekskulpacijskim razlogom in dejstvu, da samovžiga tožnik ni zakrivil, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pojasnjuje, da je zavrnil doplačilo predujma za dopolnitev izvedenskega mnenja, ker dopolnitve nobena izmed pravdnih strank ni predlagala in ker dodatna pojasnila niso bila mogoča, saj izvedenec vzroka vžiga ni mogel ugotoviti(1). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku.

3. Toženka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik zahteval plačilo 2.004,46 EUR na podlagi odgovornosti prodajalca za stvarne napake (458. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je pri toženki 7. 9. 2009 kupil motorno kolo, ki je po krajši vožnji 28. 6. 2010 zagorelo. Sporno je bilo, ali je bilo vozilo ob izročitvi brezhibno. Po 458. členu OZ namreč prodajalec odgovarja le za stvarne napake, ki jih je stvar imela ob prehodu nevarnosti na kupca (ob izročitvi motornega kolesa) oziroma napake, ki so posledica vzroka, ki je obstajal že pred tem.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikova dokazna stiska nastala zato, ker ni zavaroval dokaza (skladno s prvim odstavkom 264. člena ZPP). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve) ne izhaja, da bi izvedenec lahko ugotovil vzrok za požar kljub poškodbam motornega kolesa v primeru njegovega pravilnega skladiščenja oziroma izvedbe dokaza že med ali pred pravdo(2). Tožniku torej ni mogoče očitati, da svoje teze o vzroku požara ni mogel dokazati zgolj zaradi lastne opustitve (nezavarovanja dokazov). Zato ni mogoče slediti prvostopenjskemu sodišču, da zaradi neukrepanja tožnika ni pogojev za uporabo nižjega dokaznega standarda, temveč je bilo dokazno oceno treba napraviti ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti, kar je sodišče prve stopnje v nadaljevanju tudi storilo.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je s stopnjo verjetnosti izkazal, da je samovžig motorja posledica skrite napake v električni napeljavi, ki je privedla do kratkega stika žic s šasijo(3). Vendar to za uspeh s tožbenim zahtevkom ne zadošča(4). Tožnik bi namreč moral dokazati tudi, da je skrita napaka v električni napeljavi, ki je povzročila kratek stik, obstajala že v času izročitve motornega kolesa oziroma da je do kratkega stika prišlo zaradi vzroka, ki je obstajal pred izročitvijo in ni le posledica redne obrabe ali naključja, nastalega po prehodu nevarnosti, za kar toženka ne odgovarja (458. člena OZ in tretji odstavek 37.b člena ZVPot). Temu dokaznemu bremenu tožnik ni zadostil, saj se izvedenec v svojem mnenju do tega ni opredelil. Za odgovor na omenjeno vprašanje, bi bilo treba nepopolno izvedensko mnenje dopolniti (kar bi lahko storilo tudi pritožbeno sodišče na obravnavi; 347. člen ZPP). Vendar je tožnik dopolnitev izvedenskega mnenja onemogočil, ko je odklonil plačilo predujma (glej list. št. 232). Ker je bilo na tožniku dokazno breme glede obstoja napake v trenutku izročitve motornega kolesa, ki mu ni zadostil, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

8. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala toženka, ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato tudi toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): In je posledica bodisi konstrukcijske lastnosti in napake oziroma možne okvare, ki bi povzročila izlitje goriva na vročo kovino (zatajitev črpalke za gorivo).

Op. št. (2): Iz obrazložitve izhaja le, da je k nezmožnosti ugotoviti vzrok za samovžig poleg poškodb ob požaru prispevala tudi naknadna izpostavljenost oksidaciji, vlagi in ostalim pojavom staranja. Izvedenec pa je pojasnil, da ni mogel zanesljivo ugotoviti vzroka za požar zaradi stanja motorja in zaradi časovne oddaljenosti (list. št. 111).

Op. št. (3): Pritrditi gre pritožniku, da nemotena uporaba motornega kolesa in izdano potrdilo o homologaciji še ne pomenita, da je bilo vozilo ob izročitvi brezhibno. Bistvo skrite napake je namreč, da je ob običajnem pregledu ni mogoče opaziti (462. člen OZ), kar pomeni, da je tudi homologacijski organ ne bi mogel zaznati ob pregledu vozila. Tudi sicer bi takšno stališče (da je potrdilo dokaz brezhibnosti vozila) pomenilo, da je skrita napaka vozil že pojmovno izključena, saj je omenjeno potrdilo pogoj za registracijo oziroma prijavo vozila v promet. Tudi prevoženih 703 km in nemotena uporaba od 7. 9. 2009 do 28. 6. 2010 ne dokazujeta brezhibnosti vozila ob izročitvi (glede na dvoletni jamčevalni rok prodajalca), temveč povzročita le prehod dokaznega bremena na tožnika, da je napaka obstajala v času izročitve (tretji odstavek 37.b člena ZVPot).

Op. št. (4): Zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na izvedensko mnenje, v katerem je izvedenec kot možen vzrok požara navedel kratek stik žic s šasijo motorja (skrito napako v električni napeljavi), medtem ko je ugovorne navedbe toženke zavrnil.


Zveza:

OZ člen 458, 462. ZVPot člen 37b, 37b/3. ZPP člen 347, 264, 264/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NTk2