<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 3790/2010
ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.3790.2010

Evidenčna številka:VSL0065684
Datum odločbe:16.02.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:gradbena pogodba - jamčevanje za napake - odprava napak - bodoča škoda - nepredvidena dela - ustno sklenjena pogodba o dodatnih delih

Jedro

Nepredvidena dela so tista, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek.

Ker pisna oblika gradbene pogodbe ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov, se ustno sklenjena pogodba o dodatnih delih, lahko presoja po določilih pogodbe o delu.

Napaka objekta (opravljenega posla) lahko v naročnikovi sferi poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzroči tudi nadaljnje negativne posledice – druge oblike škod. Ker pa toženec ni uspel dokazati, da bi mu škoda že nastala, kar izhaja že iz njegovih trditev, niti njen nastanek ni gotov, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek iz bodoče škode pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi opr. št. 0001I/2006/10530 z dne 4.10.2006 razveljavilo v 1. in 4. točki izreka. Zaradi delnega umika tožbe glede zneska 2.410,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2006 do plačila je postopek v tem delu ustavilo. Ugotovilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 16.672,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2006 do plačila, da ne obstaja terjatev tožeče stranke proti toženi v višini 6.069,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2006 do plačila, da obstaja terjatev tožene stranke (ugovarjana v pobot) proti tožeči stranki v višini 4.000,00 EUR ter da ne obstaja terjatev tožene stranke (ugovarjana v pobot) proti tožeči stranki v višini 14.612,59 EUR s pripadajočimi obrestmi. Razsodilo je, da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 12.672,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2006 do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati izvršilne stroške v višini 180,99 EUR in pravdne stroške v višini 652,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po izteku paricijskega roka do plačila.

Proti sodbi se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper 1., 2., 5., 6. in 7. točko sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je bilo nasutje gramoza nujno in nepredvidljivo delo, sicer bi bil onemogočen dostop na parcelo, niti se ne bi mogla nadaljevati ostala dela na parceli toženca. V ponudbi nasutje platoja res ni bilo predvideno, saj je popis del sestavil najprej toženec. Nasutje je bilo med izvedbo naročeno s strani očeta. Nasutje z gramozom in utrditev le tega je bilo nujno, sicer se gradbena dela ne bi mogla nadaljevati niti zaključiti. Nenazadnje iz mnenja sodne izvedenke izhaja, da je bila dobava in nasip gramoza predviden strošek v projektih PGD ter da je bilo potrebno izvesti utrjeni gramozni nasip v delu parcele in pod celotno površino objekta. Sodna izvedenka je ugotovila tudi to, da je bilo nasutje z gramozom potrebno pred betoniranjem obeh plošč (stran 11 izvedenskega mnenja). Za nasut gramoz je tožeča stranka predložila tudi atest oz. potrdilo o kakovosti tamponskega drobljenca. Sodišče je glede nujnosti nasutja in utrditve gramoza nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V tem delu obstaja tudi izrecno nasprotje med listinami v spisu, ugotovljenimi odločilnimi dejstvi in samimi razlogi sodbe v delu, kjer je sodišče tožnikov zahtevek za plačilo gramoza zavrnilo. Tudi za gradbeni postopek pikiranja skalnih samic in dna temeljev (tč. 2 računa) je dokazni postopek pokazal, da tako obsežnega pikiranja pred začetkom del ni bilo mogoče predvideti. Splošno znano je, da ni mogoče predvideti obsega skale, če iz zemlje gleda le njen manjši del. Direktor tožeče stranke je na ogledu pred začetkom del lahko predvidel kateri stroj bo uporabil za izravnavo terena, ni pa mogel predvideti obsega razbijanja skal.

Tožena stranka se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper III. točko izreka sodbe, in sicer: 1., 4., 5. in 7. točko. Predlaga razveljavitev in spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, v celoti pa naj se ugodi terjatvi, ki jo uveljavlja v pobot. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Za gradbeno pogodbo OZ predpisuje pisno obliko. Sodišče je s tem, ko se je glede dodatnih del sklicevalo na določila podjemne pogodbe, grobo kršilo določila OZ o gradbeni pogodbi in Pogodbe št. 1/06, ki jih je potrebno v predmetnem postopku za presojo razmerja med strankama uporabiti. Sodišče je v obrazložitvi sodbe presojalo dodatna dela po vtoževanih računih, in sicer dela pod postavko 2, 4, 5, 6 in 9, ki bi jih moralo zavrniti, ne pa se sklicevati na določila podjemne pogodbe. Glede dodatnih del namreč ni bil sklenjen aneks v pisni obliki, kot to zahteva Pogodba št. 1/06 ter določila, ki urejajo gradbeno pogodbo. Poleg tega je sodišče postavki 4 (utrditev platoja pod ploščo s tamponom) ugodilo z razlogi, da tožena stranka tej postavki ni izrecno ugovarjala, prav tako oče toženca ni izpovedal, da ni naročil utrditve platoja pod ploščo s tamponom. Vendar oče tožene stranke tega tudi ni potrdil. Razlogi sodbe so v tem delu nerazumljivi, nepreverljivi in v celoti nejasni in nelogični ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožena stranka je terjatev v tem delu prerekala, da je to opravilo zajeto v postavki 1. računa. Tožeča stranka kot strokovnjak s svojega področja bi morala in mogla vedeti, kako poteka tovrstna izravnava in ali je v tej zvezi potrebno tudi tamponiranje parcele, in sicer bi to morala zaznati že pred podpisom pogodbe. Če pa bi šlo za dodatno delo, bi morali stranki skladno s pogodbo skleniti aneks. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi šlo za nujna nepredvidena dela. Tamponiranje praznega terena ne more predstavljati nujnega dela, s katerim bi bilo nevarno odlašati do pridobitve soglasja. Zaradi napačne uporabe materialnega prava so neutemeljeni tudi razlogi sodbe, na podlagi katerih je sodišče ugodilo postavki iz računa pod št. 9. Prav tako so razlogi v celoti nejasni. Med strankama ni nikoli obstajal sporazum o vgradnji PVC vodov. Slednji ni zajet ne v pisni ponudbi, kot tudi o njem ne obstoji nikakršen aneks. Tožeča stranka je tako opravila določeno delo v okviru gradbenih del, ki ni bilo zajeto s pogodbo in ga toženec ni naročil, niti ni nujno delo. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo plačilo za samovoljno opravljeno delo. V zvezi z grajanimi napakami in s tem povezanim plačilom, je sodišče pravilno ugotovilo, da je potrebno uporabiti določila ZVPot. Vendar je določilo 37.c člena ZVPot, ki določa obrnjeno dokazno breme, uporabilo napačno. Sodišče je zavrnilo ugovarjane napake pod postavko 1. vtoževanega računa. V tej zvezi je popolnoma nekritično in v nasprotju z drugimi dokazi (izpovedba priče očeta toženca, izvedensko mnenje) ter v nasprotju z življenjsko logičnimi posledicami odločilo, da je bila izravnava izvedena v celoti in pravilno, v skladu z dogovorom strank. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da bi bilo zaradi osamelcev potrebno napraviti poglobitev parcele za 40 cm, kar bi predstavljalo dodaten strošek. Ob tovrstnem opozorilu je oče toženca, ki je nadziral dela, prepovedal odstop od načrtov. Vendar je tožeča stranka kljub temu izvedla dvonivojsko izravnavo, namesto enonivojske. Parcela ni poravnana na koto nivoja ceste, tako kot je bilo to dogovorjeno. V tej zvezi sodišče ni uporabilo določila 652. člena OZ o odmiku od gradbenega načrta, za kar mora imeti izvajalec pisno soglasje, česar pa ni imel. Sodba v tem delu nima nikakršnih razlogov, zakaj je sodišče verjelo pričanju direktorja tožeče stranke in ne očetu toženca, ki je izpovedal, da je prepovedal odmik od načrtov. Tovrstni zaključki so tudi v nasprotju s samo izpovedbo direktorja tožeče stranke. S tem pa so sami s sabo v nasprotju tudi razlogi sodbe, saj je sodišče po eni strani ugotovilo, da je bilo tožeči stranki prepovedano odstopanje od načrtov, in s tem tudi naročena poglobitev, po drugi strani pa sodišče navaja, da naj bi se oče tožene strank strinjal z odločitvijo, da poglobitev ni bila opravljena. Končno pa so popolnoma napačne navedbe sodišča, da tožena stranka ni izkazala zatrjevanih napak v zvezi s postavko 1. računa. Iz že zgoraj navedenega izhaja, kot tudi iz samih razlogov izpodbijane sodbe, da je direktor tožene stranke jasno vedel, da so bila napravljena odstopanja, kar je tudi izrecno priznal. Nadalje so popolnoma napačne ugotovitve sodišča, da naj tožena stranka ne bi izkazala nekvalitetne izdelave del pod postavko 3. spornega računa. Kot že navedeno sodišče v tej zvezi ni uporabilo 3. odstavka 37. b člena ZVPot, poleg tega pa je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z izvedenko gradbene stroke, iz mnenja katere izhaja, da ne more oceniti neprimernosti uporabljenega betona in armature, česar tožeča stranka ni izkazala. To kaže, da je tožnik tisti, ki niti z dokazi, niti s trditvami ni omogočil, da bi izvedenka sploh lahko podala ustrezno mnenje. Taka opustitev pa gre lahko le njemu v škodo in ne tožencu. Prav tako pa v razlogih sodbe in samih izvedenih dokazih obstojijo neskladja oziroma so si ugotovitve sodišča same s seboj v nasprotju. Sodišče po eni strani ugotavlja, da bi se v primeru neprimernosti betona in armaturne mreže tla objekta nekoliko pogreznila in se začela luščiti. Direktor tožeče stranke je izpovedal, da pri prevzemu del ni bilo nikakršnega odstopanja v višini plošče, sama izvedenka pa je ugotovila, da je prišlo na plošči do odstopanja v višini 5 cm, iz česar jasno izhaja ugreznitev plošče, kar glede na izvedene dokaze potrjuje neprimernost betona in armaturne mreže. Zaradi tega odstopanja je bilo potrebno opraviti določene predelave, kar pa bo v svoji logični zagotovo imelo posledice tudi v solidnosti gradnje. Vsled navedenemu je popolnoma neprimerno, in vsekakor prenizko znižanje cene zgolj za 10% same izgradnje betonske plošče. Sodišče ni znižalo tudi cen za neprimernost materiala po postavki 3 vtoževanega računa. Znižanja cene za 10% ni z ničemer utemeljilo, niti navedlo, na katere trditve in dokaze se je oprlo, niti navedlo, da gre za prosto presojo sodišča. Če gre za slednje, bi bila na mestu obrazložitev, kaj je vodilo sodišče pri taki prosti presoji. V tem delu odločitev sodišča nima razlogov. Nadalje je sodišče v celoti zavrnilo grajane napake tožene stranke glede del po postavkah vtoževanega računa 7 in 8. Sodišče je v utemeljitvi odločitve navedlo, da je tožeča stranka izdelala dela po navedenih postavkah na podlagi skic predloženih s strani očeta tožene stranke. Navedeno ne more biti izgovor za nekvalitetno in neprimerno izvedbo del, saj je v Pogodbi 1/06 z dne 12.4.2006 jasno določeno, da mora za dokumentacijo stati gradbeno dovoljenje, ki bi ga morala tožeča stranka kot strokovnjak s svojega področja zahtevati za ustrezna dela. Iz izvedenih dokazov pa jasno izhaja, da je tožeča stranka vedela, za kakšne potrebe izdeluje temelje in ploščo (kozolec po naravi parcele in njene namembnosti ni mogel biti namenjen shranjevanju krme za živino, temveč parkiranju avtomobilov, kot je temu tako pri novogradnjah stanovanjskih objektov in ne kmetijskih poslopij). Tožeča stranka je po mnenju izvedenke uporabila beton in mrežo, ki ni namenjen večjim obremenitvam, kar pa bi za postavitev objekta za zgoraj navedene namene vsekakor moral biti. Sodišče je napravilo povsem napačne zaključke o tem, da je plošča počila zaradi ravnanja toženca in drugih oseb, zaradi prekomerne obremenitve. Končno pa tožeča stranka o dovoljenih obremenitvah tožene stranke ni nikoli opozorila in ji o uporabljenih materialih o primernosti izvedenih del tudi ni predložila certifikatov. Sodišče je tako kljub napakam ugodilo terjatvi po postavkah 7 in 8. Sodišče je napravilo tudi napačen zaključek v zvezi s tekom obresti od glavnice. Del po Pogodbi št. 1/06 tožeča stranka, kot je to ugotovilo tudi sodišče, še ni v celoti izvedla. Izstavljeni vtoževani račun za preostala plačila za dela po pogodbi je tako preuranjen, zaradi česar je odločitev o teku zamudnih obresti napačna. V popolnem nasprotju s samim sabo ter izvedenim dokazom so razlogi sodbe v delu, da naj toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda zaradi neizdelave betonske ograje po pogodbi, ki bi po mnenju izvedenke lahko preprečila pretečo bodočo škodo – zdrs celotnega terena. Posedanje se že kaže, zatorej je nastanek bodoče škode gotov. Same ugotovitve sodišča o „nedogovorjeni izgradnji zidu“ pa so popolnoma napačne in v nasprotju s predloženimi dokazi. V zvezi z uveljavljanjem škode tožene stranke je tako sodišče popolnoma napačno uporabilo materialno pravo. Škoda v zvezi z odpravo napake sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov, torej skladno določilu 2. odstavka 37. c člena ZVPot. Skladno z veljavno sodno prakso mora v tem okviru oškodovanec dokazati zgolj obstoj škode (v zvezi z napako), vzročna zveza pa se domneva in gre v tej zvezi za objektivno odgovornost izvajalca za nastalo škodo v zvezi z napako na izvedenem delu. Tako potrošnik v okviru jamčevalnih zahtevkov ni upravičen zgolj do odškodnine za refleksno škodo, kot to napačno navaja sodišče. Toženi stranki je zaradi nekvalitetno in nestrokovno izvedenih del nastala škoda, saj bo moral toženec napake in neizvedena dela sanirati, višina nastale škode pa je enaka najmanj višini del pod tč. 3,7,8 in 9 specifikacije po računu. Sodišče je tako popolnoma neutemeljeno zavrnilo v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke do tožeče stranke, glede višine in temelja. Nadalje je napačna in neutemeljena odločitev sodišča, s katero je zavrnilo v pobot uveljavljano terjatev za plačilo obresti od predplačila skladno s 41. členom ZVPot. Sodišče je v tej zvezi uporabilo napačna določila materialnega prava, ker naj bi tožeča stranka odobrila kasnejšo izvedbo del. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke:

V skladu z določilom 653. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko izvajalec izvede nepredvidena dela tudi brez poprejšnjega soglasja naročnika, če si ga zaradi njihove nujnosti ni mogel preskrbeti. Nepredvidena dela so tista, ki jih je bilo treba nujno opraviti, da bi bila zagotovljena stabilnost objekta ali da ne bi nastala škoda, povzročila pa jih je nepričakovana težja narava zemljišča, nepričakovana voda ali kakšen drug izreden in nepričakovan dogodek.

Dela nasutje gramoza (točka 5 računa) tožnik ni opredelil kot nujno nepredvideno delo, pač pa kot dodatno delo, ki ga je odobril oče tožene stranke. Oče tožene stranke je sicer vedel, da tožeča stranka nasipava gramoz, misleč, da gre za način ravnanja, za katerega se je tožnik odločil sam. Tožeči stranki tako ni uspelo dokazati soglasja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika po tej postavki računa pravilno zavrnilo.

Na nujnost in nepredvidljivost nasutja gramoza v postopku se tožnik ni skliceval. Zato njegove navedbe v tej smeri, ki jih je podal šele v pritožbi, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je bila dobava in nasip gramoza predvidena v PGD, kar izhaja iz mnenja izvedenke gradbene stroke I. M.. Tožnik se namreč kot že rečeno na nujnost in nepredvidljivost teh del ni skliceval, temveč le na obstoj soglasja naročnika, ki pa ga ni uspel dokazati.

Glede pikiranja skalnih samic in dna temeljev (točka 2 računa) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je direktor tožeče stranke pred podpisom pogodbe ogledal teren. Iz njegove izpovedbe izhaja, da so že pred podpisom pogodbe vedeli, da bo te samice potrebno odstraniti. Uporaba tega stroja pa je bila zajeta v postavki 1. računa (izravnava parcele strojno). Ker iz izpovedbe tožeče stranke izhaja, da je bila uporaba stroja za pikiranje samic že zajeta v postavki 1. izravnava parcele, parcelo pa si je tožeča stranka pred podpisom pogodbe ogledala, kar pomeni, da se je z naravo zemljišča seznanila, je sodišče prve stopnje njen zahtevek po tej postavki računa pravilno zavrnilo. Tožeča stranka je strokovnjak. Na to, da obsega gradbenih del za izravnavo parcele ni mogla predvideti, se glede na to, da si je parcelo pred podpisom pogodbe ogledala in bi se z njeno naravo lahko tudi bolje seznanila, ne more uspešno sklicevati.

O pritožbi tožene stranke:

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo vsa dodatno izvedena gradbena dela tožeče stranke zavrniti že zato, ker mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki, prav tako pa je Pogodba 1/06 z dne 12.4.2006 predvidevala za izvedbo dodatnih del sestavo aneksa, ki pa ni bil sklenjen. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je pri presoji dodatno izvedenih del sklicevalo na določila podjemne pogodbe. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. V skladu z določilom 649. in 652. člena OZ mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki, za vsak odmik od načrta oziroma od pogodbenih del pa mora imeti izvajalec pismeno soglasje naročnika. Ker pisna oblika gradbene pogodbe ni predpisana zaradi varstva širših javnih interesov, temveč izključno zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov (glej: N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 919), se ustno sklenjena pogodba o dodatnih delih, na kar se sklicuje tožeča stranka, lahko presoja po določilih pogodbe o delu (619. člen OZ), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo.

Glede postavke pod točko 4. vtoževanega računa (nasip pod AB ploščo s tamponom v sloju debeline 60 cm), ki jo je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo, tožena stranka neutemeljeno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Dokazno oceno je sodišče opravilo skrbno, popolno in obrazloženo. Prav tako razlogi v tem delu niso nerazumljivi, nepreverljivi, nejasni ali nelogični. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tej postavki v odgovoru na tožbo ni izrecno ugovarjala, pa tudi oče toženca, zaslišan kot priča, tem delom, ni nasprotoval. Ker je bil nasip pod AB ploščo, kot je ugotovila izvedenka gradbene stroke, tudi potrebno delo, nasipa pa ni moč enačiti s strojno izravnavo parcele, je sodišče prve stopnje tožeči stranki zahtevek po tej postavki utemeljeno priznalo. Tožeča stranka je tako uspela dokazati, da tožena stranka temu delu ni nasprotovala. Zato je pravilen zaključek, da je z izdelavo nasipa soglašala. Očitki, ki grajajo priznanje te postavke tožeči stranki, so tako neutemeljeni.

Prav tako tožena stranka neutemeljeno graja odločitev glede postavke 9. vtoževanega računa (vgradnja PVC vodov). Iz ugovornih navedb izhaja, da tožeča stranka navedenega dela, kljub temu, da je bilo naročeno, ni opravila. Ker tožena stranka naročilo tega dela priznava, izvedensko mnenje pa vgradnjo navedenih vodov potrjuje, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevku tožeče stranke po tej postavki ugodilo, pravilna.

V zvezi s postavko pod točko 1. vtoževanega računa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je nivo betonskih plošč hiše in kozolca sicer različen. To pa zato, ker bi bilo za uskladitev višine plošč poleg strojne izravnave parcele zaradi skalnatega terena potrebno tudi poglobiti parcelo na delu hiše za 40 cm. Tožena stranka pa s tem ni soglašala, saj bi prišlo do povečanja cene, kar izhaja iz izpovedbe direktorja tožeče stranke. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke gradbene stroke I. M., je tožeča stranka strojno izravnala parcelo, za kar je zaračunala dogovorjeno ceno. Ker tožencu ni uspelo dokazati, da tožnik ni sčistil in izravnaval parcele v skladu z dogovorom, je tožeči stranki zahtevek po tej postavki utemeljeno priznalo. Pritožbeni očitki, da tožnik ni imel soglasja tožene stranke za odmik od gradbenega načrta, so neutemeljeni. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem, da toženec s poglobitvijo parcele, ki bi bila potrebna za uskladitev nivoja plošč hiše in kozolca ni soglašal, je namreč skrbna in življenjsko prepričljiva. Tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izpovedbo tožeče stranke in razlogi sodbe.

Glede postavke 3. vtoževanega računa (izdelava talne AB plošče za stanovanjski objekt) tožena stranka zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določila 3. odstavka 37.b člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Tožena stranka, sklicujoč se na to določilo, zmotno meni, da ji ni treba dokazati napake na opravljenem delu. Določilo 3. odstavka 37. b člena ZVPot določa, da se šteje da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku šest mesecev od izročitve. To pa ne pomeni, da tožena stranka obstoja napake ni dolžna dokazati. Drži, da tožeča stranka ni predložila izjave o primernosti betona in ni dala vzorca v preiskavo pooblaščeni instituciji. Vendar: iz ustnega mnenja izvedenke I. M. izhaja, da bi v primeru, če vgrajen beton ne bi bil ustrezen, prišlo do tega, da bi se tla objekta nekoliko pogreznila oz. se začela luščiti, česar pa izvedenka na objektu ni opazila. Tako je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila plošča izdelana kvalitetno, kar toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Dejstvo, da je prišlo do odstopanj +5 cm na plošči, kar izhaja iz izpovedbe toženčevega očeta, potrjeno pa je s strani izvedenke, ki je na podlagi fotografije podala mnenje, da je na plošči vidna višinska razlika, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot pomanjkljivost pri izvedbi plošče. Zaradi te napake je tožencu priznalo znižanje plačila za izgradnjo plošče za 10%. Višina znižanja plačila je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezna in jo tožena stranka graja neutemeljeno. Glede na to, da je bila v preostalem delu plošča izvedena kvalitetno, tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje tudi v preostalih postavkah moralo znižati ceno izdelave plošče (stroški za enostranski opaž plošče, armatura, opaž temeljev in beton). Pritožbene navedbe, da bodo zaradi posledic odstopanja plošče nastale posledice v solidnosti gradnje, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).

Glede postavke 7 in 8 vtoževanega računa (izdelava AB temeljne plošče za kozolec in nosilce kozolca) tožena stranka neutemeljeno graja prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe o tem, da kozolec po naravi parcele in njene namembnosti ni mogel biti namenjen drugemu kot parkiranju avtomobilov, predstavljajo pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Iz izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedbe direktorja tožeče stranke in izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je tožeča stranka pri gradnji te plošče ravnala v skladu z navodili in skico tožene stranke, ki ni bila del gradbene dokumentacije. Glede na to, da je toženec opustil svojo dolžnost tožniku priskrbeti gradbeno dokumentacijo za ploščo kozolca, so pritožbene navedbe o tem, da bi tožnik moral zahtevati gradbeno dovoljenje, neutemeljene. Prav tako ne drži, da iz izvedenih dokazov, kot neutemeljeno navaja pritožba, jasno izhaja, da je tožeča stranka vedela, za kakšne potrebe izdeluje temelje in ploščo. Ugotovitve sodišča prve stopnje so obrazložene, popolne in prepričljive. Pritožbene navedbe o tem, da plošča ni počila zaradi ravnanja tožene stranke, pa so v direktnem nasprotju z izpovedbo očeta tožene stranke, ki je sam potrdil, da je plošča počila, ko je nanjo zapeljal pettonski tovornjak, ko je sam postavljal stebre.

Povsem neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o teku zamudnih obresti, sklicujoč se na to, da tožeča stranka del po Pogodbi št. 1/06 še ni v celoti izvedla. Ker iz vtoževanega računa izhaja, da izdelave ograje tožeča stranka sploh ne vtožuje, temveč vtožuje le dela, ki so bila opravljena, so pritožbeni očitki o preuranjenosti izstavitve računa povsem neutemeljeni. Iz pogodbe izhaja, da rok za plačilo znaša 15 dni po izstavitvi računa, kar je sodišče prve stopnje na podlagi 378. člena OZ tudi pravilno upoštevalo.

Glede škode tožnik zatrjuje, da je njegova škoda v tem, da bo moral sanirati opravljena dela, višina škode pa je enaka višini del pod točkami 3,7,8 in 9. Določilo 660. člena OZ pravi, da se, če ni v poglavju o gradbeni pogodbi drugače določeno, glede odgovornosti za napake gradbe uporabljajo določbe podjemne pogodbe. Napaka objekta (opravljenega posla) lahko v naročnikovi sferi poleg škode, ki jo pomeni napaka sama (neposredna škoda), povzroči tudi nadaljnje negativne posledice – druge oblike škod (glej: N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 1034). Ker pa toženec ni uspel dokazati, da bi mu škoda že nastala, kar izhaja že iz njegovih trditev, niti njen nastanek ni gotov, je sodišče prve stopnje njegov zahtevek iz bodoče škode, pravilno zavrnilo.

Glede na to, da je tožeča stranka za kasnejši pristop k izvajanju storitev imela izrecno odobritev tožene stranke, je sodišče prve stopnje tudi zahtevek toženca po obrestih na plačilo avansa v višini 4.000,00 EUR po 41. členu ZVPot, ki ga je uveljavljal v pobot, utemeljeno zavrnilo.

O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje pravilno odločilo upoštevaje načelo uspeha v pravdi, ki ga uzakonja 154. člen ZPP.

Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata tožeča in tožena stranka, niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določilom 353. člena ZPP pritožbi tožeče in tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišče prve stopnje potrdilo.

V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Pritožnika s pritožbo nista uspela, odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa ni bil potreben, niti ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Zato pritožnika do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena (154. člen v zvezi z 165. členom ZPP).


Zveza:

OZ člen 619, 649, 652, 660.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.05.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUzODc3