sodba U 507/2003

Jedro

Četudi prvostopenjski organ oceni, da dejstva in okoliščine, ki jih navaja pobudnik, ne predstavljajo takšnih kršitev, ki bi jih bil pristojen obravnavati, takšne pobude ne more zavreči kot nepristojen organ.

 

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za šolstvo in šport Republike Slovenije v ponoven postopek.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Inšpektorata RS za šolstvo in šport z dne 7.4.2003, s katerim je bila zavržena vloga tožeče stranke v zvezi z uveljavljanjem kršenja človekovih pravic. Tožena stranka se strinja z odločitvijo prvostopnega organa, da gre za pobudo, ki se nanaša na morebitne nepravilnosti izdajanja tekmovalne licence v letu 2001 pri Kolesarski zvezi Slovenije, ki pa je pravna oseba zasebnega prava, ustanovljena na podlagi Zakona o društvih, zato se spori in pritožbe rešujejo znotraj same organizacije v okviru njenih veljavnih aktov. Če to ni mogoče, pa se po mnenju tožene stranke prizadete stranke lahko obrnejo na pristojno sodišče. Glede na navedeno pojasnjuje, da uveljavljanje kršitev pri licenciranju športnikov ne predstavlja pobude, ki bi se nanašala na zlorabo temeljnih človekovih pravic športnikov in tudi ne za druge kršitve, ki bi jih po Zakonu o športu bila pristojna obravnavati inšpekcija v športu. Takšna ugotovitev organa prve stopnje je zato pravilna, zaradi česar je tudi pravilno in utemeljeno zavrgel vlogo tožeče stranke zaradi nepristojnosti.

Tožeča stranka svojo tožbo sicer naslavlja kot tožbo za ugotovitev skladnosti izdaje licence s pravili Pravilnika o registraciji kolesarskih klubov in njihovih članov. V nadaljevanju navaja, da bi bilo potrebno njeno prošnjo za izdajo licence za klub AAA-A zavrniti, in ne kakor je storila Kolesarska zveza Slovenije, izdati licence na klub AAA-B. Z navedenim je bil namreč kršen 16. člen Pravilnika o registraciji kolesarskih klubov in njihovih članov. Meni, da gre za kršitev človekovih pravic, ker Kolesarska zveza ni obrazložila postopka izdaje licence. Tožeča stranka še navaja, da vlaga tožbo zaradi uveljavljanja odškodnine iz naslova zavarovanja, saj zavarovalnica ni izplačala celotne odškodnine z obrazložitvijo, da kot član kluba in športnik tožeča stranka ni imela ustreznega zavarovanja. Vendar pa v spornem letu tožeča stranka zavarovanja kot športnik ni imela, saj se v tem letu ni ukvarjala s športom in tudi ni plačala članarine Kolesarskemu klubu. Sodišču predlaga, da ugotovi, da izdana licenca ni v skladu s Pravilnikom in jo izreče za nično.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, ki jih ponovno navaja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

Kljub temu, da se tožbene navedbe nanašajo na nepravilno izdajo licence športniku ter da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti takšne licence, je sodišče glede na predloženo izpodbijano odločbo in siceršnje navedbe, štelo, da tožeča stranka zahteva odpravo izpodbijane odločbe.

Upravni organ prve stopnje, ki je zavrgel pobudo tožeče stranke in tožeča stranka, ki je takšno odločitev potrdila, sta takšno odločitev sprejela na podlagi ugotovitve, da ne gre za uveljavljanje kršitve temeljne pravice športnika, kar sta utemeljila na dejstvu, da je Kolesarska zveza Slovenije pravna oseba zasebnega prava, ki pri izdaji licenc deluje na podlagi svojega temeljnega akta in drugih notranjih pravil, kar pa po njunem ne predstavlja kršitve temeljnih pravic športnikov in zato za presojo takšne pobude prvostopenjski organ ni pristojen. Tožeča stranka v vlogi, ki jo je prvostopenjski organ prejel dne 18.2.2003, navaja, da je poslala več dopisov in urgenc, v katerih je zatrjevala kršitve pravil postopka izdajanja licenc športnikom - kolesarjem pri Kolesarski zvezi Slovenije. Ker na navedene pobude ni prejela odgovorov, je podala pritožbo tudi na Predsedstvo Kolesarske zveze Slovenije, ki pa ji prav tako ni odgovorilo. Navedeno tožeča stranka ocenjuje kot samovoljno ravnanje posameznikov in daje pobudo za opravo nadzora nad kolesarskim društvom iz razloga kršenja človekovih pravic športnikov po določbi 7. alinee 54. člena Zakona o športu, po kateri je inšpekcija v športu pooblaščena za opravljanje nadzora nad zlorabo temeljnih človekovih pravic športnikov.

Položaj, pravice, dolžnosti in pooblastila inšpektorjev, kot tudi postopek inšpekcijskega nadzora tudi v primeru inšpekcije v športu poleg Zakona o športu ureja tudi Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 - ZIN). V okviru postopka pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ZIN v 24. členu določa, da mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih (1. odstavek). V postopku inšpektorja ima položaj stranke v postopku zavezanec. Vlagateljica oziroma vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke.

Glede na navedeno po presoji sodišča inšpektor za šport - prvostopenjski organ v obravnavanem primeru za svojo odločitev ni imel podlage ne v ZIN niti v ZSpo. Nepravilno se namreč sklicuje na določbe 4. in 5. odstavka 65. člena ZUP, ki govorijo o poslovanju z vlogami, ki jih prejme nepristojni organ. Kot izhaja iz njene vloge je tožeča stranka nedvomno svojo vlogo naslovila na Inšpektorat za šport, tudi navedbe v njeni vlogi se izrecno nanašajo na nadzor, ki ga ta organ opravlja po Zakonu o športu. Iz tega sledi, da je bil prvostopenjski organ pristojen in dolžan takšno vlogo sprejeti in jo v skladu z določbo 1. odstavka 24. člena ZIN tudi obravnavati, v nadaljevanju pa o morebitnih ukrepih o tem obvestiti tožečo stranko kot vlagateljico pobude. V primeru, da bi pobudo smatral za utemeljeno bi prvostopenjski organ lahko tudi priznal tožeči stranki status stranskega udeleženca, katerega pravni interes bi lahko v zadevi bil prizadet. Ali bo postopek po uradni dolžnosti uveden, pa je stvar presoje prvostopenjskega organa in njegove ocene pobude. Četudi je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru ugotovil, da dejstva in okoliščine, ki jih navaja tožeča stranka, ne predstavljajo takšnih kršitev, ki bi jih bil pristojen obravnavati, takšne vloge ne more zavreči kot nepristojen organ, temveč na podlagi 24. člena ZIN takšno pobudo obravnavati, na morebitno zahtevo pa v primeru ukrepanja o tem vlagateljico obvestiti. V vsakem primeru pa bi moral pobudo obravnavati v okviru svojih pristojnosti po ZSpo, ne pa ob neuvedenem postopku zavreči vloge kot stvarno nepristojni organ, kljub temu, da se je do očitanih nepravilnosti in opredelitve 7. alinee 54. člena ZSpo celo opredelil.

Poleg navedenega pa sodišče glede na dosedanje, sicer še precej pavšalne in pomanjkljive navedbe tožeče stranke, ocenjuje, da bi takšno ravnanje lahko tudi kazalo na morebitno nepravilno poslovanje in poseganje v pravice športnikov pri uveljavljanju njihovih pravic preko športnih društev in zvez, ki so pooblaščene za opravljanje določenih nalog v zvezi s športnimi dejavnostmi, tako na amaterski kot na profesionalni ravni. Športna društva skladno z Zakonom o športu izvajajo programe športa, kar je določeno tudi v njihovih temeljnih aktih, in gre v teh primerih za izvajanje programov v javnem interesu, zato se tožena stranka, v primeru zahteve oziroma pobude za nadzor nad zlorabo človekovih pravic športnikov, ne more enostavno sklicevati na dejstvo, da gre za osebe zasebnega prava in njihova notranja pravila. V kolikor gre za športnika, ki je registriran pri nacionalni panožni športni zvezi in pri taki tudi tekmuje (definicija športnika po Zakonu o športu), je po presoji sodišča inšpekcija v športu pristojna opraviti inšpekcijski nadzor tudi pri osebi zasebnega prava, če gre za postopke oziroma delovanje, s katerim se oziroma bi se lahko poseglo v temeljne človekove pravice športnika, in to v obsegu, ki je širši kot pa zgolj varovanje pravice do združevanja, kot to neutemeljeno navaja prvostopenjski organ. Sodišče pa v pojasnilo dodaja, da gre v obravnavanem primeru zgolj za presojo vprašanja, ali se pobuda tožeče stranke nanaša na prijavo kršitev temeljnih pravic športnikov oziroma pravilnega ravnanja s takšno pobudo. Sama izdaja licence oziroma zavrnitev izdaje le-te (kar je glede na dosedanje, tudi tožbene navedbe tožnice razlog za urgiranje pri inšpekcijskih organih) pa ni stvar oziroma vprašanje tega postopka in le-tega tožeča stranka res ne more zahtevati pri inšpektorju za šport, kakor tudi ne sedaj v tožbi v upravnem sporu. Zahteve glede konkretnih postopkov izdaj licenc bo tožeča stranka morala dejansko uveljavljati v okviru društvenih pravil športnega društva. Kot že navedeno pa to dejstvo ne razbremeni inšpekcijskih organov v športu, da v okviru svojih pristojnosti obravnavajo pobudo tožeče stranke, o sami utemeljenosti takšne pobude pa se izrečejo kakor to določajo določbe ZIN, saj postopek inšpekcijskega nadzora začnejo po uradni dolžnosti in ga pobudnica ne more izrecno zahtevati.

Tako prvostopenjski organ kot tožena stranka, ki je s potrditvijo odločitve sledila organu prve stopnje, sta vlogo tožeče stranke izhajajoč iz napačne predpostavke nepravilno obravnavala. Ker so bila z nepravilnim postopanjem s prejeto pobudo tožeče stranke, kršena pravila postopka, ki vplivajo na zakonitost in pravilnost odločitve, je sodišče iz razloga bistvenih kršitev določb postopka (1. točka 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS)) v skladu s 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter jo skladno z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo v ponoven postopek.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 313/2004
• sodba U 815/2003
• sodba U 1937/2004