<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC sodba Cp 594/2011
ECLI:SI:VSCE:2011:CP.594.2011

Evidenčna številka:VSC0002975
Datum odločbe:23.11.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ničnost pogodbe - pogodba o leasingu

Jedro

Pogodba o leasingu ni nična, saj ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

S sodbo P 29/2007 z dne 7. 9. 2010 je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah I 682/05 z dne 15. 12. 2005 ostane v veljavi v točki 1 izreka sklepa, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa plačati tožeči stranki glavnico v znesku 2.844,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2005 dalje do plačila in v točki 3 izreka, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa upnika plačati tožeči stranki izvršilne stroške v znesku 159,83 EUR. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati pravdne stroške nastale v tem pravdnem postopku v znesku 925,85 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da pogodbo o leasingu toženec ni izpolnil v dvomu, da je pasivno legitimiran za plačilo zneskov iz te pogodbe in da pogodba ni nična. Zato je odločil, da ostane sklep o dovolitvi izvršbe v celoti v veljavi. O pravdnih stroških nastalih na prvi stopnje je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Pritožbo podaja zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da med pravdnima strankama sicer ni bil spor, da je toženec 16. 8. 2003 sklenil pogodbo o finančnem leasingu št. ... s tožečo stranko, vendar toženec meni, da sodišče pri presojanju ali je iz navedene sklenjene pogodbe dolžan plačati zapadle leasing obroke in ni v zadostni meri presojalo ravnanja tožeče stranke oziroma njenega pooblaščenca S. V., ter v tem okviru presojalo veljavnost same pogodbe, ter iz tega izhajajočo obveznost tožene stranke. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku kot nesporno ugotovilo, da je predmetno vozilo bilo že pred sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu s toženo stranko karambolirano, da se je že več let nahajalo na skladišču pri S. S. ter da je bilo v takšnem stanju, da ga je že preraščala trava. Prav tako je sodišče kot nesporno ugotovilo po zaslišanju S., da se je le-ta kot predstavnik tožeče stranke na vsak način trudil, da bi nekdo podpisal za sporno vozilo leasing pogodbo. Tako je takšen podpis želel izvabiti od H. in S. S. Tako se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do očitkov toženca, glede na to, da v danem primeru gre za dvostransko pogodbo ter je izpolnitev ene stranke vezana na izpolnitev druge stranke, kakor tudi na okoliščino, da je leasingodajalec močnejša stranka ter da je v bistvu toženec zgolj podpisal listine in na sestavo le-teh ni imel vpliva, ter da je tožeča stranka v pogodbo ter primopredajni zapisnik navajala neresnična dejstva, predvsem to, da gre v danem primeru za brezhibno vozilo. Po oceni tožene stranke je takšno ravnanje tožeče stranke nemoralno in takšnemu ravnanju tožeče stranke sodišče pravnega varstva ne bi smelo nuditi ter bi dejansko moralo ugotoviti, da je takšna pogodba nična. Ravnanje pooblaščenca tožeče stranke S. V. sta lepo opisali zaslišani priči H. in S., saj je tudi ta že od njiju hotel izvabiti podpis na leasing pogodbi, pa čeprav mu je bilo znano, da je vozilo nevozno ter da je že nekaj časa parkirano v travi pri S. Dejansko iz tega izhaja, da se tožeča stranka za vozilo sploh ni brigala, ampak je samo čakala, da nekdo podpiše pogodbo. Po mnenju tožene stranke pa je takšno ravnanje tožeče stranke nemoralno, ter je v posledici tega pogodba nična. Nenavadno pa je tudi to, da se je pooblaščenec tožeče stranke V. S. dogovoril z M., to je materjo obstoječega leasingojemalca, da bo ona plačala obroke, kar je zatrjeval tudi tožencu. Navedeno okoliščino pa sodišče pri presoji ravnanja tožeče stranke, ni presojalo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa je navedla, da je toženec bil sam tisti, kateri je reševal zapleteno situacijo, tožencu je bilo znano stanje vozila in je toženec sam poskrbel za prevoz motornega vozila od leasingojemalca, kar je izpovedal tudi sam toženec, zaradi česar je štelo, da je toženec, ki so mu ob skleniti pogodbe bile znane vse okoliščine v zvezi z vozilom, le-to dejansko prevzel vsaj v posredno posest. M. je dejansko sklenila ustni dogovor o tem, da bo plačevala leasing obroke, vendar pa tak ustni dogovor zaradi pomanjkanja predpisane obličnosti ni veljaven. Iz vsega tako navedenega izhaja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in da je sodišče po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov in obširni in skrbni dokazni oceni vseh dokazov pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje in glede na to tudi pravilno uporabilo relevantno materialno pravo. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila izvršilni predlog za plačilo leasing obrokov in drugih stroškov v zvezi s sklenjeno leasing pogodbo o leasingu osebnega vozila znamke Ford mondeo, št. pogodbe ... z dne 16. 8. 2003. Toženec je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je bil v zmoti in je mislil, da podpisuje uporabno dovoljenje za avto, navedel je, da ni pasivno legitimiran za plačilo obrokov, ker je to bila A. M. Navedel pa je še, da je pogodba o finančnem leasingu nična, saj mu je S. ob podpisu zatrjeval, da gre zgolj za formalizem in da bo vse obveznosti plačevala A. M. Prav tako iz prevzemnika zapisnika izhaja, da je vozilo v brezhibnem stanju, kar pa ne ustreza dejanskemu stanju in tožeča stranka svoje obveznosti z dvostranske pogodbe ni izpolnila, zato je pogodba nična.

Sodišče je najprej odgovorilo na oba ugovorna razloga in je ugotovilo, da tožnik pogodbe ni sklenil v zmoti in da kljub temu, da je A. M. plačala nekaj obrokov, je toženec pasivno legitimiran za plačilo še preostalih leasing obrokov in ostalega kar se izterjuje v izvršilnem predlogu. Sodišče je še ugotovilo, da višina izterjevanega zneska ni sporna. Nesporna je tudi po pritožbi tožene stranke.

Nato pa je sodišče prve stopnje tudi odgovorilo še na tretji ugovorni razlog in sicer, da naj bi bila sporna pogodba nična. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogodba ni nična. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženec sam izpovedal, da mu je bilo znano, da je bilo vozilo karambolirano, saj je zanj nabavljal rezervne dele. S H. sta tudi intenzivno sodelovala v smeri rešitve problema, v katerem sta se kot upnika znašla in mu je ob takšni intenzivni komunikaciji stanje vozila bilo poznano. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe v tej zvezi, da toženec ni vedel v kakšnem stanju je vozilo, ki je bilo predmet leasinga. Sam je celo naročil rezervne dele po naročilu H. in je torej moral vedeti v kakšnem stanju se dejansko nahaja vozilo oziroma kako je poškodovano. Zato je tudi toženec podpisal prevzemni zapisnik o prevzemu vozila. V ravnanju S. sodišče prve stopnje ni ugotovilo nič takšnega, da bi kazalo na nemoralnost njegovega ravnanja. Priča S. S. pri kateri je bil avto deponiran je izpovedala, da je toženec avto videl, še preden se je šel pogovarjat k S. za uporabno dovoljenje. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni verjelo tožencu, da je podpisal leasing pogodbo, misleč, da podpisuje uporabno dovoljenje za vozilo. Priča V. S., ki je v času sklenitve sporne pogodbe opravljal delo komercialnega direktorja v E. l. d.o.o. je namreč izpovedal, da dokument, ki bi se imenoval uporabno dovoljenje ne obstaja v sklopu dokumentacije v zvezi z finančnim leasingom. Konkretnih okoliščin podpisa sporne pogodbe se ni spominjal, navedel pa je, da so ponavadi sodelovali pri njegovi sklenitvi komercialisti, sam je le sodeloval pri odločitvi ali se bo stranki leasing odobril. Tako iz takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, ker toženec kaj drugega ni dokazal, ne izhaja nemoralnost ravnanja V. S., ki bi vplivali, da bi bil celotni pravni posel, torej celotna pogodba o leasingu nična. Tako niso z dokazi podkrepljene pritožbene trditve, da je S. želel le izvabiti podpis od H. in S. S. in nenazadnje tudi od toženca. Toženec je podpisal leasing pogodbo, kar je jasno razvidno iz njegovih podpisov na večih straneh. Podpisal je načrt plačevanja leasing obrokov in prevzemni zapisnik. Prevzel je tudi splošne pogoje za leasing pogodbo. Podpis le-teh bi lahko odklonil in tako niso na mestu pritožbene trditve, da je bila leasing hiša močnejša stranka in je vsiljevala tožencu podpis pogodbe z že znano vsebino. Tako je ostalo samo pri oceni tožene stranke same, ko je ocenjevalo v pritožbi, da je takšno ravnanje tožeče stranke nemoralno. To bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, vendar nemoralnosti v ravnanju S. sodišče prve stopnje ni ugotovilo in ga tudi ne ugotavlja sodišče druge stopnje. Tako so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je tožeča stranka samo čakala, da nekdo podpiše pogodbo, kar bi bilo po mnenju pritožbe nemoralno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot že povedano toženec vedel za stanje vozila, temu primerna je bila tudi cena vozila ob sklenitvi leasing pogodbe. Sam je naročil rezervne dele in sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta s H. skušala rešiti vložena sredstva v to vozilo na takšen način, da bi toženec pridobil lastninsko pravico na vozilu, nato pa bi ga prodala in se z izkupičkom poplačala. Tudi ni res, da sodišče prve stopnje ne bi presojalo okoliščino, da je A. M. plačala nekaj obrokov namesto P., to je toženca. Sodišče se je do tega opredelilo kot ustno sklenjeno poroštvo, kar ni imelo vpliva na veljavnost leasing pogodbe in kar kaže celo na to, da je bil toženec zavezan k plačilu manjšega števila obrokov, ker jih je nekaj namesto njega plačala A. M.

Ničnost pravnih poslov je opredeljena v 86. členu OZ. Pogodba, ki nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom je nična, če namen kršitve pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sodišče prve stopnje je tožencu tudi med razlogi pojasnilo na kakšen način bi se toženec lahko uspešno branil pred navedbami proti izvršilnim predlogom tožene stranke, kar kaže na to, da je pravni posel bilo mogoče rešiti s kakšno drugo sankcijo. Toženec je dokazoval le, da je bilo ravnanje predstavnika tožeče stranke nemoralno, vendar pa sodišče prve stopnje in tudi sodišče druge stopnje ne more sprejeti takšnega zaključka o nemoralnem ravnanju S. Prav tako sama pogodba po sebi ni nemoralna, saj je toženec vedel za vsebino pogodbe, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa je tudi bil seznanjen s stanjem vozila in se je strinjal za sklenitev leasing pogodbe za takšno vozilo in v takšnem stanju kot je bilo ob sklenitvi leasing pogodbe.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na takšno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka pritožbene stroške ni priglasila. Tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo. Sodišče druge stopnje se je seznanilo z odgovorom na pritožbo in je ugotovilo, da tožeča stranka prepisuje že sprejeta stališča sodišča prve stopnje in ni z navedbami prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, zato sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).


Zveza:

OZ člen 86.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2NzA1