<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 625/2010.
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.625.2010.

Evidenčna številka:UL0003456
Datum odločbe:15.06.2010
Senat, sodnik posameznik:
Področje:TELEKOMUNIKACIJE
Institut:telekomunikacije - telekomunikacijske storitve - pravica do ugovora zoper odločitev ali ravnanja operaterja - zaračunavanje storitev

Jedro

Sodišče se s toženko strinja, da tožnica z nedokazanimi navedbami o neopravljenih zaračunanih storitvah ni uspela dokazati, da bi ji bile na spornih računih storitve neupravičeno zaračunane, ob tem ko se s posamezne SIM kartice določene telefonske številke promet v centralah operaterja beleži avtomatsko ter se ti podatki avtomatsko prenesejo v obračunski sistem, pri čemer ni v nobenem postopku ugotovila nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema. Toženka je utemeljeno izključila tudi možnost zlorabe SIM kartice tožnice, saj okoliščin odtujitve mobilnega telefona in SIM kartice tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 38292-91/2008-15 z dne 16. 7. 2008, je toženka zavrnila predlog tožnice za rešitev spora z A. d.d., Ljubljana v zvezi z zaračunavanjem telekomunikacijskih storitev na računih št. 08042789330, 08021847767, 08011309886, 07127280294 in 08042917017. Toženka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je razlog spora zaračunavanje pogovorov na komercialne številke, zaračunavanje storitev informativne in zabavne narave ter zaračunavanje storitve brezgotovinskega polnjenja mobiračuna z ...; tožnica meni, da je prišlo do zlorabe SIM kartice ter da je storitve dejansko uporabljal nekdo drug. Na ustni obravnavi je pooblaščenka tožnice povedala, da so bile storitve, zaračunane v spornih računih, opravljene, ko je bila tožnica v bolnici, kjer telefona ni mogla uporabljati. Pooblaščenka tožnice je na ustni obravnavi tudi izrazila mnenje, da v nekajsekundnih razmakih ni mogoče polniti računa z ... in navedla, da bi moral A. d.d. svoje uporabnike seznaniti s tem, da je razširil svojo ponudbo oziroma jih seznaniti z vsemi storitvami, ki jih ponuja. A. d.d. je očitke tožnice zavrnil ter se skliceval na 8. in 9. tč. SP, navedel pa tudi, kako je spor s tožnico reševal. Toženka je ugotovila, da pravno podlago za zaračunavanje telekomunikacijskih storitev predstavlja sklenjeno naročniško razmerje za uporabo storitev A. d.d. ter opravljen promet za naročniško številko. Obstoj naročniškega razmerja ni sporen, sporno je le, ali je tožnica storitve dejansko uporabljala. Ugovarjala je, da bi uporabljala storitve „pogovori na komercialne številke“, „storitve informativne in zabavne narave“ ter „plačila z ...“, ker je bila v bolnici ter tam telefona ni mogla uporabljati. Toženka je ugovor štela za neutemeljen, saj zatrjevanega dejstva ni dokazala, niti ni predlagala v ta namen izvedbe kakšnega dokaza. Ker se na računu beleži le promet, ki ga avtomatsko beležijo centrale operaterjev prek SIM kartice uporabnika, je obračunan promet, zabeležen v centrali operaterja, v nobenem postopku pa tudi ni ugotovila nobenih nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema A. d.d.; zato je kot neutemeljen presodila ugovor, da A. d.d. izdaja šablonske račune. Toženka je vpogledala tudi v specifikacijo plačil z .... Presledki med polnitvami so s tehničnega vidika realni. Toženka je tudi izključila možnost zlorabe SIM kartice tožnice, saj je ta mogoča le, če ima nekdo fizični dostop do SIM kartice in točne podatke iz PIN kode, tožnica pa nikoli ni zatrjevala, da bi ji bila SIM kartica oziroma mobilni telefon odtujena. Glede na navedeno je toženka ugotovila, da na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov ne dvomi v to, da so bile storitve, ki jih predlagateljica šteje za sporne, opravljene z njene SIM kartice. Skladno z 8. točko Splošnih pogojev za uporabo omrežja GSM/UMTS pa je naročnik dolžan poravnati vse stroške zaradi rabe naročniške kartice. Toženka pa je zavrnila tudi trditev tožnice, da A. d.d. svojih uporabnikov ne obvešča o storitvah, ki jih ponuja, in o načinu njihove uporabe.

Tožnica odločbo toženke izpodbija. V tožbi smiselno navaja, da storitev, ki so ji bile zaračunane s spornimi računi, ni opravila. Dalje navaja, da visoke zneske na spornih računih povzročajo osebe, ki imajo dostop do central in delujejo kot hekerji. Toženka pa se ni potrudila, da bi zaznala sum kaznivega dejanja in sum prijavila pristojnim za pregon kaznivih dejanj. Navaja, da bi morali ponudniki telekomunikacijskih storitev uporabnike obvestiti o možnosti dostopa do komercialnih storitev, jih o tem vnaprej obvestiti in za uporabo teh storitev zahtevati pisne izjave tistih, ki take usluge zmorejo in hočejo plačevati. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom A. d.d.. Ljubljana v odgovoru na tožbo meni, da je tožba neutemeljena in sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tožbe je na podlagi 92. ter po postopku iz 129. člena ZEKom tožnici izdana odločba, s katero je toženka zavrnila njen predlog za rešitev spora z operaterjem Mobitel v zvezi z zaračunavanjem storitev po izdanih računih.

V 1. odstavku 92. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS 13/07- ZEKom UPB1, ZEKom) je določeno, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. V 4. odstavku 92. člena ZEKom pa je določeno, da če operater v 15-ih dneh po prejemu ugovora temu ne ugodi oziroma o njem ne odloči, lahko končni uporabnik v 15-ih dneh po prejemu neugodne rešitve svojega ugovora oziroma po preteku 15-dnevnega roka od njegove vložitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo, ki ga obravnava po postopku iz 129. člena tega zakona. Zoper dokončne odločbe ali druge posamične akte agencije je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu (1. odstavek 119. člena ZEKom).

Sodišče se s toženko strinja, da tožnica z nedokazanimi navedbami o neopravljenih zaračunanih storitvah ni uspela dokazati, da bi ji bile na spornih računih storitve neupravičeno zaračunane, ob tem ko se s posamezne SIM kartice določene telefonske številke promet v centralah operaterja beleži avtomatsko ter se ti podatki avtomatsko prenesejo v obračunski sistem, pri čemer ni v nobenem postopku ugotovila nepravilnosti v delovanju centrale in obračunskega sistema pri A. d.d.. Toženka je utemeljeno izključila tudi možnost zlorabe SIM kartice tožnice, saj okoliščin odtujitve mobilnega telefona in SIM kartice tožnica ni ne zatrjevala ne dokazala; iz Splošnih pogojev za uporabo storitev omrežja GSM/UMTS (SP), veljavnih od 1. 10. 2003, ki so sestavni del naročniške pogodbe (tč. 8), pa tudi izhaja, da je naročnik dolžan poravnati vse stroške, ki so nastali zaradi rabe naročniške kartice.

Za vse sporne storitve brezgotovinskega polnjenja mobiračunov se v spisni dokumentaciji poleg računov nahajajo tudi specifikacije plačil z ..., iz katerih so razvidni datumi (in čas) ter zneski polnjenja; te dokumente je tudi po presoji sodišča toženka mogla oceniti kot verodostojne dokaze o opravljenem prometu na podlagi poznavanja sistema avtomatskega beleženja prometa v centralah operaterjev preko SIM kartice uporabnika. Za polnitve je tudi prepričljivo pojasnila, da so z vidika presledkov med njimi s tehničnega vidika realne.

Iz 2. in 3. točke SP izhaja, da s podpisom naročniške pogodbe naročnik soglaša s splošnimi pogoji, cenikom storitev, posebnimi pogoji uporabe storitev in navodili za uporabo storitev ter sprejema vse obveznosti iz njihovega naslova. Iz 6. točke SP izhaja obseg storitev, med drugim je navedeno, da se nove/dodatne storitve lahko uporabljajo pod posebnimi pogoji, za katere bo A. d.d. objavil ustrezna navodila in pogoje uporabe. V 2. točki SP je določeno, da bo A. d.d. nove storitve ali spremembe obstoječih storitev objavljal preko svojih informacijskih portalov, v prodajno informativni literaturi ali na drug primeren način. V spisni dokumentaciji se nahaja kopija ponudbe storitev (objavljena na spletni strani A. d.d.), med katere spadajo tudi storitve zabavnih in informativnih vsebin, med te pa spadajo med drugim tudi klici na premijske številke 090. V spisni dokumentaciji pa se tudi nahaja kopija navodil za brezgotovinsko polnjenje mobiračunov, ki so bila objavljena na spletni strani operaterja. Sodišče meni, da je obveščanje naročnikov (o novih storitvah, spremembi obstoječih storitev in o navodilih za uporabo posamezne storitve) na spletni strani A. d.d. primeren način obveščanja naročnikov, zato šteje, da se je s spornimi storitvami lahko seznanila tudi tožnica, s tem v zvezi pa presoja njene tožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnost obveščanja uporabnikov o storitvah s strani operaterja, kot neutemeljene.

Neutemeljena je tožbena navedba tožnice, da bi se storitve, zaračunane v spornih računih, lahko aktivirale šele z njeno izrecno izjavo. V Pogojih za uporabo glasovnih vsebin preko A. d.d. premijskih telefonskih številk, objavljenih na spletnem portalu A. d.d. (ki veljajo skupaj s SP), je namreč navedeno, da je uporaba premijskih številk omogočena vsem naročnikom A. d.d. GSM/UMTS razen novim, katerim se uporaba sklopa „zabava“ omogoči šele po 4 mesecih, pod pogojem, da so do tedaj poravnali vse svoje mesečne obveznosti do A. d.d.. V 6. točki SP pa je določeno, da so lahko nove storitve in storitve z dodano vrednostjo avtomatično vključene za uporabo vsem naročnikom, vsak naročnik pa ima skladno s tehničnimi pogoji in možnostmi A. d.d. možnost blokiranja posamezne storitve ali skupine storitev.

Glede na to je po presoji sodišča toženka pravilno presodila, da so sporne storitve tožnici s strani A. d.d. bile utemeljeno zaračunane ter je drugačno reševanje spora mogla odkloniti.

V zvezi z računom št. 08042789330, glede katerega je toženka z izpodbijano odločbo tudi odklonila reševanje spora, je sodišče po dopolnitvi upravnih spisov s toženko med postopkom razjasnilo, da ta račun ni bil izdan tožnici, pač pa drugemu končnemu uporabniku. Glede na navedeno je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na ta račun, nezakonita, vendar sodišče kljub temu vanjo ni poseglo z odpravo, saj ne posega v tožničino pravico ali pravno korist, kajti račun ni bil izdan tožnici (1. alinea 2. odstavka 63. člena ZUS-1).

V preostalem pa je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena ter je bil zakonito voden tudi postopek, v katerem je bila izdana, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Zato je v tem delu tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, ZUS-1). Sodišče še dodaja, da obsežna dokumentacija, ki jo je tožnica predložila v sodnem postopku ter se ne nanaša na račune, v zvezi s katerimi je toženka reševala tožničin spor z operaterjem, in na postopek reševanja spora, pri odločanju kot pravno nerelevantna ni mogla biti upoštevana.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o elektronskih komunikacijah (2004) - ZEKom - člen 92, 92/1, 92/4, 119, 119/1, 129

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4ODE1