<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2682/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.2682.2010

Evidenčna številka:VSL0060708
Datum odločbe:03.11.2010
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:relativno zastaranje - skrbnost oškodovanca - bodoča škoda - dokazni standard gotovosti

Jedro

Konec zdravljenja kot trenutek, ko bi oškodovanec lahko izvedel za svojo škodo (njen obseg), ni nujno odvisen od teka bolniškega staleža.

Oškodovanec mora pri ugotavljanju poškodb in njihovih posledic pokazati ustrezno skrbnost in v tem smislu tudi določeno aktivno ravnanje.

Operacija, ki je svetovana kot potrebna oziroma koristna, in ki lahko omili bodoče bolečine, pa se oškodovanec zanjo še ni odločil, ni bodoča škoda, saj po rednem teku stvari ni gotovo, da bo do nje res prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki solidarno dolžni plačati znesek 19.392,65 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 05. 2006 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, v umaknjenem delu zahtevka, glede plačila 27.344,13 EUR, pa je postopek ustavilo. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (UL RS št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Graja ugotovitev sodišča, da mu je bil obseg škode znan že 21. 06. 2003 ter zatrjuje, da je zanj izvedel šele na invalidski komisiji 11. 07. 2005. Pred tem mu namreč nihče ni povedal, kakšno je njegovo stanje in da ni možnosti za izboljšanje. Pritožnik kot laik ni mogel vedeti, da je bilo s predpisom ortopedskih čevljev aktivno zdravljenje končano, po tem pa je še večkrat obiskal ortopeda, in sicer ne le zaradi kontrole, ampak zdravljenja. Prav tako iz izvedenskega mnenja V. izhaja, da je polno obremenitev tožnikova noga dosegla šele po približno 4 letih. Do takrat je tožnik nogo še razgibaval in se je zato aktivno zdravljenje zaključilo šele konec leta 2005. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišču očita še, da je napačno ugotovilo, da je operacija odvisna samo od njegove volje. Iz obeh izvedenskih mnenj izhaja, da je operacija neizogibna in da bo do nje zagotovo prišlo. Prav tako je konzilij S. ugotovil, da je operacija potrebna, tožnik pa je že na glavni obravnavi povedal, da bo na operacijo zagotovo šel. Njegov namen izhaja tudi iz tega, da je na poseg v bolnišnico že šel, pa do njega ni prišlo iz razlogov na strani bolnišnice. S tem je gotovost bodoče škode izkazana, odločitev sodišča pa napačna.

(3) Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in v celoti ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa relevantnih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

(6) Pravilen je zaključek prvega sodišča, da je tožba prepozna. Uveljavljanje odškodninskih terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (376. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, UL SFRJ št. 29/78 – 57/89; ZOR, enaka določba sedaj 352. čl. Obligacijskega zakonika, UL RS št. 83/01 s kasnejšimi spremembami; OZ). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da bi tožnik o svojem dokončnem zdravstvenem stanju moral in mogel vedeti najkasneje 21. 06. 2003, ko je dobil ortopedske čevlje. Pritožbeni očitek, da je tožnik za svoje dokončno stanje izvedel šele na invalidski komisiji 11. 07. 2005, je neutemeljen. Tožnik je 28. 01. 2003 dobil recept, 21. 06. 2003 pa ortopedsko obutev, ki predstavlja sredstvo za blažitev posledic njegove poškodbe. Ves čas imel dostop do svoje medicinske dokumentacije, v kateri je bilo 11. 12. 2002 zapisano, da je stanje nespremenjeno in 28. 01. 2003, da nadaljnje kirurško zdravljenje ni potrebno, iz česar bi moral in mogel sklepati, da je zdravljenje končano, četudi mu ni tega nihče izrecno povedal.

(7) Tudi pritožbeni očitek, da je bil ves čas v bolniškem staležu, ki bi se moral zaključiti, če bi bilo zdravljenje končano, je neutemeljen. Bolniški stalež nujno ne pomeni, da zdravljenje še poteka, saj bi sicer trenutek konca zdravljenja vedno vezali na prenehanje bolniškega staleža, ne pa na trenutek stabilizacije zdravstvenega stanja. Enako velja mutatis mutandis za oceno invalidske komisije. Tudi ta na tek zastaranja ne more vplivati. Iz medicinske dokumentacije res izhaja, da je tožnik po 21. 06. 2003 še obiskal ortopeda, vendar je bilo to z namenom lajšanja posledic poškodbe, ne pa zdravljenja, saj je bilo takrat njegovo stanje že stabilno. Četudi je njegova noga polno obremenitev dosegla šele po približno štirih letih, to je konec leta 2005, in je tožnik do takrat nogo razgibaval, je izvedenec V. na glavni obravnavi povedal, da je bistveno, kdaj se je poškodba zazdravila, kar pa je bilo v konkretnem primeru po tudi njegovem mnenju 21. 06. 2003. Sodišče prve stopnje v sodbi pravilno sledi mnenjema obeh izvedencev, ki sta si enotna, da bi tožnik o tem, da je njegovo stanje dokončno, moral in mogel vedeti najpozneje 21. 06. 2003, ko je dobil ortopedske čevlje. Pravilen je poudarek prvega sodišča, da mora poškodovanec pri ugotavljanju poškodb in njihovih posledic pokazati ustrezno skrbnost in v tem smislu tudi določeno aktivno ravnanje. Zastaranje začne teči, ko bi oškodovanec glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje je pravilno s pomočjo svojih strokovnih pomočnikov (izvedencev) ugotovilo trenutek zaključka zdravljenja in zaključilo, da je 3-letni zastaralni rok pretekel 21. 06. 2006, tožba pa je bila vložena prepozno, šele 20. 07. 2006.

(8) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da je predvidena operacija za zatrditev gležnja odvisna samo od volje tožnika. Res je konzilij S. tožniku ponudil operacijo, za katero pa se ta do sedaj še ni odločil. Če bi bila operacija glede na tožnikovo zdravstveno stanje nujna in neizogibna, odločitev ali in kdaj se ji bo podvrgel ne bi bila njega, pač pa bi do operacije prišlo že tekom aktivnega zdravljenja ali takoj po njem. Operacija v konkretnem primeru torej vendarle ni nujna, ampak se bodo z njo le zmanjšale tožnikove bolečine, torej posledice poškodbe. Ni sporno, da je operacija tožniku predlagana in svetovana in da jo bo očitno moral opraviti, če želi svojo bodočo škodo zmanjšati, ne drži pa, da bo do nje gotovo prišlo. Ker je tožnikov zahtevek zastaran in tedaj neutemeljen, se sodišču podrobneje s tem (tj. s tožnikovo siceršnjo dolžnostjo zmanjšati škodo) ni bilo treba ukvarjati. Do operacije bo prišlo, če in ko se bo tožnik zanjo odločil, kar se do sedaj še ni zgodilo. Kljub temu, da so zdravniki in izvedenca mnenja, da je operacija potrebna in je tožnik pred sodiščem prve stopnje zatrdil, da bo na operacijo šel, je končna odločitev odvisna od njegove volje, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugotovilo, da nastanek bodoče škode ne dosega dokaznega standarda gotovosti, ki ga zahteva 203. čl. ZOR (sedaj 182. čl. OZ).

(9) Pritožbeni očitki pritožnika tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, sam krije stroške, ki so mu pri tem nastali.


Zveza:

OZ člen 182, 352.
ZOR člen 203, 376.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUyMjIx