<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 439/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.439.2009
Evidenčna številka:VSL0056621
Datum odločbe:20.05.2009
Področje:obligacijsko pravo
Institut:plačilni promet - varstvo potrošnika - plačilo denarne obveznosti preko banke - sprejem naloga za plačilo

Jedro

27. člen ZVPot in 15. člen ZPlaP sta določbi specialnih zakonov. Obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, se zato šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki banki, ne glede na to, iz kakšnega razloga banka tega naloga ni izvedla.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 574,28 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 dalje do plačila.

V izpodbijanem, a nespremenjenem delu, ki se nanaša na plačilo zneska 356, 51 EUR s zamudnimi obrestmi od 29.10. 2004 dalje do plačila in v izreku o stroških (točka 2), se sodba razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

V preostalem delu, ki se nanaša na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 2958,37 EUR od 29.10. 2004 do 9.11. 2004, to je zneska 12,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 930,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.958,37 EUR od dneva pologa, to je od 29.10.2004 do dneva vračila, to je do 9.11.2004, v znesku 12,84 EUR z nadaljnjimi procesnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje ter da ji povrne stroške pravdnega postopka, v celoti zavrnilo. V posledici takšne odločitve je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v višini 499,11 EUR v roku petnajstih dni, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v celoti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V pritožbi navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na dejstva, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala, zaradi česar se tožeča stranka o teh dejstvih ni mogla izjaviti, to pa je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tako je sodišče v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da tožena stranka pri vračilu zneska 708.994,80 SIT (2.958,58 EUR) ni ravnala nepošteno, čeprav tožena stranka ni podala nobenih trditev, ki bi omogočale takšno sklepanje. Do tega zaključka je sodišče prišlo zgolj na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, kar je v nasprotju s 1. odstavkom 5. člena ZPP in 2. odstavkom 7. člena ZPP, ki obe zagotavljata stranki učinkovito izvrševanje njene pravice do izjave. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti. Tožeča stranka je poleg vračila glavnice v višini 66.601,00 SIT in sodnih stroškov v višini 25.700,00 SIT zahtevala tudi vračilo stroškov sodnih taks v višini 13.600,00 SIT, stroškov odvetniških storitev v višini 16.065,00 SIT, stroškov izvršitelja v višini 27.939,60 SIT, obresti v višini 66.549,60 SIT in stroškov ustavitve postopka v višini 6.600,00 SIT. O tem, zakaj tožena stranka teh zneskov ni dolžna vrniti tožeči stranki, sodba nima nobenih razlogov. Z izjemo obresti gre izključno za stroške izvršilnega postopka, katerih plačilo je posebej urejeno v ZIZ. Te stroške mora dolžnik povrniti upniku na njegovo zahtevo, kolikor so bili potrebni za izvršbo s tem, da mora povrnitev zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku, oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Tožena stranka v pravdi ni zatrjevala, da bi omenjene izvršilne stroške kadarkoli priglasila v izvršbi in zato že iz tega razloga ni upravičena do njihovega poplačila. Na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo, ni mogoče ugotoviti. Kar se tiče obresti, pa iz sodbe ni razvidno, na podlagi česa naj bi bila tožena stranka upravičena do obresti v višini 66.549,00 SIT. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo. V času izvedbe spornega plačila preko H. S.-D-ST, to je dne 12.9.2002, je razmerja med potrošniki (fizičnimi osebami, ki pridobivajo ali uporabljajo blago in storitve za namene izven njihove poklicne ali pridobitne dejavnosti) in podjetji (tistimi, ki opravljajo pridobitno dejavnost) urejal Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Po 27. členu tega zakona se ne glede na splošna pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) denarna obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki organizaciji. Povsem nerazumljivo je, zakaj sodišče glede dneva spornega plačila ni uporabilo te določbe, ampak se zmotno sklicuje na 1. odstavek 293. člena OZ, ki v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je uporaba z 27. členom ZVPot izrecno izključena. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, potem bi ugotovilo, da je tožeča stranka 12.9.2002 izpolnila vse svoje obveznosti do tožene stranke in je zato tožena stranka povsem neupravičeno zadržala spornih 930,79 EUR.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V 1. odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, da se sme sodba sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti (vrednost spora pod 2.000,00 EUR) izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Utemeljena je pritožba tožeče stranke, da je sodišče pri svoji odločitvi nepravilno uporabilo materialno pravo. Kot pravilno opozarja pritožnica, je v času, ko je tožeča stranka (oziroma njena najemnica J. P.) plačala znesek 92.301,00 SIT (kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje na strani 3 obrazložitve predstavlja glavnico 66.601,00 SIT in sodne stroške v višini 25.700,00 SIT), veljal Zakon o varstvu potrošnikov (Uradni list RS 20/98 - v nadaljevanju ZVPot). Slednji je v 27. členu določal, da se ne glede na splošna pravila o obligacijskih razmerjih, denarna obveznost potrošnika, ki se plačuje s posredovanjem banke ali druge organizacije za plačilni promet, šteje za plačano z dnem, ko je potrošnik dal nalog taki organizaciji. Gre torej za specialno določbo, ki izključuje uporabo 293. člena Obligacijskega zakonika, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Ker je seveda možno, da banka ali druga organizacija za plačilni promet naloga ne izvrši (kar se je, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zgodilo tudi v konkretnem primeru) je Zakon o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002 - v nadaljevanju ZPlaP) v 5. odstavku 15. člena določil, da se v primeru, če se v skladu s posebnim zakonom v razmerju med nalogodajalcem in prejemnikom plačila šteje denarna obveznost za plačano z dnem, ko nalogodajalec svojemu izvajalcu plačilnega prometa izda nalog za plačilo in če izvajalec plačilnega prometa nalogodajalca iz kateregakoli razloga tega naloga za plačilo, ki ga je sprejel, ne izvrši, nastane s sprejemom tega naloga za plačilo denarna terjatev prejemnika plačila do izvajalca plačilnega prometa nalogodajalca v višini denarnega zneska, na plačilo katerega se glasi ta nalog. Upoštevajoč to določbo, prejemnik plačila, ki dejansko denarja oziroma nakazila ni prejel, pridobi samostojno denarno terjatev do banke oziroma druge organizacije za plačilni promet.

Glede na to, da je sodišče v postopku ugotovilo, da je tožnica preko H. k. s. S. - D - ST plačala glavnico v višini 66.601,00 SIT in sodne stroške v višini 25.700,00 SIT oziroma skupno 92.301,00 SIT, H. k. s. pa teh sredstev ni prenesla na poslovni račun tožene stranke, bi, upoštevajoč zgoraj citirana določila ZVPot in ZPlaP moralo šteti, da je tožnica ta dolg toženi stranki dne 12. 9.2002 poravnala in da posledično tožena stranka ni bila upravičena, da si ta del zatrjevanega dolga ponovno poplača in od obeh zneskov tudi obračuna zamudne obresti.

Glede na to, da je sodišče v tem delu dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v prvi točki delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 574,28 EUR (kar predstavlja glavnico v višini 277,92 EUR, sodne stroške v višini 107,24 EUR in s strani tožene stranke obračunane obresti v višini 114,33 in 74,79 EUR) ugodilo.

Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da je sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu zneska 13.600,00 SIT (56,75 EUR), zneska 16.065,00 SIT (67,03 EUR), zneska 27.939,60 SIT (116,59 EUR) ter posledično tudi obračunanih obresti od zneska 13.600,00 SIT in zneska 16.065,00 SIT ter zneska 6600 SIT (27,54 EUR) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Ta kršitev je podana, če se ne da ugotoviti, ali je odločitev sodišča pravilna ali nepravilna. Čeprav mora sodba v sporih majhne vrednosti po 457. členu ZPP obsegati zgolj kratek povzetek dejanskih ugotovitev in navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno, pa to ne pomeni, da ni potrebno, da takšna sodba utreza vsaj minimalnim standardom obrazložitve, to je temu, da je še mogoč preizkus njene pravilnosti. Ker je v konkretnem primeru, ne glede na trditveno podlago tožbe, sodišče navedlo zgolj to, da je tožena stranka po vračilu zneska 708.994,80 SIT zadržala vtoževani znesek, ki predstavlja glavnico, obresti in stroške (specifikacija B4), to seveda preizkusa ne omogoča, saj sodišče ni obrazložilo zakaj meni, da tožeča stranka do vračila ni upravičena in na kakšni pravni podlagi. Ker gre za kršitev, ki jo glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je bilo na podlagi 354. člena ZPP v tem delu, to je glede plačila zneska 356, 51 (taksa -56,75 EUR, odvetniški stroški -67,04 EUR, izvršitelj 116,60 EUR, obresti, ki so bile obračunane od takse in odvetniških stroškov v višini 41,53 EUR in 47,05 EUR ter odv. stroški-27,54) posledično pa tudi v odločitvi o stroških celotnega postopka, potrebno sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje.

Pritožba ima sicer prav tudi v delu, ko pravi, da je sodišče o delu zahtevka, ki se nanaša na obresti od vrnjenega zneska 708.944,80 SIT, odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke, saj tožena stranka, kot je razvidno iz njenih vlog, temu delu zahtevka sploh ni nasprotovala in ni oporekala trditvi tožeče stranke o nepoštenosti, vendar pa je sodišče s tem, ko je ugotavljalo dejstvo, ki sploh ni bilo sporno oziroma za katega bi, upoštevajoč 214. člen ZPP moralo šteti, da je priznano, storilo zgolj absolutno kršitev postopka iz 1.odstavka 339. člena ZPP.

Ker pa takšnih kršitev s pritožbo v sporih majhne vrednosti ni mogoče uveljavljati (1. odstavek 458. člena ZPP), je bilo zato potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku, ko bo ponovno odločalo o razveljavljenem delu zahtevka, odpravi očitano kršitev in o zadevi ponovno odloči, pri čemer naj svojo odločitev tudi ustrezno obrazloži. Ob tem le še opozorilo, da je tožena stranka, če se znesek 25.700 SIT (za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil plačan) in ostali stroški, ki jih je tožena stranka tožeči obračunala (in bodo predmet ponovnega odločanja), nanašajo na isti izvršilni postopek, dobila takso in odvetniške stroške za sestavo izvršilnega predloga že plačane, saj so zajeti v znesku 25.700 SIT.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. člena ZPP.

 


Zveza:

ZVPot člen 27. ZPP člen 214, 457. OZ člen 293. ZPlaP člen 15.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00NTMwMQ==