<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1602/2021

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:II.CP.1602.2021
Evidenčna številka:VSL00051309
Datum odločbe:18.11.2021
Senat, sodnik posameznik:Matjaž Voglar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Institut:pojasnilna dolžnost banke - varstvo potrošnikov - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - dobra vera - slaba vera banke - pravica in dolžnost informiranja - seznanitev s splošnimi pogoji - bistvena sestavina pogodbe - valutno tveganje - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - konverzija - monetarna politika - ničnost kreditne pogodbe - pravo EU - implementacija direktive - nedopustna pritožbena novota

Jedro

Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post.

Pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilno tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, pogodbe o dolgoročnem kreditu in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo 43.777,39 EUR. Odločilo je, da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške - 4.285,42 EUR.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške. Povzema, kaj je ugotovilo sodišče prve stopnje, češ da ga je banka seznanila z valutnim tveganjem in opravila svojo pojasnilno dolžnost. Trdi, da to ne drži, da mu je zamolčala, kar je kot strokovnjak morala vedeti, in da je bil zaveden, da gre za varen in ne tvegan produkt. Bil je v dobri veri, verjel je bančni uslužbenki, da se lahko kredit kadarkoli konvertira. To pomeni, da se je banka zavedala rizika in s temi obljubami o možnosti konvertiranja, ki pa jih ni uresničila, potrošnike zavajala. Pritožnik nadalje opozarja na prakso Sodišča EU, da je treba uporabiti test znatnega neravnotežja v času sklepanja pogodbe in upoštevajoč vse okoliščine. Očita napačno ugotovitev dejanskega stanja, češ da je bil seznanjen z možnostjo nihanja valute. Navaja, da je bil res seznanjen z možnostjo nihanja anuitet v eno ali drugo smer, vendar ga banka ni seznanila z možnostjo, ki pa se je nato res zgodila. Sodišče ne bi smelo verjeti pričam, ki so povedale, da kredit v CHF ni bil favoriziran. Agencija Bloomberg, do napovedi katere je imela toženka ves čas dostop, je l. 2005 za CHF v 25 letih napovedala 100 % rast. Podobno dokazuje tudi Poročilo o finančni stabilnosti BS iz junija 2005. Ni bistveno, ali je toženka vedela za natančno gibanje tečaja, pač pa da se tveganje, ki ga je prevzel tožnik, dolgoročno ne bo realiziralo v njegovo korist. Gospodarske krize imajo vedno za posledico krepitev valute CHF. Toženka tožnika ni seznanila z nobenim gibanjem tečaja EUR/CHF, kar kaže na njeno slabo vero. Sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb, da je banka zavarovala zgolj sebe, ne pa tudi tožnika kot potrošnika.

3. Na pritožbo je toženka obrazloženo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

Nesporni dejanski okvir zadeve1

6. Tožnik je s kreditno pogodbo (KP) z dne 17. 5. 2007 pri toženki pridobil kredit z valutno klavzulo v višini 69.200,00 CHF z rokom vračila v 240 mesečnih anuitetah (20 let). Mesečna obveznost je bila na ta dan 265,28 EUR, oz. 438,91 CHF. Obrestna mera je bila LIBOR CHF plus 1,90 % letno, kar je tedaj znašalo 4,53 %. Kredit je bil najet zaradi nakupa nepremičnine. Zavarovan je bil z ustanovitvijo hipoteke. Kredit v CHF je bil zaradi nižjih obresti ugodnejši od drugih posojil. Kredit je bil predčasno poplačan (13. 5. 2015).

7. Za nesporno podlago svojega spora stranki jemljeta tudi gibanje evrskega tečaja nasproti švicarskemu franku ter dejstvo, da je tožnica svoje dohodke prejemala v evrih. Zato je, dalje, nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika hujša, če vrednost evra proti franku pade, saj mora za vračilo istega števila enot frankov izdati več evrov, torej večji delež svojih prihodkov.

8. Po podatkih Evropske centrale banke se je vrednost EUR v primerjavi s CHF gibala, kot prikazuje spodnji graf2:

9. Najvišja vrednost evra je na primer bila 31. julija 2008 - 1.6354 CHF, najnižja vrednost evra pa je bila 23. januarja 2015 – 0.9816 CHF.

Pravna podlaga

10. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je sodišče prve stopnje uporabilo ustrezno podlago, in sicer naslednje predpise: Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK) ter Obligacijski zakonik (OZ). Za razlago Direktive, ki je bila brez izrecnih pridržkov implementirana v naš pravni red3, in posledično institutov ZVPot, je še zlasti pomembna praksa Sodišča EU. Vse to je ustrezno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče ter izčrpno in natančno navedlo zlasti v tč. 23 - 29 na str. 15 - 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Kot svojo zgornjo premiso je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, zlasti sodbi II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in druge, ki jih ustrezno citira v tč. 15 v obrazložitvi, temu pa pritožbeno sodišče dodaja še sodbo II Ips 32/2019, ki je zadnja objavljena revizijska odločba v seriji poenotene prakse.4 Iz enotne sodne prakse Vrhovnega sodišča velja povzeti le ključne poudarke glede pravne podlage, ki jih je prvostopenjsko sodišče v celoti pravilno apliciralo na konkretni primer, in sicer:

12. Pri razlagi Direktive, ZVPot in ZPotK je treba izhajati iz stališč, ki jih je zavzelo SEU, zlasti v sodbi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 v zadevi Ruxandra Paula Andriciuc idr. proti Banca Românească SA. Stališčem SEU je v svojih odločbah sledilo tudi Vrhovno sodišče. V zadevi Andriciuc je bistveni poudarek SEU, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, obenem pa so dana izhodišča, ki jih je treba pri tem upoštevati (ali gre za glavni predmet oziroma bistveno sestavino pogodbe, ali gre za splošne pogoje ali poseben dogovor, ali so pogoji jasni in razumljivi, in če ne, ali so nepošteni). Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (1. odst. 3. čl. Direktive).

13. Stopnja informiranosti potrošnika je odvisna tudi od pojasnilne dolžnosti banke. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost („igra z odprtimi kartami“) hkrati pomeni poštenost (dobrovernost) banke. Šele v primeru, če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo, je treba presoditi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe. V tem okviru je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank. In šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila vodi do ničnosti tega določila ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost (86. čl. OZ, 23. čl. ZVPot), temveč morebiti kakšna druga pravna posledica, ki pa je tožnik v tej zadevi ne uveljavlja.

Dejansko stanje

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna KP napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku. Sodišče se sicer pravilno ni zadovoljilo zgolj z jasno napisano pogodbeno klavzulo, pač pa je ugotavljalo zgoraj razgrnjene relevantne okoliščine ob njeni sklenitvi. Tako je z zaslišanjem tožnika ter prič ugotovilo, da je imel tožniki pred sklenitvijo pogodbe razgovore s toženkinim referentom. Predstavljen mu je bil kredit v EUR in v CHF, odločil pa se je za slednjega, ker je bila cenejša anuiteta. Kredit v CHF mu ni bil vsiljen, niti ni bil preferiran, uslužbenci toženke niso imeli nobenega navodila v tej smeri, prej nasprotno. Uslužbenci toženke so tožniku pojasnili, kaj pomeni valutno tveganje, torej da se lahko zaradi gibanja tečaja obrok v EUR spremeni. Ta dokazna ocena, strnjena v tč. 37 do 41. na 20. do 22. str. obrazložitve izpodbijane sodbe, je jasno in razumno utemeljena. Predstavitev različnih možnih scenarijev v grafični obliki kot oblika ponazoritve prevzetega rizika bi bila sicer možna, nikakor pa ne more biti zahtevana kot standard, saj je dejanska vrednost (relevantnost) naključno izbranih potencialnih scenarijev znana šele ex post.

15. Toženka je torej tožniku posredovala informacije, s katerimi je razpolagala. Kot priznava pritožnik, se je možnosti gibanja zavedal, vendar ni pričakoval, da bo takšno, kot je bilo. Njegovo prepričanje, da je to vedela toženka, je brez podlage v izvedenem dokaznem postopku.

16. Za presojo toženkine dobre vere oz. njene poštenosti je bilo treba ugotoviti ter oceniti, s kakšnimi informacijami je glede gibanja tečaja CHF toženka razpolagala v času sklepanja sporne pogodbe, l. 2007. Tu so pomembne objektivne okoliščine ter dejstvo, da je toženka za področje poslov, kot je sporni, strokovnjak, torej profesionalna oseba. Kot taki osebi je bilo toženki brez dvoma bolje kot tožniku poznano, kako se na splošno gibajo tečaji valut in zakaj. Vendar je bistveno, da toženka ex ante, v trenutku sklepanja predmetnih kreditnih pogodb, trenutka oz. sploh obdobja in obsega spremembe valutnega razmerja nikakor ni mogla poznati niti ga s kakršnokoli stopnjo zanesljivosti napovedati ali pričakovati. Objektivno gledano to namreč ne izvira iz njene sfere in na to tudi ni imela nikakršnega vpliva. Gre za absolutno domeno nacionalne švicarske centralne banke (SNB), ki vodi in izvaja monetarno politiko Švice, ki ni članica EU. Gre za oblastvena javnopravna pooblastila centralne banke tuje države, ki jih poslovne banke drugih držav ne morejo poznati, kaj šele na njih vplivati. Navedbe, da naj bi bilo splošno znano, da gospodarske krize krepijo CHF, so presplošne, pavšalne in do drugačnih zaključkov, kot so predstavljeni, ne morejo voditi.

17. Pritožnik neutemeljeno vztraja, da to izhaja iz dokumentov Banke Slovenije (BS), konkretno iz Poročila o finančni stabilnosti iz junija 2005. V tem je BS poleg izpostavljenosti bank tečajnemu tveganju opozorila tudi na izpostavljenost temu istemu tveganju komitentov. BS je tako med drugim opozorila tudi na izpostavljenost komitentov tečajnemu tveganju, saj je švicarski frank trenutno (leta 2005) na relativno nizkih ravneh, in je v prihodnosti pričakovati njegovo apreciacijo. Opozarja se banke na tveganja sprememb tečajev in na dobre prakse pri vsakodnevnem poslovanju s komitenti. BS izraža pričakovanje, da banke komitentu prednostno predstavijo svojo ponudbo produktov v evrih ter na tej osnovi izračunajo kreditno sposobnost komitenta, za komitenta, ki želi skleniti kreditno pogodbo v tuji valuti, pa ocenijo kreditno sposobnost upoštevajoč manj ugodne pogoje najemanja enakega posojila v EUR. Do dokazne vrednosti tega dokumenta se je sodna praksa že večkrat opredelila in to korektno navaja in v skladu s tem ocenjuje tudi sodišče prve stopnje (tč. 44). Gre za splošna opozorila na dolžnosti poslovnih bank, ki jih te imajo že na podlagi ZVPot in ZVPotK. BS ni organizacija za varstvo potrošnikov in njena opozorila poslovnim bankam gledati v luči ciljev in nalog, ki jih ima na podlagi Zakona o Banki Slovenije (ZBS-1).5 Tudi za BS namreč velja, da ni mogla predvideti časa in obsega ukrepov tuje nacionalne banke.

18. Da naj bi agencija Bloomberg napovedala 100 % rast CHF ravno v kritičnem obdobju, kar naj bi toženka vedela, pa zamolčala, je tožnik prvič navedel šele v pritožbi, zato tega ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

19. Pritožbeni očitek, da je banka zavrnila obljubljeno konverzijo kredita v EUR, je sam po sebi nesklepčen (dejansko pa tudi nedokazan), saj ni jasno, kako to podpira tožnikovo tezo o lastni zavedenosti, prav nasprotno, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Pogodbena možnost, da ob večji spremembi tečajnih razlik zaprosi za refinanciranje, dokazuje splošno predvidevanje obeh pogodbenih strank, da do tega lahko pride.

20. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje velja zgolj ex abundate cautela še dodati, da pogodbeni pogoj vezanosti kredita na CHF niti sam zase ni bil nepošten, ker v času sklepanja pogodbe ni ustvarjal oz. ni pomenil znatnega neravnovesja med obveznostmi strank posla. Tožena banka namreč ni vedela niti ni mogla predvideti, da se bo tečaj CHF verjetno povečal tako, da bo v dobi odplačevanja zadevnega kredita dejansko še močneje obremenil tožnico (zlasti tako, da se bo trajno, ali pa tako, da se bo močno in nenadno povečal). Tega tožnica ni dokazala. Treba je poudariti, da nikakor ni pojasnjeno, kako naj bi šlo to banki sploh v korist.

21. KP, gledano s časovne perspektive njene sklenitve, ni vsebovala pravnorelevantnih znatnih neravnotežij med pravicami in obveznostmi v škodo kreditojemalca, potrošnika. Iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 195/2018 izhaja naslednje razlikovanje. Po eni strani so se banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. […] Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani sicer je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja – vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep SNB v letu 2015, ki ni bil predvidljiv, še zlasti ne že pri sklepanju kreditne pogodbe v letu 2007.

22. Končno je treba zavrniti še očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih zaradi očitane odsotnosti odziva na očitek, da je toženka poskrbela le za lastno, ne pa tudi za tožnikovo zavarovanje rizika.

23. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, toženki pa mora povrniti stroške odgovora, ki jih je povzročil, in sicer 1000 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar skupaj znaša 746,64 EUR. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa tečejo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
1 Natančneje povzeto na straneh 14 in 15 izpodbijane sodbe.
2 https://www.ecb.europa.eu/stats/policy_and_exchange_rates/euro_reference_exchange_rates/html/eurofxref-graph-chf.en.html#
3 2. in 4. tč. 1.a čl. ZVPot.
4 Pri predstavitvi relevantnih pravil se to sodišče v nadaljevanju poleg tega opira še na prikaz N. Zupan iz članka: Pregled sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o kreditnih pogodbah v tuji valuti, Pravosodni bilten št. 3/2019.
5 Glej zlasti 4., 11. in 12. čl. ZBS-1.


Zveza:

OZ člen 86. ZVPot člen 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1. ZPotK člen 1. ZBS-1 člen 1. ZPP člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.01.2022

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUzMTMx