<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS sodba in sklep II Ips 256/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:1921:II.IPS.256.2016
Evidenčna številka:VS0018866
Datum odločbe:16.02.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL II cp 3420/2015
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Rudi Štravs (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:leasing pogodba - prodaja na obroke - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - pravne posledice odstopa od pogodbe - vrnitev danega - povračilo koristi - škoda - pozitivni pogodbeni interes - varstvo potrošnikov - nasprotna tožba - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije

Jedro

Predvsem neupoštevanje, da je pojem leasing zbirni pojem, sestavljen iz vrste pojavnih oblik, povzroča napake pri analiziranju pravne narave konkretne pogodbe.

Izrek

I. Revizija se v delu, ki se nanaša na Posojilno pogodbo v notarski obliki SV 981/02 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo, zavrže.

II. Reviziji se delno ugodi, razveljavita se sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prve tožnice (i) v delu, v katerem je zavrnjen njen zahtevek na ugotovitev obstoja njene terjatve do stečajne mase tožene stranke po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, (ii) v delu, v katerem ji je po nasprotni tožbi naložena obveznost plačila 60.611,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2007 do plačila, in (iii) v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka v zvezi s to odločitvijo, ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

III. V ostalem delu se revizija zavrne.

IV. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Ker sta bili v tej pravdni zadevi vloženi tožba in nasprotna tožba, kateri je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 3. 2012 združilo v skupno obravnavanje in odločanje, bo v nadaljevanju revizijsko sodišče v izogib nejasnostim tožečo stranko in nasprotno toženo stranko A.A., B.B. in C.C. poimenovalo tožeča stranka, toženo stranko in nasprotno tožečo stranko D. d.o.o. - v stečaju pa tožena stranka.

2. Prva tožnica in njen sin E.E., ki je tekom postopka umrl, zato se je postopek nadaljeval z njegovima dedinjama (drugo in tretjo tožnico), sta s tožbo (med drugim) primarno zahtevala ugotovitev ničnosti: 1) točke prvič Posojilne pogodbe v notarski obliki SV 9 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo (za znesek takratnih 1.700,000,00 SIT), v delu, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR, in točke tretjič glede obveznosti plačila zamudnih obresti v višini 2,5% mesečno od dolgovanega zneska ter glede obveznosti posojilojemalca plačati odškodnino v višini 28% od bruto vrednosti posojila; 2) Prodajne pogodbe z dne 27. 5. 2002, s katero je prva tožnica svojo nepremičnino (v naravi je šlo za stanovanjsko hišo z dvoriščem v Z.) prodala toženki; 3) Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice v notarski obliki SV 8 z dne 28. 5. 2002, s katero je toženka to isto nepremičnino prodala nazaj tožnici in njenemu sinu; 4) Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. v notarski obliki SV 7 z dne 30. 5. 2002. Zahtevala sta tudi ugotovitev obstoja terjatev prve tožnice do stečajne mase tožene stranke v višini 446,57 EUR, obstoja terjatev drugega tožnika (sedaj druge in tretje tožnice) do stečajne mase tožene stranke v višini 6.024,86 EUR in obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na stanovanjski hiši ter izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Podredno je tožeča stranka zahtevala razveljavitev prodajnih pogodb in navedenih določil posojilne pogodbe. Z delno sodbo je bilo pravnomočno ugotovljeno (potrjeno tudi na VS RS s sodbo II Ips 159/2009 z dne 16. 6. 2011), da sta Prodajna pogodba z dne 27. 5. 2002 in Prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice v notarski obliki SV 8 z dne 28. 5. 2002 nični v celoti ter da je Posojilna pogodba v notarski obliki SV 9 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo delno nična v delu obresti, ki presegajo 12% letno (oderuške obresti) in v delu obveznosti plačila odškodnine v višini 28% od bruto vrednosti posojila. Pravnomočno je bil ugotovljen tudi obstoj izločitvene pravice tožnice na nepremičninah v Z. Preostali zahtevki, s katerimi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije z dne 30. 5. 2002, prve točke posojilne pogodbe z dne 30. 5. 2002 v delu, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR, in glede obstoja terjatev tožeče stranke do stečajne mase ter podrednih zahtevkov za razveljavitev prodajne pogodbe in navedenih določb posojilne pogodbe zaradi napak volje, so bili predmet tokratnega odločanja. Sodišče prve stopnje je v tem sojenju ugotovilo delno ničnost prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije z dne 30. 5. 2002 (II. točka izreka)(1). Prav tako je ugotovilo ničnost točke „prvič“ posojilne pogodbe za osebno posojilo z dne 30. 5. 2002, ki presega višino posojila nad 6.227,10 EUR in 12 % pogodbene obresti letno (III. točka izreka), v preostalem delu pa je zavrnilo zahtevek prve tožnice na ugotovitev ničnosti pogodbe s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 in točke „prvič“ posojilne pogodbe (IV. točka izreka). Prav tako so bili predmet obravnavanja v tem sojenju zahtevki po nasprotni tožbi, vloženi dne 18. 9. 2007, s katerimi je tožena stranka vtoževala denarno terjatev iz naslova „kombinacije pogodb za picerijo“ in osebnega posojila, in sicer izpolnitev po posojilni pogodbi le od prve tožnice, izpolnitev po kombinaciji pogodb pa od vseh treh tožnic. Sodišče je ugotovilo, da pasivna legitimacija druge in tretje tožnice po nasprotni tožbi ne obstoji, ker njun pravni prednik E.E. ni bil stranka Posojilne pogodbe v notarski obliki SV 9 dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo in Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. v notarski obliki SV 7 z dne 30. 5. 2002 (bil je samo stranka Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice v notarski obliki SV 8 z dne 28. 5. 2002) in iz teh pogodb ni imel nobenih obveznosti, zato je zahtevek po nasprotni tožbi proti drugi in tretji tožnici zavrnilo kot neutemeljen. V razmerju do prve tožnice pa je ugotovilo, da prva tožnica po pogodbi za osebno posojilo toženi stranki dolguje še 637,52 EUR, po Prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije pa 60.611,45 EUR. Zahtevku po nasprotni tožbi je zato v razmerju do prve tožnice delno ugodilo in prvi tožnici naložilo plačilo zneska 61.248,97 EUR s pripadajočimi obrestmi, v preostalem delu je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Odločilo je še o stroških postopka (točka D izreka).

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje so se pritožile vse tri tožnice. Odločbo so izpodbijale v celoti. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zoper II. A. in III. A. ter II. C. in III. C. točko izreka izpodbijane odločbe zavrglo, ker je ugotovilo, da zanjo tožnice nimajo pravnega interesa (v tem delu so v postopku na prvi stopnji uspele). V preostalem je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnilo je še pritožbo prve tožnice zoper sklep z dne 22. 9. 2015 (s tem sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožnic za taksno oprostitev) in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Revizijo vlaga prva tožnica. Uvodoma navaja, da odločbi sodišča prve in druge stopnje izpodbija v celoti in iz vseh revizijskih razlogov, navedenih v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v 372. členu ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni reviziji ugodi in izpodbijani odločbi razveljavi ter vrne zadevo v postopek ponovnega odločanja. V obrazložitvi navede, da je bila z izpodbijano sodbo in sklepom sodišča druge stopnje zavrnjena pritožba prve tožnice zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2015. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da tožnica v reviziji ne navaja nobenih razlogov v zvezi s tistim delom sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bila njena pritožba zoper sklep z dne 22. 9. 2015 zavrnjena, revizijsko sodišče šteje, da prva tožnica ne izpodbija celotne odločbe sodišča druge stopnje, temveč le v delu, s katerim je bila njena pritožba zoper sodbo in sklep z dne 8. 5. 2015 zavrnjena oziroma zavržena. Konkretni revizijski razlogi pa bodo povzeti v odgovoru nanje.

5. Revizija je bila dne 17. 8. 2016 v odgovor vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni dovoljena v delu, ki se nanaša na Posojilno pogodbo v notarski obliki SV 9 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo, v preostalem delu je revizija delno utemeljena.

7. Glede nedovoljenosti revizije (I. točka izreka): Pri presoji dovoljenosti revizije je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija v delu, ki se nanaša na Posojilno pogodbo v notarski obliki SV 9 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo, ni dovoljena, ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega

revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da se tožba in nasprotna tožba glede (ne)dovoljenosti revizije presojata samostojno. Vrednost spora, ki je odločilna za to presojo, se določi po vrednosti zahtevka vsake posamezne zadeve. Znesek dolga, ki ga je na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe dolžna plačati tožnica toženi stranki po navedeni pogodbi, znaša 637,52 EUR in vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v tem delu ne presega 40.000 EUR. Tožnica je sicer zahtevala tudi ugotovitev delne ničnosti navedene pogodbe. V tožbi je kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 95.977,30 EUR za vse štiri pogodbe, isto vrednost tožnica navaja v reviziji. Kljub delno nediferencirani navedbi vrednosti spornega predmeta, pa je njegova vrednost ugotovljiva. Glede na to, da je bila bruto vrednost posojila po navedeni pogodbi 14.549,96 EUR in da je tožnica uveljavljala ničnost nad zneskom, ki presega 6.227,10 EUR, vrednost spornega predmeta v zvezi s to pogodbo ne presega 8.322,86 EUR. To pa pomeni, da revizijski prag v zvezi s posojilno pogodbo tudi po tožbi ni dosežen. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru tudi ne pride v poštev uporaba petega odstavka 367. člena ZPP, saj glede Posojilne pogodbe za osebno posojilo ne gre za povezane zahtevke s Prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. v notarski obliki SV 7 z dne 30. 5. 2002. Po vsebini gre namreč za povsem ločena pravna posla in razen pogodbenih strank nimata nič skupnega, odločitev o reviziji pa ni odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za vse navedene zahtevke, niti niso med seboj tako povezani, da bi bila odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Vrhovno sodišče je zato revizijo v delu, ki se nanaša na Posojilno pogodbo v notarski obliki SV 9 z dne 30. 5. 2002 za osebno posojilo, kot nedovoljeno zavrglo.

8. Tožnica sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe oziroma da so ti razlogi med seboj kontradiktorni ali protispisni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Konkretneje to kršitev obrazloži le s tem, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da je izrek odločbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, ker iz njega ni razvidno, v katerem delu je sodišče izdalo sodbo (razsodilo) in v katerem sklep (sklenilo), saj se sodba in sklep sodišča prve stopnje glasita na to, da je z njima sodišče o zahtevkih odločilo, ter da ni odgovorilo na njene pritožbene očitke o tem, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma da ni odločilo o vseh postavljenih zahtevkih ter da obstaja neskladje med formalno postavljenimi tožbenimi zahtevki ter med zahtevki, ki jih je sodišče povzelo v izrek sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na te pritožbene očitke odgovorilo v točki 13. na strani 7, ko je te očitke obrazloženo zavrnilo kot neutemeljene, zato očitana kršitev ni podana. Tožnica sodišču druge stopnje protispisnost neutemeljeno očita tudi glede razlogov v točki 11 (v kateri sodišče ugotavlja, da tožena stranka in ne tožeča stranka, kot to verjetno razume tožeča stranka, ni vložila pritožbe zoper izpodbijano odločbo v delu, v katerem je uspela tožeča stranka, in da je zato ta del sodbe postal pravnomočen), saj je, kot pojasnjuje, tožeča stranka A.A. vložila pritožbo zoper celotno sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ravno zato, ker se je tožeča stranka pritožila zoper celotno sodbo in sklep sodišča prve stopnje (torej tudi zoper tisti del, v katerem je v postopku uspela) njeno pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, zato o protispisnosti ni mogoče govoriti.

9. Sodišču druge stopnje nadalje očita, da so njegovi razlogi o pritožbenih navedbah, da je tožena stranka objektivno spremenila tožbo, protispisni. Vztraja na stališču, da je tožena stranka v vlogi z dne 21. 10. 2013 objektivno spremenila tožbo in da je potrebno v delu, v katerem je zmanjšala tožbeni zahtevek, postopek ustaviti in ni pravilno, da je o njem sodišče prve stopnje vsebinsko odločalo. Tudi ti očitki so po presoji revizijskega sodišča neutemeljeni. Sodišče druge stopnje je prvi tožnici v točki 15 na strani 8 pravilno pojasnilo, da njeno stališče, da je tožena stranka spremenila tožbo, ne zdrži resne presoje, saj je slednja tožbeni zahtevek zgolj zmanjšala in pri tem ni spremenila dejanske (niti pravne) podlage tožbenega zahtevka. Navedeno pa po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe. Ravno tako ji je pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožena stranka umaknila tožbo, postopek s sklepom ustavilo (glej list. št. 346-347), zato ne držijo revizijske navedbe, da je sodišče o umaknjenem delu zahtevka vsebinsko odločalo. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da je tožena stranka nepremičnino (picerijo) prodala tretji osebi za 75.000,00 EUR in je za ta znesek zmanjšalo tožničino obveznost, zato so revizijske navedbe o tem, da tožena stranka po lastni izjavi ne terja ničesar več od tožeče stranke, kar je več od zneska 75.000,00 EUR in do višine sedaj postavljenega tožbenega zahtevka, nerazumljive. Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo sodišča druge stopnje, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi ni zastaran. Ugovor zastaranja tožnica utemeljuje na prepričanju, da je tožena stranka v vlogi z dne 21. 10. 2013 spremenila istovetnost tožbenega zahtevka in zato spremenila tožbo in da torej denarne terjatve po spremenjenem zahtevku iz nasprotne tožbe prvič uveljavlja šele od 21. 10. 2013 dalje. Navedeno pa, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ne drži. V čem so razlogi sodišča druge stopnje glede odločanja o ugovoru zastaranja protispisni, pa tožnica ne pojasni.

10. V zvezi z očitkom, da F.F. ni pravdna stranka, revizijsko sodišče odgovarja, da gre pri zapisu F.F. v točki C III. izreka sodišča prve stopnje za očitno pisno pomoto in bi morala biti pravilno navedena B.B.

11. V zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni sledilo njenemu predlogu za zaslišanje izvedenca, ki ga je podala v pripombah na izvedensko mnenje, v katerih je temu mnenju v celoti nasprotovala, in izvedenca ni zaslišalo, čeprav se mora dokaz z izvedencem prvenstveno izvesti neposredno z zaslišanjem izvedenca. S temi očitki o procesni kršitvi prva tožnica ne more biti uspešna že iz razloga, ker jih, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, ni pravočasno uveljavljala v postopku na prvi stopnji (ampak prvič šele v pritožbi), v reviziji pa stališča sodišča druge stopnje o tem, da te kršitve ni uveljavljala v skladu z določbo 286b. člena ZPP, ne izpodbija.

12. Tožnica v reviziji na večih mestih uveljavlja tudi razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem mnenju je ta podan, ker sodišče povsem protispisno šteje kot temelj tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi t.i. „kombinacijo pogodb“. Pojasnjuje, da t.i. pravni posel „kombinacija pogodb“ ne obstoji in nima nobenih pravnih učinkov ter se mora vsak pravni posel presojati samostojno. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da so ti očitki nerazumljivi, saj je sodišče prve stopnje v 13. in 24. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da o „kombinaciji pogodb v zvezi s picerijo“, kot te pogodbe poimenuje tožena stranka, ni več mogoče govoriti, saj sta bili dve izmed pogodb že pravnomočno ugotovljeni za nični, in je sodišče prve stopnje vsako od pogodb obravnavalo ločeno in samostojno. Tako je ugotovilo, da Prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. v notarski obliki SV 7 z dne 30. 5. 2002 po vsebini ne predstavlja prodajne pogodbe temveč pogodbo o leasingu nepremičnine. Tožnica temu nasprotuje in trdi, da gre pri tej pogodbi za prodajno pogodbo, kjer je (edina) obveznost kupca, da plača kupnino prodajalcu, razdeljena na več mesečnih obrokov, ko pa je plačana celotna kupnina, je dolžan prodajalec na kupca prenesti lastninsko pravico. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil plačan davek na promet z nepremičninami. Na podlagi prodajnih pogodb s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 in 28. 5. 2002 je tožena stranka do prve tožnice pridobila le denarno terjatev na plačilo kupnine, tožena stranka pa svoje obveznosti po prodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice z dne 30. 5. 2002 ne more več izpolniti, saj je za 75.000,00 EUR picerijo prodala tretji osebi. Zato ima prva tožnica do nje zahtevek na vračilo plačanih obrokov kupnine. Opozarja še, da je šlo pri spornih pravnih poslih le za zelo premišljeno in inteligentno pravno zlorabo, s pomočjo katere je dobila tožena stranka v last nepremičnino prve tožnice.

13. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnici, da v pogodbi z naslovom „Prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice“, ki sta jo dne 30. 5. 2002 sklenili prva tožnica in tožena stranka, prevladujejo elementi pogodbe o prodaji na obroke. V 3. členu te pogodbe je bilo namreč določeno, da bo tožnica kupnino za picerijo v znesku 88.487,74 EUR odplačala v 120 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer višina posameznega obroka znaša 737,39 EUR, glede prenosa lastninske pravice na kupca pa sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da bo do njega prišlo po plačilu vseh pogodbenih obveznosti. Drži sicer, da je bil namen sklenjenega posla tudi financiranje tožeče stranke pri investiciji - nakupu picerije, kar bi lahko kazalo na to, da gre pri sklenjeni pogodbi tudi za leasing pogodbo, kot sta jo pravno opredelili sodišči prve in druge stopnje. Temeljna vsebina pogodbe o (finančnem) leasingu je v tem, da leasingojemalec dobi stvar od leasingodajalca v uporabo, investicijo pa financira leasingodajalec. Vendar v obravnavanem primeru v ospredju posla ni bila toliko uporaba picerije temveč prenos lastninske pravice na njej, na kar poleg izpovedbe tožnice, da je želela za sina kupiti picerijo, kaže tudi samo poimenovanje sklenjene pogodbe. P. Grilc v svojem članku „Pogodba o leasingu - tipologija, kvalifikacija“(2) ugotavlja, da predvsem neupoštevanje, da je pojem leasing zbirni pojem, sestavljen iz vrste pojavnih oblik, povzroča napake pri analiziranju pravne narave konkretne pogodbe. In ravno takšno napako sta storili sodišči druge in prve stopnje, ko Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije z dne 30. 5. 2002, ki sta jo pravno okvalificirali kot leasing pogodbo, nista presojali z vidika njenih prevladujočih elementov. Ti pa, kot že rečeno, kažejo na to, da v sklenjeni pogodbi prevladujejo elementi prodaje na obroke.

14. Kadar v sklenjeni pogodbi prevladujejo elementi pogodbe o prodaji na obroke, je pogodbena avtonomija strank omejena z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pogodbo o piceriji presojali tudi z vidika določb ZVPot o nepoštenih pogodbenih pogojih (24. člen ZVPot) in ugotovili ničnost nekaterih njenih določb, nista pa upoštevali tistih določb zakona, ki urejajo prodajo na obroke (49. - 56. člen ZVPot). Posledice razveze pogodbe ureja 54. člen ZVPot, tretji odstavek 55. člena ZVPot, veljavnega v času sklenitve pogodbe(3), pa je izrecno določal, da so nična določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za potrošnika manj ugodna od določb tega poglavja, razen določil o lastninskem pridržku.

15. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje toženi stranki na podlagi njenih trditev, da so v skladu s pogodbenim dogovorom z odstopom od pogodbe v plačilo zapadli tudi vsi do tedaj še nezapadli obroki, priznalo terjatev do tožnice iz tega naslova. Sodišče prve stopnje na eni strani ugotavlja, da je toženka od pogodbe veljavno odstopila (glej točko 28 na strani 24), na drugi strani pa tožnici nalaga, da izpolni svoje obveznosti po navedeni pogodbi - plača vse obroke, kot se je zavezala (glej točko 35 na strani 29). Iz tega razloga zavrne tudi njen ugotovitveni zahtevek, da obstoji njena terjatev do stečajne mase iz naslova plačanih obrokov. Sodišče druge stopnje pa pritožbene navedbe, da ima tožeča stranka zahtevek za vračilo plačnih obrokov po navedeni pogodbi, zavrne kot zmotne z obrazložitvijo, da ta ni nična v celoti, temveč le delno. Ker pravna podlaga opravljenih plačil ni odpadla, tožeča stranka tudi nima vrnitvenega zahtevka zaradi ničnosti pogodb.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker posledic odstopa od Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. ni presojalo tudi z vidika kogenetnih določb ZVPot o posledicah razdora pogodbe o prodaji na obroke, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni odpravilo. Plačilo vseh še nezapadlih obrokov je na podlagi četrtega odstavka 52. člena ZVPot mogoče zahtevati le, če pogodba ostane v veljavi, kar posledično pomeni, da mora tudi prodajalec v celoti izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Za konkretni primer to pomeni, da bi morala tožena stranka po tem, ko bi tožnica plačala vse obroke po pogodbi, na tožnico prenesti lastninsko pravico na piceriji. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka veljavno odstopila od Prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice za nakup picerije v V. Ob takšni, revizijsko neizpodbijani ugotovitvi, pa plačila vseh še nezapadlih obrokov ne more zahtevati, temveč ima na podlagi 54. člena ZVPot pravico zahtevati, da ji tožnica vrne tisto, kar je prejela na podlagi razvezane pogodbe, to je glede na podlago, ki je odpadla, v stanju, v kakršnem je bilo tedaj, ko ji je bilo izročeno, in ji da povračilo za uporabo vse do razdrtja pogodbe. Sama pa mora tožnici vrniti prejete obroke z zakonitimi obrestmi od dneva, ko jih je prejela, in ji povrniti nujne stroške, ki jih je imela za blago. Poleg tega ima pravico do odškodnine, ki bi bila tudi pri potrošniški pogodbi lahko dogovorjena v obliki pozitivnega pogodbenega interesa kot vsota vseh še nezapadlih obrokov ob pogoju, da njena višina ne presega nastale škode.(4) Sodbi o tem, da bi šlo v obravnavanem primeru za dogovor o odškodnini, nimata razlogov.

17. Posledično ugotovljeni kršitvi je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pogodbeni stranki imata v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve danega, povračila za koristi in (morebitne) odškodnine. Sodišči posledic razveze pogodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista presojali v nakazani smeri. Revizijsko sodišče je zato reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje glede prve tožnice razveljavilo (i) v delu, v katerem je zavrnjen njen zahtevek na ugotovitev obstoja njene terjatve do stečajne mase tožene stranke po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, (ii) v delu, v katerem ji je po nasprotni tožbi naložena obveznost plačila 60.611,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2007 do plačila, in (iii) v delu, v katerem je odločeno o stroških postopka v zvezi s to odločitvijo, ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

18. V ostalem delu revizija, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

19. Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----

(1) V petem odstavku 9. člena pogodbe, ki določa, da je kupec dolžan od razveze pogodbe do izpraznitve nepremičnine plačati prodajalcu nadomestilo koristi za uporabo nepremičnine v višini najmanj 3.000,00 EUR mesečno in v šestem ter devetem odstavku 9. člena glede zamudne obrestne mere 2,5 % mesečno, kolikor obrestna mera presega 12 % letno obrestno mero. Sodišče je ugotovilo tudi ničnost tretjega odstavka 10. člena pogodbe, po katerem v primeru zamude z izpolnitvijo te obveznosti kupec dolguje prodajalcu pogodbeno kazen v višini 28 % cenitvene vrednosti nepremičnine.

(2) Peter Grlic, Pogodba o leasingu - tipologija, kvalifikacija, Pravosodni bilten 3/2003, str.113.

(3) Sedaj enako določbo vsebuje 50a. člen ZVPot.

(4) Glej sodbo VS RS II Ips 27/2016 z dne 15. 9. 2016.


Zveza:

ZVPot člen 52, 52/4, 54, 54/1, 54/2, 55, 55/3. ZPP člen 367, 367/2, 377.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
10.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2MTI5