<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 2877/2012

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CP.2877.2012
Evidenčna številka:VSL0076027
Datum odločbe:08.05.2013
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:naročniško razmerje - pogodba o sklenitvi naročniškega razmerja - nedenarna obveznost - opustitvena obveznost - odstop od pogodbe - stvarna napaka na prenosniku - pogodbena kazen

Jedro

Obveznost toženke ni bila (samo) denarna, temveč tudi v njeni zavezi, da bo vztrajala/ohranila naročniško razmerje najmanj 24 mesecev, kar pa je nedenarna obveznost, zato je denarna kazen dopustna. Gre za opustitveno zavezo, s katero se stranka zaveže, da ne bo opravila določenega aktivnega ravnanja (prekinila naročniškega razmerja), ki bi ga bila sicer upravičena storiti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, se stroški tožnice, naloženi v breme tožene, znižajo za 52,08 EUR (na 78,80 EUR).

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53490/2011 z dne 19. 4. 2011 obdržalo v celoti v prvem odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 166,08 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 162,24 EUR od 12. 10. 2010 do plačila, od zneska 3,84 EUR pa od 21.10.2010 do plačila, ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2011 do plačila (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi pravdne stroške v znesku 130,88 EUR v roku 8 dni, z obrestmi v primeru zamude (II. tč. izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo toženka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev v novo sojenje, priglaša tudi svoje pritožbene stroške. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi, saj potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča, niso potrebni stroški, ki bi jih morala nositi toženka. Sicer pa naj bi sodišče tudi napačno uporabilo oz. ni uporabilo ustreznih določb Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer 1., 34, 83. in 247. čl.. Obveznosti toženke ni mogoče opredeliti kot nedenarno dajatev, storitev ali opustitev, temveč izključno kot denarno dajatev – kot plačilo naročnine/smiselno doplačilo kupnine v višini 29,00 EUR mesečno. Šlo je torej za mešano prodajno pogodbo na obroke s posebnimi določili oz. nejasna pogodbena določila, ki bi jih sodišče v skladu z 83. čl. OZ moralo presojati v korist toženke. Ker se sodišče ni izreklo, kaj je izpolnitveno ravnanje pogodbenega razmerja, niti ni pojasnilo, v kakšnem delu je pogodbena kazen določena za denarno in v kakšnem delu za nedenarno obveznost, pa je zagrešilo tudi kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Omenjeno kršitev pritožba vidi tudi pri opredeljevanju sodišča do nepoštenosti pogodbenih pogojev po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot), saj se je kljub temu, da je toženka izrecno navedla elemente, ki izkazujejo nepoštenost pogodbenih določil po vseh štirih alinejah 1. odst. 24. čl. ZVPot, sodišče opredelilo le do 1. alineje, to je navedb toženke o neravnotežju v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Vztraja, da so pogodbena določila nepoštena, že zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja ter pristopa potrošnika k vnaprej določeni tipski pogodbi po sistemu »vzemi ali pusti«. Očita pa pritožnica tudi kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je o odločilnem dejstvu (ali je toženka upravičeno odstopila od pogodbe zaradi izkazane stvarne napake predmeta pogodbe, za katero je odgovorna tožnica) podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (da toženka ni ponudila dokazov, ki bi potrdili njene navedbe) in listinami v spisu. Sklicuje se še na drugačno sodno prakso, in sicer na zadevo VSC Cp 1283/2006 in na članek dr. Aleša Ferčiča. Graja tudi dokazno oceno, češ da napake ni dokazala, saj le zaradi ekonomičnosti ni predlagala izvedenca.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena le glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje je postopek pravilno potekal po pravilih, ki veljajo za postopke v sporih majhne vrednosti. V slednjih se po določbi 1. odst. 458. čl. ZPP sodba lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je sodišče druge stopnje vezano:

pravdni stranki sta 3. 4. 2009 sklenili Pogodbo o sklenitvi naročniškega razmerja z mesečno naročnino 29,00 EUR in Aneks UMTS št. 14/2005 (aneks) na podlagi katerega je toženka kupila prenosnik Lenovo Thinkpad SL500 po akcijski ceni 150,00 EUR;

v 4. čl. aneksa sta stranki opredelili višino ugodnosti, ki jo je toženka pridobila z nakupom prenosnika po akcijski ceni, pri čemer navedena ugodnost v višini 648,96 EUR predstavlja razliko med vrednostjo prenosnika po rednem ceniku tožnice in akcijsko vrednostjo;

z aneksom se je toženka zavezala, da ne bo enostransko prekinila naročniškega razmerja ali spremenila naročniškega paketa še nadaljnjih 24 mesecev od dneva podpisa aneksa;

v primeru enostranske prekinitve naročniškega razmerja ali neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti je bila v 6. čl. aneksa dogovorjena pogodbena kazen v višini 27,04 EUR za vsak preostali mesec do poteka dogovorjenega obdobja;

toženka je 27. 8. 2010 oz. 30. 8. 2010 odstopila od pogodbe;

razlog za nepravilno delovanje prenosnika je bilo nepravilno ravnanje toženke, ki je sama nestrokovno nameščala programsko opremo.

7. Na podlagi teh ugotovitev je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da toženka ni bila upravičena odstopiti od pogodbe, saj ni uspela dokazati stvarne napake na prenosniku, zato tožnica upravičeno zahteva plačilo pogodbene kazni.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da obveznost toženke ni bila (samo) denarna, temveč tudi v njeni zavezi, da bo vztrajala/ohranila naročniško razmerje najmanj 24 mesecev, kar pa je nedenarna obveznost, zato je denarna kazen dopustna. Gre za opustitveno zavezo, s katero se stranka zaveže, da ne bo opravila določenega aktivnega ravnanja (prekinila naročniškega razmerja), ki bi ga bila sicer upravičena storiti. Posledice te zaveze so resda tudi ali zlasti denarni učinki (plačevanje naročnine), toda ti očitno niso izključni (toženka tudi ne trdi, v čem naj bi bili).

9. Prav za primer, če toženka ne bi vztrajala v naročniškem razmerju najmanj 24 mesecev (torej le za utrditev nedenarnega dela obveznosti), je bila dogovorjena pogodbena kazen, kar ni v nasprotju s 3. odst. 247. čl. OZ, kot tudi ne v nasprotju z določili ZVPot. Višina pogodbene kazni je namreč sorazmerna glede na pridobljeno korist oz. je evidentno, da tožnica z njo terja le vrnitev sorazmernega dela dane ugodnosti za čas, ko toženka ni več vztrajala v naročniškem razmerju. To pa ni nepošteno ali v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, niti načelom enake vrednosti storitev.

10. Kot je že pojasnilo prvostopenjsko sodišče, toženke ni nič sililo ali zavezovalo kupiti prenosnik pri tožnici ter skleniti aneks. Velja načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij, udeleženci jih le ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralo (3. čl. OZ). Pritožbeno sklicevanje na ničnosti (smiselno na to, da gre za nasprotje s prisilnimi predpisi) oziroma na nepoštenost (nasprotje z moralo) ni razumno utemeljeno, niti (delno s pavšalnim, delno pa na iz konteksta iztrganim) sklicevanjem na strokovni članek. (1) Sicer pa je o tem že sodišče prve stopnje podalo zadostne razloge na str. 10 in 11 obrazložitve (tudi glede tega, da ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza nepoštenim pogodbenim določilom, kot jih opredeljuje ZVPot v štirih alinejah 1. odst. 24. čl.).

11. Določila pogodbe in aneksa niso nejasna, so jasna in nedvoumna, zato jih ne gre razlagati v korist stranke v skladu z 83. čl. OZ zgolj za to, ker je pogodbo na formularju pripravila tožnica. Ne gre za mešano pogodbe na obroke s posebnimi določili; tožnica toženki ni izročila prenosnika, da bi ga potem odplačevala po obrokih, torej da bi tožnica kreditirala toženko, temveč ravno obratno – prejete ugodnosti v višini 648,96 EUR tožnici sploh ne bi bilo treba povrniti, če bi v naročniškem razmerju vztrajala najmanj 24 mesecev, zato o prodaji na obroke ni mogoče govoriti, ne dobesedno ne smiselno.

12. S sklicevanjem na zadevo Višjega sodišča v Celju Cp 1283/2006 pritožnica ne more uspeti, saj je šlo tam za razveljavitev zavrnitve zahtevane denarne kazni v podobnem primeru zaradi pomanjkanja razlogov.

13. Tudi očitek, češ da je o odločilnem dejstvu podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (da toženka ni ponudila dokazov, ki bi zadostili njenemu dokaznemu bremenu) in listinami v spisu, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ni utemeljen. Z navedenim argumentom toženka v resnici graja dokazno oceno, s tem pa ugotovljeno dejansko stanje, česar v sporu majhne vrednosti v pritožbi ne more. S tem pritožbeno sodišče pritožnici odgovarja tudi na ekspliciten očitek, češ da je napaka dokazana. Zakaj ni predlagala primernega dokaza za ugotovitev ključnega dejstva (obstoja stvarne napake na kupljenemu prenosniku), v pritožbenem postopku ni več relevantno.

14. Tudi na več mestih očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in v celoti omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, v skladu z določbo 3. odst. 457. čl. ZPP pa bi bila lahko njena obrazložitev še bolj sumarna.

15. Pritožba pa je utemeljena v delu zoper odločitev o pravdnih stroških, in sicer glede potnih stroškov pooblaščenca tožnice. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Izjema je možna le, če na sedežu sodišča ni dovolj kvalificiranih pooblaščencev, kar za bagatelni spor, kot je ta, ni mogoče trditi. Navedba, da ima pooblaščenec pisarno v kraju toženkinega prebivališča, tu ni upoštevana.

16. Ob povedanem je torej sodišče druge stopnje pritožbi toženke zoper stroškovni del odločitve ugodilo ter v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je odštelo prevozne stroške pooblaščenca iz Ljubljane v Kranj in obratno (3. tč. 365. čl. ZPP). V ostalem delu je sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (2. odst. 350. člena ZPP).

17. Toženka mora sama kriti stroške svoje pritožbe, saj je uspela le proti stranski terjatvi (1. in 3. odst. 154. čl. ZPP), tožnica pa stroške svojega nepotrebnega odgovora na pritožbo, saj z njim ni mogla vplivati na svoj materialni in procesni položaj v tej pravdi (155. čl. ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Celoten vir: Vir: (Nepošteni) pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah, Pravna praksa, 2010, št. 2, str. 9., dr. A. Ferčič.


Zveza:

OZ člen 3, 83, 247, 247/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1ODIw