<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 4310/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4310.2010
Evidenčna številka:VSL0068205
Datum odločbe:06.04.2011
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:podjemna pogodba - prevzem del - plačilo po dejanski porabi materiala

Jedro

Prevzem opravljenega posla je pravno dejanje naročnika, s katerim ta podjemniku omogoči, da izpolni svojo obveznost. Za prevzem del po podjemni pogodbi zadostuje prevzem s konkludentnim ravnanjem, v konkretnem primeru z uporabo terase.

Kadar je med strankama izrecno dogovorjeno plačilo po dejanski porabi materiala in dejansko opravljeni storitvi, tak dogovor izključuje uporabo določbe 3. odstavka 643. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 2 in 3 izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. 2 I 2006/02704 z dne 28.12.2006 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.189,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2003 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 139,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2007 dalje do plačila.

V ostalem se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.089,68 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka dalje do plačila“.

V ostalem se pritožba zavrne.

Tožeča stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 43,38 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke v višini 3.000,00 EUR ne obstoji (1. točka izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. 0002 I 2006/02704 z dne 28. 12. 2006 je obdržalo v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek glavnice v višini 2.488,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 26. 10. 2003 dalje do dne plačila in izvršilne stroške v znesku 158,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dne 24. 3. 2007 dalje do dne plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.596,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi tožena stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da prevzema v smislu zakonskih določil ni bilo.

Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb, ki jih je v pripravljalnih vlogah in tekom postopka ves čas poudarjala tožena stranka. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, kakor tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pravdni stranki sta se o razširjeni hojnici dogovorili že 23. 5. 2003. Tožena stranka po uskladitvi in dokončnem dogovoru s tožečo stranko ni podala nobenega drugega naročila ali zahtevala oprave dodatnih del. Dne 26. 5. 2003 je bil tožeči stranki poslan zgolj načrt terase z merami, da pri pripravi materialov ne bi šlo kaj narobe. Tudi neposredni izvajalec je potrdil, da je prišel s končnim načrtom na objekt toženca. S tem pravno pomembnim dejstvom se sodišče prve stopnje ne ukvarja.

Pritožba prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni ukvarjalo s tem, da tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala nobenih odpadov materiala, kot jih je kasneje dodatno naračunal izvedenec, pač pa je zgolj na podlagi ocene izvedenca lesne stroke in na podlagi „ugotovljenega“ dejstva prevzema izvedenih del zaključilo, da je ugovor tožene stranke o višini terjatve neutemeljen.

Prav tako pritožba sodišču prve stopnje očita, da pri presojanju ni upoštevalo dejstva, da gre za spor med izvajalcem – profesionalcem in potrošnikom in da je ob tem potrebno upoštevati Zakon o varstvu potrošnikov kot specialni predpis za taka razmerja. Ker ni šlo za dodatno naročilo, je povišanje „dokončnega“ računa skoraj za 50% dogovorjene cene neutemeljeno in v nasprotju s poslovno prakso, moralo in poštenimi poslovnimi pogoji po takrat veljavnem ZVPot. Pritožba meni, da gre za kršitev 23. in 24. člena ZVPot, saj niti iz računa niti iz predračuna laik ne more ugotoviti za kakšno površino je sestavljen.

Pritožba nadalje navaja, da je prvostopenjsko sodišče zanemarilo 3. odstavek 643. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da v primeru, če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da takega obvestila tožeče stranke nikoli ni bilo in pritožnik vse do prejema spornega računa nikoli ni bil obveščen o tem, da bodo nastali dodatni stroški.

Podrejeno pritožba navaja, da ker do vložitve tožbe in do ugotovitve obsega izvedenih del po izvedencu, ob izostanku prevzema izvedenih del, ni bilo jasno, kakšen je obseg izvedenih del, tožeča stranka ni upravičena niti do zakonskih zamudnih obresti niti do stroškov postopka, saj je to situacijo zagrešila sama s svojimi opustitvami. Poleg tega pritožba še opozarja, da je izstavljeni račun v vsakem primeru previsok. Ker je pritožnik plačal opravljene storitve pred izvedbo del, je bil v skladu z dogovorom deležen 5% skonta. Tožeča stranka tega ni upoštevala in je izstavila račun za celotno vsoto. V tem delu bi moralo sodišče torej tožbeni zahtevek delno zavrniti v vsakem primeru.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožena stranka po izdaji sodbe prvostopenjskega sodišča plačala tožeči stranki glavnico v višini 2.488,71 EUR, obresti 2.173,78 EUR in pravdne stroške 2.569,92 EUR, zaradi česar tožeča stranka nima več pravnega interesa za vodenje tega spora, saj je prejela plačilo terjatve v celoti.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) Ne drži pritožbena navedba, da prevzema v smislu zakonskih določil ni bilo. Izročitev opravljenega posla je pravno dejanje podjemnika, s katerim ta naročniku omogoči, da začne uporabljati opravljen posel. Z izročitvijo opravljenega posla podjemnik izpolni svojo izpolnitveno obveznost. Prevzem opravljenega posla pa je pravno dejanje naročnika, s katerim ta podjemniku omogoči, da izpolni svojo obveznost. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka sprejela izvedbo zunanje lesene pohodne terase s hojnico in balkonom v celotnem obsegu, kot je tožeča stranka za toženo stranko to izvedla. Za prevzem del po podjemni pogodbi zadostuje prevzem s konkludentnim ravnanjem, v konkretnem primeru z uporabo terase. Toženec in njegova žena sta oba izpovedala, da je bila kvaliteta terase dobra, da sta bila z izvedbo zadovoljna in nanjo nista imela pripomb. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bil prevzem opravljen in pavšalna pritožbena navedba tega zaključka ne more omajati.

Pravica tožene stranke do sodelovanja v postopku ni kršena. Sodišče ima obveznost seznaniti se s strankinimi navedbami in opredeliti se do teh navedb, če so dopustne in za odločitev relevantne. Ni potrebno, da bi bil odgovor na navedbe stranke vselej izrecen, tudi iz drugih navedb v obrazložitvi sodbe je lahko razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo (primerjaj Zobec v: Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 300). Iz sodbe je razvidno katere listine je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo (stran 2 izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki dne 23. 5. 2003 izdala predračun št. 22569, ki ga je žena toženca v e-mail dopisu z dne 26. 5. 2003 potrdila, tožeča stranka pa je dne 28. 5. 2003 izdala avansni račun št. 9959 (stran 3 sodbe). Nadalje sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila volja tožene stranke sprejeti izvedbo terase v celotnem obsegu, kot je tožeča stranka za toženo stranko to izvedla, tožena stranka je tudi izpovedala, da tožeča stranka ni izvedla nobenih del, ki jih tožena stranka ni naročila. Naročeno delo je bilo opravljeno, med strankama pa je bilo dogovorjeno, da se dejanska poraba materiala in opravljena storitev obračuna po opravljeni montaži. Izvedenec je potrdil, da je bil obračun vrednosti porabljenega materiala in opravljene storitve ustrezen in primerljiv s tržnimi cenami za istovrstne storitve, kar velja za ceno za kvadratni meter po predračunu št. 22569 kot tudi po računu št. 10614. Upoštevaje te ugotovitve se izkaže, da navedbe tožene stranke, da po uskladitvi in dokončnem dogovoru s tožečo stranko ni podala nobenega drugega naročila ali zahtevala oprave dodatnih del, niso relevantne in sodišče prve stopnje s tem, ko se do njih ni izrecno opredelilo, ni kršilo določbe 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP, kakor tudi ne ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je priznalo tudi strošek odpada materiala, čeprav tega tožeča stranka ni zatrjevala in dokazovala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil ravno iz razloga pojasnitve višine zneska spornega računa postavljen izvedenec, ki je pri izračunih upošteval oceno izkoristka materiala, ne pa dejanskega izkoristka, saj je izračunavanje dejanskega izkoristka zamudno. Ni na tožeči stranki, da posebej zatrjuje odpad materiala, saj je pri delu, kot ga je tožeča stranka opravila, odpad materiala neizogiben.

Pritožba tudi nima prav, ko meni, da bi moralo sodišče klavzulo na predračunu v skladu s 23. členom Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/98 s spremembami; ZVPot) šteti za nično. Kot meni pritožba, pomeni ta klavzula skladno s 24. členom ZVPot nepošten pogodbeni pogoj, ker naj bi šlo za neutemeljeno zvišanje cene v škodo tožene stranke brez možnosti, da bi le-ta od pogodbe odstopila. Klavzule, ki se glasi, da se dejanska poraba materiala in opravljena storitev obračuna po opravljeni montaži, nikakor ni mogoče šteti za nepošten pogodbeni pogoj. Žena toženca je izpovedala, da je za klavzulo vedela, saj tudi sama sestavlja predračune in ve, da do odstopanja v praksi prihaja. Poleg tega je v 24. členu ZVPot določeno, da gre za nepošten pogodbeni pogoj, če je naknadno določena cena previsoka glede na ceno, dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Izvedenec je pojasnil, da cena vgrajenega lesenega poda za kvadratni meter po računu št. 10614 znaša 81,76 EUR, cena po predračunu št. 22569 pa 81,87 EUR. Očitno je, da cena po računu nikakor ne pomeni zvišanja cene po predračunu in pritožbene navedbe o ničnosti omenjene klavzule ne držijo.

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko ni uporabilo 3. odstavka 643. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS št. 83/01, in kasnejše spremembe; OZ). Ta določa, da če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega podjemnikovega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, mora podjemnik o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. To določilo pa ne velja v primeru, kadar je med strankama izrecno dogovorjeno plačilo po dejanski porabi materiala in dejansko opravljeni storitvi. S tako klavzulo v predračunu se je tožena stranka strinjala, tak dogovor pa izključuje uporabo določbe 3. odstavka 643. člena OZ (tako tudi sodba VSL I Cpg 1038/2004 z dne 18. 5. 2006).

Pritožba zmotno meni, da tožeča stranka ni upravičena niti do zakonskih zamudnih obresti niti do stroškov postopka. Kot je bilo že zgoraj razloženo, je do prevzema del prišlo, tožena stranka pa svoje obveznosti v roku, določenem za izpolnitev (do 25. 10. 2003), ni izpolnila, zaradi česar je prišla v zamudo. Sodišče prve stopnje ji je tako pravilno naložilo v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od 26. 10. 2003 dalje. Prav tako se tožena stranka ne more sklicevati na to, da do ugotovitve obsega izvedenih del po izvedencu ni bilo jasno, kakšen je obseg izvedenih del. Tožena stranka bi morala na nerazumljivost predračuna opozoriti že prej, preden se je z njim strinjala in plačala avansni račun. Tožeča stranka je zaradi neplačila računa št. 10614 upravičeno sprožila sodni postopek.

Pritožba pa ima prav, da je pritožnik plačal opravljene storitve pred izvedbo del, zaradi česar je bil deležen 5% skonta. S plačilom 1.361.280,60 SIT je dejansko poravnal obveznost po predračunu v višini 1.432.926,95 SIT, kar pomeni, da po računu št. 10614 ni bil dolžan plačati 596.393,58 SIT, pač pa 71.646,35 SIT manj, kar znese 524.747,23 SIT oziroma 2.189,73 EUR. Iz tega sledi, da je uspeh tožeče stranke 88%, kar pomeni, da je upravičena do povračila 139,51 EUR izvršilnih stroškov ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti 2.285,29 EUR pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke zajemajo plačilo sodne takse za ugovor v višini 31,72 EUR, sestavo ugovora v višini 300 točk in poročilo stranki s tem v zvezi 20 točk. Nadalje se toženi stranki priznajo stroški za zastopanje na narokih za glavno obravnavo, za prvi narok 300 točk, za naslednje tri 450 točk in urnina skupno 700 točk, za izjavo o izvedenskem mnenju (vloga z dne 9. 4. 2010) 50 točk, 825 točk za štiri pripravljalne vloge ter 200 točk za ogled z izvedencem vključno s porabljenim časom. Skupno se toženi stranki prizna 2.845 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.305,85 EUR. Materialni stroški znašajo 26,12 EUR, 20% DDV znaša 266,39 EUR. Skupaj stroški postopka tožene stranke na prvi stopnji znašajo 1.630,08 EUR. Ker je tožena stranka v postopku uspela z 12%, ji je tožeča stranka skladno z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) dolžna povrniti ustrezen del stroškov, torej 195,61 EUR. Po pobotanju stroškov pravdnih strank se izkaže, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.089,68 EUR pravdnih stroškov.

(6) Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Njeni pritožbeni stroški za sestavo pritožbe, obvestilo stranki skupaj z materialnimi stroški znašajo 191,76 EUR, skupaj z 20% DDV pa 230,11 EUR. Upoštevaje sodno takso za pritožbo v višini 131,36 EUR znašajo pritožbeni stroški tožene stranke 361,47 EUR. S pritožbo je uspela z 12%, kar pomeni, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 43,38 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na tožbo, saj ne gre za stroške, potrebne za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

OZ člen 641, 643, 643/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1NDQ1