VSL Sklep II Cp 2384/2019

Jedro

V skladu z 8. členom Direktive 93/12/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (dogovora o vračilu kredita v CHF) omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (I., II. in IV. točka izreka) se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje: (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti Hipotekarne devizne pogodbe št. 0000-005 z dne 23. 2. 2007, notarskega zapisa Hipotekarne devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine opr. št. SV 215/07 z dne 6. 3. 2007, Hipotekarne devizne kreditne pogodbe št. 0000-001 z dne 23. 2. 2007, notarskega zapisa Hipotekarne devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine opr. št. SV 216/07 z dne 6. 3. 2007 in zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbrisa hipotek, ki so bile vknjižene na podlagi navedenih poslov pri nepremičninah z ID znaki 0000-8, 0000-25 in 0000-44, (II.) zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za razvezo Hipotekarne devizne pogodbe št. 0000-005 z dne 23. 2. 2007, notarskega zapisa Hipotekarne devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine opr. št. SV 215/07 z dne 6. 3. 2007 ter Hipotekarne devizne kreditne pogodbe št. 0000-001 z dne 23. 2. 2007, notarskega zapisa Hipotekarne devizne kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnine opr. št. SV 216/07 z dne 6. 3. 2007 ter zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bodo izbrisane vknjižbe hipotek na nepremičninah z ID znaki 0000-8, 0000-25 in 0000-44, vpisane na podlagi navedenih poslov, in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskih zapisov, (III.) ustavilo postopek glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, po katerem sta tožnika dolžna plačati toženki 70.547,51 EUR in (IV.) tožnikoma naložilo, naj toženki plačata pravdne stroške v višini 6.383,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih pravic in pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške tožnikov pa naj naloži v plačilo toženki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Napačno je stališče sodišča, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. V skladu z Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), v katerega ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13/EGS, je treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev tudi v primeru, če so sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Višjo raven varstva pravic potrošnikov dopušča 8. člen Direktive, kar izhaja tudi iz zadeve Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-484/08. V nadaljevanju pojasnjujeta vsebino splošnega preizkusa po prvem odstavku 3. člena Direktive. Navajata, da je pomanjkanje dobre vere povezano z znatnim neravnotežjem v pravicah in obveznostih, ki jih ustvarja pogodbeni pogoj. Merilo dobre vere je objektiviziran element, kar pomeni, da dokazovanje subjektivne slabovernosti ni potrebno. Presoja znatnega neravnotežja zahteva obravnavo, kako pogodbeni pogoj vpliva na pravice in obveznosti strank. Neravnotežje pravic in obveznosti v škodo potrošnika je znatno, če se dovolj resno posega v pravni položaj, ki ga potrošniku zagotavljajo veljavni nacionalni predpisi. Ta izhodišča v danem primeru niso bila upoštevana. Presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja sodišče sploh ni opravilo. Ključno je, da je tečaj CHF skozi daljše obdobje pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb znatno naraščal, kar so banke nedvomno dobro vedele. Če bi toženka seznanila tožnika s tem dejstvom, pa ju ni, obravnavanih kreditnih pogodb ne bi sklenila, saj tega ne bi storil noben razumen človek, ki najema dolgoročen stanovanjski potrošniški kredit, ker bi to očitno razgalilo možnost izjemne apreciacije CHF. Sodišče na navedene trditve ni odgovorilo, prav tako ni odgovorilo na trditve tožnikov: da ima CHF med svetovnimi valutami najmočnejše atribute valute varnega zatočišča, zaradi česar je bilo breme negativnega gibanja tečaja za tožnika pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja, da je breme tožnikov večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, da toženka ni bila izpostavljena tečajnemu tveganju, kar je bilo tožnikoma zamolčano, da je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodb vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti bolj ugoden kot kredit v domači valuti, zaradi česar je toženka lahko pričakovala, da bosta tožnika vzela kredit v tuji valuti, ter da je toženka na podlagi gibanja tečaja v preteklih desetletjih lahko predvidela, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist. Vse navedeno je bistveno tudi v skladu s stališčem SEU. Napovedovanje tečajnih sprememb, na kar se sklicuje sodišče, pa ni bistveno. Obširno navajata še druge njune bistvene trditve, na katere sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Nista zatrjevala, da bi banka morala napovedati prihodnje gibanje tečaja z določeno stopnjo natančnosti, ampak da so bila tveganja apreciacije CHF realna ali celo pričakovana ter kvantitativno neomejena, da je šlo za visoko tvegane kreditne pogodbe za potrošnike, ki so bile glede na vezanost na tečaj CHF igre na srečo, ki sta jo pravdni stranki igrali z različnimi možnostmi uspeha, pri čemer razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja dolgoročnih kreditov ni mogoče predvidevati, je pa možno na tej podlagi pričakovati znatne tečajne spremembe in verjetnost, da bo do tega dejansko prišlo. Sodišče ni upoštevalo, da v procesu pogajanj za potrošnika velja samo možnost vzemi ali pusti, pri čemer se je banka zagotovo zavedala šibkosti pozicije potrošnika. Potrošniki niso špekulirali, ko so se odločali za kredite v CHF, ampak so zasledovali predvsem interes za najetje kredita, ki ga bodo najlažje odplačevali. Tožnika sta kot bistveno zatrjevala, da lahko že sorazmerno majhna, minorna, pa tudi počasna (dolgotrajna) apreciacija CHF na letni ravni pripelje skozi dolgoročno obdobje odplačevanja kredita do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov sprejetega tveganja, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije tečaja glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obrestnega deleža skozi celotno obdobje odplačevanja, do česar se sodišče tudi ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo niti do predpostavke ničelnega tečajnega tveganja pri potrošnikih in njihove kognitivne pristranskosti, kar so banke s pridom izkoriščale. V tej zvezi se sklicujeta na prispevek mag. Šulerjeve iz uradne publikacije Banke Slovenije in na Priporočilo o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja (C 342/13 z 22. 11. 2011). S tem, ko je sodišče kot relevantno upoštevalo, da sta tožnika visoko izobražena in da sta že imela izkušnje z najemanjem kredita, je ignoriralo stališče SEU, da potrošnikov ni mogoče varovati glede na njihove individualne lastnosti. V zvezi z navedbo, da je CHF valuta varnega zavetja, sta se tožnika sklicevala na strokovni material Thomasa J. Jordana. Toženka je tožnikoma ne samo zamolčala znatna tveganja iz naslova mogočih sprememb valutnih tečajev, ampak jima je kredit z valutno klavzulo v CHF dejansko priporočila, ko jima je predstavila njegove ugodnosti. Sodišče ni ocenilo priloženega grafa tečajnega razmerja za obdobje od 1953 do 2015 niti ni upoštevalo letnih poročil UniCredit Banke Slovenije, d. d., iz katerih izhaja, da je tečaj CHF apreciral že v letu 2008 z 1,65 na 1,5, da je bil tečaj CHF v letu 2006 šibek ter da se dolgoročno tak položaj ne bo mogel obdržati. Ključna je konstantna apreciacija CHF, ki jo potrjuje okoliščina, da se je tečaj CHF v obdobju od leta 1977 do leta 2007 okrepil za več kot 150 %. Navajata, kako je ravnala avstrijska centralna banka skupaj z avstrijskim nadzornim organom za finančne trge. Predložila sta tudi dokaze, da so bili že pred letom 2006 prisotni ekonomski dejavniki zunanje vrednosti CHF, ki so kazali v smeri njegove krepitve, kot je to ugotovila Banka Slovenije v Poročilu iz junija 2005. To dejstvo dokazuje tudi strokovni material Thomasa J. Jordana. S temi dokazi se sodišče ni podrobno ukvarjalo na metodološko primeren način v smeri mogočih tečajnih sprememb. V nadaljevanju navajata bistvena izhodišča za sojenje. Ker ta niso bila upoštevana, je bila tožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic, prav tako pa gre za absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navajata, da je sodišče s tem, ko je izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU, po kateri je navedeno lahko samo eden od segmentov pogodbenih pogojev, ki lahko vplivajo na oceno ekonomskih posledic sklenjenih kreditnih pogodb. Tudi odločitvama VS RS II Ips 137/2018 in 195/2018 očitata odstop od ustaljene sodne prakse SEU. Z razlago dela odločbe Andriciuc¹, ki se sklicuje na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z 20. 9. 2011, je VS RS izvotlilo zavezujočo razlago SEU v ključnem segmentu njene vsebine in odstopilo od ustaljene sodne prakse SEU. SEU svoje razlage ni omejilo na pogodbe, ki bi bile sklenjene po datumu poročila. S tem je VS RS poseglo v pristojnost SEU. Uveljavljata kršitev ustavnih in konvencijskih pravic zaradi nepričakovanih sprememb valutnih razmerij med CHF in EUR v korist CHF ter nesorazmerne porazdelitve tveganj (kršitev ustavne pravice do lastnine, pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, pravne varnosti). Tožnikoma je bila kršena tudi pravica do dokazovanja s tem, ko je sodišče zavrnilo njun dokazni predlog za zaslišanje treh dodatnih prič, ki sta ga podala v peti in šesti pripravljalni vlogi. Pooblaščenec tožnikov je dodatne dokaze predložil, ko jih je pridobil, pri čemer je treba upoštevati, da je toženka razpolagala s podatki o kreditojemalcih, ki so pri njej najemali istovrstne kredite, te podatke pa je prikrivala. Tožnika sta bila zaradi pomanjkanja informacij v zvezi z enako izkušnjo drugih strank toženke pri najemanju kreditov, kot sta jo imela sama, v objektivno neenakem položaju kot toženka. Gre za dokazno stisko tožnikov. Izvedba teh dokazov tudi ne bi bistveno zavlekla postopka.

Glede podrednega zahtevka navajata, da je treba upoštevati, da je predvsem drastičen padec EUR v letu 2015 povzročil izjemen negativni učinek za tožnika, ki ga nista mogla pričakovati. Ko je do spremembe tečaja prišlo, je bilo za reševanje problema s konvertiranjem kredita, pa tudi za predčasno odplačilo kredita prepozno, kar pomeni, da tožnika nista imela nobenega vzvoda za izhod iz nastale situacije. Kakšen je bil vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbeno razmerje, sta tožnika navedla že v tožbi, upoštevanje spremembe dohodkov tožnikov v času krize pa je bilo docela zgrešeno izhodišče za sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožnikoma.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki sklenili kreditni pogodbi št. 0000-005 z dne 23. 2. 2007 in št. 0000-001 z dne 23. 3. 2007, katerih predmet sta bila kredita v tuji valuti (CHF) v znesku 266.630,00 CHF in 64.820,00 CHF, kar je po referenčnem tečaju ECB na dan sklenitve pogodb skupaj znašalo 203.818,72 EUR. V obeh kreditnih pogodbah je bilo določeno, da se glavnica vrača v 300-ih mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega 8. dne v mesecu, začenši s prvo anuiteto, ki zapade v plačilo najkasneje naslednji mesec po prenosu kredita v odplačevanje ter z zapadlostjo zadnje v vračilo najkasneje 8. 3. 2032. Določeno je bilo tudi obračunavanje obresti, ki so bile sestavljene iz seštevka 3 mesečnega LIBOR-ja za CHF in obrestne marže v višini 1,60 % letno. Za zavarovanje obveznosti po kreditnih pogodbah je bila ustanovljena hipoteka na nepremičninah tožnikov.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in notarskih zapisov, ker je presodilo: da je toženka (banka) v celoti izpolnila pojasnilno dolžnost, zaradi česar je pogoj vračila kredita v CHF in o tem, da banka ne prevzema valutnega tveganja, ki nastopi zaradi nihanja tečaja, o devizni protivrednosti preračuna iz valute vira sredstev po prodajnem podjetniškem tečaju toženke na dan plačila, jasen in razumljiv, ter da tožnika nista dokazala nepoštenosti navedenega pogoja, saj nista izkazala, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v njuno škodo povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih; da ne gre za oderuški pogodbi in da imata kreditni pogodbi dopustno podlago. Podredni tožbeni zahtevek za razvezo kreditnih pogodb in notarskih zapisov zaradi spremenjenih okoliščin je zavrnilo, ker je presodilo, da niso podane predpostavke po 112. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

7. Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, da je v skladu z ZVPot v zvezi z Direktivo 93/12/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva) presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar je dogovor o vračilu kredita v CHF, mogoča le, če ni zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti oziroma če banka (toženka) ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. ZVPot v 22. členu določa, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V primeru nejasnosti ni predvidena sankcija ničnosti, temveč se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki so do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Za nepoštene se štejejo tisti pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ki povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali ki nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (24. člen ZVPot). Povzete določbe pomenijo implementacijo Direktive. Direktiva določa, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev mogoča le pri pogodbenih pogojih, o katerih se stranki nista dogovorili posamično. Glavni predmet pogodbe je iz presoje nepoštenosti izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive). Na citirani člen Direktive, ki, kot pravilno navajata tožnika, ni bil prenesen v ZVPot, saj v njem ni določbe, ki bi izključevala presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe, če je ta jasen in razumljiv, se je sodišče prve stopnje oprlo z utemeljitvijo, da je treba ZVPot ob dejstvu, da predstavlja implementacijo Direktive v naš pravni red, razlagati tudi z upoštevanjem določb Direktive. Takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. V skladu z 8. členom Direktive lahko države članice na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. Višjo stopnjo varstva potrošnikov kot Direktiva na podlagi 8. člena Direktive zagotavlja tudi ZVPot, ki zaradi tega, ker vanj ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe omogoča tudi, če je ta jasen in razumljiv. Stališče, da je takšna nacionalna ureditev dopustna, je zavzelo tudi SEU v zadevi SEU C-484/08 (sodba z dne 3. 6. 2010), Caja de Ahorros y Monte de Pledar de Madrid. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da tudi v španski pravni red ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive, kar pa po oceni SEU ne nasprotuje Direktivi oziroma njenim ciljem glede varstva potrošnikov, saj je s tem zagotovljena višja stopnja varstva potrošnikov na podlagi 8. člena Direktive. Po mnenju SEU določba drugega odstavka 4. člena Direktive ni prisilna in zavezujoča, ki jo morajo države članice nujno prenesti kot tako. SEU je tudi pojasnilo, da členi 2 ES, 3(1)(g) ES in 4(1) ES ne nasprotujejo razlagi členov 4(2) in 8 Direktive 93/13, v skladu s katero lahko države članice sprejmejo nacionalne predpise, ki dopuščajo sodni nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe oziroma ustreznost med ceno oziroma plačilom na eni strani in izmenjanimi storitvami oziroma blagom na drugi strani, tudi če so ti pogoji sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku.² Vrhovno sodišče RS je sicer v zadevi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, pa tudi v nadaljnjih zadevah, v katerih je presojalo ničnost kreditnih pogodb v tuji valuti, zavzelo enako stališče kot sodišče prve stopnje, vendar pa je s tem preseglo jezikovni okvir besedila relevantnih, zgoraj citiranih določb ZVPot, iz katerih ne izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v primeru glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno, razlaga ZVPot, ki jo je ponudilo, pa ob upoštevanju 8. člena Direktive tudi ni v skladu z načelom lojalne razlage, kar izhaja tudi iz omenjene sodbe SEU.

8. Sodišče prve stopnje se je torej neutemeljeno (najprej) ukvarjalo z vprašanjem, ali je sporno pogodbeno določilo jasno oziroma ali je toženka opravila svojo pojasnilno dolžnost, saj je treba v skladu z ZVPot presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja o valuti vračila opraviti tudi, če je ta jasen. Sodišče prve stopnje je navedeno presojo opravilo, kljub temu, da je zaključilo, da toženka ni kršila pojasnilne dolžnosti. V 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je zaključilo, da tožnika nista dokazala nepoštenosti pogoja o vračilu kredita v CHF, saj nista izkazala, da bi ta v nasprotju z zahtevo dobre vere v njuno škodo povzročil znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, kar je utemeljijo z ugotovitvami: da toženka ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so občutno vplivali na dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti³, ter da si toženka v pogodbenem razmerju ni ustvarila nesorazmernih dobičkov⁴. Navedeni zaključek prvostopenjska sodišča tožnika s pritožbo utemeljeno grajata. Sodišču prve stopnje utemeljeno očitata, da presoje nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ni opravilo celovito, ob upoštevanju vseh bistvenih trditev in dokazov tožnikov.

9. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, je nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank (prvi odstavek 3. člena Direktive). Po stališču SEU je določbo prvega odstavka 3. člena Direktive treba razlagati tako, da je treba presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja opraviti glede na trenutek, ko je bila zadevna pogodba sklenjena, pri čemer je treba upoštevati vse okoliščine, ki bi jih prodajalec ali ponudnik lahko poznal v navedenem trenutku in ki bi lahko vplivale na poznejše izvajanje navedene pogodbe. Sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve v glavni stvari ter zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj prodajalca ali ponudnika, v obravnavanem primeru banke, glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti preveriti obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu navedene določbe.⁵ Pri presoji o obstoju znatnega neravnotežja v škodo potrošnika je relevantna primerjava potrošnikovega položaja po pogodbi s položajem, ki bi ga imel na podlagi veljavnega nacionalnega prava, upoštevati pa je treba tudi sredstva, ki jih ima po nacionalnem pravu za dosego prenehanja uporabe nedovoljenih pogojev.⁶ Znatno neravnotežje se lahko kaže v znatnem ekonomskem učinku sporne pogodbene določbe, lahko pa izvira tudi iz dovolj resnega posega v potrošnikov pravni položaj, kakršnega bi - v odsotnosti sporne pogodbene določbe - imel po veljavnih predpisih (bodisi ker gre za omejitev pravic, oviranje pri izvrševanju teh pravic ali za naložitev dodatnih obveznosti).⁷ Pri presoji se upošteva celota pogodbenih pogojev.⁸ V nasprotju z zahtevo dobre vere je znatno neravnotežje tedaj, ko bi banka lahko razumno pričakovala, da potrošnik v okviru individualnih pogajanj spornega pogodbenega pogoja ne bi sprejel.⁹

10. Tožnika sta nepoštenost spornega pogodbenega pogoja utemeljevala s številnimi trditvami, katerih bistvo je, kot pravilno navajata v pritožbi, da so bila tveganja apreciacije CHF realna ali celo pričakovana ter kvantitativno neomejena, da je šlo za visoko tvegane kreditne pogodbe za potrošnike, ne pa za banke, pri čemer razmerij valutnega para EUR/CHF iz historičnih podatkov za izredno dolga obdobja dolgoročnih kreditov ni mogoče predvidevati, je pa možno na tej podlagi pričakovati znatne tečajne spremembe in verjetnost, da bo do tega dejansko prišlo v škodo potrošnikov. Navedeno sta utemeljevala (med drugim) z okoliščinami, da je CHF močna valuta, da je skozi daljše obdobje pred sklenitvijo obravnavanih kreditnih pogodb (od leta 1971 najprej proti košarici evropskih valut, nato pa proti EUR) znatno in konstantno naraščal (list. št. 56 spisa), da ima CHF vlogo varnega zatočišča, zaradi česar v času mednarodnih političnih in gospodarskih kriz apreciira (list. št. 76-77 spisa), pri čemer sta tudi navedla, zaradi katerih kriz in v kakšnem odstotku je CHF apreciral (list. št. 90 spisa). Za vse navedene okoliščine glede narave valute CHF in s tem povezane visoke tveganosti kreditov v CHF je toženka po trditvah tožnikov vedela oziroma bi kot strokovnjak morala vedeti, tožnika pa za prevzeta tveganja nista vedela. V dokaz navedenih trditev sta tožnika (med drugim) predložila zgodovinski graf za CHF/EUR od leta 1953 do 2015 (priloga A60), prispevek Tanje Šuler v Poročilu Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz maja 2007 (priloga A65), strokovni material avtorja Thomasa J. Jordana (priloga A66) ter zapis Aleksandra Turze z dne 29. 8. 2002 (priloga A68). Do navedenih trditev in dokazov tožnikov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je, kot je bilo že pojasnjeno, navedlo zgolj, da toženka ni mogla predvideti ukrepov, ki so predstavljali razlog za apreciacijo CHF po sklenitvi obravnavanih kreditnih pogodb¹⁰, ter da si toženka ni ustvarila nesorazmernih dobičkov, kar pa glede na zgoraj predstavljena izhodišča, ki jih je postavilo SEU, niso edine relevantne okoliščine za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje se, kot pravilno opozarjata tožnika, prav tako ni opredelilo do trditev tožnikov, da lahko že sorazmerno majhna, pa tudi počasna (dolgotrajna) apreciacija CHF napram EUR pripelje skozi dolgoročno obdobje odplačevanja kredita do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov, ki so v nesorazmerju s samo višino apreciacije tečaja glede na strukturo obrokov z vidika deleža razdolžnine in obresti skozi celotno obdobje odplačevanja. Nadalje ni obravnavalo trditev tožnikov, da je breme tožnikov večje, če pride do negativne spremembe tečaja že v zgodnji fazi izvajanja kreditne pogodbe, in s tem povezanih trditev, da je bil v času sklepanja kreditnih pogodb CHF v razmerju do EUR šibek in da se je pričakovala njegova apreciacija, do katere je nato tudi prišlo že v letu 2008 (v dokaz teh trditev sta tožnika predložila Letni poročili UniCredit Banke Slovenija za leti 2006 in 2008 - priloga A74 in A75). S tem, ko je sodišče prve stopnje prezrlo navedene bistvene trditve in dokaze tožnikov, jima je kršilo pravico do izjavljanja, zaradi česar je podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Zaradi navedene procesne kršitve je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nosilnih trditev ter dokazov, ki sta jih tožnika predložila za njihovo dokazovanje, pritožbeno sodišče ugotovljene procesne kršitve ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP). Razveljavitev sodbe je narekovalo tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi moralo pritožbeno sodišče zaradi načela neposrednosti ponoviti obširen dokazni postopek. Upoštevaje tudi, da se je zadeva obravnavala kontinuirano, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo na pritožbeni obravnavi, ampak jo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

12. V ponovljenem sojenju sodišču prve stopnje ne bo treba ugotavljati, ali je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, bo pa moralo ob upoštevanju zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč, opraviti presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vračilu kredita v CHF, če bo ocenilo, da ni bil posamično dogovorjen (primerjaj prvi odstavek 3. člena Direktive)¹¹. Pri tem se bo moralo opredeliti do vseh bistvenih trditev in dokazov, s katerimi sta tožnika utemeljevala in dokazovala nepoštenost obravnavanega pogodbenega pogoja. Upoštevati bo moralo zgolj tiste trditve in dokaze, ki sta jih tožnika ponudila pravočasno¹². Če bo ponovno presodilo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen, bo moralo ponovno odločiti tudi o podrednem tožbenem zahtevku.

13. Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe (360. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Sodba SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017.
² Dne 27. 9. 2019 so bile v Uradnem listu Evropske unije objavljene Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (2019/C 323/04), iz katerih prav tako izhaja, da lahko države članice na podlagi 8. člena Direktive zagotovijo višjo stopnjo potrošnikov, kot jo zagotavlja Direktiva, ter da prenos določbe drugega odstavka 4. člena Direktive v nacionalno ureditev ni obvezen (glej oddelek 2.1). V Prilogi II Smernic, ki vsebuje pregled obvestil na podlagi 8.a člena Direktive, v skladu s katerim morajo države članice v primeru sprejetja določbe v skladu z 8. členom Direktive obvestiti Komisijo, pa je navedeno, da je Slovenija Komisiji sporočila, da nacionalno pravo (torej ZVPot) razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku.
³ Pri presoji, ali je toženka opravila svojo posojilno dolžnost, je navedeno, da tožnika nista dokazala, da bi toženka lahko predvidela gospodarsko krizo ter odločitev/ukrep Švicarske centrale banke, da preneha vzdrževati valutno razmerje CHF-EUR.
⁴ Navedeno ugotovitev, ki ni obrazložena oziroma ni razvidno, na čem temelji, je sodišče prve stopnje podalo v okviru presoje oderuškosti pogodb.
⁵ Glej sodbo SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017, točka 58 obrazložitve.
⁶ Glej sodbi SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013, točka 68 obrazložitve, in C-421/14 z dne 26.1. 2017, točka 67 obrazložitve.
⁷ Glej sodbo C-226/12 z dne 16. 1. 2014, točka 23 obrazložitve.
⁸ Glej sodbo C-621/17 z dne 3. 10. 2019, točka 55 obrazložitve.
⁹ Glej sodbo C-415/11, točka 69 obrazložitve.
¹⁰ Pri presoji, ali je toženka kršila pojasnilno dolžnost, je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožnika nista dokazala, da je toženka ob sklenitvi pogodbe vedela ali bi lahko vedela, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, vendar pa ta zaključek temelji zgolj na izpovedbi priče P., ostalih dokazov pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo.
¹¹ Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da sporni pogodbeni pogoj ni bil posamično dogovorjen (toženka je trdila nasprotno, na kar opozarja v odgovoru na pritožbo), glede na to, da je opravilo presojo njegove nepoštenosti na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive, ki izključuje presojo nepoštenosti posamično dogovorjenih pogojev, vendar pa tega ni obrazložilo.
¹² Tožnika se v pritožbi sklicujeta tudi na sporočilo za medije Avstrijskega nadzornega organa za finančne trge in Avstrijske narodne banke, v katerem sta slednja predstavila informacijsko zloženko o tveganjih pri kredih v tujih valutah (priloga A79). Ker sta tožnika navedeni dokaz ponudila po prvem naroku za glavno obravnavo, upravičenih razlogov za to pa nista navedla, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot prepoznega (286. člen ZPP). Pravočasno pa je bila predložena zloženka o tveganjih pri kreditnih pogodbah, ki sta jo izdala omenjena avstrijska organa (priloga A58).

Datum zadnje spremembe:

13.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 436/2019
• VSRS Sklep II DoR 439/2021
• VSM Sklep I Cp 505/2020