VSK sklep I Cp 778/2006

Jedro

Zgolj nalog za plačilo dela odškodnine, še ne dokazuje dejstva, da je tožeča stranka tega dne tudi dejansko prejela denarni znesek odškodnine na svoj račun. Škoda pomeni zmanjšanje premoženja, premoženje določenega subjekta (aktiva) pa zmanjšujejo tudi dolgovi oz. obveznosti (pasiva).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v zavrnilnem delu (točka II izreka) ter v odločbi o stroških postopka (točka III izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 30.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2001 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in stroškovni odločitvi se pritožuje tožeča stranka. Trdi, da je sodišče prve stopnje pretežni del tožbenega zahtevka zavrnilo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, odločitev pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava, pri odločanju pa je po trditvah pritožnika sodišče zagrešilo tudi bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Pritožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje po kateri naj bi tožeči stranki nastajala škoda zgolj do 7.8.2001. Ta ugotovitev ni točna, saj do takrat tožena stranka ni tožeči stranki še ničesar izplačala. Zgolj nalog za plačilo dela odškodnine, ki ga je izstavila sama tožena stranka še ne dokazuje dejstva, da je tožeča stranka (ali kdo drug) tega dne tudi dejansko prejel denarni znesek odškodnine na svoj račun. Tožeča stranka je prejela šele prvi predujem odškodnine (v smislu določila 919 ZOR) v mesecu novembru 2001. Kljub dejstvu, da je tožena stranka že pred tem izplačala določen del odškodnine za nastalo škodo in kljub temu, da je le ta predstavljal večji del odškodnine od vse nastale škode, je tožeči stranki nastajala škoda iz naslova nemožnosti uporabe vozila, vse do tedaj, ko ji je tožena stranka izplača nesporni del odškodnine. Prav iz tega razloga je tožeča stranka upravičena terjati nadomestilo za nadomestno vozilo za ves čas, ko ji je bila onemogočena uporaba vozila, ki je bilo poškodovano v obravnavani prometni nesreči. Tožena stranka bi se svoje obveznosti iz tega naslova lahko rešila oz. bi jo lahko v večjem delu zmanjšala, če bi ravnala tako in v takšnih rokih, kot ji je v danih okoliščinah nalagal 919. člen ZOR. Pritožnik nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje po katerih naj bi kljub sklenjeni pisni pogodbi med njim in M. F., neobstajala obveznost do plačila stroškov za najeto nadomestno vozilo v takšni višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi in za takšen čas, kot je bil tožnik dejansko prisiljen uporabljati nadomestno vozilo. Iz izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da bi pri F. M. obstajal darilni namen glede stroškov najema nadomestnega vozila, prav tako ni mogoče sklepati, da je sklenjena pisna pogodba brez vsake veljave, torej le mrtva črka na papirju, ki strank ne obvezuje. Kaj sodišču predstavlja formulacija po kateri naj bi stranki najemne pogodbe ne posvečali pretirane pozornosti plačilu najemnine za najeto vozilo, tožeči stranki ni jasno. Gotovo pa to ne pomeni, da tožnik M. F. iz tega naslova ne dolguje ničesar, kot tudi ne pomeni, da M. F. iz tega naslova od tožnika ničesar ne pričakuje. S tem, ko sta stranki prepustili odločitev o odškodnini iz tega naslova sodišču in zato je tožnik tudi sprožil sodni postopek, pomeni le to, da se tožnik zaveda, da je najemodajalki dolžan plačati odškodnino za stroške najetega vozila in na drugi strani, da je najemodajalka pristala na to, da bo s plačilom čakala na zaključek pravdnega postopka. Nesporno je dejstvo, da je tožniku prepustila v uporabo svoje osebno vozilo. Prav zato ni bilo nikakršne potrebe, da bi najemodajalka in tožnik plačilo stroškov najemnine posvečali kakšno posebno pozornost kljub dejstvu, da bi M. F. lahko odškodnino od tožeče stranke tudi iztožila. Glede na vsebino pisne pogodbe o najemu vozila tožeča stranka meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je v danem primeru škoda lahko zgolj tolikšna, kolikor je tožnik dejansko plačal za uporabo nadomestnega vozila in ne tolikšna, kolikor znaša njegova obveznost iz tega naslova po sklenjeni pogodbi. V tem delu je sodišče izvedlo napačno oceno izvedenih dokazov, kar je privedlo do napačne uporabe materialnega prava. Tožnik nadalje trdi, da je sodišče kršilo postopkovna določila v sodbi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Po njegovih trditvah je sodba v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče ni natančno izjasnilo o višini stroškov vsaka od pravdnih strank. Zgolj navedba, da gre pri strankah za približno enak uspeh v pravdi in pri višini priglašenih stroškov za približno enako višino le teh, ne zadošča za odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik v obravnavani pravdni zadevi vtožuje povračilo škode, ki jo je utrpel v posledici prometne nesreče, ko je od dneva nastanka nezgode pa do trenutka, ko je tožena stranka izplačala odškodnino, uporabljal nadomestno vozilo. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožniku po nezgodi, v kateri je bilo poškodovano vozilo, ki ga je upravljal kot leasingojemalec, M. F. posodila avto znamke Zastava Jugo. Tudi, da gre za obdobje od 10.3.2001 dalje med pravdnima strankama ni sporno, za pritožnika pa je sporen datum 7.8.2001, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tedaj tožniku izplačala odškodnino ter mu prepustila razbitine vozila. Res je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dne 7.8.2001 dala nalog za izplačilo odškodnine, vendar ima pritožnik prav, da zgolj nalog za plačilo dela odškodnine, še ne dokazuje dejstva, da je tožeča stranka tega dne tudi dejansko prejela denarni znesek odškodnine na svoj račun. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je tožena stranka njegov odškodninski zahtevek reševala vse do 11.9.2001, ko mu je izplačala odškodnino za škodo na vozilu (v pritožbi sicer navaja, da je prvi predujem odškodnine prejel v mesecu novembru 2001), zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kdaj je dejansko tožena stranka izplačala tožniku odškodnino. Sicer pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženka ne more biti odgovorna za škodo, ki bi tožniku z najemom nadomestnega vozila nastajala po datumu izplačila odškodnine in izročitvijo razbitih njegovega vozila. Sodišče prve stopnje ima nadalje prav, da je škoda v obravnavanem škodnem primeru tolikšna, kolikor je bilo zaradi škodnega dogodka oškodovano oškodovančevo premoženje, vendar iz tega izpelje napačen zaključek, da je škoda le tolikšna, kolikor je tožnik za uporabo avtomobila dejansko (že) plačal in ne višina njegove obveznosti, kot iz izhaja iz najemne pogodbe sklenjene z M. F.. Škoda pomeni zmanjšanje premoženja, premoženje določenega subjekta (aktiva) pa zmanjšujejo tudi dolgovi oz. obveznosti (pasiva). Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da sta tožnik in M. F. sklenila najemno pogodbo za najem avtomobila in je bila v pogodbi dogovorjena najemnina v višini 3.500,00 SIT na dan, vendar se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo, na kar pravilno opozarja pritožnik, ali je pri M. F. obstajal darilni namen glede najemnine nad skupnim zneskom 50.000,00 SIT kolikor je M. F. za najem izročila tožnikova žena. Do tega pa se ni opredelilo zato, ker je izhajalo iz zmotnega izhodišča, da je tožniku nastala škoda le v tolikšni višini, kot je bilo iz naslova najemnine dejansko M. F. plačano.

Tako se pokaže, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, zato dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti postopek v zgoraj nakazani smeri, to je, ugotoviti, kdaj je tožena stranka izplačala tožniku odškodnino, izračunano po sistemu totalke, to je, ali je bilo res na dan 7.8.2001 kot se glasi nalog za izplačilo škode, ponovno bo tudi moralo presoditi najemno pogodbo, ki sta jo sklenila tožnik in M. F. ter ugotoviti, kolikšna je (če je) obveznost tožnika na tej podlagi, saj je od tega odvisno ali je tožniku sploh nastala škoda. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 752/2006
• VSK sklep I Cp 169/2004
• VSL sodba in sklep II Cp 167/2000