Sodba VIII Ips 48/2003

Jedro

Stavka je v istem časovnem obdobju lahko samo zakonita, če poteka v skladu z veljavnim zakonom, ali pa nezakonita, če se z njo kršijo veljavni predpisi. Zato ni možno, da bi se ugotovilo, da je del stavke zakonit (na primer stavka na določenih delovnih mestih), deloma pa nezakonit (na primer zapora izvoza in uvoza), saj nezakonitost, ki ima (običajno) širše posledice, povzroči, da je ravnanje v celoti nezakonito. Stavke tudi ni mogoče brez medsebojnega sporazuma enostransko prekinjati. Enostransko je možno samo (pre)nehanje stavke tako, da mora pri nadaljevanju (ponovnem organiziranju) stavke tisti, ki stavko organizira, sprejeti vse ustrezne sklepe za nadaljevanje in nadaljevanje tudi pravočasno napovedati.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba 1. nasprotnega udeleženca zavrne in se glede njega sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo predlogu predlagateljev in ugotovilo, da stavka, ki so jo organizirali in izvedli udeleženci pri drugem in tretjem predlagatelju v času od 12.2.2001 do 13.3.2001 oziroma 12.2.2001 do 2.3.2001, ni bila zakonita.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi nasprotnih udeležencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bila stavka prvega nasprotnega udeleženca delno nezakonita dne 12.2.2001 in od 19.2. do 13.3.2001 oziroma 12.2.2001 in od 19.2.2001 do 2.3.2001 glede preprečitve uvoza in izvoza materiala in zavrnilo predlog predlagateljev zoper 2. in 3. udeleženko.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajalo je, da je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 1. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena in 6. člen zakona o stavki. Zavzema se namreč za stališče, da je stavka lahko samo zakonita ali nezakonita, da delne zakonitosti ni mogoče ugotavljati in da enostranska zamrznitev stavke ni možna. Meni, da se stavka sicer lahko prekine, vendar le v soglasju obeh strani. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo nasprotnih udeležencev zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 391. člena v zvezi s 375. členom zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena predlagateljem in udeležencem, ki na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno in dvostransko pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo (prvi odstavek 391. člena ZPP).

Po določbi drugega odstavka 387. člena ZPP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč.

Iz drugega odstavka 5. člena zakona o stavki (ZStk - Uradni list SFRJ, št. 23/91, odlok o soglasju k zakonu o stavki - Uradni list RS, št. 22/91) izhaja, da stavkovni odbor in delavci, ki sodelujejo v stavki, ne smejo delavcem, ki ne sodelujejo v njej, preprečevati, da bi delali. Iz dejanskih zaključkov nižjih sodišč izhaja, da v stavkovnih pravilih ni bila predvidena zapora izvoza in uvoza materiala v organizacije, kjer se je sicer odvijala stavka. Kljub temu, da niso stavkali vsi delavci pri predlagateljih, saj se je po ugotovitvah sodišča pri enem od 146 zaposlenih delavcev stavke udeležilo 27 delavcev pri drugem pa od 199 delavcev 140, se je zaradi zapore izvoza in uvoza stavka praktično razširila na celotno poslovanje obeh družb, v kateri je bila vsaka dejavnost onemogočena. Zaradi tega je sodišče tudi zaključilo, da gre za kršitev določb drugega odstavka 5. člena ZStk, oziroma nezakonitost stavke.

Nezakonitost stavke pa lahko pomeni samo, da stavka v celoti ni bila zakonita.

Stavka je v istem časovnem obdobju lahko samo ali zakonita, če poteka v skladu z veljavnim zakonom, ali pa nezakonita, če se z njo kršijo veljavni predpisi. Stavka, ki je predvidena kot organizirana oblika boja za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic delavcev, je, če poteka v skladu z veljavnimi predpisi, ustavna in zakonska pravica (pravica do stavke je ustavna pravica - 77. člen Ustave Republike Slovenije in v skladu z določbo 1d. točke 8. člena mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah - Uradni list SFRJ, št. 7/71, Akt o notifikaciji nasledstva, Mednarodne pogodbe, Uradni list RS, št. 9/92), ki jo imajo delavci v skladu z zakonom. Gre za pomembno pravico delavcev, ki je lahko omejena samo z zakonom (enako Evropska socialna listina, 4. odstavek 6. člena v zvezi z G členom - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99), ki pa je lahko nevarno sredstvo socialnega boja, da bi lahko potekala po kakršni koli anarhiji. Nepravilno in nezakonito vodena stavka lahko ogroža varnost in zdravje ljudi (tak položaj je bil ugotovljen tudi v spornem primeru) in je z njo lahko povzročena tudi nenameravana škoda. Tako ogrožanje varnosti kot povzročanje škode, ki ni v korist niti stavkajočim, mora biti v vsakem primeru skrbno preprečevano, tudi s strani delavcev, ki sicer sodelujejo v stavki (prvi odstavek 5. člena ZStk), zato mora biti celoten potek stavke jasno določen in pregleden. Zato ni možno, da bi se ugotovilo, da je del stavke zakonit (na primer stavka na določenih delovnih mestih), deloma pa nezakonit (na primer zapora izvoza in uvoza), saj nezakonitost, ki ima (običajno) širše posledice, povzroči, da je ravnanje v celoti nezakonito.

V 6. členu ZStk je določba, da stavka neha s sporazumom subjektov, ki so sprejeli sklep o stavki, in organov, ki jim je bil ta sklep poslan, ali s sklepom sindikata oziroma delavcev, ki so sprejeli sklep o začetku stavke. Zakon ne govori o prekinitvi stavke oziroma o njeni zamrznitvi. Določila v zvezi s stavko je treba, glede na dokaj skop predpis, tolmačiti tako, da so ta v skladu z nameni stavke in tistimi členi zakona, ki postopke v zvezi s stavko predpisujejo. Tako je v 4. členu zahteva, da morajo predstavniki sindikata in predstavniki organov, ki jim je napovedana stavka ves čas poskušati spor rešiti sporazumno. Zato bi bilo pravilno, čeprav zakon tega ne predpisuje izrecno, da je dovoljeno zaradi pogajanj sporazumno stavko tudi prekiniti (zamrzniti). Sporazum pomeni, da obe strani soglašata s tem, da se med prekinitvijo stavke delo opravlja pod normalnimi pogoji, zato morata ves čas biti v neposrednem stiku in dogovoru, ker drugače ni mogoče organizirati tekočega in predvsem za vse zaposlene varnega dela. Zato stavke tudi ni mogoče brez medsebojnega sporazuma enostransko prekinjati. Enostransko je možno samo (pre)nehanje stavke tako, da mora pri nadaljevanju (ponovnem organiziranju) stavke tisti, ki stavko organizira, sprejeti vse ustrezne sklepe za nadaljevanje in nadaljevanje tudi pravočasno napovedati. Zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi enostranska prekinitev stavke, na način, kot je bila izvedena, zaradi razloga uveljavljenega v zahtevi za varstvo zakonitosti, ni bila v skladu z veljavnimi predpisi, kar pomeni, da je stavka trajala tudi v času enostranske zamrznitve stavke in da je bila zaradi obrazloženih razlogov tudi v tem času nezakonita.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo v skladu z določbo drugega odstavka 391. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 380.člena ZPP in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo prve udeleženke zavrnilo in glede nje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 248/2002
• Sklep VIII Ips 168/99