<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sklep I Cpg 90/2011
ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CPG.90.2011

Evidenčna številka:VSL0069826
Datum odločbe:11.03.2011
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:regulacijska začasna odredba - začasna odredba enaka tožbenemu zahtevku - težko nadomestljiva škoda - hujše neugodne posledice - pridobitev posesti nad spornim delom nepremičnine

Jedro

Z začasno odredbo, s katero bi tožeča stranka še pred pravnomočno odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na izročitev nepremičnine pridobila posest nad to nepremičnino, bi toženo stranko izpostavila nevarnosti, da v primeru kasnejše zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Tožeča stranka je namreč zahtevo za pridobitev posesti nad spornim delom nepremičnine utemeljevala tudi z možnostjo celovite sanacije objekta v smislu rekonstrukcije in rušenja objekta. Če bi tožeča stranka po pridobitvi posesti nad spornim delom nepremičnine na ta način uveljavljala zatrjevana lastninska upravičenja, bi bila toženi stranki lahko ogrožena možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, v kolikor bi v pravdi uspela dokazati svojo lastninsko upravičenje na spornem delu objekta. Zgolj s strani tožeče stranke zatrjevana sposobnost poplačila morebitne škode toženi stranki zato ne odtehta neugodnih posledic na strani tožene stranke, ki bi ji nastale zaradi izgube možnosti uveljavljanja lastniškega položaja na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato zmotno sklepalo, da zgolj zaradi tega, ker tožena stranka sporno garsonjero prepušča v brezplačno uporabo svoji direktorici in njenemu sinu, z izpolnitvijo začasne odredbe toženi stranki ne bi nastale neugodne posledice. Kot neugodnih posledic ni mogoče obravnavati zgolj morebitnega prikrajšanja iz naslova izgube prihodkov iz izvajanja posesti nad nepremičnino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru tožene stranke in se sklep o izdaji začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 2896/2010 z dne 26. 07. 2010 razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 445,36 EUR stroškov postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 26. 07. 2010, s katerim je toženi stranki naložilo v roku 8-ih dni izprazniti in izročiti tožeči stranki prazno oseb in stvari stanovanjsko enoto, garsonjero v izmeri cca 30 m2, locirano v pritličju prizidka ..., stoječi na parc. št. 1017/5 k.o. S. Š.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjski sklep vložila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep ter sklep o začasni odredbi spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Z izdano začasno odredbo je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožeče stranke in toženi stranki še pred odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev stvari (reivindikacijska tožba po 1. odstavku 92. člena Stvarnopravnega zakonika) naložilo izročitev tožeči stranki v posest nepremičnino, na katero se nanaša tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je s tem ugodilo začasni odredbi, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku. Gre torej za regulacijsko začasno odredbo, za kakršne je meje dopustnosti opredelilo Ustavno sodišče v okviru utemeljitve odločbe Up 275/97 z dne 16. 07. 1998. Že samo Ustavno sodišče je opozorilo na potreben restriktiven pristop pri dopuščanju ureditvenih začasnih odredb, saj so dopustne le v primeru, ko je takšna odredba nujna za zagotovitev učinkovitosti pravice do sodnega varstva, ne sme pa postati sredstvo, ki bi nadomestilo redno sodno varstvo v pravdnem postopku. Z vidika tehtanja položaja obeh strank v postopku pa je potrebno upoštevati tudi položaj nasprotne stranke, saj tovrstna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku, pri čemer pa na strani tožene stranke ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.

Tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na s stopnjo verjetnosti izkazane terjatve tožeče stranke, na katero je prvostopenjsko sodišče sklepalo na podlagi zemljiškoknjižnega stanja, ki izkazuje lastninsko pravico tožeče stranke na sporni nepremičnini.

Utemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki se tičejo neskladja med trditvami tožene stranke in dejansko lego spornega dela nepremičnine, na katero se nanaša začasna odredba. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovilo, da je očitno napačna lega spornega dela nepremičnine, kot jo je tožena stranka barvno označila na načrtu parcele (B8), saj naj bi se po stališču sodišča tako označeni del nahajal na parceli št. 1017/2 k.o. S. Š. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenim navedbam, da za takšno sklepanje ni podlage niti v predloženih dokazih s strani pravdnih strank, niti v trditvenih navedbah obeh pravdnih strank. Tožeča stranka se je glede lege spornega dele nepremičnine v tožbi sklicevala na lastništvo stavbe V. 17c na nepremičnini parc. št. 1017/5 k.o. S. Š. ter na prizidek k navedeni stavbi na isti zemljiški parceli, ki je v tem delu povezana s stavbo V. 17a na sosednji parceli 1017/1. Tožeča stranka v nadaljevanju ni zanikala, da bi sporni del nepremičnine, za katero tožena stranka tožeči stranki prereka njeno lastninsko pravico, ne bil skladen z barvno oznako na predloženem načrtu parcele (B8) s strani tožene stranke. Prav tako ni zatrjevala, da naj bi ta del zemljišča pripadal parc. št. 1017/2 k.o. S. Š., kot je sklepalo prvostopenjsko sodišče. Glede lege spornega dela nepremičnine se je tožeča stranka med drugim sklicevala tudi na podatke spletnega katastra G. Ti podatki so splošno dostopni, iz njih pa je nedvoumno razvidno, da barvno označeni del zemljišča na načrtu parcele B8 pripada parc. št. 1017/5 in ne 1017/2, kot je zmotno sklepalo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka se je, kot rečeno, glede lokacije sporne garsonjere sklicevala na pritličje prizidka stavbe na parc. št. 1017/5, ki je povezan s stavbo V. 17a na sosednji parceli 1017/1. Ker je iz predloženega načrta parcele in javno dostopnih podatkov G. razvidno, da se parc. št. 1017/1 in 1017/5 stikata zgolj na delu, ki ga je tožena stranka barvno označila na B8, očitno ne more biti dvoma, da se sporna garsonjera nahaja na tem delu parc. št. 1017/5. Tožeča stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 21. 09. 2010 zgolj nasprotovala opisni opredelitvi lege tega dela nepremičnine pri branju načrta parcele (2. odstavek na 2. strani pripravljalne vloge), ne pa sami označbi na predloženem načrtu. Tožena stranka se je v ugovoru zoper izdano začasno odredbo sklicevala na lego garsonjere na jugozahodu objekta (1.odst. 4.točke ugovora), medtem ko je tožeča stranka tako barvno označeno lego spornega dela nepremičnine brala kot severozahodni del objekta V. 17c L. V vsakem primeru se sporni del nepremičnine nahaja na zahodni strani celotnega objekta. Že iz tega razloga je predlagana in izdana začasna odredba, ki se sklicuje na lego prizidka na severovzhodni strani objekta neskladna s samimi trditvami tožeče stranke, kot tudi s predlaganimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljilo, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, ker naj bi tožeči stranki grozilo upravno kaznovanje zaradi nepopolne izvršitve nujnega inšpekcijskega ukrepa. Tako grozeča škoda pa je bila po oceni sodišča prve stopnje večja od zatrjevane škode tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča takšna ocena temelji na zmotni presoji dokazne listine, na katero se je sklicevala tožeča stranka, to je ureditvene odločbe Ministrstva za okolje in prostor Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1155/2010 z dne 01. 06. 2010 (priloga A3). Navedena odločba je namreč tožeči stranki nalagala kot začasni ukrep oziroma izjemni nujni ukrep, „da mora zid nosilne fasadne konstrukcije, severne fasade objekta, znižati v dolžini 19 m tako, da višina porušitve ne bo predstavljala samoporušitve na vzporedno potekajoči pločnik na cesto. Po končanih delih je potrebno na ostalih delih objektov zaščiti in vzdrževati tako, da ne bo prihajalo do nadaljnjih poškodb.“ (1. točka izreka odločbe). Iz navedene odločbe torej izhaja, da je kot izjemni nujni ukrep tožeči stranki naložena porušitev zidu nosilne fasadne konstrukcije severne fasade objekta. Čeprav je med pravdnima strankama sporno ali naj bi se dolžnost porušitve nosilnega zidu s strani tožeče stranke nanašala zgolj na del, kot je rdeče označen na načrtu parcele B8, to je vzporedno z V. c. ali pa tudi v nadaljevanju od severnega vogala v smeri proti delu objekta, ki si ga lasti tožena stranka, pa sama odločba ne nalaga tožeči stranki dolžnosti porušitve drugega dela objekta, razen navedenega nosilnega fasadnega zidu. Navedene odločbe torej ni mogoče razlagati tako, da bi tožeči stranki nalagala kot izjemen nujni ukrep tudi porušitev celotnega objekta, med drugim torej tudi prizidka, v pritličju katerega se nahaja garsonjera, ki si jo lasti tožena stranka, na čemer bi bila lahko utemeljevana dolžnost izpraznitve tega dela objekta. Tožeča stranka v smislu utemeljitve grozeče škode ni zatrjevala in dokazala, da ne more izvršiti izjemnih nujnih ukrepov iz inšpekcijske odločbe, brez da bi bil izpraznjen sporni del objekta s strani tožene stranke. Iz zadnjega stavka 1. točke izreka inšpekcijske odločbe je celo razvidna dolžnost tožeče stranke, da ostale dele objekta zaščiti in vzdržuje tako, da ne bo prihajalo do nadaljnjih poškodb. Ker tožeča stranka tako ni utemeljila nujnosti izpraznitve spornega dela objekta v povezavi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe (A3), ni izkazala grozeče težko nadomestljive škode v smislu grozeče upravne kazni zaradi nepopolne izvršitve nujnega inšpekcijskega ukrepa. S tem pa ni izkazala predpostavke iz 2. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo tudi obstoj predpostavke iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ, to je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala na nemožnost njenega pristopa k sanaciji objekta, dokler je zaseden (5. odstavek 3. strani pripravljalne vloge z dne 21. 09. 2010). Kot rečeno je potrebno pri regulacijskih začasnih odredbah, ki so izenačene s tožbenim zahtevkom, ustrezno tehtati položaj obeh strank, torej tudi tožene stranke. Z začasno odredbo, s katero bi tožeča stranka še pred pravnomočno odločitvijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka na izročitev nepremičnine pridobila posest nad to nepremičnino, bi toženo stranko izpostavila nevarnosti, da v primeru kasnejše zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Tožeča stranka je namreč zahtevo za pridobitev posesti nad spornim delom nepremičnine utemeljevala tudi z možnostjo celovite sanacije objekta v smislu rekonstrukcije in rušenja objekta. Če bi tožeča stranka po pridobitvi posesti nad spornim delom nepremičnine na ta način uveljavljala zatrjevana lastninska upravičenja, bi bila toženi stranki lahko ogrožena možnost vzpostavitve prejšnjega stanja, v kolikor bi v pravdi uspela dokazati svojo lastninsko upravičenje na spornem delu objekta. Zgolj s strani tožeče stranke zatrjevana sposobnost poplačila morebitne škode toženi stranki zato ne odtehta neugodnih posledic na strani tožene stranke, ki bi ji nastale zaradi izgube možnosti uveljavljanja lastniškega položaja na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je zato zmotno sklepalo, da zgolj zaradi tega, ker tožena stranka sporno garsonjero prepušča v brezplačno uporabo svoji direktorici in njenemu sinu, z izpolnitvijo začasne odredbe toženi stranki ne bi nastale neugodne posledice. Kot neugodnih posledic ni mogoče obravnavati zgolj morebitnega prikrajšanja iz naslova izgube prihodkov iz izvajanja posesti nad nepremičnino.

Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da tožeča stranka ni uspela dokazati predpostavk iz 2. odstavke 272. člena ZIZ za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero bi še pred pravnomočnostjo odločitve o tožbenem zahtevku poseglo v posestni položaj tožene stranke. Ker že navedeni razlogi utemeljujejo zavrnitev predlagane začasne odredbe, se pritožbeno sodišče ni dolžno opredeljevati do preostalih pritožbenih navedb, med drugim tudi glede očitka, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugovora pasivne legitimacije.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je upoštevaje zgoraj navedene materialnopravne razloge pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

Ker tožeča stranka ni uspela s predlaganim zavarovanjem z začasno odredbo, je dolžna povrniti nastale stroške tega postopka toženi stranki (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške tega postopka priznalo priglašene stroške skladno z Odvetniško tarifo in sicer za sestavo ugovora zoper predlog po tar. št. 3461 (110,10 EUR) ter za sestavo pritožbe po tar. št. 3468 (220,20 EUR), vse povečano za 20 % DDV in plačane takse (16,00 EUR + 33,00 EUR). Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 445,36 EUR.


Zveza:

ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3.
SPZ člen 92, 92/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.07.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1NjMy