<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 173/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.173.2006

Evidenčna številka:VS0010871
Datum odločbe:05.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSM Cp 3006/2002
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:povrnitev nepremoženjske škode - objektivna odgovornost voznika - povoženje na cestišču ležečega vinjenega pešca - prispevek oškodovanca - višina denarne odškodnine - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti

Jedro

Tožnik je z avtomobilom povozil na tleh ležečega pešca. Gre za objektivno odgovornost voznika avtomobila in za njegovo premalo pazljivo vožnjo glede na razmere ter po drugi strani za prispevek oškodovanca, ker se je v nasprotju s prometnimi predpisi zadrževal na cestišču, ko je pod vplivom alkohola padel in obležal na sredini ceste. Pretežni del odgovornosti je na vozniku, zato je materialnopravno pravilna razporeditev odgovornosti v razmerju 30 : 70.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se znižata odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti vsaka za 2000 EUR, nato pa se upošteva 30% tožnikov prispevek, tako da se sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi:

„Tožena stranka Zavarovalnica je dolžna plačati tožeči stranki S. K. znesek 40.844,15 EUR (prej 9,787.892 SIT) in mu povrniti pravdne stroške v znesku 2.500,87 EUR (prej 599.309 SIT), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2002 dalje do plačila, vse v 15 dneh.

V presežku, to je za znesek 118.727 EUR (prej 28,212.108 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nesrečo z dne 1.1.1996, ko je zavarovanec tožene stranke D. K. povozil na cesti ležečega tožnika, ugotovilo odgovornost avtomobilista in s tem tožene stranke kot njegove zavarovalnice do 70%, tožnikov prispevek pa do 30%. Razsodilo je, da je pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 52.161,58 EUR (prej 12,500.000 SIT), od katere je odštelo še invalidnino 1632,1 EUR (prej 391.116 SIT) ter nato ob upoštevanju tožnikovega 30% prispevka k nastanku škode naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 34.881 EUR (prej 8,358.884 SIT). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, delno pa ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za strah s 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT) na 6.259,39 EUR (prej 1,500.000 SIT). Odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je zvišalo z 2.921,05 EUR (prej 700.000 SIT) na 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT). Kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo je ocenilo znesek 64.680,35 EUR (prej 15,500.000 SIT), od tega pa je odštelo invalidnino 1.632,1 EUR (prej 391,116 SIT) ter glede na 30% tožnikov prispevek k nastanku škode prisodilo tožniku v breme tožene stranke 43.644,15 EUR (prej 10,458,884 SIT). V ostalem je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija odločitev glede zneska 19.082,79 EUR, prej 4,573.000 SIT ter uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da bi moralo sodišče upoštevati 50% tožnikovo sokrivdo. Po višini izpodbija odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, za katere naj bi bila prisojena previsoka odškodnina.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 173. in 174. členom Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). V skladu s tretjim odstavkom 177. člena ZOR sta ugotovili tožnikov 30% prispevek k nastanku škode. Revidentka vztraja pri svojem stališču, da znaša tožnikov prispevek 50%. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odločitev nižjih sodišč pravilna. Ugotovljeno je, da je toženkin zavarovanec z avtomobilom povozil na tleh ležečega tožnika. V času nesreče je bilo temno in je snežilo. Sledovi nesreče niso bili ugotovljeni, sodišče prve stopnje pa je po izvedencu povzelo, da je voznik tožnika opazil na razdalji vsaj 7,6 m in da bi ob hitrosti 15 km/h nesrečo lahko preprečil. Revizijska trditev, da je voznik vozil s hitrostjo maksimalno 15 km/h, je tako v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato neupoštevna. Glede na dejanske okoliščine je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da so slabe vremenske razmere narekovale vozniku večjo pozornost in prilagoditev hitrosti vožnje. V danih okoliščinah je bil tožnik ob prilagojeni vožnji avtomobilista ovira na cesti, ki jo je bilo mogoče opaziti. Po drugi strani pa je bilo seveda v nasprotju s prometnimi predpisi tožnikovo zadrževanje na cestišču, ko je pod vplivom alkohola padel in obležal na sredini ceste. Ker pa gre za objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke kot voznika avtomobila, ki je nevarna stvar, in za njegovo premalo pazljivo vožnjo glede na razmere, je po presoji revizijskega sodišča pretežni del odgovornosti na vozniku in le manjši del na tožniku kot pešcu. Zato je materialnopravno pravilna razporeditev odgovornosti po tretjem odstavku 177. člena ZOR v razmerju 30 proti 70, kar je tudi v skladu z delno primerljivima primeroma sodne prakse (primerjaj II Ips 610/2005 in II Ips 462/92). Revizija je zato v delu, kot izpodbija temelj, neutemeljena.

Sporna je višina odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Revizijsko sodišče pritrjuje trditvi, da je sodišče druge stopnje za ti dve vrsti škode določilo previsoko odškodnino. Izhodišče za odmero odškodnine so dejanske ugotovitve o poškodbah, ki jih je v nesreči dobil tožnik. To so bile zlom baze lobanje, otekanje možganov, pretres možganov, vtisnjen zlom nosnih kosti, zlom zgornje čeljustnice, globoka opeklina na desni strani obraza in na desni strani vratu, rana na čelu in nosu, zlom od II. do IX. rebra na desni strani, obtolčenine pljuč in srca, zatekanje krvi in drugih tekočin v pljuča, raztrganina jeter, globoka opeklina na desni sprednji strani prsnega koša in trebuha in na obe ingvinalnih predelih, zmečkanina 5. prsta desne roke in globoke opekline na desni roki, prstih desne roke, na levi podlahti in v področju leve roke ter prstov. V zvezi s temi poškodbami so odločilni stopnja in trajanje strahu in duševnih bolečin, torej okoliščine na strani oškodovanca, kot to terja načelo individualizacije višine odškodnine. Poleg tega pa je pomembno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ko se upoštevajo podobni primeri nepremoženjskih škod v sodni praksi zaradi nujne primerljivosti in pa objektivne materialne možnosti družbe. Upoštevati je torej treba merila iz 200. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je presodilo, da je pravična odškodnina za celotno tožnikovo nepremeoženjsko škodo v znesku 63.048,34 EUR (prej 15,108.883 SIT), nakar je pri odločitvi upoštevalo še tožnikov prispevek. Odškodnino za telesne bolečine je odmerilo na 16.691,7 EUR (prej 4,000.000 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 31.751,31 EUR (prej 7,408.884 SIT). Za strah je odmerilo odškodnino 6.259,39 EUR (1,500.000 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT).

Sporna je torej odškodnina za strah, za katero tudi revizijsko sodišče sodi, da je prisojena v previsokem znesku. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča je, da tožnik primernega strahu ni trpel. Po prebuditvi iz nezavesti, ko se je znašal nepokreten v bolnišnici, je trpel izredno hud strah. Glede na številne poškodbe in glede na morebitne posledice je bil utemeljeno močno zaskrbljen glede izida zdravljenja. Intenziven sekundarni strah je trajal 10 dni, zmerni strah pa skoraj dve meseca. Nato je občasen zmeren do blag sekundarni strah trpel v skupnem trajanju treh mesecev. Res je bil tožnik zaradi številnih poškodb in več operacij prestrašen in zaskrbljen v trajanju in v intenzivnosti, kot je navedeno, vendar pa odškodnina 6.259,39 EUR (prej 1,500.000 SIT) ne ustreza merilom iz 200. člena ZOR in ni v skladu z ustaljeno primerljivo sodno prakso. Zato je revizijsko sodišče presodilo, da je v tem delu delno zmotno uporabljeno materialno pravo, kar je terjalo spremembo sodb nižjih sodišč. Odškodnino za strah je znižalo za 2.000 EUR, tako da je za tožnikov strah primerna odškodnina v znesku 4.259,39 EUR (prej 1,020.720,20 SIT), zmanjšana za 30 % tožnikov prispevek pa znaša 2.981,57 EUR (prej 714.503,4 SIT).

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je pritožbeno sodišče štelo kot primerno odškodnino v znesku 8.345,85 EUR (prej 2,000.000 SIT). Kot posledica poškodb je ugotovljena asimetrija obraza. Tožnik ima obsežne brazgotine v področju desne spodnje čeljustnice in vratu, ima tudi asimetrijo prsnega koša ter na njem, trebuhu in v ingvinalni regiji prisotne keloidne brazgotine. Na obeh zgornjih okončinah, predvsem v delu zapestij in prstov, so opazne brazgotine, V. prst desne roke je amputiran v višini dlančnice. Poškodb na obrazu in rokah ni mogoče zakrivati, druge poškodbe so vidne takrat, kadar so drugi deli telesa odkriti. Zaradi poklica novinarja ima tožnik pogoste kontakte z ljudmi, tako da je podana njegova večja prizadetost zaradi videza. Pomembna okoliščina je tožnikov starost 31 let, kar pomeni, da bodo duševne bolečine zaradi skaženosti trajale še dolgo v bodoče obdobje. Ocenjujoč navedena dejstva ter upoštevajoč merila iz 200. člena ZOR revizijsko sodišče sodi, da je pritožbeno sodišče utemeljeno zvišalo odškodnino, vendar v prevelikem obsegu, zato je štelo, da pravilna uporaba materialnega prava terja znižanje odškodnine za tovrstno škodo za 2.000 EUR, tako da je primerna odškodnine 6.345,85 EUR (1,520.720 SIT). Upoštevaje 30% tožnikov prispevek k nastanku škode je revizijsko sodišče spremenilo sodbi nižjih sodišč tako, da je za duševne bolečine zaradi skaženosti prisodilo 4.442,09 EUR (prej 1.064.502,40 SIT). Revizija tožene stranke je torej utemeljena v opisanem obsegu, tako da je tožbenemu zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo ugodeno do zneska 40.844,15 EUR (prej 9,787.892 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2002 dalje do plačila, v presežku, to je za znesek 118.727 EUR (prej 28,212.108 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek neutemeljen. Revizijsko sodišče je sodbi nižjih sodišč spremenilo na podlagi prvega dostavka 380. člena ZPP.

V preostalem delu, torej glede temelja in glede višine odškodnine, je revizija tožene stranke neutemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi spremembe sodb nižjih sodišč je revizijsko sodišče po drugem odstavku 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Po dokončni odložitvi o višini odškodnine znaša uspeh tožeče stranke v tej pravdi 25%. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo stroške tožeče stranke na 2,926.400 SIT, 25% od navedenega pa znaša 731.600 SIT. Pravdne stroške tožene stranke je odmerilo na 176.388 SIT, 75 % od navedenega pa znaša 132.291 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 599.309 SIT oziroma sedaj 2.500,87 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.5.2002 dalje.

Po dokončni spremembi višine odškodnine revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku uspela s 3,5% tistega, kar je uveljavljala v pritožbi, tožena stranka pa sploh ni uspela. V revizijskem postopku pa je tožena stranka uspela z 10% tistega, kar je v revizijskem postopku uveljavljala kot sporno. V celoti gledano gre za minimalen uspeh obeh strank, zato je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/2, 173, 174, 177, 177/3, 200, 200/1, 200/2, 203.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjQ=