VSM Sklep V Kp 4993/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega M. G. in zagovornika obdolženega I. C. se kot neutemeljeni zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 4993/2014 z dne 28. 1. 2019 na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog zagovornika obdolženega M. G., odvetnika B. M. iz Odvetniške pisarne M. d.o.o., (pravilno odvetnika K. T.), za izločitev dokazov z dne 26. 3. 2014, dopolnjen dne 23. 1. 2019, ter predlog zagovornika obdolženega I. C., odvetnika K. T. (pravilno odvetnika B. M. iz Odvetniške pisarne M. d.o.o.), za izločitev dokazov z dne 3. 4. 2014, dopolnjen dne 23. 1. 2019, kot neutemeljena zavrnilo.

2. Zoper tak sklep sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega M. G. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz spisa izloči celotno prilogo A2, celotno prilogo A3, celotno prilogo A4, celotno prilogo A20 in listine na listovnih številkah 20 do 33 v prilogi A11;

- zagovornik obdolženega I. C., brez opredelitve pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da iz sodnega spisa izloči celotno prilogo A20 in listine na listovnih številkah 20 do 33 v prilogi A11.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Zagovornik obdolženega M. G. smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko pogreša razloge o tem, da pregleda elektronskega nosilca podatkov ni opravila strokovno usposobljena oseba in da so bile kršene pravice o varstvu osebnih podatkov.

5. Pritožba nima prav. Iz razlogov izpodbijanega sklepa povsem jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do zatrjevanih kršitev pravic do varstva osebnih podatkov, ko na strani 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa navaja, da pregled računalnika brez soglasja in vednosti obdolžencev, ki sta računalnike uporabljala v službene namene v času trajanja delovnega razmerja, ter posredovanje tako pridobljenih podatkov tretjim osebam, predstavlja poseg v njuno pravico do zasebnosti, pravico do komunikacijske zasebnosti ter tudi v pravico do varstva osebnih podatkov, vendar pa je v nadaljevanju pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice, tudi pravico do varstva osebnih podatkov, ni nedopustno že samo po sebi, ampak je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Sodišče prve stopnje je tako tehtalo med ustavno varovanimi pravicami obeh obdolžencev in ustavno varovanimi pravicami oškodovane družbe, pri tem pa iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dalo večjo težjo in pomen pravicam oškodovane družbe, ki je pri pregledu računalnikov zasledovala legitimne cilje, to je zaščititi svoje premoženje. Nadalje se je sodišče prve stopnje na strani 8 izpodbijanega sklepa opredelilo tudi do zatrjevanih kršitev 219.a člena ZKP ter tehtno pojasnilo, zakaj ta kršitev ni podana. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za dokaze, ki jih je pridobil zasebnik, dejstvo, da pregleda v obravnavanem primeru ni opravila strokovno usposobljena oseba v smislu določbe osmega odstavka 219.a člena ZKP, ni relevantno, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Zagovornik obdolženega M. G. tudi nima prav, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ni pojasnilo, zakaj so dokazi na list. št. 20 do 33 v prilogi A11 dopustni. Sodišče prve stopnje je dopustnost teh dokazov presojalo skupaj z vprašanjem dopustnosti dokazov v prilogi A4 in v prilogi A20 (stran 5 izpodbijanega sklepa), za katere je ugotovilo, da gre za papirnato kopijo dokazov, ki se sicer nahajajo v prilogi A4. Izpodbijani sklep tako vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot jo smiselno zatrjuje zagovornik obdolženega M. G., pa ni podana.

7. Zagovornik obdolženega M. G. najprej graja razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo izločitev dokazov v prilogi A2 in A3. Po stališču sodišča prve stopnje gre za absolutno nezmožna dokaza, ker gre za zgoščenki, ki ne vsebujeta nobenih informacij o očitanih kaznivih dejanjih, ZKP pa takih dokazov ne sankcionira z izločitvijo. Čeprav zagovornik pravilno navaja, da dopustnost dokaza ne more biti odvisna od njegove vsebine, saj je v skladu z veljavno sodno prakso potrebno dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v vsakem primeru izločiti iz spisa, tudi če se sodišče odloči, da ga ne bo izvedlo,¹ je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne izločitev teh dokazov, kljub temu pravilna, napačni so samo v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi zanjo. Tudi pri presoji dopustnosti dokazov v prilogi A2 in A3 je treba izhajati iz tistih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za preostale dokaze, katerih izločitev je bila predlagana. Vsi dokazi, katerih izločitev se predlaga, namreč izvirajo iz istega pregleda službenih računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca.

8. Po stališču obeh pritožb naj bi bili dokazi, katerih izločitev se predlaga, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v nasprotju z določili 219.a člena ZKP, ki ureja preiskavo elektronskih naprav, s tem pa je po pritožbah bila kršena ustavno varovana pravica do zasebnosti in komunikacijske zasebnosti obeh obdolžencev. Zagovornik obdolženega M. G. poudarja še, da je bilo poseženo tudi v njuno pravico do varstva osebnih podatkov. Pri tem v pritožbi navaja, da oškodovana družba ni imela ne soglasja ne odredbe sodišča za pregled računalnika, ki je bil sicer last oškodovane družbe, a ga je obdolženec uporabljal tudi v zasebne namene. Zagovornik obdolženega I. C. pa navaja, da oškodovana družba ni imela dovoljenja ali odredbe za poseg v predal elektronske pošte obdolženega C.. Oba zagovornika izpostavljata še dvome, ali je tak pregled oziroma poseg opravila strokovno usposobljena oseba v smislu osmega odstavka 219.a člena ZKP. Poudarjata, da sta obdolženca upravičeno pričakovala zasebnost na elektronskih sporočilih, ki so sedaj predmet izločitve, oškodovana družba pa je imela možnost, da dokaze zavaruje na zakonit način, in sicer tako, da bi računalnika izročila organom pregona, ki bi postopali v skladu z določili ZKP. S tem bi se tudi ohranila integriteta podatkov, ki je sedaj, zaradi drugačnega postopanja oškodovane družbe vprašljiva.

9. Pomisleki in stališča, ki jih zagovornika navajata v pritožbah, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da pravica do zasebnosti in do komunikacijske zasebnosti ni absolutna pravica, o čemer se je v številnih odločbah izreklo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ker je omejena s pravicami drugih oseb in v primerih, ki jih določa Ustava Republike Slovenije (tretji odstavek 15. člena, v nadaljevanju Ustava), in je koncept pričakovane zasebnosti tisti, ki daje odgovor na vprašanje, v katerih primerih je treba zasebnosti zagotoviti pravno varstvo. Na splošno namreč velja, da čim manj intimno je področje zasebnosti, tem manjšo pravno zaščito uživa, ko pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov.²

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu tehtno pojasnilo, zakaj kršitev 219.a člena ZKP ni podana in zakaj so dokazi, ki jih je oškodovana družba pridobila s pregledom računalnikov, ki sta bila last oškodovane družbe in sta ga obdolženca uporabljala v času trajanja delovnega razmerja, dopustni, čeprav za to ni imela njunega soglasja. V obravnavani zadevi je ena ob bistvenih okoliščin dejstvo, da teh dokazov ni pridobila policija ali drug oblastni organ, ampak gospodarska družba, tj. zasebnik - bivši delodajalec obdolžencev. Dejstvo, da je dokaze pridobil zasebnik, pa je pomemben razlikovalni element, saj je izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem sredstvo, ki ščiti obdolženca pred neutemeljenimi posegi državnih organov. Poštenost kazenskega postopka se zagotovi z enakostjo orožij med strankama sodnega postopka, pri čemer je izločitev dokazov eno od sredstev, ki obdolžencu nasproti državi kot bistveno močnejši stranki to omogoči.³

11. Sodišče prve stopnje je pri presoji dovoljenosti dokazov, pridobljenih iz računalnikov, ki sta jih v času trajanja delovnega razmerja uporabljala obdolženca, pravilno ugotovilo, da je bilo z njunim pregledom poseženo v njuno zasebnost in v pravico do komunikacijske zasebnosti ter do varstva osebnih podatkov, vendar pa je pravilno pojasnilo, da vsako poseganje v ustavno zagotovljene pravice ni nedopustno že samo po sebi, temveč je o protipravnem posegu mogoče govoriti le, kadar cilji, ki se s tem zasledujejo, takšnega posega ne opravičujejo. Povedano drugače, vsak tak poseg ni že sam po sebi razlog za izločitev dokazov, ki jih na tak način pridobijo zasebniki. Vrhovno sodišče se je namreč že izreklo o tem, kako na vprašanje dovoljenosti dokaza vpliva dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. V takih primerih je treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obdolženčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem ter oškodovančevim interesom po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic na drugi strani. Kadar pa sodišče v skladu z načelom sorazmernosti pri tehtanju ugotovi, da je treba dati prednost ustavni pravici oškodovanca, potem kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storilca kaznivega dejanja sploh ni podana in se zato za takšne situacije ne more uporabiti določba drugega odstavka 18. člena ZKP.⁴

12. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru dalo prednost ustavno varovani pravici oškodovane družbe do lastnine in z njo povezani pravici do zaščite premoženja pred ustavno varovanimi pravicami obdolžencev do zasebnosti, komunikacijske zasebnosti in do varstva osebnih podatkov in zakaj posledično kršitev 219.a člena ZKP ni podana. S temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj je tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovana družba s podajo dopolnjene kazenske ovadbe, kateri je predložila navedene dokaze, zasledovala legitimen cilj, ki se odraža v varovanju zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, posredovanje teh dokazov policiji pa je bil primeren in edini možen način za začetek kazenskega pregona zoper obdolženca, ker sicer oškodovana družba organom pregona ne bi mogla podati kvalitetne in dokazno podprte kazenske ovadbe. V okoliščinah obravnavane zadeve je zato potrebno v koliziji pravic do zasebnosti, komunikacijske zasebnosti ter varstva osebnih podatkov na eni strani in pravice do zasebne lastnine oškodovane družbe na drugi strani, dati prednost slednji.

13. Glede na navedeno se zagovornika neutemeljeno sklicujeta na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, zagovornik obdolženega I. C. pa tudi na mnenje Informacijske pooblaščenke z dne 17. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi na strani 9 izpodbijanega sklepa tehtno pojasnilo, zakaj ne gre za primerljive okoliščine, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Stopnja pričakovane zasebnosti je namreč v primeru uporabe službenih računalnikov utemeljeno zmanjšana, ker je potrebno upoštevati, da ne gre za zasebni računalnik, na katerem bi lahko delavec pričakoval popolno zasebnost. Na službenem računalniku ima zgolj pravico do njegove uporabe. Tudi iz številnih neobvezujočih mnenj Informacijskega pooblaščenca izhaja, da zaposleni na delovnem mestu lahko pričakujejo določen krog zasebnosti, ne pa popolno zasebnost pri uporabi službenega računalnika oziroma službenih komunikacijskih sredstev (telefona, e-pošte, idr.). Nadzor e-pošte od zaposlenih je lahko zgolj izreden dogodek, ki mora biti vsakič utemeljen s posebej izkazanimi potrebami iz delovnega razmerja (prvi odstavek 48. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR), npr. zaradi preverbe konkretnih očitkov kršitve konkurenčne klavzule, uhajanja informacij ali drugih hujših kršitev delovnih obveznosti na strani delavca (ob upoštevanju pogojev za komunikacijsko zasebnost). Ni namreč mogoče zanemariti pravice delodajalca, da bdi nad svojimi delovnimi sredstvi (kamor spadajo tudi službeni računalniki) in skrbi za pravilnost in zakonitost poslovanja, kot tudi za smotrnost porabe teh sredstev.⁵ Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je stopnja pričakovane zasebnosti v obravnavanem še dodatno zmanjšala z vrnitvijo računalnikov delodajalcu - oškodovani družbi, saj sta oba obdolženca imela možnost in dovolj časa, da s službenih računalnikov ob prenehanju njunega delovnega razmerja iz svojih službenih elektronskih predalov pobrišeta vsa elektronska sporočila zasebne narave, saj sta odpovedala pogodbo o zaposlitvi in sta bila pred prenehanjem delovnega razmerja vezana na odpovedni rok, obdolženi M. G. pa je službeni prenosni računalnik vrnil po prenehanju delovnega razmerja. Tega nista storila in nista sama poskrbela za zavarovanje ustavnih pravic, za katere sedaj pritožbi zatrjujeta, da so bile kršene in so razlog za izločitev dokazov.

14. Iz navedenih razlogov tako ni mogoče pritrditi pritožbama, ki grajata zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa in zatrjujeta, da so dokazi, katerih izločitev sta predlagala zagovornika, pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter da je te dokaze, kakor tudi na podlagi njih pridobljene dokaze, potrebno izločiti.

15. Po obrazloženem in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi omajalo pravilnost napadanega sklepa, je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbah zagovornikov obdolžencev, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Prim.: sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 2911/2014 z dne 21. 1. 2016.
² Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
³ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁴ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 18266/2010 z dne 16. 10. 2014 in I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁵ Prim.: Mnenja informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2015/1780 z dne 1. 7. 2015, št. 0712-516/2006/2 z dne 9. 1. 2007

Datum zadnje spremembe:

14.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 78183/2022
• VSL Sklep V Kp 49210/2022
• VSL Sklep V Kp 19537/2020