VSL sklep I Cpg 580/2015

Jedro

Dopustna je ustanovitev dveh ali več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku.

Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste. Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko , mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico, to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko II izreka prvostopenjske sodbe se ugodi, izpodbijana sodba se v tej točki izreka (vključno s 3. odstavkom, ki je označen z „I.“) razveljavi in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede obstoja ločitvene pravice na 3 nepremičninah.

2. Prvostopenjsko sodišče je o zahtevku pod I izreka prvostopenjske sodbe odločilo z zamudno sodbo. O zahtevku pod točko II izreka je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo. Tožena stranka je vložila pritožbo le zoper točko II izpodbijane sodbe.

3. Prvostopenjsko sodišče je v točki II izpodbijane sodbe odločilo takole:

a) v prvem odstavku te točke je ugotovilo, „da obstaja ločitvena pravica za poplačilo priznanih terjatev tudi v prerekanem delu 500.000,00 EUR“ na 3 nepremičninah. Te nepremičnine so bile parcele …, … in ..., vse v k. o. X;

b) v drugem odstavku te točke je toženi stranki naložilo, „da priznane terjatve tožeče stranke v višini 500.000,00 EUR, oz. z že priznano ločitveno pravico za terjatve do višine 1.500.000,00 EUR, skupaj do 2.000.000,00 EUR, prednostno poplača iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice“. To pa so bile prej navedene 3 nepremičnine.

c) v tretjem odstavku (ki ga je označilo z I) je odločilo o pravdnih stroških.

4. Zoper takšno odločitev je vložila pritožbo tožena stranka. Meni, da se vrednosti obeh hipotek ne smeta seštevati. Kot nadaljnji pritožbeni razlog navaja še, da za zavarovanje istih terjatev ne morejo jamčiti nepremičnine do dveh različnih maksimumov. Samo s seboj v nasprotju naj bi bilo, da obstajata dva različna najvišja zneska, do katerih hipoteka še nudi realno jamstvo. V pritožbi je navedla, da niso navedene terjatve, ki so zavarovane s hipoteko, morale pa bi biti. Ne ve se, katere terjatve so torej zavarovane z maksimalno hipoteko in obstaja za njih prednostno poplačilo. Navaja še, da kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke prvostopenjsko sodišče ni zagotovilo, da bi bil vsak od nedenarnih zahtevkov ovrednoten ločeno. To naj bi bilo pomembno zaradi pravice do revizije.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev. Povrnitve stroškov ni zahtevala.

6. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča 1. stopnje razveljavilo na temelju 1. odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Nesporno dejansko stanje je naslednje: tožeča in tožena stranka sta sklenili dve pogodbi o ustanovitvi maksimalne hipoteke, in sicer:

a) Pogodbo o zastavi dne 31. 8. 2009. Z njo sta se dogovorili, da bo tožena stranka zastavila svoje nepremičnine par. št. ..., ... in ..., vse k. o. X., za vse obstoječe in tudi prihodnje terjatve po kreditnih pogodbah, vključno z obrestmi in stroški, do višine 500.000,00 EUR;

b) Pogodbo o zastavi z dne 11. 3. 2011. Z njo sta dogovorili ustanovitev maksimalne hipoteke na istih treh nepremičninah kot s prejšnjo pogodbo z dne 31. 8. 2009. Znesek maksimalne hipoteke je znašal 1.500.000,00 EUR, in ista je bila tudi dogovorjena vrsta zavarovanih terjatev.

8. Nad toženo stranko se je začel stečajni postopek 4. 6. 2013. Tožeča stranka je prijavila terjatve v stečajnem postopku tožene stranke. Terjatve je stečajni upravitelj tožene stranke pripoznal, in sicer vse. Tožeča stranka je prijavila tudi ločitveno pravico. Stečajni upravitelj je priznal ločitveno pravico v višini 1.500.000,00 EUR. Prerekal je ločitveno pravico, za katero je tožeča stranka trdila, da jo ima na temelju prve maksimalne hipoteke, to je na temelju Pogodbe o zastavi z dne 31. 8. 2009.

9. Vsaj nekatere terjatve tožeče stranke so bile zavarovane z maksimalno hipoteko.

Odločitev glede točke II, 1. odstavka izreka prvostopenjske sodbe

10. V tem odstavku je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja ločitvene pravice v višini 500.000,00 EUR:

11. Z zastavno pravico (ki ni maksimalna hipoteka) se zavaruje glavnica terjatve, obresti in stroški (1. odstavek 128. člena SPZ). Vsebina te pravice je v tem, da se upnik poplača iz vrednosti zastavljenega predmeta (1. odstavek 128. člena SPZ). Zavarovana terjatev mora biti po splošnih pravilih določno opredeljena. Najvišji znesek, iz katerega se lahko poplača upnik, niti ni določen. Dejansko je omejen z vrednostjo nepremičnine.

12. Maksimalna hipoteka je vrsta zastavne pravice, ki pa se v več ozirih razlikuje od ostalih vrst hipotek. Maksimalna hipoteka se imenuje tako zato, ker je določen zgolj najvišji znesek, s katerim jamči lastnik iz hipoteke (1. odstavek 146. člena SPZ). Nemški strokovni izraz za maksimalno hipoteko je tudi „Höchstbetraghypothek“. To bi se lahko prevedlo kot „hipoteka z najvišjim zneskom“ in dobro opisuje vsebino same hipoteke.

13. Drugače kot pri ostalih vrstah hipoteke je zadosti, da je pri maksimalni hipoteki določena s hipoteko zavarovana vrsta terjatve (ali vrste terjatev). Višina terjatve je v trenutku ustanovitve hipoteke lahko še nedoločena (2. odstavek 146. člena SPZ). Gre za izjemo od načela določnosti (1. odstavek 128. člena SPZ). Koristi lastnika in ostalih upnikov se varuje vsaj z določitvijo najvišjega zneska, s katerim se jamči iz nepremičnine in seveda z omejitvijo glede vrste zavarovanih terjatev.

14. Maksimalna hipoteka se, enako kot vsaka druga hipoteka, vpisuje v zemljiško knjigo in je za ustanovitev hipoteke nujno potreben vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 141. člena SPZ). Če je predmet zastave zastavljen večkrat, se vrstni red zastavnih pravic, s tem pa tudi poplačila, določa po trenutku nastanka zastavne pravice (136. člen SPZ). Če je predmet zastavne pravice nepremičnina, kot je v tej zadevi, se vrstni red hipotek določi torej glede na vrstni red vpisov hipotek. Rang hipotek je izrednega pomena za poplačilo iz hipotek: boljši (višji) rang daje boljšo pravico do poplačila (3. in 4. odstavek 147. člena SPZ).

15. Pojasnjeno je že bilo, da je posebnost maksimalne hipoteke v tem, da se z njo zavaruje določena vrsta terjatve, in da je najvišji znesek jamčevanja iz zastavljene nepremičnine vnaprej znan in omejen. Omejen je pač z zneskom, ki sta ga določila zastavitelj in upnik, poleg tega pa posredno (in dejansko, ne pa tudi pravno) tudi s samo vrednostjo nepremičnine.

16. To samo po sebi ne izključuje, da se ne bi mogli ustanoviti dve maksimalni hipoteki na isti nepremičnini (ali istih nepremičninah). Prva, starejša maksimalna hipoteka vodi do pravice do poplačila do v tej hipoteki določenega zneska. Druga hipoteka vodi do druge, ločene pravice do poplačila, do v tej hipoteki določenega zneska.

17. Pravica do ustanovitve dveh (ali več) maksimalnih hipotek med istim zastaviteljem in upnikom na istih nepremičninah torej ni pojmovno izključena, kot je to napačno razumela pritožba. Vsaka maksimalna hipoteka je samostojna pravica upnika, s katero so zavarovane določene terjatve, ki so lahko tudi različne. Vsaka maksimalna hipoteka ima, ker je v pravnem smislu samostojna pravica, zato tudi svoj lasten rang. Vsaka kasnejša maksimalna hipoteka ne spremeni prejšnje maksimalne hipoteke, in tudi ne višine zavarovanja iz prejšnje hipoteke.

18. Pravica do ustanovitve dveh ali več maksimalnih hipotek prav tako ni v nasprotju s 1. odstavkom 147. člena SPZ. Ta namreč več maksimalnih hipotek ne prepoveduje. Poleg tega tudi ni vsebinskih razlogov zoper obstoj več maksimalnih hipotek na istih nepremičninah v korist istemu zastavnemu upniku. Glede tega je prvostopenjsko sodišče odločilo prav.

19. Prvostopenjsko sodišče pa ni odločilo prav le glede dopustnosti več maksimalnih hipotek, temveč tudi glede tega, kdo jamči za obveznosti. Za obveznosti jamči seveda zastavitelj. Le on je pravni subjekt, in ne nepremičnina kot takšna. Jamči pa le z izkupičkom od prodaje zastavljene stvari (1. odstavek 128. člena in 153. člen SPZ) in je torej njegova obveznost v tem smislu omejena. Zastavljena stvar kot takšna, ki tudi ni pravni subjekt, ne jamči za nič.

20. Maksimalna hipoteka je pač takšna hipoteka, s katero so zavarovane terjatve določene vrste (2. odstavek 146. člena SPZ). Ker pa ni nujno, da je že ob ustanovitvi hipoteke določeno, katera konkretna terjatev je zavarovana s hipoteko (2. odstavek 146. člena SPZ), mora to biti določeno vsaj v zahtevi, s katero hipotekarni upnik uveljavlja svojo pravico. Le tako je namreč mogoče sploh opredeliti, katere terjatve se bodo poplačale iz maksimalne hipoteke in katere se ne bodo. Ker je tožeča stranka uveljavljala ločitveno pravico (1. odstavek 19. člena ZFPPIPP), to je maksimalno hipoteko, bi morala določno opredeliti terjatve, ki se naj bi poplačale iz zastavljenih nepremičnin. To bi morala storiti že v zahtevku. Ker so bile terjatve preizkušene, in celo pripoznane, bi zadoščalo, da bi jih v zahtevku opredelila vsaj s sklicevanjem na seznam preizkušenih terjatev. V sami obrazložitvi svojega zahtevka pa bi jih morala opredeliti tako, da bi lahko sodnik v tem postopku preizkusil, ali so te terjatve sploh zavarovane z maksimalno hipoteko.

21. Tožeča stranka v svojem zahtevku (in prvostopenjsko sodišče v točki II, 1. odstavek svoje sodbe) ni na noben način opredelila z obema maksimalnima hipotekama zavarovanih terjatev. Kolikor je to storila v tožbi, je to storila v obrazložitvi s sklicevanjem na prijavo terjatev (ne na: seznam preizkušenih terjatev). Opredelila pa jih ni podrobneje niti v obrazložitvi.

22. Izrek izpodbijane sodbe je v točki II, 1. in 2. odstavek je nerazumljiv, saj ni mogoče preizkusiti, katere terjatve naj bi bile poplačane iz prve in druge maksimalne hipoteke (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Napaka je odpravljiva (1. odstavek 108. člena ZPP). Ker pa je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Odločitev glede točke II, 2. odstavka izreka prvostopenjske sodbe

23. V tem odstavku je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki naloži poplačilo (priznanih) terjatev iz 3 zastavljenih nepremičnin.

24. Pojasnjeno je že bilo, da ostane vsaka maksimalna hipoteka ločena pravica upnika. Na zastavljenih nepremičninah obstajata vsaj dve hipoteki, obe maksimalni. Mogoče je seveda tudi, da jih je na zastavljenih nepremičninah še več, in da so predznamovane še nadaljnje hipoteke. Nujno potrebno je zato, da upnik svojo hipoteko opredeli tako, da je mogoče določiti, katera od (več) hipotek se naj bi torej uporabila za poplačilo terjatev. Opredeliti jo mora vsaj toliko natančno, da je mogoče s pomočjo vpisa v zemljiško knjigo nedvoumno mogoče določiti njen vrstni red (rang), saj ta odloča o vrstnem redu poplačila.

25. Takšen kot je izrek sedaj, pa je nemogoče preizkusiti, v kakšnem rangu je katera od hipotek in kako ju bo torej morala tožena stranka poplačevati. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv tudi v preostalem delu točke II, 2. odstavek. Gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napaka je sicer odpravljiva (1. odstavek 108. člena ZPP). Ker pa je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

26. Pritožba ima prav, sodišče ne sme sešteti obeh zneskov maksimalnih hipotek. Razlog je že bil pojasnjen: obe hipoteki sta samostojni pravici. Sta sicer istovrstni pravici, vendar pa nista enaki. Vsaka ima svoji vrstni red in maksimalni znesek. V ponovljenem postopku naj sodišče pazi tudi na to.

Odločitev o stroških postopka

27. O stroških prvostopenjskega postopka še ni mogoče odločiti, ker še ni jasno, kakšen bo uspeh tožeče stranke. Prav ta pa je praviloma odločilen za odločitev o stroških vsakega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

28. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Ip 2691/2015
• VSM Sodba I Cpg 309/2018
• VSL sklep Cst 582/2017