Sodba VIII Ips 120/2008

Jedro

Zakonitost stavke ne more biti odvisna zgolj od okoliščine, ali je katera od več stavkovnih zahtev za posameznega predlagatelja neuresničljiva. V takšnem primeru (če bi bila neuresničljiva le katera od več zahtev) to tudi sicer ne bi pomenilo, da ostale zahteve niso uresničljive in zato ne bi vplivalo na zakonitost stavke.

ZStk v četrtem odstavku 2. člena določa, da mora biti s sklepom o začetku stavke določen tudi kraj zbiranja udeležencev stavke. Opustitev te dolžnosti ne pomeni avtomatsko nezakonitosti stavke, temveč je vprašanje zakonitosti iz tega vidika treba presojati od primera do primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi nasprotni udeleženec sam krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev, da se ugotovi, da je sklep prvega nasprotnega udeleženca z dne 28. 9. 2006 o napovedi stavke nezakonit, da je bila stavka, ki jo je prvi udeleženec organiziral in izvedel pri prvem in drugem predlagatelju dne 4. 10. 2006, 11. 10. 2006 in 9. 11. 2006, nezakonita. Zavrnilo je predlog predlagateljev, da se ugotovi, da je razglasitev stavke drugega nasprotnega udeleženca z dne 26. 10. 2006 nezakonita in da je stavka, ki jo je drugi udeleženec organiziral in izvedel pri prvem in drugem predlagatelju dne 9. 11. 2006 nezakonita, nadalje, da je napoved stavke obeh udeležencev z dne 9. 11 .2006, ki se je pričela 15. 11. 2006 in je trajala do 23. 11. 2006 do 7. ure pri obeh predlagateljih nezakonita. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev, da se ugotovi, da je stavka, ki jo je organiziral in izvedel prvi udeleženec pri prvem in drugem predlagatelju od dne 15. 11. 2006 do 23. 11. 2006 do 7. ure zjutraj nezakonita in da se ugotovi, da je stavka, ki jo je organiziral in izvedel drugi udeleženec pri prvem in drugem predlagatelju od dne 15. 11. 2006 do 23. 11. 2006 do 7. ure zjutraj, nezakonita. Predlagateljema je naložilo plačilo stroškov postopka nasprotnima udeležencem. Presodilo je, da je bila stavka organizirana s strani nasprotnih udeležencev v dneh 4. 10. 2006, 11. 10. 2006, 9. 11. 2006 in od 15. 11. 2006 do 23. 11. 2006 ni bila nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh predlagateljev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje ter odločilo, da udeleženci sami krijejo svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložila oba predlagatelja po svoji pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Napačna uporaba materialnega prava je podana, ker je sodišče prve stopnje nepravilno navajala firmo drugega predlagatelja, popravni sklep pa ni več mogoč, ker je pravdni postopek pravnomočno zaključen. Nadalje sta sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali dejstva, da pri drugem predlagatelju ni organiziran sindikat, sklepa pa ni sprejela večina delavcev, zato bi moralo predlogu drugega predlagatelja ugoditi. Revizija nadalje navaja, da je določenost stavkovnih zahtev odločilno dejstvo, ki ga sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa ni izvedlo obravnave, na kateri bi to dejstvo ugotovilo - zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stavka je nezakonita zaradi nedoločenosti stavkovnih zahtev. Za stavko, izvedeno 9. 11. 2006, nasprotna udeleženca nista sprejel nikakršnega sklepa, dne 23. 11. 2006 pa sta enostransko prekinila stavko. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali so bili sprejeti vsi ustrezni sklepi za nadaljevanje oziroma ponovno organiziranje zamrznjene stavke dne 9. 11. 2006, zlasti za novo stavko od 15. 11. 2006 do preklica. To predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči sta storili isto kršitev tudi, ker protispisno ugotavljata, da se je kraj zbiranja dogovarjal sproti. Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP, ker je dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič zavrnilo. Podana je napačna uporaba materialnega prava, ker je za novo stavko treba sprejeti vse ustrezne sklepe. S tem, ko drugostopno sodišče ugotavlja, da so stavkovne zahteve dovolj konkretno opredeljene, pri čemer pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti sodbe prvostopnega sodišča, ker ta nima razlogov o odločilnih dejstvih, je v zvezi s tem podana v izpodbijani sodbi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in napačno uporabljeno materialno pravo. S tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov s strani predlagateljev, je sodišče zagrešilo kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 5. členom ZPP in 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev po 340. in 341. členu ZPP.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in nasprotnima udeležencema. Nasprotna udeleženca v odgovoru na revizijo predlagata zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je upoštevalo sodišče druge stopnje.

8. Predlagatelja v reviziji zatrjujeta kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj da izpodbijana sodba nima razlogov o določenosti stavkovnih zahtev. V zvezi s tem ni mogoče ugotoviti protispisnosti. Izpodbijana sodba se glede vprašanja konkretizacije stavkovnih zahtev opira na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot pravilno sprejelo sodišče druge stopnje. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da so stavkovne zahteve konkretizirane. Tudi sodišče prve stopnje je ugotavljalo in ugotovilo dejstvo določenosti stavkovnih zahtev. Stranke v postopku ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: stranka z njimi v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Slednje velja tudi za očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotavljanja kraja zbiranja in glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stavkovne zahteve po združitvi stavkovnih odborov postale skupne. V zvezi s to (zadnjo) ugotovitvijo revizija nadalje očita sodišču 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to kršitev naslavlja izključno na sodišče prve stopnje, pri tem pa te kršitve predlagatelja kot takšne sploh nista uveljavljala v pritožbenem postopku. Kot je zgoraj navedeno, je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišča druge stopnje, zato tega očitka ni mogoče upoštevati.

9. Predlagatelja v reviziji uveljavljata tudi kršitev določb pravdnega postopka, ker jima sodišče ni dalo možnosti, da se izjavita o navedbah, trditvah in dokazih nasprotne stranke. Z neizvedbo predlaganih dokazov naj bi sodišče storilo kršitve po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 5. členom ZPP in 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, podana pa naj bi bila tudi kršitev po 340. in 341. členu ZPP. Revizijsko sodišče se strinja s zaključki sodišča druge stopnje, da te kršitve niso podane, saj je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za razsojo o predlogu. Poleg tega je sodišče prve stopnje svoj sklep o neizvedbi drugih dokazov ustrezno obrazložilo.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pri materialnopravni presoji je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je preizkusilo sodišče druge stopnje. Iz teh izhaja, da je prvi nasprotni udeleženec v sklepu dne 28. 9. 2006 pri obeh predlagateljih napovedal enourno opozorilno stavko dne 4. 10. 2006, kot kraj pa je določil prostore družbe. Stavkovne zahteve so bile navedene v tem sklepu. V primeru, če jim ne bi bilo ugodeno, je bilo predvideno stopnjevanje opozorilne stavke, in sicer 11. 10. 2006 (dve uri) in 18. 10. 2006 (tri ure). Izvedeni sta bili opozorilni stavki dne 4. 10. 2006 in 11. 10. 2006. Dne 18. 10. 2006 je bilo med udeleženci dogovorjeno, da se za ta dan napovedna stavka ne izvede in da se opozorilna stavka za ta dan „zamrzne“ do 2. 11. 2006. S sklepom z dne 26. 10. 2006 je za dan 2. 11. 2006 od 7. do 15. ure stavko napovedal tudi drugi nasprotni udeleženec pri obeh predlagateljih, napovedna je bila združitev obeh stavkovnih odborov obeh nasprotnih udeležencev, preimenovane in opredeljene so bile stavkovne zahteve. Dne 27. 10. 2006 sta bila oba predlagatelja s pisnim obvestilom obveščena, da sta se združila stavkovna odbora obeh nasprotnih udeležencev, da je bila razširjena pogajalska skupina delojemalcev in da se stavka, napovedana za 2. 11. 2006, „zamrzne“ do 9. 11. 2006. Dne 9. 11. 2006 je bila pri obeh predlagateljih izvedena stavka med 7. in 15. uro, istega dne pa je bil na zboru stavkajočih delavcev sprejet sklep o napovedi stavke pri obeh predlagateljih s pričetkom 15. 11. 2006 in trajanjem do preklica. Stavkovne zahteve so ostale nespremenjene. Stavka, ki se je začela 15. 11. 2006, je trajala do 23. 11. 2006. V tem času so med udeleženci potekala pogajanja.

12. Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/91- ZStk) v prvem odstavku prvega člena določa, da je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. V drugem in tretjem odstavku 2. člena je določeno, da sklep o začetku stavke delavcev pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije pri delodajalcu, sklep o začetku stavke pa lahko sprejme tudi večina delavcev pri delodajalcu.

13. Predlagatelja v reviziji izpodbijata ugotovitev sodišča, da je bil pri drugem predlagatelju organiziran sindikat oziroma, da sklepa o začetku stavke ni sprejela večina delavcev. Iz izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje izhaja jasen zaključek, da organiziranost sindikatov pri obeh predlagateljih ni bila sporna. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano. Zato revizijskih trditve, da je bilo v zvezi s tem materialno pravo zmotno uporabljeno, ni mogoče upoštevati. S tem trditvami skušata revidenta izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje (na katerem temelji zaključek o tem, da sta stavko organizirala upravičena organa), kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

14. ZStk v prvem členu določa, da je stavka organizirana prekinitev dela za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov z dela. Te pravice in interesi so v primeru stavke oblikovane kot zahteve delavcev, ki jih morajo delavci določiti že v sklepu o začetku stavke (drugi odstavek 2. člena ZStk). Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da sta oba nasprotna udeleženca v najprej samostojnih sklepih o začetku stavke določila stavkovne zahteve, ki so po združitvi stavkovnih odborov postale skupne zahteve. Teh stavkovnih zahtev je bilo več, glede na opredelitev zahtev pa je evidentno, da te predstavljajo zahteve delavcev za uveljavljanje ekonomskih in socialnih pravic. To pomeni, da te zahteve ustrezajo opredelitvi dovoljenega in predvidenega predmeta stavke po ZStk.

15. Revizijsko sodišče tudi soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da so bile stavkovne zahteve dovolj določno opredeljene in da sta predlagatelja na tej podlagi vedela, zakaj so se delavci odločili za stavko, oziroma kaj je predmet stavke. To je npr. povsem jasno v primeru stavkovne zahteve za poplačilo premalo izplačanih stroškov za prevoz na delo in poplačilo razlike v ceni malice. Sicer pa iz dokaznih zaključkov izhaja, da so pred posameznimi stavkami potekala obsežna in intenzivna pogajanja med delavci in predlagateljema. Kakršnakoli nejasnost glede katerekoli od (ostalih) zahtev je bila lahko odpravljena tudi s tem. Predlagatelja ne zatrjujeta in ne uveljavljata tega, da bi pogajanja potekala izven okvira postavljenih zahtev oziroma, da so stavkajoči te zahteve spreminjali.

16. Pravilno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da zakonitost stavke ne more biti odvisna zgolj od okoliščine, ali je katera od več stavkovnih zahtev za posameznega predlagatelja neuresničljiva. V takšnem primeru (če bi bila neuresničljiva le katera od več zahtev) to tudi sicer ne bi pomenilo, da ostale zahteve niso uresničljive in zato ne bi vplivalo na zakonitost stavke. Iz ugotovitev sodišč izhaja, da so se predstavniki delavcev in delodajalcev o stavkovnih zahtevah intenzivno pogajali in tudi dosegli dogovor, kar je bil tudi razlog za prenehanje stavke 23. 11. 2006. Že to dejstvo kaže na neutemeljenost stališč predlagateljev, o tem, da gre za neuresničljivosti (vseh) zahtev in s tem organiziranja in izvedbe stavke o nekih neuresničljivih zahtevah in s tem o nemogočem predmetu stavke.

17. ZStk v 6. členu določa, da stavka preneha s sporazumom subjektov, ki so sprejeli sklep o stavki, in organov, ki jim je bil ta sklep poslan, ali s sklepom sindikata oziroma delavcev, ki so sprejeli sklep o začetku stavke. Zakon ne govori o prekinitvi stavke oziroma njeni zamrznitvi. Stališče glede zamrznitve stavke je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 48/2003, na to pa se sklicuje tudi revizija. Vendar je šlo v navedeni zadevi za stavko, ki je že potekala in je bila nato enostransko prekinjena. V obravnavanem primeru pa je šlo za določitev drugega datuma pravilno napovedane stavke, in sicer v obdobju od njene napovedi do dejanskega začetka. Stavka takrat še ni potekala. Zato situaciji nista primerljivi in stališče revizijskega sodišča v citirani sodbi ni mogoče upoštevati tudi v tem sporu.

18. Opredelitev, ki jo je v tem primeru uporabil stavkovni odbor („zamrzne do“) sicer ni ustrezna, saj stavke takrat še ni bilo, zato tudi ni možna njena „zamrznitev“. Pojmovno pa je jasno, da je stavkovni odbor s tem, ko je za stavko namesto prvotnega določili drug, kasnejši datum, preložil le čas začetka stavke. S tem je obenem podaljšal tudi čas delodajalcu za pripravo na stavko in na ta način podaljšal tudi obdobje možnih pogajanj in dogovora. O novem datumu začetka stavke sta bila predlagatelja pravočasno obveščena – iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da sta bila predlagatelja dne 27. 10. 2006 s strani skupnega stavkovnega odbora obveščena, da stavke ne bo 2. 11. 2006, temveč (se zamrzne do) 9. 11. 2006.

19. ZStk v četrtem odstavku 2. člena določa, da mora biti s sklepom o začetku stavke določen tudi kraj zbiranja udeležencev stavke. Opustitev te dolžnosti ne pomeni avtomatsko nezakonitosti stavke, temveč je vprašanje zakonitosti tudi iz tega vidika treba presojati od primera do primera. Določitev kraja zbiranja udeležencev je pomemben predvsem zato, da se tudi delodajalec seznani s krajem zbiranja stavkajočih in da temu lahko prilagodi organizacijo morebitnega dela med stavko, varnostne ukrepe, ipd.

20. Predlagatelja v tem smislu zatrjujeta pomanjkljivost sklepa o stavki, ki je bila napovedana za 9. 11. 2006. Za presojo te pomanjkljivosti je bistveno, da je sodišče ugotovilo, da je bil kraj za prve opozorilne stavke določen v prostorih družbe. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so se predstavniki stavkajočih in delodajalcev o kraju stavke dogovarjali še po napovedi stavke in določitvi kraja zbiranja. Stavkovni odbor oziroma delavci so celo upoštevali predlog delodajalcev za spremembo kraja zbiranja in ta kraj uskladili z njim. Ta kraj se kasneje ni spreminjal v nobeni od stavk. V zadnji napovedni stavki kraj zbiranja res ni bil konkretno določen, vendar je gleda na dotedanje dogajanje in sprotno dogovarjanje glede kraj zbiranja utemeljen zaključek, da o tem ni bilo nejasnosti. V postopku predlagatelja nista zatrjevala, da bi prišlo do spremembe kraja zbiranja udeležencev zadnje stavke in da bi to vplivalo na delovni proces, ki se je v omejenem obsegu odvijal kljub stavki.

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Izrek o stroških temelji na določbah prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

09.04.2019