VDSS Sklep Pdp 196/2020

Jedro

Četudi delodajalec sindikata, kot bi ga bil dolžan na podlagi prvega odstavka 86. člena ZDR-1, ne obvesti o postopku odpovedi, to samo po sebi ne vpliva na zakonitost odpovedi.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zadržalo učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo in jo za čas od 22. 4. 2020 do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna in po plačilu davkov in prispevkov izplača osnovno plačo po pogodbi o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo ter druge dodatke k osnovni plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, in ji prizna ter izplača vse druge pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka). Odločilo je, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe (točka III izreka) ter da ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (točka IV izreka). V delu, v katerem tožnica zahteva zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas po pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, poziv na delo, prijavo v socialna zavarovanja, obračun in po plačilu davkov in prispevkov izplačilo osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, povečane za dodatek za delovno dobo ter druge dodatke k osnovni plači, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, in priznanje ter izplačalo vseh drugih pravic iz delovnega razmerja za čas po pravnomočnosti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 111,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedenega sklepa (točka V izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tako iz obrazložitve sodišča prve stopnje kot iz odločbe Inšpektorata RS za delo izhaja, da je bila zahteva sindikata za zadržanje učinkovanja odpovedi utemeljena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno (delno) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Odločitev temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter zmotni uporabi materialnega prava. Izpodbijani del sklepa ni ustrezno obrazložen. Tožnica je dne 19. 3. 2020 podala zahtevo za obveščanje sindikata. Stališče sodne prakse (odločba VSRS VIII Ips 48/2017), da delodajalec na mnenje sindikata v postopku odpovedi ni vezan, ni uporabno v primeru, kot je tožničin, ki je bila predsednica sindikata pri delodajalcu. Kot predstavnica delavcev je bila deležna posebnega varstva. Določbe ZDR-1, ki urejajo posebno varstvo predstavnikov delavcev, so bile sprejete ob upoštevanju Konvencije MOD 135 o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju. Spoštovanje določbe, ki se nanašajo na predstavnike delavcev, je pogoj za podajo zakonite odpovedi. Pravilno in pravočasno obvestilo sindikatu o postopku odpovedi je bistveno, saj lahko sindikat podaji odpovedi nasprotuje in predlaga zadržanje njenega učinkovanja. V konkretnem primeru je toženka sindikat obvestila šele po podani odpovedi, kar ni zakonito. Toženka postopka odpovedi ni vodila na zakonit način. Kršila je določbi 86. člena ZDR-1 in 113. člena ZDR-1. Toženka je odpoved sicer podala iz krivdnega razloga, dejansko pa iz razloga nesposobnosti. Tožnica je pred takšno odpovedjo varovana na podlagi 112. člena ZDR-1. Posebno varstvo pred odpovedjo in nezakonit postopek odpovedi privede do zaključka, da je njena terjatev v tem sporu verjetno izkazana. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da ni podana huda malomarnost oziroma da je toženka v odpovedi sploh ni utemeljila. Za presojo, da terjatev tožnice ni verjetno izkazana, ne zadošča, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, da je toženka v odpovedi navedla konkretne kršitve. V tem delu je izpodbijani sklep neobrazložen. Prav tako neobrazložen je sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na pisni opozorili pred odpovedjo. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirano ugovarjala, pa se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo. V pritožbi ponavlja navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe, ki jih je podala. Tožnica je pisni opozorili pred odpovedjo prejela v času, ko je bila predsednica sindikata toženke, kar kaže na nezakonitost odpovedi in s tem verjetnost obstoja terjatve, pisni opozorili pred odpovedjo sta vsebinsko neutemeljeni. S tem povezanih listin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla predložiti, ker ji jih toženka ni izročila. Tožnica je na zagovoru in v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da ji toženka ni omogočila zagovora v razumnem roku. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni opredelilo. V konkretnem primeru, ko sta bili tožnici podani dve pisni opozorili pred odpovedjo in obsežna pisna seznanitev je bil rok tri delovne dni za pripravo na zagovor prekratek. Toženka ji ni izročila listin, da bi se na zagovor lahko pripravila. Tožnica je zagovor podala le glede očitkov v pisnih opozorilih pred odpovedjo, v zvezi z očitki v odpovedi ji zagovor ni bil omogočen. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno uveljavljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo tožnica očita s pritožbeno navedbo o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih glede verjetnosti obstoja terjatve tožnice, pri čemer tožnica s pritožbenimi navedbami pravzaprav oporeka materialnopravni presoji, ki jo je opravilo. V tem delu gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga (zmotna uporaba materialnega prava), ki ni podan. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlagani začasni odredbi pravilno izhajalo iz četrtega odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Tožnica je podala predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, za katero morajo biti podani pogoji iz 272. člena ZIZ. Po tej določbi sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

7. Tožnica je v predlogu verjetnost obstoja terjatve, katere zavarovanje predlaga z začasno odredbo, utemeljila med drugim z dejstvom, da je toženka sindikat o postopku odpovedi obvestila šele, ko je odpoved že podala (oziroma jo je sindikat prejel po podani odpovedi dne 30. 3. 2020). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje iz predloženih listin ugotovilo, da je toženka sindikat obvestila dne 13. 3. 2020 (tega dne je, kot je razvidno iz priloge A6, sindikat obvestila o dopisu z dne 27. 2. 2020, s katerim je bilo tožnici odrejeno čakanje na delo) in pa dne 21. 3. 2020. Vendar to niti ni bistveno. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijanem sklepu, v okviru katerega se sodišče prve stopnje sklicuje na v sodni praksi sprejeto stališče, da četudi delodajalec sindikata, kot bi ga bil dolžan na podlagi prvega odstavka 86. člena ZDR-1, ne obvesti o postopku odpovedi, to samo po sebi ne vpliva na zakonitost odpovedi.¹ To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je bil, kot je navedla sama tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe, sindikat neformalno pravočasno obveščen o postopku odpovedi, kar potrjuje dejstvo, da je sindikat odpovedi nasprotoval (dopis z dne 21. 3. 2020) in tudi predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi (dopis z dne 7. 4. 2020). S sklicevanjem na neupoštevanje določbe prvega odstavka 86. člena ZDR-1 tožnica tako ne utemelji verjetnosti obstoja terjatve, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

8. Prav tako neutemeljeno se tožnica zavzema za posebno varstvo pred odpovedjo, ki je za predstavnike delavcev določeno v prvem odstavku 112. člena ZDR-1. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, to pravno varstvo velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Takšno razlogovanje potrjujejo stališča sodne prakse, iz katerih izhaja, da je posebno varstvo pred odpovedjo vezano na ravnanje sindikalnega predstavnika v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne velja pa v primeru očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pa tudi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).² Pritožbene navedbe, s katerimi tožnica prikazuje, da je dejansko prejela odpoved iz razloga nesposobnosti in ne krivdnega razloga, niso utemeljene, saj je iz odpovedi jasno razvidno, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da toženka tožnici očita kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Ali je pri tem obrazložila, zakaj tožnici očita hudo malomarnost, s katero je storila kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, niti ni bistveno, saj se za obstoj razloga za odpoved, kot je določen v 3. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR-1 (kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ne zahteva, da delavec krši obveznosti iz delovnega razmerja s takšno obliko krivde (zadošča navadna malomarnost).

9. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka tožnici podala dve pisni opozorili pred odpovedjo, v katerih ji je očitala več kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je sicer vsebinski utemeljenosti pisnih opozoril v predlogu za izdajo začasne odredbe oporekala, kot navaja v pritožbi, vendar pa ni prerekala obstoja vseh kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ji jih je očitala toženka. Tako, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je tožnica sama potrdila, da je na delo zamudila, je pa za to navajala določene razloge, do očitka kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je storila, ko je neprimerno komunicirala z regionalnim vodjem prodaje in mu rekla "meni je prioriteta vašo jebanje na suho", pa se ni opredelila. Takšen očitek bi zadoščal za pisno opozorilo pred odpovedjo, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje, da presoja utemeljenosti in resnosti očitkov v pisnih opozorilih pred odpovedjo presega okvir odločanja o začasni odredbi in bo predmet vsebinskega odločanja o zahtevku tožnice po izvedenem dokaznem postopku.³ Njene navedbe (in predloženi dokazi, pri čemer tožnica v pritožbi sploh ne konkretizira, katerih listin ji toženka ni izročila) s sklicevanjem na kršitev prvega odstavka 85. člena ZDR-1, ki ureja pisno opozorilo pred odpovedjo, ni izkazana, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

10. V zvezi z zagovorom oziroma nezakonitostjo odpovedi zaradi nespoštovanja zahtev iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, s čimer bi izkazala verjetnost obstoja terjatve, je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla le, da je opozorila toženko na nespoštovanje razumnega roka za pripravo zagovora in da je od nje zahtevala izročitev listin, da bi se lahko na zagovor pripravila; toženka zagovora ni preložila niti ji ni izročila listin. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da na podlagi takšnih navedb in ob upoštevanju predloženih listin, iz katerih izhaja, da je toženka tožnici dne 17. 3. 2020 vročila pisno seznanitev in ji tako do dne 23. 3. 2020 omogočila rok, ki ni bil krajši od treh delovnih dni, da ji je s pisno obdolžitvijo vročila določene listine kot dokaze in da je tožnica zagovor podala tako ustno kot pisno sama in po pooblaščenki, pravilno presodilo, da je toženka tožnici zagovor zagotovila. Bistveno je, da je toženka kot delodajalec tožnico seznanila, katere kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ji očita, namen zakonske zahteve, da delavcu omoči zagovor, ni dokazovanje očitanih kršitev, ampak v pravici delavca, da se izjasni o očitkih.⁴ Zato kršitev pravice do zagovora ni podana, če delodajalec delavcu ne izroči določenih listin. Pritožbene navedbe, da je bil rok treh delovnih dni prekratek zaradi obsežnosti pisne seznanitve in da se je tožnica lahko v zagovoru (zaradi prekratkega časa za pripravo zagovora) opredelila le do očitkov v pisnih opozorilih, pa so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške.

-------------------------------
¹ Odločba VS RS VIII Ips 177/2017, odločba VDSS Pdp 156/2016.
² Odločbe VSRS VIII Ips 166/2006, VIII Ips 156/2007 in VIII Ips 393/2009.
³ Odločba VDSS Pdp 47/2018, Pdp 525/2018.
⁴ Odločbe VSRS VIII Ips 33/2009, VIII Ips 21/2015, VIII Ips 176/2017, odločba VDSS Pdp 102/2016.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 281/2019
• VDSS Sklep Pdp 222/2020
• VDSS sodba Pdp 92/2013