VSRS Sodba I Ips 85640/2010

Jedro

Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo.

Izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo lažnih potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil njihovo registracijo.

Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe.

Za uresničitev kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec poimensko poznal osebe, ki jim je z izrabo uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist.

Pritožbeno sodišče je glede na okoliščine konketnega primera s tem, ko je pritožbeno sejo, kljub predlogu obsojenčevega zagovornika, opravilo v nenavzočnosti obsojenca, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ocena pritožbenega sodišča, da obdolženčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, se v luči obravnavanega primera izkaže kot nepravilna.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. Ž. se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje glede tega obsojenca razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenih F. G., M. P. in D. M. se zavrnejo.

III. Obsojeni F. G. je dolžan plačati 1000,00 EUR sodne takse, obsojena M. P. in D. M. pa vsak po 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 25. 11. 2014 F. G. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 261. člena in v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), petnajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in devetnajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Po določitvi posamičnih kazni in sicer osmih mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine in enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, mu je, ob upoštevanju pravil o steku, izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prestan v priporu od 9. 11. 2010 do 14. 12. 2010. Obsojencu je izreklo tudi stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 18,82 EUR, skupaj torej 1.505,60 EUR, določilo rok treh mesecev za plačilo le-te in način njene izvršitve za primer, če je ne bi bilo mogoče niti prisilno izterjati. Obsojencu je odvzelo sprejeto nagrado v višini 50,00 EUR in mu naložilo plačilo denarnega zneska v višini 150,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni z nadaljevanim kaznivim dejanjem jemanja podkupnine. Obsojenega M. P. je z navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve enajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je po določitvi kazni enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj, ob upoštevanju pravil o steku, določilo enotno kazen enajst mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenega D. M. je spoznalo za krivega storitve osmih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora za vsako od kaznivih dejanj, nato pa mu, ob upoštevanju pravil o steku, določilo enotno kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojeno T. K. je spoznalo za krivo storitve treh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, nato pa ji je, ob upoštevanju pravil o steku, določilo enotno kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenega J. O. je spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu je, ob upoštevanju pravil o steku, določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora ter določilo preizkusno dobo dveh let. Obsojenega J. Ž. je spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu je, ob upoštevanju pravil o steku, določilo enotno kazen en mesec in petnajst dni zapora ter določilo preizkusno dobo dveh let. Vsem obsojencem je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačilo sodne takse. Z navedeno sodbo je sodišče obdolženo T. K. tudi oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter odločilo, da v tem delu stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 12. 2015 pritožbi zagovornika obsojenega F. G. delno ugodilo in tudi po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da je v opis kaznivih dejanj: pod točko I/1 izreka vključilo dejanje, opisano pod točko II/1-2; pod točko I/2 izreka vključilo dejanje, opisano pod točko II/1-4; pod točko I/3 izreka vključilo dejanje, opisano pod točko II/1-5; pod točko I/4 izreka vključilo dejanje, opisano pod točko II/1-12 ter pod točko I/5 izreka vključilo dejanje, opisano pod točko II/1-15. Odločilo je, da je obsojeni G. z dejanji pod točko II/1- (1, 3, 6, 7, 8, 9, 10,11, 13 in 14) izreka sodbe storil deset kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Ob nespremenjeni določeni kazni osem mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine pod točko I izreka in nespremenjenih določenih kaznih en mesec zapora za vsako od kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pod točko II/1 (1, 3, 6, 7, 8, 9, 10, 11,13 in 14), točko II/3 (1 do 11) in točko II/4 (1 do 8) izreka, je obsojencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta zapora. Ob tem je odločilo, da se obsojencu stranska denarna kazen ne izreče. V preostalem je pritožbo zagovornika obsojenega F. G., v celoti pa pritožbe zagovornikov obsojenih M. P., D. M., T. K., J. O. in J. Ž. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da morajo obsojenci, razen obsojenega G., plačati sodno takso, in sicer M. P. in D. M. vsak po 408,00 EUR; T. K., J. O. in J. Ž. pa vsak po 204,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahteve za varstvo zakonitosti vložili:

− zagovorniki obsojenega F. G., ki zahtevo vlagajo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje, hkrati pa, da prekine izvršitev pravnomočne sodbe;

− zagovorniki obsojenega M. P., ki zahtevo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

− zagovornica obsojenega D. M., ki zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje oziroma obsojenca oprosti obtožbe;

− zagovornik obsojenega J. Ž., ki zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskkega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Savica Pureber v odgovoru z dne 31. 5. 2016, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje kot neutemeljene in predlaga njihovo zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega G. navaja, da je na vsebinsko enake navedbe utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Meni, da zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodbi utemeljeno presodili, da so bili v času izdaje odredbe podani utemeljeni razlogi za sum, da obsojenec (skupaj z J. G.) izvršuje kazniva dejanja, za razkritje katerih je bila potrebna odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, pri čemer uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I. B. z dne 29. 6. 2010 ni bil edina podlaga za takšno presojo. Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvi pravice do sojenja v navzočnosti in pravice do zaslišanja priče U. G., saj je sodišče prve stopnje utemeljilo razloge za opravo posameznih narokov v obsojenčevi nenavzočnosti. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona, saj so v krivdoreku vsebovani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj, medtem ko zagovorniki v tem delu zahteve nedopustno izpodbijajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. Ne držijo niti očitki zagovornikov o kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po tožilkini oceni so neutemeljene tudi navedbe zagovornikov obsojenega P., ki se nanašajo na spremembo obtožnega akta, in navedbe, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo popolnoma drugačne okoliščine, ki opredeljujejo nepremoženjsko korist, kot so opisane v obrazložitvi prvostopenjske sodbe. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni odločilo o predlogu za zaslišanje priče O., saj predlog za njegovo zaslišanje ni bil obrazložen. Z navedbami o kršitvi kazenskega zakona pa zagovorniki obsojenega P. po vsebini napadajo s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To velja tudi za navedbe, s katerimi izpodbijajo verodostojnost videoposnetkov. Tožilka dalje meni, da je neutemeljena tudi zahteva zagovornice obsojenega M. Da ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sta pravilno odgovorili že sodišči prve in druge stopnje. S tem, ko zagovornica ocenjuje verodostojnost priče I. B., pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišči sta pravilno obrazložili tudi merila, ki se nanašajo na pojem uradne osebe iz 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Z navedbami, da je bil obsojeni M. le orodje v rokah nadrejenega, pa zagovornica nedopustno posega na področje dejanskih vprašanj pravnomočne sodbe. Tudi zahteva zagovornika obsojenega Ž. je po tožilkini oceni neutemeljena. V osrednjem delu zahteve zagovornik z lastnim prikazovanjem poteka dogodkov nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Očitki o neupravičeni odreditvi hišne in osebne preiskave so neutemeljeni. Z lastno oceno o nesorazmernosti prikritih preiskovalnih ukrepov pa zagovornik izraža le nestrinjanje z razlogi in zaključki sodbe. Kar se tiče navedb o predlogu za izločitev dokazov, tožilka meni, da je zagovorniku utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami kazenskega zakona pa navaja, da so v izreku sodbe zajeti vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Navedbe, s katerimi zagovornik sodišču očita, da ni obrazložilo nepremoženjske koristi, so materialno neizčrpane, o očitku, da obsojenec ni bil obveščen o seji pritožbenega sodišča, pa se ni mogoče izreči, saj v spisu ni povratnic in zapisnika seje.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencem in njihovim zagovornikom. O odgovoru so se izjavili zagovorniki obsojenega G., ki v izjavi z dne 10. 6. 2016 vztrajajo pri zahtevi za varstvo zakonitosti in navajajo, da so tožilkine navedbe pravno zgrešene, do njih pa se tudi ni mogoče opredeliti.

B. - I.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in ki jih mora konkretizirati in obrazložiti tako, da je preizkus njihove utemeljenosti mogoč.

B. - II.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega F. G.

7. Zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaze, pridobljene s kršitvijo določb kazenskega postopka. Navajajo, da je odredba Okrožnega državnega tožilstva v Kranju o prikritih preiskovalnih ukrepih z dne 8. 7. 2010 nezakonita, saj niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da obsojenec izvršuje kazniva dejanja, zaradi česar bi moralo sodišče iz spisa izločiti vse dokaze, pridobljene na njeni podlagi. Odredba se opira na uradni zaznamek o izjavi I. B. z dne 29. 6. 2010, ki se je v kazenskem postopku izkazala za neresnično, iz drugih podatkov, ki so bili podlaga za izdajo odredbe, pa ni bilo mogoče sklepati na obstoj utemeljenih razlogov za sum. Po navedbah zagovornikov tudi sicer iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi za presojo utemeljenih razlogov za sum poleg navedenega uradnega zaznamka obstajala še kakšna druga dokazna podlaga. Pritožbenemu sodišču s tem v zvezi zagovorniki očitajo, da je samo dopolnilo neobrazloženo sodbo sodišča prve stopnje, s čimer je v nasprotju z določbami 392. in 394. člena ZKP poseglo v ugotovljeno dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do pravnega sredstva. Očitajo mu tudi, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neresničnosti izjave I. B. iz uradnega zaznamka z dne 29. 6. 2010 (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). V tem delu zahteve še navajajo, da je sodišče svojo odločitev nedopustno oprlo na uradni zaznamek o izjavi I. B. in na izpovedbe kriminalistov o vsebini te izjave.

8. Za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov po 149.a, 155,¹ in 155.a členu ZKP mora biti podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, da ga izvršuje ali pripravlja ali organizira njegovo izvršitev, morajo biti podani v času odreditve ukrepa (antecendenčnost dokaznega standarda). Skladno z ustaljeno sodno prakso utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum ter se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu², utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.³ Presoja zahtevanega dokaznega standarda mora izhajati iz obrazložitve odredbodajalčeve (tožilčeve) odredbe, saj prav slednja predstavlja temelj in dejanski okvir morebitnega kasnejšega izpodbijanja in ex post presoje zakonitosti odrejenih ukrepov. Odredbodajalec mora zato razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in ni postavljen v položaj, ko lahko zgolj zaupa ali ne navedbam predlagatelja ukrepa.⁴

9. V obravnavani zadevi je državna tožilka policiji z odredbo z dne 8. 7. 2010 (list. št. 52 do 55) za obdobje dveh mesecev (od 12. 7. do 12. 9. 2010) dovolila izvajanje ukrepa tajnega opazovanja (149.a člen ZKP), tajnega delovanja (155.a člen ZKP) in navideznega dajanja podkupnine (155. člen ZKP) zoper F. in J. G. zaradi utemeljenih razlogov za sum, da izvršujeta kazniva dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1. Iz obrazložitve navedene odredbe izhaja, da uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I. B. z dne 29. 6. 2010 ni bil edina podlaga za ugotavljanje obstoja utemeljenih razlogov za sum. Obstoj utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec (skupaj z J. G.) izvršuje navedena kazniva dejanja, je tožilka utemeljila na podlagi: 1) uradnih zaznamkov z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010, ki so ju policisti sestavili na podlagi ugotovitev, do katerih so prišli na terenu, in na podlagi izjav anonimne osebe, 2) uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 5. 2010, 24. 5. 2010 in 10. 6. 2010, ki vsebujejo ugotovitve policijskih preverb pridobljenih podatkov ter 3) uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od I. B. z dne 29. 6. 2010. Uradna zaznamka z dne 15. 6. 2009 in 28. 4. 2010 vsebujeta podrobne informacije neznanega vira o načinu izvrševanja očitanih kaznivih dejanj, in sicer, da naj bi F. in J. G. sprejemala denar, da ne izvršita tehničnega pregleda motornega vozila oziroma da tehnični pregled opravi vozilo, ki ne izpolnjuje pogojev in je kljub temu zanj podaljšano prometno dovoljenje. Iz uradnega zaznamka z dne 28. 4. 2010 izhaja tudi, da je anonimni vir kriminalistu povedal, da je 26. 4. 2010 opazoval poslovanje osumljencev ter natančno in podrobno opisal svoje zaznave, kar vse podrobno izhaja tudi iz 33. točke sodbe sodišča prve stopnje. Iz navedb anonimnega vira dalje izhaja, da je znano, da se v ... tehnični pregled lahko opravi tako, da se vozila sploh ne pripelje na tehnično stezo, potrdilo o opravljenem tehničnem pregledu pa se prejme, če se pregledniku izroči podkupnina. Kot izhaja iz obrazložitve odredbe, so policisti navedbe anonimnih virov preverili z vpogledom v uradne evidence in ugotovili, da se navedbe ujemajo s podatki evidenc, ki so v odredbi in pravnomočni sodbi natančno povzeti. Državna tožilka se je v odredbi sklicevala tudi na uradni zaznamek o izjavi I. B. z dne 29. 6. 2010, iz katerega izhaja, da je bil B. pred tem zaposlen kot preglednik v poslovni enoti A. V izjavi je potrdil, da so se tehnični pregledi dejansko opravljali na prej opisan način in da je to G. tudi od njega večkrat zahteval, a se je temu uprl in zapustil delovno mesto.

10. Glede na zgoraj prikazano so se izjave (anonimnih) oseb in ugotovitve policije medsebojno dopolnjevale in potrjevale in so v času izdaje odredbe tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavljale zadostno dejstveno in dokazno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da obsojenec izvršuje očitana mu kazniva dejanja. Zbrano gradivo in podatki, s katerimi je razpolagala državna tožilka v času odreditve ukrepov, so po kvaliteti in kvantiteti dosegali standard utemeljenih razlogov za sum. Za presojo zahtevanega dokaznega standarda so ob povedanem nerelevantne navedbe zagovornikov o pomenu kasnejših izjav I. B., ki jih je podal v tem kazenskem postopku. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje (23. točka sodbe), je za presojo dokaznega standarda namreč odločilnega pomena gradivo, ki ga ima odredbodajalec na razpolago v času, ko odloča o izdaji odredbe. To gradivo pa je v konkretnem primeru skupaj in v medsebojni povezavi tvorilo zadostno podlago za sklepanje o obstoju zahtevanega dokaznega standarda za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Tudi sicer zagovorniki s tem, ko navajajo, da se je izjava I. B. v kazenskem postopku izkazala za neresnično, izražajo le nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč, s čimer v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi namreč opredelilo tudi do spremenjene izpovedbe I. B. ter z logičnimi in prepričljivimi razlogi pojasnilo, zakaj je v tem delu spremenjeno izpovedbo B. ocenilo kot neverodostojno, in zakaj je štelo, da je policist Pungerčar v uradni zaznamek z dne 29. 6. 2010 zapisal zgolj in samo to, kar mu je B. tedaj povedal (točke 29 do 36 sodbe). Navedbe o kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so glede na pojasnjeno neutemeljene.

11. Prav tako ne držijo očitki zagovornikov, da je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi, samo dopolnjevalo razloge prvostopenjske sodbe. Da uradni zaznamek o zbranih obvestilih od I. B. z dne 29. 6. 2010 ni bil edina podlaga za ugotavljanje obstoja utemeljenih razlogov za sum, izhaja že iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je ob presoji zakonitosti odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov natančno obrazložilo, katero dokazno gradivo in podatki so bili podlaga za presojo utemeljenih razlogov za sum (33. in 34. točka sodbe). Ne držijo niti očitki, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neresničnosti izjave I. B. iz uradnega zaznamka. Pritožbeno sodišče je v 23. točki sodbe pritrdilo razlogom in zaključku prvostopenjskega sodišča, da so bili v času izdaje odredbe podani utemeljeni razlogi za sum, ob tem pa je pravilno pojasnilo tudi, da je treba zahtevani dokazni standard presojati na podlagi gradiva, ki je odredbodajalcu dano na razpolago v času odločanja o odreditvi ukrepa. Navedbe zagovornikov, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izjavo I. B. in na izpovedbe kriminalistov o vsebini te izjave, pa so nekonkretizirane, saj zagovorniki ne pojasnijo, na katero odločitev se te navedbe nanašajo. Kolikor s tem merijo na izpodbijano sodbo, pa so ti očitki neutemeljeni, kar je z razlogi, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče, zagovornikom utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje v 24. točki sodbe.

12. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju s prvim odstavkom 442. člena ZKP naroke za glavno obravnavo z dne 26. 2., 7. 3., 11. 3., 18. 3., 15. 4., 6. 5. in 10. 6. 2014 opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti, čeprav je zagovornik obsojenčevo odsotnost s teh narokov opravičil ter izrecno nasprotoval sojenju v nenavzočnosti. Ob tem tudi očitajo, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali so bili za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti podani zakonski pogoji.

13. V skrajšanem postopku določbe prvega odstavka 442. člena ZKP dovoljujejo, da se glavna obravnava opravi v obdolženčevi nenavzočnosti ob pogojih, da je bil nanjo pravilno vabljen, če njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in je bil obdolženec pred tem že zaslišan. Ko obdolženec svoj izostanek z glavne obravnave opraviči in predlaga njeno preložitev, mora sodišče tudi v skrajšanem postopku najprej preizkusiti razlog, na katerega se sklicuje obdolženec v opravičilu, ter presoditi njegovo utemeljenost in šele nato odločiti, ali so podani vsi pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, za svojo odločitev pa navesti razloge.⁵ Opravičiti izostanek pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in predložiti tudi ustrezna dokazila, ki zatrjevani razlog potrjujejo. Dokazno breme je v tem primeru torej obrnjeno. Obdolženec oziroma njegova obramba sta tista, ki morata sodišču predložiti dokazila, s katerimi izkazujeta opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. Če gre za izpodbijanje pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom, je standard dokazovanja opravičljivosti izostanka še toliko višji. Vsebovati mora navedbe in dokaze, iz katerih je mogoče sklepati, da je imelo prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo o sojenju v nenavzočnosti, zmotno predstavo o (ne)opravičljivosti izostanka.⁶

14. Navedbe zagovornikov, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali so podani pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti na narokih, ki jih v zahtevi izpostavljajo zagovorniki, ne držijo. Razlogi, s katerimi je za vsak narok posebej obrazložilo, zakaj je štelo, da so podani pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti, so navedeni v točkah od 570 do 580 obrazložitve sodbe. Sodišče se je pri ugotavljanju pogojev iz prvega odstavka 442. člena ZKP v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo tudi do navedb, s katerimi je obramba opravičevala obsojenčev izostanek s posameznega naroka. Pri tem tudi iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je sodnica na vsakem naroku posebej na kratko obrazložila, zakaj je štela, da so bili podani pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti.

15. Kolikor pa zagovorniki navajajo, da za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti na teh narokih niso bili izpolnjeni pogoji, pa Vrhovno sodišče po proučitvi njihovih navedb in pregledu razlogov pravnomočne sodbe ugotavlja, da ti očitki ne držijo. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče za presojo, ali so bili za opravo posameznih narokov za glavno obravnavo v obsojenčevi nenavzočnosti izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, podalo izčrpne in obširne razloge (570. do 580. točka sodbe), ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (15. do 22. točka). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, da se v zahtevi izpostavljeni naroki opravijo v obsojenčevi nenavzočnosti. Obsojenec je bil na vse naroke pravilno vabljen, pred tem je že bil zaslišan, njegova navzočnost pa iz razlogov, ki sta jih nižji sodišči za vsak narok posebej navedli v obrazložitvi izpodbijanih sodb in ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče, ni bila nujna. Sodišče prve stopnje, temu pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, se je glede vsakega naroka posebej opredelilo tudi do navedb in dokazil, s katerimi je obramba opravičevala obsojenčev izostanek z narokov, ter z razumnimi razlogi utemeljilo, zakaj je štelo, da obrambi obsojenčevega izostanka s teh narokov ni uspelo opravičiti. Izjema je le narok z dne 10. 6. 2014, ko je sodišče na podlagi naknadnih poizvedb ugotovilo, da je obsojenec z naroka izostal opravičeno. Vendar je obrambi glede na takšno ugotovitev naknadno dalo rok, v katerem se je lahko izrekla o dokazih, izvedenih na tem naroku, ob tem pa ji je tudi dalo možnost, da predlaga ponovno zaslišanje na tem naroku zaslišane priče U. G., kar je obramba tudi storila, sodišče pa je G. ponovno zaslišalo na naroku dne 24. 6. 2014. Na vseh v zahtevi navedenih narokih, razen, kot rečeno, na naroku z dne 10. 6. 2014, ko je sodišče opravilo zaslišanje priče G., so se bodisi izvajali listinski dokazi bodisi predvajali videoposnetki, ki so bili že pred tem del predmetnega kazenskega spisa in se je obramba z njimi imela možnost seznaniti, na naroku z dne 6. 5. 2014 pa je bil zaslišan sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. Dragan Terzič, in sicer v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem, ki ga je izdelal za potrebe ugotavljanja, ali je obsojeni G. zaradi zdravstvenih težav zmožen prisostvovati in sodelovati na glavni obravnavi. Glede na navedeno in ob upoštevanju razlogov obeh izpodbijanih sodb sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da obsojenčeva navzočnost na teh narokih ni bila nujna. Kot izhaja iz obrazložitve pravnomočne sodbe in podatkov spisa, se je obsojenec z vsemi izvedenimi dokazi imel možnost tudi naknadno seznaniti in se o njih izreči. Sodišče ga je namreč na vsakem naslednjem naroku obvestilo o poteku in dogajanju na predhodnem naroku, ki se je izvedel v njegovi nenavzočnosti, in mu omogočilo podajati komentarje in dajati pojasnila v zvezi z izvedenimi dokazi.

16. Glede na navedeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 442. člena ZKP ni podana. Zagovornikom v zahtevi ni uspelo omajati argumentiranih razlogov in zaključkov sodišč prve in druge stopnje, da so bili za sojenje v nenavzočnosti skladno s prvim odstavkom 442. člena ZKP podani vsi pogoji, ob tem pa jim s ponavljanjem navedb, ki se nanašajo na (ne)opravičenost obsojenčevega izostanka, in do katerih sta se izčrpno opredelili že obe nižji sodišči in jih zavrnili s prepričljivimi razlogi, v zahtevi tudi ni uspelo izkazati, da je imelo prvostopenjsko sodišče napačno predstavo o (ne)opravičljivosti obsojenčevega izostanka z narokov. Ob upoštevanju razlogov pravnomočne sodbe ter poteka celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje z opravo posameznih narokov v obsojenčevi nenavzočnosti, ob tem, da so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti iz 442. člena ZKP, obrambi pa tudi ni uspelo izkazati, da je bil obsojenčev izostanek opravičen, so neutemeljene tudi navedbe o kršitvi pravice do poštenega postopka oziroma pravice do obrambe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na celoten potek predmetnega kazenskega postopka obsojenec ni bil prikrajšan za pošteno sojenje (fair trial) in pravico do obrambe, kar je z razlogi, navedenimi v 22. točki obrazložitve sodbe, ki jih Vrhovno sodišče v celoti sprejema, vložnikom utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

17. Obsojenčevi zagovorniki dalje tako v zvezi s kaznivim dejanjem jemanja podkupnine kot tudi v zvezi s kaznivimi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic navajajo, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker obsojeni G. kot kontrolor tehničnih pregledov ni imel lastnosti uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, in ker opravljanje tehničnih pregledov ni uradno, ampak strokovno tehnično dejanje. Zagovorniki ob tem tudi navajajo, da pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov motornih vozil ni javno pooblastilo. S tem v zvezi pritožbenemu sodišču še očitajo, da ne pojasni razlik med pooblastilom za registracijo motornih vozil in pooblastilom za tehnične preglede.

18. Skladno s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1,⁷ ki je veljal v v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj, je (bila) uradna oseba tudi druga oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži. Pri uradni osebi po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 gre za t. i. „nepravo“ uradno osebo, saj pojem ni vezan na delovanje pri državnem organu, temveč na osebo zunaj državnega organa, ki je na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi, pooblaščena za opravljanje posameznih uradnih nalog.⁸ Osebe iz te točke so uradne osebe ves čas, ko opravljajo poklic ali drugo dejavnost, v zvezi s katero jim po zakonu ali na podlagi zakona izdanem predpisu pripadajo pooblastila za opravljanje določenih uradnih nalog.⁹

19. O ugovoru obrambe, da obsojenec kot kontrolor tehničnih pregledov ni imel lastnosti uradne osebe in da delo, ki ga je opravljal, ni imelo narave uradnega dejanja, sta se opredelili že sodišči prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (40. točka sodbe), je ob sklicevanju na določbe 193., 204. in 205. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil¹⁰ in na odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 12. 2008, s katero je bilo družbi A., d. d., PE Kranj, Poslovalnica ... (v nadaljevanju A.), med drugim, podeljeno pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov, sprejelo zaključek, da je opravljanje tehničnih pregledov oziroma izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil uradno dejanje in da je obsojenec kot kontrolor tehničnih pregledov imel lastnost uradne osebe (95. in 96. točka sodbe sodišča prve stopnje).

20. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 12. 2008 (priloga A66 kazenskega spisa), na katero se sklicuje izpodbijana pravnomočna sodba, izhaja, da je navedeno ministrstvo družbi A. podelilo pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov, postopkov registracije motornih in priklopnih vozil, izdaje preizkusnih tablic ter potrdil za preizkusno vožnjo. Po 204. členu ZVCP-1 je tehnični pregled motornega oziroma priklopnega vozila postopek, s katerim organizacija za tehnične preglede ugotavlja podatke o vozilu, stanje naprav in opreme vozila in izpolnjevanje drugih pogojev za vozilo, določenih s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov. Tehnične preglede opravljajo pooblaščene pravne osebe, ki morajo izpolnjevati pogoje glede poslovnih prostorov, predpisane opreme in naprav ter glede strokovnih delavcev (205. člen ZVCP-1). Organizacija za tehnične preglede mora imeti naslednje strokovne delavce: vodjo tehničnih pregledov in kontrolorje tehničnih pregledov ter delavce, ki opravljajo postopke registracije motornih in priklopnih vozil, strokovni delavci pa morajo imeti delovno razmerje sklenjeno v organizaciji za tehnične preglede, za določen ali nedoločen čas s polnim delovnim časom (prvi odstavek 207. člena ZVCP-1). Tehnične preglede motornih in priklopnih vozil je v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj podrobneje urejal že citirani Pravilnik o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil, ki je med drugim opredeljeval tudi potek usposabljanja kandidatov za kontrolorja tehničnih pregledov.

21. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da opravljanje tehničnih pregledov oziroma izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil pomeni izvrševanje uradnih nalog in ne zgolj strokovno tehničnega opravila. Nobenega dvoma ni, da je pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov motornih in priklopnih vozil javno pooblastilo, s katerim se na registrsko organizacijo z odločbo pristojnega državnega organa prenese izvajanje uradnih nalog oziroma dejanj.¹¹ KZ-1 uradnega dejanja izrecno ne definira, pač pa v prvem odstavku 99. člena opredeljuje le pojem uradne osebe. Kot uradno dejanje je treba šteti tisto dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij), ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oziroma podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo, da je družba A. na podlagi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 12. 2008 podeljenega (javnega) pooblastila izvajala storitve tehničnih pregledov motornih in priklopnih vozil, nato pa je v nadaljevanju obrazložitve opredelilo pojem tehničnega pregleda in opisalo potek postopka tehničnega pregleda. Izvedba tehničnega pregleda in izdaja potrdil o tehnični brezhibnosti vozil sta natančno določeni in predpisani z zakonom, pri čemer lahko potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila izda samo registrska organizacija, ki jo za to pooblasti pristojni državni organ, v njenem okviru pa le oseba, ki izpolnjuje za to predpisane pogoje (kontrolor tehničnih pregledov). Pooblaščena registrska organizacija mora namreč že po zakonu imeti ustrezne uslužbence – kontrolorje tehničnih pregledov, preko katerih neposredno udejanja upravičenja in dolžnosti, ki ji gredo iz podeljenega pooblastila. Na podlagi opisa obsojencu očitanih ravnanj sta nižji sodišči pravilno presodili, da je imel obsojenec kot kontrolor tehničnih pregledov lastnost uradne osebe, ki jo je črpal iz družbi A. podeljenega javnega pooblastila in z njo sklenjenega delovnega razmerja, v okviru katerega je na podlagi opravljenega izpita za kontrolorja tehničnih pregledov po vnaprej predpisanem postopku opravljal tehnične preglede vozil in izdajal uradne listine (potrdila o tehnični brezhibnosti vozil), s tem pa opravljal uradna dejanja. V izreku pravnomočne sodbe opisane naloge, ki jih je obsojenec opravljal kot kontrolor tehničnih pregledov, po svoji vsebini in naravi predstavljajo izvrševanje uradnih nalog v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, konkretna dejanja, ki se mu očitajo, pa sodijo v okvir kršitve uradnih nalog.

22. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana. Ob pravilnem pravnem zaključku, da je izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti motornih in priklopnih vozil uradno dejanje, kontrolor tehničnih pregledov, ki opravlja postopek tehničnega pregleda in v tem okviru izdaja ustrezna potrdila, pa uradna oseba skladno s 4. točko prvega odstavka 99. člena KZ-1, so brezpredmetne navedbe vložnikov, ki pritožbenemu sodišču očitajo, da ni pojasnilo razlik med pooblastilom za registracijo vozil in pooblastilom za tehnične preglede, saj ob takšni ugotovitvi razlik med njima ni bilo dolžno še posebej utemeljevati.

23. Zagovorniki kršitev kazenskega zakona uveljavljajo tudi z navedbami, da obsojencu ni mogoče očitati, da je dejanja, opisana pod točkami I/2, I/3 in I/4 izreka sodbe, storil z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega, torej kot posredni storilec. Za posredno storilstvo bi po njihovih navedbah šlo lahko le v primeru, če neposredna storilca (P. in M.) ne bi ravnala protipravno. Menijo tudi, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek sodbe v nasprotju s sodbenimi razlogi, saj iz izreka ne izhaja, da je obsojenec navedena dejanja storil kot posredni storilec.

24. Pojem posrednega storilca je kot institut pozitivnega prava uzakonil KZ-1 v določbi prvega odstavka 20. člena, ki določa, da je storilec kaznivega dejanja tudi tisti, ki kaznivo dejanje stori z izrabljanjem in vodenjem ravnanj drugega. Posredno storilstvo je ena izmed oblik storilstva, o katerem govorimo tedaj, ko kdo iz ozadja vodi dejavnost drugega in izkorišča drugega tako, da gospodari z njim, izrablja njegovo neosveščenost, neznanje, zmoto, nerazgledanost in podobno; tisti, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje, pa je le njegova podaljšana roka.¹²

25. Iz opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine, kot ga je mogoče povzeti iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da je obsojeni G. kot uradna oseba potem, ko je v mejah svojih uradnih pravic opravil uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, sprejel nagrado s tem, da je kot kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil in vodja poslovalnice A. sam ali pa je to naročil svojemu podrejenemu, v evidenci registriranih vozil lažno potrdil, da je bil opravljen tehnični pregled njihovih vozil in da so evidentirani podatki meritev teh vozil, iz katerih izhaja, da so tehnično brezhibna, s tem pa omogočil registracijo teh vozil […], in sicer je od T. L. enkrat vzel 20,00 EUR (dejanje pod točko I./2. izreka), od tajnega policijskega delavca pa dvakrat po 50,00 EUR (dejanji pod točkama I./3. in I./4. izreka), zato ker je potrdil tehnično brezhibnost v opisu kaznivega dejanja navedenih vozil, čeprav ta vozila v resnici niso bila tehnično pregledana.

26. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sta v primeru dejanj, opisanih pod I./2., 3. in 4. točko izreka sodbe, tehnično brezhibnost vozil dejansko potrdila P. ali M. Pri tem je sodišče ugotovilo, da sta tako ravnala po navodilu in naročilih nadrejenega G., ki je bil tudi vodja poslovalnice A. (103., 106., 108., 110. in 117., 118. ter 132., 133., 135. in 137. točke sodbe). V zvezi z dejanjema, opisanima pod I./2. in I./4. točko izreka, je sodišče izrecno zapisalo tudi, da je imel G. nadzor nad njima (117. in 133. točka sodbe) in da je G. nad podrejenimi izvajal pritiske. Ugotovilo je, da sta se P. in M. bala za svojo službo, prvi tudi zaradi svoje starosti (46 let), saj v tistem obdobju (leto 2010) nove službe ni bilo lahko dobiti. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je prvostopenjsko sodišče, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, zaključilo, da je obsojeni G.n kazniva dejanja pod točkami I./2., 3., 4. izreka sodbe storil z vodenjem, vplivanjem in izrabljanjem dejanj P. in G., torej kot posredni storilec.

27. Vrhovno sodišče sprejema presojo in zaključke nižjih sodišč, da je obsojeni G. navedena dejanja izvršil kot posredni storilec. Ob ugotovitvi, da je bil v vseh teh primerih prav on tisti, ki je vzel denar od T. L. in tajnega policijskega delavca kot nagrado za opravljeno uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, ter glede na zgoraj ugotovljene okoliščine, povezane z izvršitvijo teh dejanj, iz katerih izhaja, da sta bila P. in M. tista, ki sta sledeč obsojenčevim navodilom in naročilom potrdila tehnično brezhibnost vozil v evidenci registriranih vozil, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilen zaključek nižjih sodišč, da je obsojenec v teh primerih ravnal kot posredni storilec. Obsojenec je bil namreč tisti, ki je imel oblast nad dejanji in obvladoval celotno dogajanje, P. in M. pa sta bila le njegova podaljšana roka za dosego cilja, ki ga je z očitanimi dejanji zasledoval, to je prejem nagrade (denarja), povezane z opravo uradnega dejanja, ki ga ne bi smel opraviti (lažna potrditev tehnične brezhibnosti vozil). Okoliščina, ali sta P. in M. ravnala protipravno ali ne, glede na očitke, kot izhajajo iz izreka sodbe, in razloge pravnomočne sodbe, obsojenca v nobenem primeru ne more razbremeniti njegove kazenske odgovornosti za ta dejanja. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona glede na navedeno ni podana. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornikov glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni podano zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Kot je že bilo navedeno, iz opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine izhaja, da je obsojeni G. tehnično brezhibnost vozil potrdil bodisi sam bodisi je to naročil svojemu podrejenemu. Zaključki in razlogi nižjih sodišč, ki se nanašajo na posamezna dejanja iz sklopa kaznivega dejanja jemanja podkupnine, glede katerih je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da jih je obsojeni G. storil kot posredni storilec s tem, ko je svojima podrejenima dal navodila in naročila, naj potrdita tehnično brezhibnost vozil, zato niso v nasprotju z izrekom sodbe, kar je vložnikom na identične pritožbene očitke pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje.

28. Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da iz opisa kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic ne izhaja, kaj v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak nepremoženjske koristi, in da potrditev tehnične brezhibnosti vozila, zato da so lahko lastniki vozilo kasneje registrirali, ne predstavlja nepremoženjske koristi, pri čemer v nekaterih primerih lastniki vozil sploh niso vedeli, da njihovo vozilo ni bilo tehnično pregledano.

29. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 137/2009 z dne 12. 5. 2010 pojasnilo, da nepremoženjska korist v kazenskem pravu zajema najrazličnejše vrste ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo, pa ne pomenijo neposredne premoženjske koristi, in da se v praksi pridobitev nepremoženjske koristi najpogosteje kaže kot zagotovitev prednosti ali ugodnejšega položaja pred ostalimi strankami v postopku, na primer pri napredovanju na delovnem mestu, sklepanju pravnih poslov in podobno. Kot nepremoženjsko korist v kazenskopravnem smislu je treba tako šteti vse vrste ugodnosti in možnosti, ki jih danes prinaša življenje ter pomenijo za vsakega določeno korist.¹³

30. Že sodišče druge stopnje je ob obravnavi vsebinsko enakih pritožbenih očitkov odgovorilo, kaj v obravnavani zadevi predstavlja nepremoženjsko korist (36. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Pravno pravilna je presoja nižjih sodišč, da se nepremoženjska korist v konkretnem primeru kaže v pridobitvi ugodnejšega položaja posameznikom (lastnikom ali uporabnikom vozil, serviserjem ali vulkanizerjem), saj vozila, ki so predmet tega kazenskega postopka, ko so bila pripeljana na tehnični pregled, v resnici niso bila podvržena pravilom postopka tehničnega pregleda na tak način, kot to izhaja iz opisov posameznih kaznivih dejanj v izreku sodbe. Nepremoženjska korist se v obravnavanem primeru torej manifestira v pridobitvi nezakonite prednosti, ki so jo bili deležni lastniki in uporabniki vozil oziroma serviserji in vulkanizerji s tem, ko je obsojenec z izdajo (lažnih) potrdil o tehnični brezhibnosti vozil omogočil registracijo njihovih vozil na podlagi ugodnejše obravnave teh vozil in s tem ugodnejšega položaja njihovih lastnikov oziroma uporabnikov, kot so ga sicer v postopkih tehničnega pregleda deležne stranke, ki morajo svoje vozilo podvreči tehničnemu pregledu, v katerem se po vnaprej natančno predpisanem postopku lege artis ugotavlja, ali je vozilo tehnično brezhibno, in šele v primeru, da se to ugotovi, lahko izda potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila, ki je pogoj za registracijo vozila, to pa za imetnika vselej predstavlja tudi določeno (večjo ali manjšo) stopnjo negotovosti, ali bo vozilo postopek pregleda uspešno prestalo. Vrhovno sodišče sprejema tudi presojo in razloge sodišča druge stopnje, da predhodni dogovor s posameznimi prejemniki nepremoženjske koristi ni potrebna predpostavka za izvršitev očitanih kaznivih dejanj, na drugačne zaključke glede tega zakonskega znaka pa ne morejo vplivati niti navedbe, da v primerih, ko so vozila na tehnični pregled po naročilu lastnikov pripeljali serviserji oziroma vulkanizerji, lastniki sploh niso vedeli, da njihova vozila niso bila tehnično pregledana. Te navedbe namreč v ničemer ne spremenijo dejstva, da je bila z nezakonitim ravnanjem obsojenca (tudi v teh primerih) nepremoženjska korist dejansko pridobljena v že navedeni obliki in z že navedeno vsebino. Ob pojasnjenem se kot neutemeljene izkažejo tudi navedbe, da so bili z obsojenčevim nezakonitim ravnanjem lastniki vozil postavljeni v manj ugoden položaj nasproti ostalim lastnikom, ker so morali svoja vozila kasneje ponovno pripeljati na tehnični pregled. Nepremoženjska korist je nastala v trenutku, ko je bilo za posamezno vozilo izdano lažno potrdilo o tehnični brezhibnosti, kar je omogočilo kasnejšo registracijo. To, da so morali lastniki svoje vozilo kasneje, v posledici odkritega kaznivega dejanja, ponovno pripeljati na tehnični pregled, pa na že nastalo nepremoženjsko korist ne vpliva.

31. Neutemeljeno zagovorniki kršitev kazenskega zakona uveljavljajo tudi z navedbami, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega storitve devetindvajsetih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, čeprav gre pri tem le za eno samo kaznivo dejanje, saj so dejanja, opisana pod II. točko krivdoreka sodbe, časovno in prostorsko povezana, vsa so usmerjena h kršitvi uradne dolžnosti in storjena z enotnim psihičnim odnosom storilca, posamezno dejanje pa predstavlja le kvantitativno povečanje znotraj istega neprava, zaradi česar je med njimi podan odnos navideznega idealnega steka. V obravnavanem primeru namreč ne gre za enega od (takih) primerov, ki jih je oblikovala sodna praksa,¹⁴ in pri katerih sklep o tem, da več izvršitvenih dejanj pomeni eno samo kaznivo dejanje (in ne gre morda za realni stek ali navidezni realni stek ali nadaljevano kaznivo dejanje), temelji na smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana; da so storjena z enotnim naklepom oziroma izražajo enotnost volje; in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine, pri čemer gre v skladu s sodno prakso za take primere pri tako imenovanih trajnih kaznivih dejanjih ali nizu premoženjskih kaznivih dejanj ali pri izvršitvi več osebnih kaznivih dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine. Pri obravnavanih kaznivih dejanjih zlorabe uradnega položaja ali pravic, opisanih pod II. točko izreka prvostopenjske sodbe, ti pogoji niso podani. Teh kaznivih dejanj, ob upoštevanju navedenih izhodišč, glede na njihovo naravo in vsebino ni mogoče zreducirati le na eno samo kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic, zato zavzemanja vložnikov, da bi moralo sodišče vseh devetindvajset kaznivih dejanj opredeliti kot eno kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ne morejo uspeti.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega M. P.

32. Zagovorniki obsojenega M. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je državni tožilec ob koncu dokaznega postopka v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP spremenil obtožni predlog, ker je v opis dejanja z navedbo, da je tehnični pregled uradno dejanje na podlagi 204. člena ZVCP-1, vnesel nov zakonski znak, razlogi sodbe sodišča druge stopnje, v katerih sodišče navaja, da v spremenjen opis niso bila vnesena nova določila pravilnikov in zakonov, pa so protispisni (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). S tem v zvezi očitajo tudi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o ugovoru obrambe v zvezi s spremembo obtožnega akta, obsojenec pa zaradi spremembe obtožnega akta ni bil postavljen v enak pravni položaj kot tožilec in tudi ni mogel učinkovito varovati svojih pravic.

33. Da ni prišlo do kršitve prvega odstavka 344. člena ZKP, je zagovornikom pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (48. točka v zvezi s 29. točko sodbe), ki je zavrnilo tudi pritožbene očitke, ki jih sedaj zagovorniki brezuspešno ponavljajo v zahtevi, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do ugovorov obrambe, ki so se nanašali na (nedopustno) spremembo obtožnega predloga, kar ne drži. Do ugovorov obrambe, povezanih s spremembo obtožnega predloga, se je sodišče prve stopnje opredelilo v 596. do 598. točki sodbe in jih kot neutemljene zavrnilo.

34. Sicer držijo navedbe zagovornikov, da je sodišče druge stopnje, ko je odgovarjalo na pritožbene očitke glede spremembe obtožnega predloga, navedlo, da s spremembo obtožnega akta v opis kaznivih dejanj niso bila vnesena nova določila pravilnikov in zakonov, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilne zaključke sodišča, da zatrjevana kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP v obravnavanem primeru ni podana. Iz podatkov predmetnega kazenskega spisa izhaja, da je državni tožilec v pisni spremembi obtožnega predloga z dne 21. 8. 2014 (list. št. 1897 do 1902) besedilo, ki je bilo v prvotnem obtožnem predlogu navedeno na koncu II. točke izreka, prenesel na konec IV. točke izreka (to besedilo se v sodbi sodišča prve stopnje nahaja v zadnjem odstavku na str. 10 in deloma na str. 11), pri čemer je ob vsebinsko povsem enakem opisu dejanj temu delu besedila dodal pristavek, da je tehnični pregled uradno dejanje na podlagi 204. člena ZVCP-1. Takšna sprememba obtožnega akta ni pomenila dodajanja novih zakonskih znakov v opis očitanih kaznivih dejanj, saj so bili vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja vsebovani že v (prvotnem) obtožnem predlogu z dne 24. 5. 2011. Že tedaj je bilo navedeno, da je obsojenec na podlagi v opisu kaznivih dejanj citiranih določb ZVCP-1 imel lastnost uradne osebe, prav tako so bila že tedaj na popolnoma enak način opisana ravnanja, ki pomenijo opravo uradnega dejanja. Vsebina uradnega dejanja se je namreč od vsega začetka nanašala na ravnanja obsojenih, da so v evidenci registriranih vozil (lažno) potrjevali, da so bili opravljeni tehnični pregledi osebnih vozil in evidentirani podatki meritev vozil, ki so izkazovali, da so vozila pregledana in tehnično brezhibna. Ob tem je bilo storilcem kot del opisa kaznivih dejanj od vsega začetka tudi očitano, da so kot uradne osebe zato, da bi drugim pridobili nepremoženjsko korist, izrabili uradni položaj. Glede na povedano Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da zaradi navedene spremembe obtoženega predloga ni prišlo do kršitve pravice do obrambe, pri čemer iz spisovnih podatkov izhaja, da sta bila obsojenec in njegov zagovornik s spremembo obtožnega predloga seznanjena že tri mesece pred koncem glavne obravnave (list. št. 1905, 1906 in 1909), sodišče pa je potem opravilo še osem narokov za glavno obravnavo. Obsojencu in njegovemu zagovorniku je bila dana možnost, da se o spremembi obtožnega predloga izjavita in da predlagata morebitne dodatne dokaze, obsojencu pa je sodišče tudi dalo možnost, da dopolni svoj zagovor.

35. Kršitev načela identitete obtožbe in obsodbe zagovorniki zatrjujejo z navedbami, da je sodišče druge stopnje z razlogi iz 36. točke sodbe samo dopolnilo obtožni akt in manjkajoče razloge prvostopenjske sodbe, s tem ko je zapisalo, da je nepremoženjska korist pomenila povečanje ugleda serviserjev, privabljanje novih strank, ustvarjanje renomeja in večje trženje uslug, čeprav je bila v obtožnem aktu nepremoženjska korist zatrjevana le v smislu omogočanja registracije vozil. Obsojenec se o teh okoliščinah glede na to, da v obtožnem aktu niso bile zatrjevane, ni mogel izjaviti in v zvezi z njimi pripraviti učinkovite obrambe. Sodišče druge stopnje je zato kršilo tudi obsojenčevi pravici do obrambe in pravnega sredstva, sodba pa je v tem delu arbitrarna.

36. Zatrjevana kršitev glede prekoračitve obtožbe ni podana. Kršitev prekoračitve obtožbe se lahko nanaša le na izrek sodbe in je ni mogoče storiti z morebitno „preširoko obrazložitvijo“.¹⁵ Po pregledu tenorja obtožnega predloga in izreka prvostopenjske sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec v obravnavani zadevi obsojen za dejanje, ki in kot je opisano v obtožnem predlogu, tako da je med obtožbo in obsodbo podana popolna objektivna identiteta (prvi odstavek 354. člena ZKP).

37. Kar se tiče navedb o manjkajočih razlogih prvostopenjske sodbe, pa Vrhovno sodišče poudarja, da je sodišče druge stopnje v celoti pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki je obširno in utemeljeno obrazložilo, v čem se v konkretnem primeru odraža zakonski znak nepremoženjske koristi. Sicer je res, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe, opirajoč se na izpovedbe nekaterih prič in izpovedbo I. B., zapisalo še, da je v posameznih primerih nepremoženjska korist lahko pomenila tudi povečanje ugleda serviserjev in povečanje prometa A. (36. in 66. točka sodbe). Vendar s tem ni bila prekršena objektivna identiteta obtožbe in sodbe, takšni razlogi pa, glede na ugotovitve obeh nižjih sodišč o tem, kaj v konkretnem primeru glede na opis očitanih kaznivih dejanj predstavlja zakonski znak nepremoženjske koristi tudi ne pomenijo dopolnjevanja morebitnih manjkajočih zakonskih znakov (konkretizacije nepremoženjske koristi) kaznivega dejanja v izreku ali obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje. Glede na pojasnjeno so zato neutemeljeni tudi očitki o kršitvah pravic do obrambe in pravnega sredstva ter o arbitrarnosti sodbe sodišča druge stopnje.

38. Zagovorniki dalje navajajo, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ker obsojeni P. lastnikom vozil ni mogel pridobiti nepremoženjske koristi, saj jih ni poznal, prav tako pa pri njem ni mogoče zaslediti namena pridobitve nepremoženjske koristi. Menijo, da ne drži, da so lastniki vozil z obsojenčevim ravnanjem pridobili nematerialno pravico, saj so svoje vozilo, tako kot vse ostale stranke, morali pripeljati do tehnične baze, njihova vozila pa so bila tehnično brezhibna, kar se je ugotovilo z naknadnimi kontrolnimi tehničnimi pregledi. Navajajo tudi, da storilci niso imeli naklepa, ampak je šlo pri očitanih dejanjih le za poenostavitev delovnega procesa.

39. Do identičnih pritožbenih navedb vložnikov se je sodišče druge stopnje opredelilo v 55. točki sodbe in se pri tem sklicevalo tudi na 36. točko svoje sodbe ter točke 306 do 417 sodbe sodišča prve stopnje, kjer je pojasnjeno, katera so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sodišče za vsako od očitanih kaznivih dejanj posebej ugotovilo, da je obsojeni P. svoj uradni položaj zlorabil z namenom, da bi drugemu pridobil nepremoženjsko korist. Z navedbami, da pri obsojencu ni mogoče zaslediti motiva oziroma namena pridobitve nepremoženjske koristi in da storilci niso imeli naklepa, ampak da je šlo le za poenostavitev delovnega procesa, pa zagovorniki v nasprotju z ugotovitvami pravnomočne sodbe izpodbijajo dejanske ugotovitve in zaključke nižjih sodišč glede obstoja zahtevanih subjektivnih elementov obravnavanih kaznivih dejanj, s čimer v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede vprašanja, v čem se v primeru obravnavanih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic kaže nepremoženjska korist, se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, navedene v 29. in 30. točki te sodbe, s katerimi je zavrnilo vsebinsko enake očitke zagovornikov obsojenega G. glede umanjkanja zakonskega znaka pridobitve nepremoženjske koristi. Tem razlogom pa v zvezi z navedbami, da obsojeni P. lastnikom vozil ni mogel pridobiti nepremoženjske koristi, ker jih ni poznal, upoštevajoč razmerje med G. in P., kar je v sodbi izpostavilo že sodišče druge stopnje, še dodaja, da za izpolnitev zakonskega znaka pridobitve nepremoženjske koristi ni (bilo) potrebno, da bi P. poimensko poznal osebe (lastnike vozil), ki jim je z izrabo svojega uradnega položaja pridobil nepremoženjsko korist. Na drugačne zaključke o obstoju nepremoženjske koristi pa glede na že navedene razloge o tem, v čem se v konkretnem primeru kaže nepremoženjska korist in kdaj je ta nastala (31. točka te sodbe), tudi ne morejo vplivati navedbe zagovornikov, češ da se je z naknadnimi tehničnimi pregledi ugotovila tehnična brezhibnost nekaterih vozil.

40. Zagovorniki zatrjujejo obstoj relativne bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost pravnomočne sodbe, ker so v obeh sodbah nižjih sodišč izostali razlogi, ki bi odpravili dvome o verodostojnosti vpogledanih videoposnetkov nadzornih kamer. Navajajo, da v izpodbijanih sodbah manjkajo argumenti glede trditev, da je nekdo posegel v originalne posnetke. Verodostojnost videoposnetkov zagovorniki izpodbijajo tudi z navedbami, da se je na posnetku z dne 24. 9. 2010 nenadoma pokazala neznana lokacija, za kar sodišče ni našlo nobenega pojasnila. Po oceni obrambe bi se pri povprečno razumnem človeku brez dvoma pojavil sum, da je nekdo posegel v integriteto posnetka. Prav tako ni mogoče slediti navedbam prvostopenjskega sodišča, ki je v 85. točki sodbe zapisalo, da podatkov na zunanjem disku ali USB ključu ni mogoče spreminjati brez priklopa na računalnik. Z opozarjanjem na razliko med mestoma Felden in Welden zagovorniki problematizirajo pristnost in verodostojnost videoposnetka z dne 3. 9. 2010; z navedbami, da je bilo na njem prepoznati vozilo znamke Alfa Romeo, ki ga policisti pri izvajanju tajnega opazovanja pri zapisovanju svojih opažanj niso navedli, pa tudi pristnost videoposnetka z dne 13. 9. 2010. Navajajo še, da so razlogi sodbe s tem v zvezi protispisni, saj vpogledani videoposnetki niso bili izvirni. Sodišču druge stopnje pa očitajo, da je v razlogih iz 63. točke sodbe zanemarilo enega izmed temeljnih matematičnih zakonov, saj je objektivno nemogoče, da bi si sodišče prve stopnje v zgolj petih urah lahko ogledalo videoposnetke v trajanju triindvajset ur.

41. Po pregledu razlogov izpodbijanih sodb Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne držijo navedbe, da napadeni sodbi ne vsebujeta razlogov glede presoje izraženih pomislekov in dvomov obrambe v pristnost in verodostojnost vpogledanih videoposnetkov nadzornih kamer. Sodišči prve in druge stopnje sta v zvezi s temi ugovori obrambe s tehtnimi in argumentiranimi razlogi zavrnili vse bistvene očitke in pomisleke zagovornikov glede neizvirnosti, nepristnosti in neverodostojnosti predvajanih vidoposnetkov (85. do 88. točka sodbe sodišča prve stopnje in 59. do 63. točka sodbe sodišča druge stopnje). Obe nižji sodišči sta posnetke video nadzornih kamer ocenili kot verodostojne, prav tako nista podvomili v njihovo izvirnost, zavrnili sta tudi očitke o tem, da je bilo vanje naknadno poseženo, za svoje zaključke pa sta podali obsežne razloge, ki jih posplošeni ugovori in pomisleki zagovornikov z ničemer ne morejo omajati. Zagovorniki v zahtevi, razen očitkov, ki sta jih argumentirano zavrnili že nižji sodišči in ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, ne navajajo nobenih takih okoliščin, ki bi po presoji Vrhovnega sodišča vzbujale resen dvom v avtentičnost in verodostojnost posnetkov ter presojo nižjih sodišč, s katero sta ovrgli vse bistvene očitke v tej smeri. Navedbe zagovornikov pa tudi sicer ne presegajo izpodbijanja dokazne vrednosti in verodostojnosti videoposnetkov in s tem razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede navedb, češ da je objektivno nemogoče, da bi si sodišče v zgolj petih urah lahko ogledalo videoposnetke v trajanju triindvajset ur, pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča druge stopnje, ki je z logičnimi argumenti zavrnilo vsebinsko enake pritožbene očitke vložnikov (63. točka sodbe), pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je video nadzorna kamera dogajanje snemala le tedaj, ko je zaznala gibanje, zaradi česar je povsem logično, da je v zapisu časa prišlo do časovnih preskokov.

42. Zagovorniki v zahtevi zatrjujejo tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe in kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za zaslišanje A. O., sodišče druge stopnje pa je s tem v zvezi v 52. točki sodbe zapisalo, da vsakega medklica ni mogoče šteti za dokazni predlog. Zatrjevana kršitev je po navedbah vložnikov vplivala na zakonitost sodbe, ker bi O. lahko potrdil, da obsojenec ni imel namena, da V. pridobi ugodnejši položaj, saj je ni poznal.

43. Identične očitke o kršitvi pravice do obrambe, je z razlogi, ki jim pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, utemljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče v 52. in 54. točki sodbe. Dokazni predlog je procesno dejanje procesnega upravičenca oziroma izjava s točno določenimi sestavinami, ki jih mora vsebovati, da sodišče sploh lahko (vsebinsko) odloča o njem.¹⁶ V skladu z ustaljeno sodno presojo mora obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza določno zatrjevati: (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza, (2) dokazno sredstvo in (3) okoliščine, s katerimi utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da zagovornikove izjave, podane med zaslišanjem priče A. V., da predlaga zaslišanje A. O., ni mogoče šteti kot dokazni predlog. Sodeča sodnica je zagovorniku tedaj pojasnila, da bo dokazne predloge mogoče podati po zaslišanju priče V., zaslišanja A. O. pa obramba nato ni predlagala in še manj obrazložila (substancirala), zakaj predlaga njegovo zaslišanje. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča zagovornikove izjave, dane med zaslišanjem priče V., ni mogoče šteti kot dokazni predlog, saj ne vsebuje potrebnih sestavin, ki jih mora le-ta vsebovati, da je sploh sposoben (vsebinske) obravnave. Tudi sicer z navedbami, s katerimi v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljujejo predlog za zaslišanje A. O., zagovorniki ne utemeljijo, da bi bilo zaslišanje O. v tem postopku relevantno, saj morebitno (ne)poznavanje V. kot prejemnice koristi ni okoliščina, ki bi bila pomembna pri presoji obsojenčevega namena pridobitve nepremoženjske koristi z zlorabo uradnega položaja.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega D. M.

44. Zagovornica z uvodnimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izpodbijana odločitev nezakonita in protispisna, ker obsojenec kaznivih dejanj ni storil, niti ni imel takšne možnosti in namena, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

45. Tudi zagovornica obsojenega M., enako kot zagovorniki obsojenega G., meni, da obsojenec kot kontrolor tehničnih pregledov ni imel lastnosti uradne osebe. Po navedbah zagovornice je bilo javno pooblastilo Ministrstva za notranje zadeve podeljeno družbi A., ne pa posameznemu uslužbencu te enote. Tehnik kontrolor je strokovni delavec A., preverjanje tehničnih pogojev pa je strokovno opravilo in ne pomeni izvrševanja uradnih nalog. Potrdilo o tehnični ustreznosti vozila izda pooblaščena organizacija (A.) in ne kontrolor, ki je zadolžen zgolj za pregled vozila in odčitavanje parametrov na računalniku. Kontrolor tehničnih pregledov zato po navedbah vložnice ni uradna oseba, saj nima pooblastil za izdajanje potrdil, kontrola tehnične ustreznosti vozil pa sama po sebi ne predstavlja opravljanja uradne dolžnosti. Po navedbah zagovornice bi kontrolor lahko imel lastnost uradne osebe le, če bi izdajal potrdila o tehničnih pregledih in druge uradne listine, vendar pa temu ni tako, saj listine izdaja pooblaščena strokovna organizacija. Zagovornica v tem delu zahteve tudi navaja, da je sodišče v nasprotju z zakonom odločilo, da je obsojenec deloval kot sostorilec.

46. Glede vprašanja, zakaj ocenjuje, da je imel obsojeni M. kot kontrolor tehničnih pregledov lastnost uradne osebe v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, ko je opravljal tehnične preglede in v okviru tega postopka izdajal potrdila o tehnični brezhibnosti vozil, in zakaj opravljanje tehničnih pregledov oziroma izdajanje potrdil pomeni izvrševanje uradnih nalog, se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je s tem v zvezi navedlo v točkah od 18 do 22 te sodbe, in s katerimi je zavrnilo v bistvenem enake očitke zagovornikov obsojenega F. G. Ob tem pa je glede na vsebino zagovorničnih navedb treba poudariti še, da pravna oseba kot fiktivna družbena tvorba po naravi stvari sama ne more opravljati nalog, ki so s pooblastilom prenesene nanjo, ampak te naloge zanjo dejansko opravljajo njeni zaposleni, ki jih morajo registrske organizacije imeti že po zakonu in ki morajo izpolnjevati točno določene in vnaprej z zakonom predpisane pogoje. Pooblastilo, podeljeno registrski organizaciji, po naravi stvari narekuje prenos njegovega neposrednega izvrševanja na fizične osebe oziroma njene uslužbence, ki delo in naloge, ki so predmet pooblastila, v pravni osebi dejansko izvršujejo. Obsojeni M. je lastnost uradne osebe v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 imel glede na delovno mesto „kontrolor tehničnih pregledov“, ki ga je zasedal v pravni osebi A., in glede na vsebino uradnih nalog, ki so bile prenesene na pravno osebo z javnim pooblastilom (odločbo Ministrstva za notranje zadeve), in ki jih je v njej opravljal, obsegala pa so med drugim tudi izdajanje potrdil o tehnični brezhibnosti vozil.

47. Razlogi, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da sta G. in M. kazniva dejanja, opisana pod II./4. točko izreka sodbe, storila v sostorilstvu na način, da sta odločilno prispevala k storitvi teh dejanj, so vsebovani v točkah od 419 do 493 prvostopenjske sodbe. Sodišče se je opredelilo do vseh zahtevanih objektivnih in subjektivnih elementov sostorilstva in glede vsakega očitanega kaznivega dejanja posebej presodilo, zakaj šteje, da sta obsojena G. in M. ravnala kot sostorilca. Vložničine nesubstancirane navedbe, da obsojencu ni mogoče očitati sostorilstva, pa ne presegajo posplošene graje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe (drugi odstavek 420. člena ZKP).

48. Zagovornica v zahtevi dalje navaja, da se sodba opira na nezakonito pridobljene dokaze, in sicer uradni zaznamek anonimnega vira o zaznavi kaznivega dejanja in na njegovi podlagi izdana dovoljenja za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov ter pričanje neverodostojne priče I. B., vse dokaze, ki bi razjasnili okoliščine v tej smeri, pa je sodišče neutemeljeno in s pomanjkljivo obrazložitvijo zavrnilo.

49. Zagovorničine zgornje navedbe ne zadostijo zahtevi po obrazloženosti uveljavljanih kršitev z zahtevo za varstvo zakonitosti. Po ustaljeni sodni presoji Vrhovnega sodišča morajo stranke namreč v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navesti tudi razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik mora kršitev zakona v zahtevi razločno pojasniti oziroma utemeljiti, pri čemer ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi kršitev konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Zagovornica v zahtevi ne obrazloži, zakaj meni, da so odredba za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov ter na njeni podlagi pridobljeni dokazi nezakoniti in zakaj da je podan razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je sodnica predloge za njeno izločitev vselej zavrnila z razlogi, da gre za zavlačevalni manever obrambe. Teh navedb zaradi nekonkretiziranosti ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). To velja tudi za navedbe, da je sodišče neutemeljeno in s pomanjkljivo obrazložitvijo zavrnilo vse dokaze, ki bi izkazovali dejansko stanje in s katerimi bi se razjasnile okoliščine. Z navedbami, s katerimi izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki nižjih sodišč glede izpovedbe B., pa vložnica uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

50. Nesubstancirano in posplošeno izražanje pripomb na vodenje postopka predstavljajo tudi zagovorničine navedbe, da sodišče v tem kazenskem postopku ni postavilo izvedenca ustrezne stroke, na primer mag. Gregorja Kovača.

51. Z vsemi ostalimi navedbami v zahtevi zagovornica v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Težišče teh navedb namreč predstavlja nesprejemanje dokazne ocene, ki sta jo v zvezi z izvedenimi dokazi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ter poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena s pravnomočno sodbo. Uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako predstavljajo navedbe: da na nobenem videoposnetku obsojeni M. ni viden; da so videoposnetki brez dokazne vrednosti, da so slabo oziroma nepravilno označeni, da preskakujejo in ne dokazujejo ničesar; da je celoten dokazni postopek pokazal, da obsojenec ne more biti storilec očitanih dejanj; da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da se je v sistem logiral prav obsojeni M., saj je lahko njegovo kartico za dostop uporabil kdorkoli; da če (že) bi obsojenec opravil kakšno dejanje, je to storil izključno zaradi ukaza in naročil nadrejenega, ki se mu ni bil sposoben upreti, saj se je bal za svojo službo; da je njegov nadrejeni zlorabil svoj položaj ter izrabil in vodil obsojenčevo ravnanje, s takšnim ravnanjem pa vplival na zapise v evidenci MRVL; da ni jasno, da bi obsojenec vedel, da njegov nadrejeni izvršuje kaznivo dejanje in da zato ne more biti kazensko odgovoren, kar izhaja tudi iz tega, da v fazi preiskave ni imel položaja osumljenca; da sodišče nima niti enega prepričljivega dokaza za obsodbo; da bi bil zoper obsojenca zagotovo uveden postopek s področja delovnopravne zakonodaje, če bi pristojni v vodstvu družbe A. ocenili, da je kazenski postopek zoper njega utemeljen.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. Ž.

52. Zagovornik obsojenega J. Ž. v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim zatrjuje kršitev pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva ter kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti, ker sodišče druge stopnje, kljub temu, da je obramba v pritožbi to predlagala, obsojenca ni obvestilo o seji pritožbenega senata. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je ocena pritožbenega sodišča, da obsojenčeva navzočnost na seji pritožbenega senata ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, napačna. Meni, da bi sodišče obsojenca moralo obvestiti o pritožbeni seji, saj bi bila njegova navzočnost na seji koristna, ker bi senat ob ogledu videoposnetkov lahko ugotovil, da se na teh posnetkih ne nahaja obsojenec.

53. Pravica obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, predstavlja poseben vidik pravice udeleževati se kazenskega postopka. S tem jamstvom se obdolžencu omogoča, da se v postopku izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na odločitev sodišča in s tem na obdolženčev pravni položaj. Vendar pa obdolženčeva navzočnost pred pritožbenim sodiščem nima enakega pomena kot njegova navzočnost na sojenju pred sodiščem prve stopnje. Način uresničevanja te obdolženčeve pravice je v okviru pritožbene seje v skrajšanem (sumarnem) postopku urejen v 445. členu ZKP. Na podlagi 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

54. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah¹⁷ presodilo, da v skladu z določbo 445. člena ZKP, ki pomeni izjemo od pravil rednega postopka glede obveščanja strank in zagovornika o seji pritožbenega senata (378. člen ZKP), pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Stranke oziroma zagovornik lahko tudi v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, predlagajo oziroma izrazijo željo, da se jih obvesti o pritožbeni seji. Vendar pa predsednik senata oziroma senat takšnemu predlogu ni dolžan slediti, če glede na stanje stvari oceni, da njihova navzočnost ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve.

55. Ne glede na to, da v določbi 445. člena ZKP niso navedena merila, po katerih predsednik senata ali senat presojata, ali bi bila navzočnost strank na seji koristna, odločitev pritožbenega sodišča o tem vprašanju ne sme biti arbitrarna, ocena predsednika senata oziroma senata pa pri tem tudi ni prosta. Predsednik senata in senat pritožbenega sodišča morata v vsaki konkretni zadevi presoditi, ali bi navzočnost strank na seji pripomogla k razjasnitvi stvari. Ko sprejemata tako (prognostično) oceno, morata imeti pred očmi vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa utemeljitev predloga s strani strank ter naravo vprašanj in kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, predlog obdolženca ali zagovornika, naj se ju obvesti o seji senata, pa morata ocenjevati tudi v luči obdolženčeve pravice do obrambe in načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave. Če okoliščine konkretnega primera kažejo, da bi obdolženčeva navzočnost pripomogla k razjasnitvi stvari, mora pritožbeno sodišče obdolženca obvestiti o seji in mu na ta način omogočiti, da svoje pravice brani tudi z aktivno udeležbo in sodelovanjem na seji pritožbenega senata.

56. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje in podatkov spisa v obravnavani zadevi izhaja, da je zagovornik obsojenega J. Ž. v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče obsojenca obvesti o seji pritožbenega senata. Razlogov, zakaj bi bila obsojenčeva navzočnost na seji koristna, posebej ni navedel. Iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da je zagovornik v pritožbi v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja med drugim izpodbijal dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, ki jih je napravilo v zvezi z ogledanimi videoposnetki. Navajal je, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da se na videoposnetkih, predvajanih na glavni obravnavi, nahaja obsojenec, zmotni, pri čemer je nasprotoval ugotovitvam sodeče sodnice, da je na videoposnetku z dne 3. 8. 2010 obsojenca prepoznala brez težav (8. stran pritožbe), njene ugotovitve v zvezi z videoposnetki z dne 18. 10. 2010 pa je označil kot gole špekulacije (9. stran pritožbe). Pritožbi je priložil tudi dve pisni vlogi z dne 21. 1. in 28. 1. 2014, ki ju je v spis vložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje in v katerih je podal obširne pripombe in komentarje na predvajane videoposnetke. Ob tem je zagovornik v pritožbi predlagal, da si sodišče druge stopnje videoposnetke tudi samo ogleda. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da so bili prav videoposnetki nadzornih kamer ključni obremenilni dokaz za ugotavljanje identitete obsojenega Ž. kot pomagača pri storitvi kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

57. Sodišče druge stopnje ni ocenilo, da bi bila obsojenčeva navzočnost na pritožbeni seji koristna za razjasnitev stvari, zato o seji obsojenca ni obvestilo, pri čemer pa svoje odločitve, zakaj je štelo, da njegova navzočnost na seji ne bi bila koristna, ni vsebinsko obrazložilo (12. točka sodbe sodišča druge stopnje). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo vse pritožbene očitke, s katerimi je zagovornik izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje in grajal dokazno oceno sodišča prve stopnje, in pritrdilo dokaznim zaključkom prvostopenjske sodbe. Pri tem pa iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da si je pritožbeno sodišče videoposnetke z dne 3. 8. 2010 tudi samo ogledalo (99. in 100. točka sodbe), v zvezi s tem pa v obrazložitvi navedlo, da navkljub ogledu videoposnetkov ni moglo ugotoviti, ali je na posnetkih, sicer solidno videna oseba, prav obsojeni Ž. Vendar je s tem v zvezi ocenilo, da je treba slediti dejanskim ugotovitvam prvostopenjske sodnice, ker njena ugotovitev temelji na neposredni zaznavi, na predvajane videoposnetke pa na glavni obravnavi tudi ni bilo podanih nobenih pripomb. Ob tem je v celoti zavrnilo vse pritožbene očitke, s katerimi je zagovornik izpodbijal dokazne zaključke prvostopenjske sodbe v zvezi z videoposnetki z dne 18. 10. 2010 (101. točka sodbe).

58. Po presoji Vrhovnega sodišča obsojenčev zagovornik v zahtevi utemeljeno uveljavlja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je sejo pritožbenega senata opravilo v nenavzočnosti obsojenega Ž., kljub temu, da je njegov zagovornik v pritožbi predlagal, naj ga o seji senata obvesti, kršilo določbo 445. člena ZKP. Ob upoštevanju, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi, sklicujoč se na pisne pripombe na predvajane videoposnetke z dne 21. 1. in 28. 1. 2014, argumentirano izpodbijal dokazno oceno in dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča, da se na videoposnetkih nahaja obsojenec in s tem v zvezi predlagal, da si sodišče druge stopnje te posnetke tudi samo ogleda, kar je ob reševanju pritožbe dejansko storilo, a kljub temu (samo) ni moglo ugotoviti, ali se na njih dejansko nahaja obsojenec, se ocena, da obsojenčeva navzočnost ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, pokaže kot nepravilna. Navzočnost obsojenega J. Ž. pred pritožbenim sodiščem bi glede na tako stanje stvari zagotovo ne bila sama sebi namen. Obsojenec bi namreč lahko natančneje pojasnil svoje navedbe in stališča iz pritožbe, povezane z uveljavljanjem zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s tem pa bi mu bila dana možnost, da s svojim nastopom in navajanjem argumentov vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče druge stopnje bi ob upoštevanju zgoraj povzetih pritožbenih navedb, s katerimi je obramba izpodbijala dokazno oceno in dejanske zaključke prvostopenjskega sodišča glede vpogledanih videoposnetkov, ki so bili bistveni za dokazovanje obsojenemu Ž. očitanih kaznivih dejanj, in glede na to, da se je odločilo, da si te videposnetke tudi samo ogleda, obsojencu moralo omogočiti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev sodišča druge stopnje glede utemeljenosti pritožbenih navedb v tej smeri. Zgolj ogled videoposnetkov, ki so za obsojenca bistven obremenilni dokaz, ne da bi pritožbeno sodišče razpolagalo s kakršnimkoli primerjalnim dokazom, kakšen je videz obsojenega Ž., pritožbenemu sodišču namreč ni omogočil preizkusa pritožbenih navedb, da na posnetkih ni obsojenca. Opustitev obveščanja obsojenega Ž. o seji pritožbenega senata je glede na izkazane okoliščine vplivala na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na tega obsojenca, saj kršitev 445. člena ZKP v konkretnem primeru predstavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti oziroma obsojenčeve pravice do izjave. Obsojencu je bilo v pritožbenem postopku onemogočeno, da bi se v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, povezanega z videoposnetki, ki si jih je pritožbeno sodišče samo ogledalo, izrekel o vsebini in rezultatih ogleda videoposnetkov neposredno pred pritožbenim sodiščem in imel s tem v zvezi možnost vplivati na odločitev pritožbenega sodišča.

59. Ker ugotovljena kršitev 445. člena ZKP, storjena v škodo obsojenega Ž., v obravnavanem primeru narekuje razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje glede tega obsojenca, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do preostalih zatrjevanih kršitev, ki jih obsojenčev zagovornik še uveljavlja v zahtevi.

C.

60. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega J. Ž. ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP glede tega obsojenca razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotovljeno kršitev odpraviti ter obsojenca obvestiti o seji senata in mu omogočiti, da se tudi sam neposredno izjavi o dejstvih in okoliščinah, povezanih z videoposnetki nadzornih kamer. Pri tem pa bo moralo upoštevati tudi, da sme po prvem odstavku 380. člena ZKP v okviru presoje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja že izvedene dokaze ponoviti samo na obravnavi.

61. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se v zahtevah za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenih G., P. in M., zahteve pa so vložene tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahteve zagovornikov obsojenih G., P. in M. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).

62. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom v delu, ki se nanaša na obsojene G., P. in M., temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pri izračunu je upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojencev, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Obsojeni G. je dolžan plačati 1000,00 EUR sodne takse (tarifna številka 7114 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife), obsojena P. in M. pa vsak po 400,00 EUR sodne takse (tarifna številka 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife).

-------------------------------
¹ Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 346.
² Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997.
³ Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996.
⁴ Gl. na primer odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 14268/2015-127 z dne 14. 7. 2016.
⁵ Gl. odločbo I Ips 95793/2010-83 z dne 3. 7. 2014.
⁶ Tako odločba Vrhovnega sodišča I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016.
⁷ Uradni list RS, št. 55/2008, 66/2008, 39/2009 (KZ-1A). Z novelo KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011) je bila ob ohranitvi enake vsebine besedila določbe zgolj dodana besedna zveza „javno pooblastilo“.
⁸ Gl. tudi Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 683, in odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 95443/2010-270 z dne 24. 3. 2017.
⁹ Prim. Bele, I., prav tam, str. 683.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 88/2005, 119/2007.
¹¹ V strokovni literaturi upravnega prava se prav pooblaščene registrske organizacije, ki izvajajo tehnične preglede, navajajo kot tipični primeri nosilcev javnih pooblastil. Gl. na primer Rakar, I., Tičar, B., Pravo javne uprave, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2017, str. 223.
¹² Gl. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 44406/2010-83 z dne 17. 10. 2013 in Bavcon, L., in ostali, Kazensko pravo, splošni del, peta izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 201, str. 327.
¹³ Gl. Deisinger, M., Kazenski zakonik 2017 - posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d. o. o., Maribor, 2017, str. 514.
¹⁴ Gl. na primer odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 444/2008 z dne 16. 4. 2009, I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 in I Ips 51408/2010-163 z dne 12. 11. 2015.
¹⁵ Gl. na primer odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 60440/2011-44 z dne 5. 12. 2013.
¹⁶ Gl. tudi odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 291/2007 z dne 18. 10. 2007 in Šugman Stubbs, K., Gorkič P., Dokazovanje v kazenskem postopku, GV Založba, Ljubljana, 2011, str. 90 in 91.
¹⁷ Gl. na primer odločbe I Ips 132/98 z dne 8. 6. 2000, I Ips 67805/2010 z dne 6. 1. 2012, I Ips 21188/2010 z dne 9. 5. 2013, I Ips 51836/2010 z dne 16. 5. 2013, I Ips 25052/2010 z dne 18. 7. 2013, I Ips 6105/2010-137 z dne 9. 1. 2014, I Ips 52800/2011-143 z dne 7. 7. 2016.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2018