VSRS sodba VIII Ips 179/2015

Jedro

Poslovni razlog lahko obstaja v spremenjeni organizaciji del pri delodajalcu, ki se odloči, da bo neko delovno mesto ukinil, naloge pa razporedil med druge delavce ali ukinil le del nalog in jih prenesel novemu ali novim izvajalcem.

Toženka tožnici ni bila dolžna iskati ali ponujati dela na delovnem mestu z nižjo osnovno plačo. Delodajalec te dolžnosti enostavno nima, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko določbo zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov toženke z dne 4. 1. 2013 in 20. 3. 2013, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z 31. 5. 2013, da jo je dolžna toženka pozvati nazaj na delo in ji obračunati ter izplačati plače od prenehanja delovnega razmerja do ponovne reintegracije. Sklenilo je tudi, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

2. Odločitev sodišča temelji na presoji, da je pri toženki prišlo do reorganizacije in ukinitve tožničinega delovnega mesta, s tem pa do poslovnega razloga za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi. Po presoji sodišča tožničino delovno mesto ni bilo primerljivo z deli na drugih delovnih mestih, temveč je bilo specifično - zato toženka za določitev presežnih delavcev ni bila dolžna oblikovati primerljive skupine delavcev. Presodilo je tudi, da je toženka postopek v zvezi z možnostjo premestitve tožnice na drugo delovno mesto izvedla pravilno in zakonito.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je zavrnilo tožničine pritožbene ugovore o bistvenih kršitvah določb postopka, sicer pa se je strinjalo tudi z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča druge stopnje.

4. V obsežni reviziji tožnica uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

5. Navaja, da je bilo njeno delovno mesto sistemizirano kot strokovno tehnično delovno mesto in primerljivo z ostalimi strokovno tehničnimi delovnimi mesti, in sicer poslovni sekretar VI, strokovni sodelavec VI in finančnik VI. Napačno in protispisno naj bi bilo navajanje sodišč o tem, da primerljivost ni izkazana, to pa naj bi predstavljalo tudi bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Določba 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) naj bi napotila na uporabo celotnega zakona in ne le konkretnega člena, torej bi morala toženka smiselno upoštevati tudi 147. člen ZJU, ki ne zahteva pogoja najmanj enake osnovne plače za premestitev javnega uslužbenca. Ob smiselni uporabi 147. in 149. člena ZJU se zavzema zato, da bi morala toženka preveriti možnost njene zaposlitve z nižjo plačo. Ker tega ni storila, naj bi bila odpoved nezakonita. Nadalje navaja, da naj sodišče ne bi zaslišalo niti ene od njenih prič, zaradi česar naj bi ji bila kršena pravica do poštenega sojenja. Zlasti ni zaslišalo neposrednega vodja A. A., ki bi ga moralo zaslišati po uradni dolžnosti - s tem v zvezi uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na zaslišanje B. B. v drugem postopku. Iz te izpovedi naj bi izhajalo, da so vsi v oddelku delali poleg svojih še mnogo drugih nalog; tožničine naloge niso odstopale od nalog drugih; to naj bi pomenilo, da niso bile specifične. Pri tem opozarja na 31. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPND), ki naj bi jo sodišči kršili. Tožnica naj bi bila optimalno zasedena s svojim delom in naj bi opravljala še mnoge druge naloge, med drugim prejem in oddajo pošte za celoten sektor, itd. Trdi, da s 1. 12. 2012 ni prenehala potreba po opravljanju njenega dela, da poslovni razlog ni obstajal, da se njene naloge niso podvajale in da njenega delovnega mesta niso na novo sistemizirali, čeprav so se vsa dela še naprej opravljala v novo nastalem sektorju za nepremičnine in prenesla na C. C. Toženka ni predložila analize posameznih delovnih opravil; šele takšna analiza bi lahko pokazala, katera dela so se opravljala na delovnih mestih, ki so bila predmet reorganizacije in na kakšen način se bodo naloge prerazporedile. Šlo naj bi le za zmanjšanje števila delavcev, na kar kaže tudi izjava priče, da je bilo izhodišče sprememb v tem, da je bilo preveč ljudi, predvsem pravnikov, itd. Sodišče tudi ni zaslišalo gospe D. D. Nato ponavlja trditve o tem, da poslovni razlog za ukinitev njenega delovnega mesta ni obstajal, da njene naloge niso bile specifične in navaja, da ni zavrnila delovnega mesta (tudi ne na UE Kranj), saj so ji odgovorili, da možnosti zaposlitve ni več. Možnost zaposlitve tudi ni obstajala v ARSO, kjer so potekali le neformalni razgovori o tej možnosti. V nadaljevanju obširno opisuje dogodke v zvezi s temi zaposlitvami in nato izrecno prereka zaključke sodišč, da je bila napotena na razgovor, ki ga je zavrnila zaradi nezainteresiranosti, itd.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 369. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. V zvezi s primerljivostjo tožnice in drugih delavcev tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, vendar povsem pavšalno. Kršitev pravno neustrezno opredeli le kot kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi konkreten opis dejanskega očitka kršitve ni podan. Zato revizijsko sodišče sodbe v zvezi s tem ni moglo in smelo preizkusiti.

9. Sklicuje se tudi na kršitev pravice do „poštenega postopka“ oziroma uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče ne bi izvedlo dokaza s pričami, ki jih je predlagala. Pri tem spregleda, da te bistvene kršitve določb postopka ni uveljavljala v pritožbi in da pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tretji odstavek 350. člena ZPP), torej te kršitve v revizijskem postopku ne more več uspešno uveljavljati. V nasprotnem primeru bi šlo za t.i. preskakovanje pravnih sredstev. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji.

10. Tožnica s številnimi revizijskimi navedbami dejansko nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar ni dovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Navedena ugotovitev se med drugim nanaša tudi na primerljivost tožničinega dela na njenem delovnem mestu oziroma ugotovitve o tem, da je bilo tožničino delovno mesto specifično.

11. V zvezi z materialnopravno presojo sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz posebne ureditve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki izhaja iz ZJU. Pri tem se glede razlogov za redno odpoved ne uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oziroma premestitev iz poslovnega razloga pa je sprememba akta oziroma aktov notranje organizacije in sistemizacije delovnih mest (156. člen ZJU). Glede programa razreševanja presežnih javnih uslužbencev ZJU (ponovno) napotuje na ZDR in pri opredelitvi večjega števila javnih uslužbencev upošteva njihovo število za vsak organ posebej (157. člen ZJU). Posebnost je med drugim tudi v tem, da se pred odpovedjo iz poslovnega razloga in še po tem ugotavlja tudi možnost premestitve oziroma prednostna pravica do zaposlitve (kjer je spet izključena uporaba ZDR), saj je (med drugim) določeno, da se strokovno tehnični uslužbenec premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanj ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno mesto v organu prosto (prvi in drugi odstavek 158. člen ZJU); če javnega uslužbenca ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 158. člena ZJU, se ga uvrsti na interni trg dela. Iz osmega odstavka istega člena ZJU tudi izhaja, da glede premestitve velja omejitev iz drugega odstavka 149. člena tega zakona, pri čemer je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu ponuditi premestitev, ki presega te omejitve (te se nanašajo na kraj opravljenega dela), javni uslužbenec pa lahko izbira med premestitvijo in odpravnino.

12. Glede na navedena materialna izhodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je pri toženki začel veljati 1. 12. 2012, in s katerim je bilo ukinjeno tožničino delovno mesto ter presodili, da je s tem prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi in je pri tem podana tudi podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja iz tretjega odstavka 156. člena ZJU. Za obstoj poslovnega razloga sicer ni treba, da (povsem) prenehajo določena dela, ki jih je delavec pred tem opravljal v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi, saj poslovni razlog lahko obstaja v spremenjeni organizaciji del pri delodajalcu, ki se odloči, da bo neko delovno mesto ukinil, naloge pa razporedil med druge delavce ali ukinil le del nalog in jih prenesel novemu ali novim izvajalcem (1). Upoštevajoč tudi enotno sodno prakso zato tožničino zavzemanje za to, da naj bi bilo za obstoj poslovnega razloga odločilno, da potreba po opravljanju posameznih nalog, ki jih je tožnica opravljala na delovnem mestu poslovnega sekretarja VI, ni prenehala, ni utemeljeno. Ob tem je treba dodati, da delodajalec sam odloča o svoji organiziranosti in načinu poslovanja, upoštevajoč tudi opredelitev in določitev nalog posameznih izvajalcev.

13. Tožnica se zavzema tudi za to, da bi jo morala toženka primerjati z drugimi delavci na primerljivih delovnih mestih in da je s tem v zvezi napačno uporabila določbo 31. člena KPND. Kot navedeno sta sodišči druge in prve stopnje izhajali iz dokaznega zaključka, da je bilo tožničino delovno mesto specifično in da že zato ni bila možna njena primerjava z drugimi delavci. Ob takšni dejanski ugotovitvi, ki (kot navedeno) ne more biti predmet revizijske presoje, je pravilen zaključek, da toženka ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 31. člena KPND.

14. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na širše tolmačenje določb ZJU v zvezi s preverjanjem možnosti premestitve na nižjo osnovno plačo oziroma uveljavlja, da bi moral delodajalec v primeru obstoja poslovnega razloga za prenehanje dela posameznemu delavcu ugotavljati tudi možnost premestitve javnega uslužbenca na delovno mesto z nižjo osnovno plačo. Iz drugega odstavka 158. člena ZJU, ki se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izrecno izhaja, da se strokovno tehničnega uslužbenca premesti na delovno mesto, ki je ovrednoteno z najmanj enako osnovno plačo in za katero izpolnjuje pogoje ter je zanjo ustrezno strokovno usposobljen, če je tako delovno v organu prosto. To na drugi strani pomeni, da toženka tožnici ni bila dolžna iskati ali ponujati dela na delovnem mestu z nižjo osnovno plačo. Delodajalec te dolžnosti enostavno nima, saj bi bilo to v nasprotju z izrecno zakonsko določbo zakona. Delodajalec je torej v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dolžan upoštevati 158. člen ZJU in ne 147. člena ZJU, ki določa splošne pogoje za premestitev (2).

15. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe glede možnosti zaposlitve v UE Kranj oziroma v ARSO. Izven revizijskih navedb, s katerimi prereka zaključke sodišč o tem, da naj bi odklonila opravljanje dela v UE Kranj (kar predstavlja uveljavljanje neveljavnega revizijskega razloga), tožnica navaja tudi, da v UE Kranj ni obstajala možnost njene zaposlitve, enako v ARSO, da sta bila razgovora v zvezi z zaposlitvijo zgolj neformalna, itd. Tudi upoštevanje teh navedb ne bi moglo pripeljati do zaključka o nepravilnem oziroma nezakonitem delu toženke. Le ta je bila namreč dolžna tožnici ponuditi drugo delovno mesto oziroma jo premestiti le v primeru, če je delovno mesto dejansko obstajalo, sicer pa te dolžnosti ni imela in je zato tudi ni mogla kršiti.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Zakon govori tudi o organizacijskih, strukturnih, javnofinančnih ali podobnih razlogih (drugi odstavek 156. člena ZJU).

Op. št. (2): Je pa delodajalec dolžan javnemu uslužbencu ponuditi premestitev tudi v primeru oddaljenosti kraja opravljanja dela od dotedanjega opravljanja dela več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom (osmi odstavek 158. člena ZJU v povezavi z drugim odstavkom 149. člena ZJU), kar pa v tej zadevi ni bilo sporno.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 53/2016
• VSRS sklep VIII Ips 132/2014
• VSRS sodba VIII Ips 219/2014