Sodba VIII Ips 268/2001

Jedro

Grožnja, ki po prvem odstavku 60. člena ZOR, lahko vpliva na napako volje, je le taka grožnja, ki je nedopustna in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki jo sicer ne bi sklenila. Omenjanje možnosti uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne pomeni nedopustne grožnje. Dejstvo, da kazenska ovadba kasneje ni bila vložena, samo po sebi ne kaže na prevaro (prvi odstavek 65.

člena ZOR). Kot prevare - povzročitve zmote z namenom, da se drugo stranko napelje k sklenitvi pogodbe - tudi ni mogoče šteti omenjanja prekinitve delovnega razmerja kot rešitve, ki bi pomenila ohranitev ugleda delodajalca.

Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - da bi se izognil posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstva, da si je kasneje premislil, na veljavnost sporazuma ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ujemala z njegovo takratno pravo voljo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločb (sklepov) tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja na podlagi sklenjenega sporazuma. Sodišče je ugotovilo, da tožnik vloge za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni podpisal pod vplivom nedopustne grožnje ali zvijače. Kot take ni štelo predočenje možnosti uvedbe disciplinskega in kazenskega postopka. Tožniku tudi ni uspelo dokazati, da bi vlogo podpisal zaradi prevare, češ da mu je bilo obljubljeno, da dejansko sploh ne bo uporabljena za namen, za katerega je napisana.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da v izjavi tožnika glede sporazumne odpovedi delovnega razmerja ni bilo nobene napake volje. K podpisu ni bil prisiljen in je vedel kaj podpisuje. Ponudba tožnika je bila s strani tožene stranke sprejeta tako, da je bila ugotovljena prava volja obeh strank.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 60. in 63. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je bila na njegovi strani podana napaka volje. Zato do sklenitve sporazuma ob upoštevanju 26. člena ZOR sploh ni prišlo. Izjavo, da želi, da mu delovno razmerje preneha, je napisal po predlogu in nareku delavca tožene stranke ter ob grožnji s kazenskim postopkom. Tožnik sam ni hotel, da bi mu delovno razmerje prenehalo in ni hotel podati izjave o tem. Poleg tega se volji obeh strank ne ujemata, saj je tožnik izjavo podal pod pogojem, da mu delovno razmerje preneha šele po zaključku bolniškega staleža in ne že 9.12.1997.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Najprej je treba ugotoviti, da se je tožbeni zahtevek glasil na razveljavitev prvostopne odločbe tožene stranke z dne 11.12.1997. Gre za ugotovitveno odločbo, ki potrjuje tudi, da je tožena stranka sprejela predlog tožnika za sporazumno prenehanje delovnega razmerja.

Izpodbija se torej odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja izdana na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), ki pa ima podlago v pisnem sporazumu med pravdnima strankama.

Konstitutivni akt, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo, je sklenjeni sporazum. Izpodbijano odločbo je zato mogoče presojati le glede morebitne neskladnosti s sporazumom.

Tožnik je že v tožbi dejansko izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, z navedbami o tem, da je bila njegova izjava (predlog oziroma prošnja) za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, dana pod vplivom zvijače, prevare oziroma grožnje s strani delavca tožene stranke.

Navedbe tožnika o poteku razgovora z V. J. in njegovem vplivu na tožnika, da je napisal izjavo, se nanašajo na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP-77). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik dne 9.12.1997 lastoročno napisal in podpisal vlogo s prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja z istim dnem. Tožena stranka je njegovo ponudbo sprejela in to potrdila tudi z izdajo izpodbijane odločbe z dne 11.12.1997. S tem je bil sporazum sklenjen in ga tožnik 12.12.1997 ni mogel več preklicati (drugi odstavek 36. člena ZOR).

Izjava tožnika z dne 9.12.1997 je jasna in nepogojna. Če bi tožnik (ki je po poklicu pravnik) želel, da mu delovno razmerje preneha po koncu bolniškega staleža, bi to lahko predlagal - pri čemer iz dokončne odločbe tožene stranke z dne 17.2.1998 (priloga A4, letnica 1988 je očitna pomota) izhaja, da v tistem času tožnik niti ni bil v bolniškem staležu. V neskadju s trditvijo glede želenega datuma prenehanja pa je nadaljne zatrjevanje tožnika, da sploh ni hotel, da mu delovno razmerje preneha oziroma, da je bil prepričan, da se izjava ne bo uporabila, dokler si ne uredi službe.

Grožnja, ki po prvem odstavku 60. člena ZOR, lahko vpliva na napako volje, je le taka grožnja, ki je nedopustna in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki jo sicer ne bi sklenila. Tožnik je bil osumljen storitve kaznivega dejanja in v zvezi s tem je tudi potekal razgovor z V. J.. Omenjanje možnosti uvedbe kazenskega in disciplinskega postopka zaradi takega suma, ne pomeni nedopustne grožnje. Vložitev ovadbe je z zakonom predpisana možnost, v določenih primerih pa celo obveznost. Če je bil tožnik prepričan v svojo nedolžnost, ga takih postopkov tudi ni moglo biti strah.

Dejstvo, da kazenska ovadba kasneje ni bila vložena, samo po sebi ne kaže na prevaro (prvi odstavek 65. člena ZOR). Kot prevare -

povzročitve zmote z namenom, da se drugo stranko napelje k sklenitvi pogodbe - tudi ni mogoče šteti omenjanja prekinitve delovnega razmerja kot rešitve, ki bi pomenila ohranitev ugleda policije.

Predvsem pa je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje jasno, da tožnik ni mogel biti v zmoti glede tega, ali se bo njegova izjava res upoštevala (uporabila).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in V. J.

ugotovilo, da je tožnik na razgovoru pri J. napisal in podpisal izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Ker uvedba kazenskega in disciplinskega postopka, o čemer je bilo na tem sestanku govora, ne pomeni nedopustne grožnje in ker je tožnik izjavo sam napisal in razumel, je pravilen zaključek obeh sodišč, da tožnik ni bil v zmoti o tem, kakšno izjavo podpisuje. Tožnik se je po presoji sodišča med možnostjo uvedbe disciplinskega postopka in prenehanjem delovnega razmerja na lastno željo odločil za tisto možnost, ki se mu je zdela v dani situaciji ugodnejša. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je bil nesporazum izključen zaradi vedenja tožnika o vsebini izjave, njegova volja pa ni bila obremenjena niti z grožnjo niti z bistveno zmoto. Glede na navedene dejanske ugotovitve je zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, saj je bila sprejeta na podlagi veljavno sklenejenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje z dnem 9.12.1997, je bila tudi po presoji revizijskega sodišča izražena njegova volja, da želi sporazumno prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 2. točka 1. odstavka 100. ZDR. Tožena stranka je predlog tožnika sprejela in izdala izpodbijano odločbo, ki je le deklaratorne narave. Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - da bi se izognil posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstva, da si je kasneje premislil, na veljavnost sporazuma ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ujemala z njegovo takratno pravo voljo.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZOR uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 163/96
• Sodba VIII Ips 116/2000
• VSRS sodba VIII Ips 2/2015