VSRS Sodba VIII Ips 194/2016

Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz postopkovnega vidika veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR-1 predpisuje zaradi varstva delavca. ZDR-1 nima posebnih zahtev, ki bi se nanašale na pisanje zapisnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, te zahteve pa ne izhajajo niti iz splošnih pravil civilnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2014 (pravilno prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom), da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo s 6. 8. 2014, da ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo in mu do vrnitve na delo obračunati in izplačati nadomestilo plače od bruto zneskov 2.448,77 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev sodišča temelji na presoji, da tožnik ob podpisu sporazuma z dne 6. 8. 2014 ni bil v zmoti glede tega, kaj podpisuje in mu toženka sporazuma ni „podtaknila“ v podpis, oziroma ga pri tem ni prevarala.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava in kršitev ustavnih pravic. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču v nov postopek. V obširnih revizijskih navedbah najprej podaja svoje stališče v zvezi z dokaznim pomenom zapisnika o zagovoru. Zagovor je potekel pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Izpostavlja vprašanje pravilnega stališča pritožbenega sodišča, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) ne predvideva zapisnika o zagovoru pred izredno odpovedjo, da o tem nima nobenih zahtev, da ne predvideva vodenja posebnega spisa, iz katerega bi bil razviden potek postopka odpovedi, oziroma da bi imel zapisnik o zagovoru sploh lahko poseben dokazni pomen. S stališči, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče druge stopnje, se ne strinja in opozarja na temeljna načela izpeljave postopka ter spoštovanje ustavnosti v postopkih pred sodišči. V zvezi z njegovo pravo voljo izpostavlja vprašanje, ali zapisnik o zagovoru predstavlja temeljni dokazni akt o njegovi pravi volji, saj naj bi delodajalec lahko dokazoval napake v zapisniku, ne bi pa mogel nadomeščati vsebine zapisnika z zaslišanjem zapisnikarice. Med drugim navaja, da naj bi bila pomembna njegova volja, ki je razvidna iz zagovora v „postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“, saj naj tožnik ne bi navedel, da želi sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Nato navaja, da naj bi pritožbeno sodišče neupravičeno ločilo postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in postopek „sporazumne odpovedi“ in izpostavlja vprašanje končanja postopka izredne odpovedi; mogoče bi bilo sklepati, da se ta postopek ni končal pred spornim podpisom sporazuma; delodajalca pa naj bi zavezovala procesna dejanja vodenja zapisnika, če je hotel odstopiti od izrečene in ustno razglašene izredne odpovedi; delodajalec naj bi postopek izredne odpovedi uporabil kot krinko za prevaro delavca. Nato navaja, da naj bi na strani delodajalca procesno dejanje opravila nepooblaščena oseba. Opozarja in razlaga pomen očitne napake sodišča prve stopnje v zvezi z napačnim povzemanjem izjave A. A. in obrazložitvijo sodišča druge stopnje v zvezi s tem, pri čemer se sklicuje tudi na to, naj bi bila sodba sodišča prve stopnje indična sodba in da naj bi sodišče odvetnika nepravilno zaslišalo. Sodišči naj bi postavili tudi previsoke standarde za revidenta v zvezi s tolmačenjem njegove izpovedi. Zastavlja vprašanje primernega ravnanja sodišč, ki naj bi revidentu, kot prava nevešči stranki, odrekali pravico, da se sklicuje na zapisnik o zaslišanju, istočasno pa od njega zahtevali, da natančno opiše dogajanje pri podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodiščema očita tudi kršitev ustavnih pravic v zvezi z 22., 25. in 28. členom Ustave ter navaja tudi, da naj bi šlo za sodbo presenečenja.

4. V odgovoru na revizijo toženka predlaga zavrženje revizije kot prepozne, podrejeno pa predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi z očitkom toženke o prepozno vloženi reviziji revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila revizija res naslovljena na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, vendar (v skladu s 373. členom ZPP) pravilno vložena pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje – torej pri Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Revizija je bila tudi pravočasno, saj je bila priporočeno po pošti vložena v zakonskem roku trideset dni od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 112. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (ki ga izpodbija zaradi prevare) vabljen na zagovor (v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), da je bil ta zagovor opravljen in se je o zagovoru vodil tudi zapisnik. Po izvedenem zagovoru je B. B. tožniku povedala, da se je odločila, da mu bo podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu še pred tem ponudila tudi drugo možnost – sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in mu na njegovo vprašanje pojasnila tudi razlike med izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je sporazum podpisal in pri tem ni bil v zmoti glede tega, kaj podpisuje.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe o tem, da naj bi bilo pomembno, kdaj se je končal postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je evidentno, da se ta postopek ni zaključil z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved tožniku ni bila vročena), temveč mu je delovno razmerje dejansko prenehalo s sporazumom. Pritožbeno sodišče je utemeljeno ločilo „postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ in postopek prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Pri tem je pravilno poudarilo, da v konkretnem sporu (glede na dejanske ugotovitve o normalnem poteku zagovora in podpisu zapisnika o zagovoru) ni pomemben postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožnik se je sicer lahko skliceval na dejstvo (in to ponavlja v reviziji), da iz zapisnika o zagovoru ne izhaja, da je želel sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, vendar zanemarja ugotovitev, da je prišlo do podpisa sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po končanem zagovoru zaradi predvidene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer šele po tem, ko mu je B. B. nekaj časa po zagovoru povedala, da se je odločila, da mu bo podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar mu je ponudila možnost sklenitve sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, razložila pravne posledice oziroma razlike med obema vrstama prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je sporazum za tem podpisal.

11. Tudi sicer tožnik v zvezi s pomenom zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da naj bi zapisnik o zagovoru izražal njegovo voljo ostati v delovnem razmerju predvsem izpodbija dokazne zaključke sodišč, kar ni dovoljen revizijski razlog, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Neutemeljene so revizijske navedbe o neprimernem ravnanju sodišč druge in prve stopnje, ki naj bi mu odrekali pravico sklicevanja na zapisnik o zaslišanju itd. V prvi vrsti pri tem ne konkretizira ustrezno revizijskih razlogov, obenem pa ponuja svojo razlago dogodkov, spet v nasprotju z dokaznimi zaključki sodišč, kar ne predstavlja dovoljenega revizijskega razloga. Omenja tudi „nelegitimno ugotavljanje dejstev o procesnih dejanjih delodajalca z zaslišanjem zapisnikarice“, vendar neutemeljeno. Kot je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, ne gre za dokazovanje procesnih dejanj „v postopku odpovedi“, temveč tega, kako so potekali dogodki po tem in pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi – prav v zvezi z očitkom, da je toženka tožnika pri tem spravila v zmoto, oziroma da mu je „podtaknila“ podpis sporazuma. O tem dejstvih je zapisnikarica (ki je pisala zapisnik o zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in bila prisotna tudi kasneje) lahko izpovedala.

12. Tudi v zvezi s pomenom zapisnika o zagovoru tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz postopkovnega vidika veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR-1 predpisuje zaradi varstva delavca (1). ZDR-1 nima posebnih zahtev, ki bi se nanašale na pisanje zapisnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, te zahteve pa ne izhajajo niti iz splošnih pravil civilnega prava. Tožnik se s tem v zvezi povsem neutemeljeno sklicuje na neka temeljna pravna načela oziroma ustavna načela, spoštovanje ustavnosti v postopkih pred sodišči ter enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS), saj se te zahteve nanašajo na postopke pred sodiščem ali pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, ne nanašajo pa se na neformalne postopke delodajalca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu.

13. Neutemeljene so revizijske navedbe o nelegitimnih dejanjih B. B. oziroma njeni nepooblaščenosti. Kot je tožniku že pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je svoj zahtevek za razveljavitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 8. 2014 utemeljeval le s prevaro toženke, ki naj bi mu povzročila zmoto pri tem, kaj podpisuje in ga tako napeljala k sklenitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (49. člen Obligacijskega zakonika v povezavi s 13. členom ZDR-1).

14. V zvezi z očitkom napačnega povzemanja izjave A. A., zaslišanja odvetnika tožnika, navedbah o indični sodbi itd., ni pomembno, kaj je in kako (napačno) je izpoved A. A. povzelo sodišče prve stopnje, saj je že sodišče druge stopnje (katerega sodba se izpodbija z revizijo) ugotovilo napačno povzemanje te izpovedi, vendar je tudi poudarilo, da ne gre za odločilno okoliščino, saj se ta niti ne nanaša na presojo o tem, ali je toženka tožnika pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi spravila v zmoto. S takšno obrazložitvijo se v celoti strinja tudi revizijsko sodišče. Tudi ni povsem jasno, kaj tožnik sploh uveljavlja s temi navedbami, saj ne utemelji dovolj konkretno, ali naj bi s tem v zvezi šlo za katero od bistvenih kršitev določb postopka ali za zmotno uporabo materialnega prava. Takšnih očitkov ne konkretizira niti z očitkom v zvezi z „zaslišanjem odvetnika“, ki niti ne drži, saj sodišče njegovega odvetnika ni zaslišalo. Tudi sicer gre povsem za obrobno ugotovitev; za presojo očitane prevare v tej zadevi niti ni pomembno, ali naj bi tožnik takoj po podpisu sporazuma ugotovil prevaro oziroma se skliceval na zmoto (kot to izhaja iz pritožbe tožnikovega odvetnika z dne 6. 8. 2014 – priloga A7), ali naj bi mu to predočil šele njegov odvetnik ob obisku v njegovi pisarni. Kot že navedeno in povzeto v dejanskih ugotovitvah glede poteka dogodkov pred podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku predočena možnost podpisa sporazuma, razlike med izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, iz teh dogodkov pa ne izhaja, da naj bi bil tožniku sporazum podtaknjen. Neutemeljene so nadalje revizijske navedbe o indični sodbi, saj ta temelji na izpovedi takrat neposredno prisotne priče C. C. (o dogajanjih na zagovoru tudi priče A. A.), na drugi strani pa tudi na presoji o najmanj neprepričljivih navedbah in izpovedi tožnika (ki je bil prav tako neposredno prisoten).

15. Revizijski očitki o kršitvah ustavnih pravic predstavljajo predvsem zbirko tožnikovih lastnih izhodišč, stališč in sklepanj, ki niso sprejemljiva in utemeljena Revizijsko sodišče še enkrat poudarja, da zgolj dejstvo, da delodajalec po zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu ponudi sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, nikakor ne kaže ali dokazuje zmote oziroma prevare delavca oziroma „improviziranje pravil postopka na škodo delavca“ (kot navaja revident). Tožnik tudi povsem neustrezno primerja dokaz z zaslišanjem zapisnikarice, ki je pisala zapisnik o zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku, s položajem zapisnikarice v sodnem postopku. Potek zagovora in izpoved tožnika na zagovoru v okoliščinah konkretnega primera niso pomembni za presojo prevare ob kasnejšem podpisu sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. S tem ko je sodišče izpoved zapisnikarice upoštevalo pri presoji prevare tožnika pred sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (kjer se zapisnik ni pisal), sodišče tožniku ni onemogočilo učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS (kot navaja v reviziji). Neutemeljene so tudi revizijske navedbe o sodbi presenečenja in s tem v zvezi očitane kršitve 22., 25. in 28. člena URS ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pri čemer revident izpostavlja predvsem obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo priče A. A. Kot že pojasnjeno ustrezen odgovor na tožnikove navedbe s tem v zvezi vsebuje že sodba sodišča druge stopnje, revidentove navedbe s tem v zvezi pa tudi sicer ne morejo biti odločilne. Navedena dejstva je sodišče druge stopnje tožniku dodatno pojasnilo v 13. točki obrazložitve. Na to obrazložitev se revizijsko sodišče le sklicuje, sicer pa poudarja, da je tožnik s tem v zvezi povsem neutemeljeno uveljavljal tudi kršitev 25. člena in 28. člena URS, saj se prvi člen nanaša na pravico do pravnega sredstva, drugi pa na načelo zakonitosti v kazenskem (in ne v delovnem) pravu.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ta zavrnitev se nanaša tudi na uveljavljanje stroškov revizije. Odločitev o stroških odgovora na revizijo pa je odpadla, ker jih toženka ni priglasila.

----

(1) Glej npr. odločbi VS RS VIII Ips 263/2006 in VIII Ips 354/2006.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 567/93
• Sodba II Ips 704/95