sodba I U 1057/2010

Jedro

Na podlagi določbe 3. člena ZDDD je davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. Določba 6. člena ZDDD veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Z vidika davčnih predpisov se šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnici odmeril davek na dediščine in darila po stopnjah, ki veljajo za drugi dedni red v višini 5.535,55 EUR. Tožnica je na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 761/2006/8 z dne 10. 4. 2007, ki je postal pravnomočen dne 15. 6. 2007 po pok. A.A. podedovala premičnine in nepremičnine, razvidne iz obrazložitve na str. 2 izpodbijane odločbe. Davčni organ je tožnici na podlagi Zakona o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDD) odmeril davek. Davčni zavezanec je fizična in pravna oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja (3. člen ZDDD). Tožnica je podedovala premičnine v višini 20.130,14 EUR, ki po zmanjšanju za 5.000,00 EUR predstavlja davčno osnovo 15.130,14 EUR. Davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju (6. člen ZDDD). Glede na dejstvo, da je bil sklep o dedovanju po pok. A.A. pravnomočen dne 15. 6. 2007, se tožnici odmeri davek na dediščino po veljavnem ZDDD. Iz izpiska zemljiške knjige Okrajnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je postala zavezanka B.B. lastnica ene polovice nepremičnin, vpisanih na vložek št. 1106 k.o. ..., na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 761/2006/8 z dne 10. 4. 2007 in ne z dnem smrti A.A. Vrednost nepremičnin je bila določena na podlagi prodajnih cen stanovanjskih stavb podobne izmere na območju C. ter podatkov, pridobljenih iz uradnih evidenc, ki so veljale leta 2007. Prometna vrednost stanovanjske hiše z zemljiščem je znašala v letu 2007 najmanj 150.000,00 EUR oz. delež tožnice 75.000,00 EUR. Tožnici je tako davčni organ odmeril davek na dediščino od ugotovljene vrednosti nepremičnin v višini 75.000,00 EUR in premičnin v višini 15.130,14 EUR, skupaj od vrednosti 90.130,14 EUR. Od skupne vrednosti dediščine, ki se obdavčuje, se zavezanki odštejejo priznana bremena v višini 2.479,43 EUR. Tako odmerjeni davek znaša 5.535,55 EUR.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-11-38/2009-2 z dne 16. 7. 2010 pritožbo zavrnil in navedel vsebino 3. člena ZDDD. Osnova za davek je navedena v 5. členu ZDDD. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnici davek odmerjen od prejetega premoženja na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 761/2006/8 z dne 10. 4. 2007, ki je postal pravnomočen dne 15. 6. 2007. Iz izpodbijane odločbe izhaja obseg podedovanega premoženja, vrednost in način ugotovitve vrednosti ter pravna osnova za odmero davka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je bil tožnici odmerjen davek v znesku 5.535,55 EUR. Določba 6. člena ZDDD nesporno veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kar pomeni, da so z pravnomočnostjo sklepa o dedovanju izpolnjeni pogoji za začetek postopka odmere davka na dediščine in darila. Bistveno pravno dejstvo – dedovanje premoženja, je ugotovljeno v sodni odločbi, torej v sklepu o dedovanju. Po nastopu pravnomočnosti sklepa o dedovanju pristojno sodišče predloži sklep davčni upravi, ki po uradni dolžnosti uvede postopek odmere davka na dediščine in darila za premoženje pridobljeno z dedovanjem v obsegu, kot ga ugotovi v zapuščinskem postopku pristojno sodišče. Za odmero davka so tako pomembni podatki o premoženju (obseg premoženja) iz pravnomočnega sklepa o dedovanju. Z vidika davčnih predpisov se tako šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Pomemben je trenutek nastanka davčne obveznosti, to je trenutek, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen. S stališča davčnih predpisov za odmero davka na dediščine ni pomembno, kdaj so dediči pridobili zapuščino, pomembno je, kdaj je nastala davčna obveznost za plačilo davka na dediščino. Takšno stališče sta potrdili tako davčna kot tudi sodna praksa. V danem primeru so bila pravilno ugotovljena vsa pomembna pravna dejstva. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen.

Tožnica se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je ZDDD začel veljati 1. 1. 2007 (25. člen ZDDD). Po zakonu, ki ureja dedovanje preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku smrti zapustnika. Stvarno-pravni zakonik določa, da se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Tožnica je lastninsko pravico na premoženju pridobila dne 10. 9. 2006. Tedaj pa ZDDD še ni veljal. Tako se davčni organ ne more sklicevati na določbo 6. člena ZDDD, ki je veljal od 1. 7. 2007 dalje. Določba 2. odstavka 2. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 7/93) določa davčno oprostitev plačila davka na dediščine za dediča, ki podeduje stanovanje, če nima drugega stanovanja in je ob smrti zapustnika živel z njim v skupnem gospodinjstvu. Te pogoje tožnica v celoti izpolnjuje. Sklicevanje na zakon, ki je začel veljati dne 1. 1. 2007 pa pomeni retroaktivno uporabo zakona, kar je v nasprotju z Ustavo RS. Nezakonita je tudi razlaga določbe 6. člena ZDDD. Davčni organ ne more davka predpisati z zapadlostjo za nazaj, od trenutka prehoda dediščine na dediča, ampak šele od tedaj, ko postanejo podatki, relevantni za odmero davka, znani na podlagi sklepa o dedovanju. Sklep o dedovanju je sodna odloča deklaratorne narave. To izhaja tudi iz pravne teorije (prof. Karel Zupančič, prof. Alojzij Finžgar). Določbo 6. člena ZDDD je treba tolmačiti tako, da davčna obveznost za dediča nastane s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, vsebina davčne obveznosti pa je lahko določena le po predpisih, veljavnih v času prehoda zapuščine na dediča, razen, če bi kasnejši zakon s prehodno določbo uveljavil milejši režim za dediča. Tožnica je upokojenka in zanjo pomeni odmerjeni davek preveliko breme. Sodišču predlaga odložitev izvršitve izpodbijane odločbe. Predlaga pa tudi, da izpodbijano odločbo odpravi.

Drugostopni organ navaja, da so razlogi za zavrnitev pritožbe razvidni iz obrazložitve drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Drugostopni organ je za svojo odločitev navedel tudi prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim ugovorom, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Med strankama je sporen trenutek nastanka davčne obveznosti v primeru dedovanja premoženja za drugi dedni red, višini ugotovljene davčne osnove pa tožnica ne ugovarja. Tožnica meni, da je lastninsko pravico dobila dne 10. 9. 2006 s trenutkom zapustnikove smrti, ko je pridobila lastninsko pravico na sporni zapuščini. Davčni organ pa navaja, da davčna obveznost nastopi s trenutkom pravnomočnosti sklepa o dedovanju. V danem primeru je sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 761/2006/8 z dne 10. 4. 2007 postal pravnomočen dne 15. 6. 2007. V tem času pa je veljal ZDDD. Na podlagi določbe 3. člena ZDDD je davčni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja. Tudi po presoji sodišča določba 6. člena ZDDD veže nastanek davčne obveznosti na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Z vidika davčnih predpisov se tudi po presoji sodišča šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. S stališča davčnih predpisov za odmero davka na dediščine ni pomembno, kdaj so dediči pridobili zapuščino, pomembno je, kdaj je nastala davčna obveznost za plačilo davka na dediščino, kot je tožnici pravilno pojasnil že davčni organ.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnica stroškov ni priglasila, je izrek o njih odpadel.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

01.12.2011

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1617/2019-12
• UPRS Sodba I U 1563/2020-7
• sodba U 897/2004