<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 264/2010
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.264.2010

Evidenčna številka:VS0016628
Datum odločbe:19.12.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 4391/2009
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:obstoj izvenzakonske skupnosti - skupno bivanje izvenzakonskih partnerjev

Jedro

Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Življenje je pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Primere iz sodne prakse je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posamičnega primera. Dejstvo, da tožnik in zapustnica nista bivala skupaj oziroma sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi po 12. členu ZZZDR (lahko) izpolnjeni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se iz zapuščine po pokojni A. A. izloči do ½ solastne nepremičnine parc. št. ... in parc. št. 1025/29, vpisane pri vl. št. ... k.o. ..., do 1/14 solastne nepremičnine parc. št. 1025/13, vpisane pri vl. št. ... k.o. ..., ter ½ vrednosti osebnega avtomobila Golf JXD reg. št. ..., vse v korist tožnika, tako da izločeni del ne spada v zapuščino po pokojni A. A. v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani III D 443/2006. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo le glede obračuna stroškov, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo odločitev in razloge sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmoten materialnopravni zaključek nižjih sodišč, da je med tožnikom in zapustnico obstajala zunajzakonska skupnost že pred sklenitvijo njune zakonske zveze. Sodišči sta pravni standard zunajzakonske skupnosti razširili nezakonito. Ker tožnik in zapustnica nista imela skupnega doma, saj nikoli nista živela skupaj, za to pa ni bilo objektivnih razlogov, zunajzakonska skupnost med njima ni obstajala. Ni bistvena okoliščina, da tudi po sklenitvi zakonske zveze nista živela skupaj, to kaže le na to, da nista imela namena živeti skupaj. Če je zakonska zveza sklenjena brez namena skupnega življenja zakoncev, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 35. členu kot sankcijo določa neveljavnost zakonske zveze. Zunajzakonska skupnost je (skoraj) v celoti izenačena z zakonsko zvezo, pravice in obveznosti med zakonci pa so izenačene s tistimi med zunajzakonskimi partnerji. V podporo revizijskim trditvam izpostavlja primere odločb iz sodne prakse in se sklicuje na njihove nosilne razloge, in sicer odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 104/2003 z dne 5. 2. 2004,(1) VIII Ips 229/2005 z dne 12. 9. 2006,(2) II Ips 606/96 z dne 4. 3. 1998(3) in II Ips 24/2001 z dne 30. 8. 2001,(4) ter odločbe višjih sodišč: odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1207/2000 z dne 28. 3. 2001(5) in Cp 968/2009 z dne 6. 5. 2009(6) ter odločbo Višjega sodišča v Mariboru Cp 1866/99 z dne 3. 11. 1999.(7) Iz navedene sodne prakse izhaja, da je skupno življenje partnerjev za obstoj zunajzakonske skupnosti nujno, od tega se lahko odstopi le iz objektivnih razlogov, ki pa jih v tem primeru ni bilo.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvene elemente dejanskega stanja, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve:

- tožnik in zapustnica sta zakonsko zvezo sklenila 1973;

- od leta 1967 naprej sta živela vsak na svojem domu (tožnik na kmetiji svoje matere, zapustnica pa na domu svojih staršev), takšen način bivanja je ostal tudi po poroki vse do leta 1993, ko je umrla zapustničina mama in se je zapustnica preselila v hišo, ki je predmet zahtevka. Zapustnica se je preselila na tožnikovo kmetijo po smrti njegove matere in zaradi svoje bolezni;

- vikende sta preživljala skupaj pri zapustnici (tam je tožnik tudi pral perilo, skrbel za osebno higieno ...);

- v očeh okolice sta veljala za življenjska tovariša (kot mož in žena);

- parc. št. 1025/29 je bila pridobljena 28. 12. 1970, gradnja na parceli se je začela takoj naslednje leto (1971);

- hišo na sporni parceli sta financirala s sredstvi, pridobljenimi z delom (oba sta bila zaposlena, tožnik je celoten dohodek dajal zapustnici, ki je skrbela za finance; pri gradnji so v veliki meri sodelovali tožnikovi sorodniki in tudi oče zapustnice; del kupnine, ki ga je prispeval zapustničin oče, sta mu povrnila; nekaj materiala za hišo je prišlo iz tožnikovega gozda);

- bila sta medsebojno povezana in sta si pomagala;

- njun odnos je bil čustven in intimen;

- ekonomska skupnost med tožnikom in zapustnico je obstajala najmanj od leta 1970, to je od pridobitve zemljišča za gradnjo hiše.

7. Zunajzakonsko skupnost 12. člen ZZZDR opredeljuje kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze in ima zanju enake pravne posledice, kot če bi jo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pri ugotavljanju, ali obstaja zunajzakonska skupnost, je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Življenje je pestro in ponuja številne dejanske položaje, ki se med seboj pravno pomembno razlikujejo. Primere iz sodne prakse je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin posamičnega primera.

8. Dejstvo, da tožnik in zapustnica nista bivala skupaj oziroma sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali zaradi drugih razlogov sporazumno nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačenost takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi po 12. členu ZZZDR (lahko) izpolnjeni. Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da so bili za ugotovljeni način bivanja tožnika in zapustnice podani le subjektivni razlogi. Kot je revizijsko sodišče že povzelo, sta nižji sodišči ugotovili, da je med tožnikom in zapustnico v času od leta 1967 (najmanj pa od leta 1970) do sklenitve zakonske zveze v letu 1973 obstajala ekonomska skupnost, da sta imela skupne interese, ki so se odražali v skupni odločitvi za gradnjo hiše in načrtovanju skupne prihodnosti ter načinu njunega življenja, da sta gojila čustven in intimen odnos, okolica pa ju je dojemala kot moža in ženo, zato je materialnopravni zaključek nižjih sodišč o obstoju zunajzakonske skupnosti pravilen. Skupno bivanje je sicer pomemben dejavnik pri presoji obstoja zunajzakonske skupnosti, a ne edini in nikakor ne »osamljen« element. V opisanem kontekstu je pomembna ugotovitev, da sta tožnik in zapustnica tudi po sklenitvi zakonske zveze ohranila isti modus vivendi (»vikend zakon«) kot pred njo. Na podlagi drugih dejavnikov, ki kažejo na siceršnjo delitev življenja, je mogoče skleniti, da sta se sporazumno odločila, da med tednom ne bosta bivala na isti lokaciji. Skupno življenje presega pojem skupnega bivanja in predpostavlja odločitev za življenjsko skupnost v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti, medsebojne pomoči in opore ter siceršnjega dojemanja odnosa kot dalj časa trajajočega življenjskega partnerstva, ki je primerljivo in pravno izenačeno z življenjem zakoncev v zakonski zvezi.

9. Če je med elementi zunajzakonske skupnosti kot prvo navedeno skupno prebivališče,(8) to še ne pomeni (nujno) odločilnega faktorja. Če niso prisotni drugi povezovalni elementi, pravni standard zunajzakonske skupnosti ne more biti izpolnjen. Poleg tega je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 24/2001, na katero se med drugim sklicujeta revidenta, elemente zunajzakonskega razmerja naštelo le primeroma, ne pa izčrpno. Pojem „skupnega življenja“(9) ni omejen le na skupno bivališče, ampak zajema tudi druge vidike, kot so ekonomska in čustvena zveza ter notornost partnerske zveze, pri čemer je vsak od njih lahko različno intenzivno izražen, saj je pomembna celotna slika. Tudi pojem „svobodne privolitve v skupno življenje“(10) je treba razlagati širše, ne le v smislu privolitve v skupno bivanje, ampak v življenjsko skupnost, ki se lahko primerja s skupnim življenjem zakoncev. Prav ta element pa je bil v predmetni zadevi ugotovljen, zato odločitev, na katero se tožena stranka sklicuje, ne more omajati zaključkov nižjih sodišč. Končno je treba opozoriti, da krog razlogov, zaradi katerih zunajzakonska partnerja ne živita skupaj, ni zaprt.(11)

10. Skleniti je mogoče, da izpodbijana odločitev nižjih sodišč ne odstopa od dosedanje sodne prakse, na katero revidenta opirata svoje revizijske navedbe, saj iz njenega pregleda izhaja, da skupno bivanje pomeni sicer pomemben, ne pa nepogrešljiv element. Njegova odsotnost ob obstoju drugih pogojev sama po sebi ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti.

11. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

---.---

Op. št. (1): »V zvezi z revizijsko in že poprej zatrjevano voljo tožnice in zapustnika živeti skupaj, ni videti prepričljivo sklepanje pritožbenega sodišča, da si nista ustvarila skupnega doma. Njune navade kažejo namreč na to, da je bil njun dom razpet med Koprom, Celjem in Kranjsko goro, kjer povsod sta se mudila dalj časa. Po drugi strani pa okoliščina, da partnerja nista nepretrgoma skupaj, kar se je v obravnavanem primeru dogajalo zlasti pred upokojitvijo tožnice in pred odkupom celjskega stanovanja, ne izključujejo obstoja izvenzakonske skupnosti.«

Op. št. (2): »Ni podana življenjska skupnost med moškim in žensko, če nista imela skupnega prebivališča, če nista živela v skupnem gospodinjstvu, če med njima ni bilo ekonomske skupnosti in če med njima ni bilo notranjega čustvenega razmerja.«

Op. št. (3): »Brez svobodne privolitve ni veljavne zakonske zveze. Toda do izvenzakonske zveze v smislu 12. člena ZZZDR oziroma po drugem odstavku 10. člena Zakona o dedovanju pride prav zato, ker partnerja svoje skupnosti oblično ne potrdita s sklenitvijo zakonske zveze, njuna zveza pa ima sicer vse značilnosti razmerij med zakoncema. Določilo 17. člena ZZZDR bi bilo zato mogoče smiselno uporabiti za ugotavljanje veljavnosti izvenzakonske skupnosti tako, da skupnost ne bi imela z zakonom določenih posledic, če kateri od partnerjev ne bi svobodno privolil vanjo. Gre torej za svobodno privolitev v skupno življenje, ne pa za privolitev v sklenitev zakonske zveze.«

Op. št. (4): »Glede na ugotovljeno dejansko stanje je opredelitev skupnosti med toženko in J. B. kot trajne življenjske skupnosti v smislu 12. člena ZZZDR materialnopravno pravilna. Ta skupnost obsega vse značilnosti skupnosti zakoncev, zlasti skupno življenje, medsebojno pomoč in ekonomsko skupnost, kar se je tudi navzven kazalo kot trajna življenjska skupnost in jo je okolica kot tako zaznala.«

Op. št. (5): »Čeprav je eden od bistvenih elementov te skupnosti življenjska skupnost, torej skupno bivanje, pa ni nujno potrebno, da morata partnerja ves čas živeti skupaj, zlasti če za to obstojijo utemeljeni objektivni razlogi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bila izvenzakonska partnerja ločena v času, ko je bila tožnica v Ukrajini, kamor je hodila bodisi na obiske k svoji hčerki bodisi na zdravljenje. Ker so bile torej njene odsotnosti objektivno pogojene.«

Op. št. (6): »Za obstoj izvenzakonske skupnosti z enakimi posledicami za partnerja, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, ni nujno, da morata ves čas živeti skupaj na istem naslovu. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali drugih razlogov sporazumno nista skupaj, njuna skupnost pa ima značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti in intimne povezanosti, so pogoji za izenačenost take skupnosti z življenjem v zakonski zvezi izpolnjeni.«

Op. št. (7): »Pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno, ali je tožnica imela tam dejansko prijavljeno stalno prebivališče, temveč je pomembno njeno po prvostopnem sodišču zanesljivo ugotovljeno skupno življenje s pokojnikom v življenjski skupnosti, ki ima vse značilnosti zakonske zveze.«

Op. št. (8): Npr. v odločbah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 229/2005 z dne 12. 9. 2006 in II Ips 24/2001 z dne 30. 8. 2001.

Op. št. (9): Poudarjen v odločbi VSM Cp 1866/99 z dne 3. 11. 1999.

Op. št. (10): Omenjen v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 606/96 z dne 4. 3. 1998.

Op. št. (11): Enako VSL v odločbi Cp 968/2009 z dne 6. 5. 2009.


Zveza:

ZZZDR člen 12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyNTAw