<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 930/2018

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.930.2018
Evidenčna številka:VDS00024171
Datum odločbe:09.05.2019
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vodilni delavec - prerazporeditev - ukinitev delovnega mesta

Jedro

Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je uprava tožene stranke 19. 9. 2016 sprejela sklep o novi organizaciji, ter sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto, je prenehala potreba po opravljanju dela direktorja sektorja informatike. Delovno mesto je namreč tožena stranka ukinila in ni več sistemizirano.

ZDR ni več poznal inštituta razporeditve, po 89. členu ZDR-1 pa veljavna zakonodaja tudi ne določa obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 11. 11. 2016 nezakonita in se razveljavi; podrejeno: za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko z dne 25. 3. 2011, za delovno mesto z nazivom vodja informatike, dne 19. 3. 2015 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se zato šteje, da je ta pogodba o zaposlitvi z dnem 19. 3. 2015 sklenjena za nedoločen čas; (2) da delovno razmerje tožeči stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016, ki jo je podala tožena stranka dne 11. 11. 2016, ni prenehalo in še vedno traja; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter od prenehanja delovnega razmerja dne 19. 12. 2016 do ponovne vrnitve na delo obračunati mesečne bruto plače, od bruto zneska obračunati in odvesti obvezne dajatve in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske plače na TRR v 8 dneh od izdaje prvostopne sodbe, pod izvršbo; (5) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega sodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila; podrejeno. Nadalje je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek (glede na predlog tožene stranke po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) za (1) ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki dne 11. 11. 2016, nezakonita in se razveljavi; podrejeno: za ugotovitev, da se je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko z dne 25. 3. 2011, za delovno mesto z nazivom vodja informatike, dne 19. 3. 2015 transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in se zato šteje, da je ta pogodba o zaposlitvi z dnem 19. 3. 2015 sklenjena za nedoločen čas; (2) da delovno razmerje tožeči stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016, ki jo je podala tožena stranka dne 11. 11. 2016, ni prenehalo dne 19. 12. 2016, ampak je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 12. 2016 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, priznati delovno dobo z vpisom v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter za to obdobje tožeči stranki obračunati mesečne bruto plače, od bruto zneska obračunati in odvesti obvezne dajatve in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske plače na TRR v 8 dneh od izdaje prvostopne sodbe, pod izvršbo; (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in plačati denarno povračilo v višini 86.163,84 EUR, od tega zneska odtegniti in plačati vse davke in prispevke, ter ji nato neto znesek nakazati na njen transakcijski račun v 8 dneh od izdaje prvostopne sodbe, da ne bo izvršbe, ter (6) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške tega sodnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku z zahtevkom za reintegracijo, izplačilo plač in povračilo sodnih stroškov postopka, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila. Navaja, da je tožena stranka tožniku odpovedala neobstoječo pogodbo o zaposlitvi in sicer pogodbo z dne 25. 3. 2011 z veljavnostjo od 1. 4. 2011 do 18. 3. 2015, ki je prenehala veljati s potekom roka, za katerega je bila sklenjena in to z dnem 18. 3. 2015. Tožniku je namreč marca 2015 ponudila v podpis novo pogodbo za določen čas, ki je bila po vsebini podobna kot pogodba iz leta 2011, razen glede naziva delovnega mesta in sicer mu je bila ponujena pogodba za direktorja sektorja informatike, medtem, ko je bilo do tedaj tožnikovo delovno mesto vodja informatike. Če je tožena stranka štela, da je pogodba z dne 25. 3. 2011 transformirana v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto direktorja sektorja informatike, potem ni imela razloga, da bi tožniku ponujala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ampak bi mu s ponujeno novo pogodbo v letu 2015 ponudila delovno razmerje za nedoločen čas. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 20. 2. 2010. S sklenitvijo pogodbe z dne 25. 3. 2011 je prišlo le do suspenza pravic in obveznosti iz pogodbe za nedoločen čas z dne 20. 2. 2010, za obdobje trajanja pogodbe za določen čas z dne 25. 3. 2011. Po izteku obdobja veljavnosti pogodbe z dne 25. 3. 2011 je stopila ponovno v veljavo pogodba z dne 20. 2. 2010. Na navedeno je tožnik opozoril v svojih vlogah, sodišče prve stopnje pa je povsem zaobšlo tožnikova navajanja v smeri poskusa preprečitve nezakonite odločitve. Odpoved je nezakonita, ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja sektorja informatike, za katero ni nikoli sklenil pogodbe o zaposlitvi, zaradi tega toženka sploh ni imela dejanskega poslovnega razloga za odpoved, ker niso bili podani razlogi, da tožniku ne bi več mogla zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka spremenila organizacijsko shemo v letu 2014 in tožnika imenovala z nazivom direktor sektorja informatike, še ne pomeni, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu direktorja sektorja informatike. Tožnik v okviru zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je bil v sklepu uprave, ki se je nanašal zgolj na obveznosti kvartalnega poročanja, imenovan oziroma omenjen kot direktor sektorja informatike, to ne more spremeniti delovnega mesta iz pogodbe o zaposlitvi. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da je do prenehanja delovnega razmerja veljala pogodba z dne 25. 3. 2011, ker tožnik pogodbe z dne 19. 3. 2015 ni podpisal. Takšen zaključek ne izhaja iz nobene listine. Ne strinja se tudi s stališčem prvostopenjskega sodišča, da na zakonitost odpovedi ne bi vplivala niti okoliščina, če bi tožena stranka v odpovedi zapisala, da odpoveduje pogodbo z dne 1. 4. 2010 ali celo z dne 19. 3. 2015. Iz takšne razlage nedvomno izhaja, da je sodišče odločalo arbitrarno in bi kot zakonito ugotovilo tudi odpoved pogodbe z dne 19. 3. 2015, čeprav je tožnik podpis takšne pogodbe odločno in jasno zavrnil. Podano je nasprotje v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih navedenih v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 5. obrazložitve sodišče navaja, da je pogodba z dne 25. 3. 2011 veljala vse do prenehanja delovnega razmerja 19. 12. 2016, ker se je transformiralo v pogodbo za nedoločen čas. V točki 16. obrazložitve pa pojasnjuje, da je zavrnilo podrejeni zahtevek za ugotovitev, da je pogodba z dne 25. 3. 2011 sklenjena za delovno mesto vodje informatike, ki se je transformirala v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Torej gre za popolno nasprotje o razlogih sodbe. Nadalje glede razporeditve na drugo delovno mesto navaja, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni preverila, ali bi lahko tožnika zaposlila na kakšno drugo delovno mesto, kar je bila dolžna storiti v skladu z 56. in 57. členom Pravilnika o delovnih razmerjih v A. d. d. z dne 27. 3. 2004. Tožniku ni ponudila niti možnosti prekvalifikacije ali dokvalifikacije ali dela v skrajšanem delovnem času 36 ur na teden. Tožena stranka je fiktivno ukinila delovno mesto direktor sektorja informatike, pri čemer ni nikoli pojasnila, zakaj je izvedla reorganizacijo. Če je tožena stranka reorganizirala delovni proces in ukinjala posamezna direktorska delovna mesta, bi morala tožnika razporediti na delovno mesto vodje informatike. Po reorganizaciji v letu 2016 je dejansko ukinila delovno mesto direktorja sektorja informatike oziroma je to delovno mesto združila in je to delo prevzel delno B.B., delno pa so bile operativne naloge razporejene med zaposlene v sektorju informatike. Navaja, da razen tožnika noben zaposlen v sektorju informatike ni bil odpuščen. To pa zato, ker je opozarjal na netransparentno porabo denarja tožene stranka s strani uprave. Tožnik je moral nemudoma zapustiti delovno mesto in to prisilno. Za takšno ravnanje tožene stranke ni bilo nikakršne potrebe. Šlo je za manever tožene stranke, da se ga znebi iz delovnega procesa in tožniku onemogoči dostop do podatkov, s katerimi bi lahko dokazoval še kakšne nepravilnosti pri poslovanju uprave s premoženjem tožene stranke. Dne 1. 5. 2016 je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi z delavcem B.B. za delovno mesto direktorja poslovnih procesov, pri tem pa so njegove delovne naloge povezane z vodenjem in opravljanjem IT oddelka in sredstev, torej dela, ki jih je kot vodja informatike opravljal prav tožnik. In glede na to, da je tožena stranka sklenila 1. 5. 2016 novo pogodbo z delavcem B.B., je sklep o ukinitvi delovnega mesta direktorja sektorja informatike brez utemeljenega poslovnega razloga. Ni bistveno ali pogodba z C.C. stopila v veljavo ali ne. Pomembno je dejstvo, da je tožena stranka za delovno mesto direktorja sektorja informatike pogodbo sklenila oziroma takšne pogodbe ni sklenila s tožnikom, zato mu je ni mogla odpovedati. Nezakonita je tudi odločitev o reintagracijskem zahtevku. Glede na to, da je bila odpoved nezakonita, se tožnik zavzema, da se vzpostavi stanje pred nezakonitim ravnanjem.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožnik je 20. 2. 2010 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto vodje informatike, pri čemer je pogodba začela veljati s 1. 4. 2010;

- dne 25. 3. 2011 sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z vodilnim delavcem na delovnem mestu vodje informatike, za čas od 1. 4. 2011 do 18. 3. 2015. V njej sta med drugim ugotovili, da ima tožnik že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 1. 4. 2010;

- po odhodu D.D. (v začetku leta 2012), ki je opravljal delo direktorja sektorja za razvoj in informatiko, je sektor razvoja prevzel E.E., sektor informatike pa tožnik. V letu 2013 se je sektor (sicer neformalno, ker poseben akt o organizaciji in sistemizaciji ni bil sprejet) razdelil na zgoraj navedena sektorja. Tožnik in E.E. sta bila imenovana kot direktorja, tožnik od 1. 6. 2013;

- 22. 12. 2014 je bil sprejet nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Iz organizacijske sheme izhaja, da ima družba sektor informatike, iz sistemizacije delovnih mest pa, da le-tega vodi direktor sektorja informatike. Nova organizacija in sistemizacija delovnih mest ne vsebuje več delovnega mesta vodja informatike temveč delovno mesto direktor sektorja informatike (in vodje treh oddelkov oziroma delovnih enot). Poimenovanje tožnika kot direktorja sektorja informatike, izhaja tudi iz sklepa uprave z dne 20. 1. 2015 o imenovanju članov za kvartalno poročanje in sklepa uprave o imenovanju članov razširjenega kolegija z dne 29. 1. 2016. Tožnik je uporabljal naziv direktor informatike, kar izhaja iz njegovih elektronskih sporočil z dne 18. 5. 2015 in 24. 2. 2016, tožnik je tudi potrdil, da je uporabljal ta naziv;

- tožena stranka je dne 19. 3. 2015 tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (z vodilnim delavcem) za delovno mesto direktor sektorja informatike, katere tožnik ni podpisal. Ni se strinjal z opredelitvijo izračuna nagrade za poslovno uspešnost, oziroma z nižjo plačo;

- toženo stranko je kupil sklad F.. Nova uprava je 19. 9. 2016 sprejela novo organizacijsko shemo, ki samostojnega sektorja informatike ne vsebuje več. Oddelek informacijske infrastrukture in oddelek informacijski sistemi sta vključena v sektor proizvodnje, operativne odličnosti in informatike;

- 15. 10. 2016 je uprava sprejela Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v A. d. d., ki je začel veljati 19. 10. 2016. Ukinjenih je bilo 22 delovnih mest, večina od teh ni bila zasedena;

- 24. 10. 2016 je uprava tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 25. 3. 2011, po izteku odpovednega roka mu je dne 19. 12. 2016 prenehalo delovno razmerje. Odpoved je bila podana tudi trem direktoricam sektorjev (kadrovskega, marketinga ter nabave in logistike).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zato, ker naj bi bila odpovedana nepodpisana pogodba oziroma pogodba, ki naj bi že prenehala veljati, in s tem neobstoječa pogodba o zaposlitvi. Na podlagi že navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala na dan odpovedi, in sicer pogodbo z dne 25. 3. 2011. Res je sicer, da je bila pogodba sklenjena za čas od 1. 4. 2011 do 18. 3. 2015 zaradi sklepanja pogodbe z vodilnim delavcem, vendar je po eni strani bistveno, da je imel tožnik že v letu 2010 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato mu delovno razmerje ni prenehalo s potekom pogodbe z dne 18. 3. 2015, po drugi strani pa je odločilno, da se je pogodba iz leta 2011 dejansko izvajala tudi po 18. 3. 2015, s tem, da je tožnik dejansko opravljal dela in naloge direktorja sektorja informatike in ne vodje informatike. Le v kolikor bi tožnik podpisal ponujeno pogodbo z dne 15. 3. 2015, bi bilo mogoče šteti, da je tožena stranka odpovedala napačno pogodbo o zaposlitvi. Zato je vse do prenehanja delovnega razmerja, ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas, veljala pogodba z dne 25. 3. 2011. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi delovno mesto vodje informatike, po pogodbi iz leta 2010. Glede na navedeno tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da so razlogi v tem delu nejasni in sami s seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je podan, če so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca kot to določa 89. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Ob navedenem pa delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 89. člena ZDR-1. Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je uprava tožene stranke 19. 9. 2016 sprejela sklep o novi organizaciji, ter sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je začel veljati 17. 10. 2016, s katerim je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto, je prenehala potreba po opravljanju dela direktorja sektorja informatike. Delovno mesto je namreč tožena stranka ukinila in ni več sistemizirano. S tem v zvezi so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila sprememba sistemizacije fiktivna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnikovo delo razdelilo na tožnikove bivše sodelavce, nekaj pa ga je prevzel B.B., ki ga je nova uprava zaposlila kmalu po njegovem prihodu in sicer na delovnem mestu direktor poslovnih procesov z dnem 1. 5. 2016. Prevzel je vodenje več področij in je bil zadolžen za proizvodnjo in informatiko, in le vodstveni del tožnikovih nalog, operativne naloge, ki jih je opravljal tožnik, pa so bile razdeljene drugim delavcem, pri čemer je B.B. opravljal bistveno večji obseg vodstvenih del kot tožnik. Tožena stranka torej ni zaposlila B.B. namesto tožnika, zato njegova zaposlitev ne vpliva na pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podan organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da niso utemeljene tožnikove navedbe, da je odpoved posledica šikaniranja in da gre tudi za povračilni ukrep, ker naj bi tožnik opozarjal na domnevne nepravilnosti pri delu uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik res vložil prijavo na inšpektorat za delo, vendar je to storil šele potem, ko mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je tudi ugotovilo, da se tožnikovi očitki nanašajo na prejšnjo upravo (G.G., H.H.), in ne na novo upravo, ki je podala odpoved tožniku, pri čemer stara uprava po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imela na to nobenega vpliva, kar je ugotovilo na podlagi izpovedi prič G.G., H.H. in I.I.. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je šlo pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku za "manever" tožene stranke, da se ga znebi iz delovnega procesa in tožniku onemogoči dostop do podatkov, s katerimi bi lahko dokazoval še kakšne nepravilnosti pri poslovanju uprave s premoženjem tožene stranke.

10. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi drugo zaposlitev v okviru podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma da bi morala preveriti, na katero drugo delovno mesto lahko tožnika zaposli v skladu z določbami internega pravilnika. Bistveno je, da je že Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ki je pričel veljati 1. 1. 2013, v 232. členu določil, da določbe splošnih aktov delodajalca, ki urejajo vprašanja, ki se v skladu s tem zakonom dogovorijo v kolektivnih pogodbah, prenehajo veljati v roku devetih mesecev od dneva uveljavitve tega zakona. Ker določbe Pravilnika temeljijo na določbah o prenehanju potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu, ki jih je vseboval Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR-90), jih ni mogoče upoštevati. ZDR namreč ni več poznal inštituta razporeditve, po 89. členu ZDR-1 pa veljavna zakonodaja tudi ne določa obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo.

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwNDU5