<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 309/2004
ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.309.2004

Evidenčna številka:VS22636
Datum odločbe:04.02.2005
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - nadaljevano kaznivo dejanje - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - načelo materialne resnice - zapisnik o glavni obravnavi

Jedro

Nadaljevano kaznivo dejanje, ki ga sestavljajo temeljne oblike določenega premoženjskega kaznivega dejanja, je dovoljeno v primeru, ko seštevek ugrabkov pomeni kvalifikatorno okoliščino, pravno opredeliti po strožji zakonski določbi, če je podan direktni naklep storilca glede skupne škode oziroma skupnega zneska prilastitve ali obarvani naklep pri oblikah premoženjskih kaznivih dejanj, za katera zakon zahteva, da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti.

Kršitev načela iskanja resnice (1. odstavek 17. člena ZKP) sama po sebi ni podana, če ni istočasno povezana s kršitvijo tistih določb kazenskega postopka, preko katerih se to načelo uresničuje.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obs. N.B.D. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenka je dolžna plačati 300.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 1.10.2003 spoznalo obs. N.B.D. za krivo kaznivega dejanja zlorabe položaja po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ v nadaljevanju in kaznivega dejanja uničenja poslovnih listin po 2. in 1. odstavku 240. člena KZ v nadaljevanju ter ji določilo posamezni kazni, za prvo dejanje tri leta in šest mesecev zapora, za drugo pa šest mesecev zapora ter ji nato izreklo po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Naložilo ji je v plačilo znesek 36.195.887 SIT, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem ter povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 150.000 SIT povprečnine. Oškodovano M.k., T. d.d. L. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 53.496.187,24 SIT napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.6.2004 ob reševanju pritožb okrožne državne tožilke in obsojenkine zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenski sankciji glede kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 240. člena KZ spremenilo tako, da je zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona kot čas začetka izvršitve kaznivega dejanja navedlo datum 19.6.1998 ter temu ustrezno spremenilo tudi časovno opredelitev potrganja, uničenja ter odvrženja delov kontrolnega traku. Obsojenki je nato določilo posamezno kazen dva meseca zapora, nato pa ji po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen tri leta in sedem mesecev zapora. Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva zagovornikov, odvetnikov Odvetniške družbe Č. o.p., jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zagovornica, odvetnica T.A., pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vložniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo v novo odločitev sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. Po njegovem stališču sodišče ni kršilo kazenskega zakona, prav tako pa niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ocenjuje, da sta izpodbijani sodbi obrazloženi, ker navajata vse okoliščine o odločilnih dejstvih in dajeta utemeljeno obrazložitev o zavrnitvi predlaganih dokazov in dovolj razlogov o zavrnitvi pritožbenih navedb obsojenke.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

S tem, ko je sodišče obsojenkino dejanje pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Že glede na opis, kot ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je obsojenkino dejanje mogoče šteti kot eno samo kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 244. člena KZ s ponavljajočimi izvršitvenimi ravnanji (z uničevanjem kontrolnega traku in prilastitvami denarnih zneskov). Pa tudi sicer je po ustaljeni sodni praksi dovoljeno nadaljevano kaznivo dejanje, ki ga sestavljajo temeljne oblike določenega premoženjskega kaznivega dejanja, če seštevek ugrabkov pomeni kvalifikatorno okoliščino, pravno opredeliti po strožji zakonski določbi, če je podan direktni naklep storilca glede skupne škode oziroma skupnega zneska prilastitve ali obarvani naklep pri oblikah premoženjskih kaznivih dejanj, za katera zakon zahteva, da je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti. V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da je obsojenka dejanje storila z motiviranim naklepom, ki je bil od vsega začetka usmerjen v pridobitev velike premoženjske koristi. Sklepanje na obstoj takšnega naklepnega ravnanja obsojenke ne temelji na višini prisvojenega denarja, temveč predvsem na načinu izvršitve kaznivega dejanja, kot ga je ugotovilo in presodilo sodišče (odločitev za načrtovano, časovno povezano in na enak način ponavljajočo se prisvajanje denarnih zneskov).

Prav tako ni utemeljeno stališče, da je obsojenki mogoče očitati le kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 245. člena KZ. Storilec kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic je lahko vsakdo, ki opravlja gospodarsko dejavnost, pa pri tem z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj, ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Obsojenki je očitano, da je v svojstvu pomočnice vodje poslovne enote, zadolžena med ostalim za naročanje in izračun cen komisijskega blaga in za delo z registrsko blagajno, izrabila svoj položaj na način, podrobneje opisan v izreku pravnomočne sodbe. Z različnim načinom prikazovanja maloprodajnih cen na originalnih izvodih dobavnic in njihovih fotokopijah ter z zaključevanjem blagajne med delovnim časom in uničevanjem posameznih delov kontrolnih trakov, si je prilaščala denarne zneske, ki so predstavljali razliko med podjetju prikazano maloprodajno ceno blaga in maloprodajno ceno z obračunano višjo maržo. Obsojenka je glede na takšno njeno ravnanje z zlorabo položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti prišla do premoženjske koristi. Zato je njeno dejanje pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da si je obsojenka v inkriminiranem času v poslovni enoti papirnice M.k., T. d.d. L. v N.m. kot pomočnica vodje poslovne enote z ravnanjem, opisanim v nadaljevanju izreka, pridobila premoženjsko korist. Takšen izrek ne vsebuje trditve, da je obsojenka storila kaznivo dejanje v škodo navedenega podjetja. Obrazložitev, s katero je sodišče utemeljilo odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ni v nasprotju z izrekom. Prav tako izrek ni nejasen zaradi tega, ker v spisu ni podatkov o kupcih, ki naj bi bili oškodovani. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Takšne kršitve tudi ne predstavlja pomoten povzetek v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na sodišče, ki je na prvi stopnji odločilo o zadevi.

Navedbe, da ugotovitve, zaključki in sklepi obeh sodišč temeljijo v največji meri na ugotovitvah notranjega revizorja D.M., da je sodišče spregledalo dopis M.k., T. d.d., iz katerega sledi, da dostop do poslovodskega nivoja ni bil programsko zaščiten, tako da so dostop do tega nivoja blagajne imeli vsi zaposleni v poslovni enoti, da se revizijsko poročilo M. ne opira na materialne dokaze, temveč v največji meri na sklepanja in ugibanja, da sta materialni dokaz le dve dobavnici, da nobena od zaslišanih prič po očitanih zneskih, ki naj bi si jih prisvojila obsojenka, ni znala povedati karkoli obremenilnega, da sodba temelji le na indicih, da se sodni izvedenec z vprašanjem pomanjkanja dokumentacije, na katero bi se dalo opreti ugotovitve, sploh ni ukvarjal in prav tako ne z nedoslednostmi in nelogičnostmi iz revizijskega poročila, pomenijo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kršitev načela iskanja resnice (1. odstavek 17. člena ZKP) sama po sebi ni podana, če ni istočasno povezana s kršitvijo tistih določb kazenskega postopka, preko katerih se to načelo uresničuje. Zato sklicevanju na kršitev določbe 1. odstavka 17. člena ZKP, ne da bi bile uveljavljane in obrazložene kršitve izvedbenih določb, ni mogoče dati nobene teže. Pravilo in dubio pro reo pa sodišče uporabi, če na podlagi presoje izvedenih dokazov nastane resen dvom, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen. Sodišče je izvedlo dokaze, na katere opira ugotovitve glede odločilnih dejstev, z določnimi in razumnimi razlogi pa tudi utemeljilo, kako presoja njihovo verodostojnost. Glede na to sodišče ni imelo podlage za sklepanje, da obstaja resen dvom glede ugotovljenih odločilnih dejstev in zato tudi ne za izrek oprostilne sodbe.

Po določbi 1. odstavka 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe. To pomeni, da do pritožbenih navedb, ki so pravno relevantne, zavzame stališče in ga tudi utemelji. Kot je razvidno iz sodbene obrazložitve (3. in 4. stran drugostopenjske sodbe), je pritožbeno sodišče presodilo vse pritožbene navedbe ter se do njih opredelilo in svoja stališča tudi v zadostni meri obrazložilo. Sodišče druge stopnje namreč utemeljitev stališč, ki jih je zavzelo do posameznih pritožbenih ugovorov, povezuje z zaključki, ki jih je v zvezi z odločilnimi dejstvi sprejelo sodišče prve stopnje. To velja tudi za presojo navedb, s katerimi je pritožba napadala oceno izpovedbe revizorja D.M. ter izvid in mnenje izvedenca ekonomske stroke B.O. Sodišče je dejansko presodilo, da so ugotovitve revizorja glede načina ugotavljanja višine in načina odtujevanja gotovine pravilne ter zato ni sprejelo nasprotnih pritožbenih navedb. Obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje glede na navedeno ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Po določbi 1. odstavka 316. člena ZKP mora sodišče v uvodu zapisnika o glavni obravnavi navesti med ostalim tudi ime in priimek predsednika senata, članov senata in zapisnikarja. To velja tudi za primere, v katerih sodišče glavno obravnavo preloži.

Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo z dne 18.6.2003 nadaljevalo dne 19.6.2003 ob 8.00. uri. V zapisniku o nadaljevanju glavne obravnave ni navedena sestava senata, vendar je v zahtevi za varstvo zakonitosti le izražen dvom glede tega, ali je bil senat pravilno sestavljen oziroma ali sta bila navzoča ista sodnika porotnika kot na glavni obravnavi dne 18.6.2003. Že iz nadaljevanja zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.6.2003 sledi, da je sodišče zasedalo v senatu. V zapisniku je v zvezi z odločanjem o dokaznem predlogu (list. št. 220) zapisalo, da se senat umakne k posvetovanju in nato, da je predsednik senata dokazni sklep razglasil po posvetovanju senata. Nobene podlage tudi ni za sklepanje, da nista pri sojenju sodelovala ista sodnika porotnika, zlasti ker v tej smeri s strani obrambe ni bilo nobenih ugovorov in ker sta ista sodnika porotnika tudi sodelovala na glavni obravnavi dne 1.10.2003, po kateri je bilo v zadevi tudi odločeno. Podana je sicer kršitev določbe 1. odstavka 316. člena ZKP, ki pa glede na navedeno in glede na prikazano vsebino navedbe zahteve, ni mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe.

Glede na pravni pouk, ki ga je sodišče dalo pričam in ga tudi zapisalo, preden se je na glavni obravnavi dne 18.6.2003 zagovarjala obsojenka in iz katerega je razvidno, da je odredilo, da priče odidejo na kraj, ki je zanje določen ter čakajo, dokler ne bodo poklicane k zaslišanju, ni mogoče sklepati, da so bile od vsega začetka v razpravni dvorani in da so se seznanile z obsojenkinim zagovorom. Tudi dejstvo, da je enak pouk pričam ponovno zapisalo, preden jih je začelo zasliševati, ob zgolj načelnih navedbah vložnikov zahteve, ne dopušča tega zaključka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta zahtevi. Zato je zahtevi zagovornikov obs. N.B.D. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).


Zveza:

KZ člen 244, 244/1, 244/2.ZKP člen 17, 17/1, 316, 316/1, 420, 420/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTQyMA==