<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 461/2007
ECLI:SI:VSRS:2007:I.UP.461.2007

Evidenčna številka:VS18625
Datum odločbe:05.07.2007
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS (zunanji oddelek v Novi Gorici) U 200/2007
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI SPOR
Institut:imenovanje javnega uslužbenca v naziv - začasna odredba - ZUS-1 - težko popravljiva škoda

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica, zgolj z navajanjem postopkov, ki jih bo zaradi izpodbijane odločitve moral opraviti njen delodajalec, brez zatrjevanja in dokazovanja, kakšna škoda ji bo morebiti s tem nastala, tudi ni kot verjetno izkazala potrebe za začasno ureditev stanja glede na pravno razmerje, ki je urejeno z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1) zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, po kateri sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta ali začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev kot verjetna izkaže za potrebno, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda in če izdaja začasne odredbe ne posega nesorazmerno v javno korist ter korist nasprotnih strank. Po mnenju sodišča prve stopnje mora tožnik navedene pogoje izkazati s konkretnimi dokazi in okoliščinami. Tožnica s tožbo v tem upravnem sporu izpodbija sklep tožene stranke, s katerim je tožena stranka dne 15.3.2007 razveljavila odločbo o imenovanju tožnice v naziv notranji revizor - višji svetovalec I., ki jo je izdal Župan ... dne 31.3.2004. Sodišče prve stopnje meni, da z okoliščinami, na katere se tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicuje, ne izkazuje konkretne težko popravljive škode, ki bi lahko izhajala iz izpodbijanega dokončnega upravnega akta, s katerim je razveljavljena odločba drugega organa. Tožnica namreč navaja le, da ji bo s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto in zaradi usposabljanja za pridobitev certifikata nastala materialna in predvsem moralna škoda. Po mnenju sodišča prve stopnje pa tožnica te škode ni konkretizirala, saj ni navedla niti okoliščin, s katerimi bi izkazala njeno višino. Poleg tega pa tožnica zgolj z navajanjem postopkov, ki jih bo zaradi izpodbijane odločbe moral opraviti njen delodajalec, brez zatrjevanja in dokazovanja, kakšna škoda ji bi morebiti s tem nastala, tudi ni kot verjetno izkazala potrebo za začasno ureditev stanja glede na pravno razmerje, ki je urejeno z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom.

Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode. Ker brez izkazanosti tega pogoja ni podana podlaga za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja svoje trditve v zahtevi za izdajo začasne odredbe in še dodaja:

Ni utemeljevala škode v višini glede razlike v plačah v primeru uresničitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in razporeditve na drugo delovno mesto brez naziva, saj je takšna škoda popravljiva. Ni predlagala izdajo začasne odredbe zaradi takšne materialne škode, ampak zaradi škode izven premoženjskega področja, torej takšne, ki pa je "težko popravljiva", kot je tudi besedilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Zakonodajalec gotovo ni predvideval, da je potrebno to škodo izkazati v konkretni višini in jo prikazati zgolj kot veliko premoženjsko škodo, ki sama zase niti ne pomeni težko popravljive škode, kot to zmotno obrazlaga sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Njen cilj je, da se ohrani razmerje, to je naziv, delovno mesto in količnik nespremenjen, dokler ni pravnomočno odločeno v tem upravnem sporu. To pa je mogoče le z zadržanjem izpodbijanega sklepa tožene stranke v zahtevani začasni odredbi.

Ni tudi zanemarljivo, da je vse od 31.3.2004 dalje strokovno, vestno in uspešno opravljala delo z nazivom: revizorja, zoper to njeno delo pa nikoli ni bilo pripomb ali očitkov. Ob izdaji odločbe o imenovanju v naziv "revizor" dne 31.3.2004 je, kot je že bilo poudarjeno v njeni tožbi, izpolnjevala prav vse predpisane pogoje za zasedbo tega delovnega mesta.

Če bi v upravnem sporu uspela, bi nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja zanjo pomenila tisto težko popravljivo škodo in tudi škodljivo posledico, kar je že pojasnila v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izda zahtevano začasno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbi 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica navaja le, da ji bo s prerazporeditvijo na drugo delovno mesto in zaradi pridobitve certifikata nastala materialna in predvsem moralna škoda. Pri čemer pa tožnica te škode ni konkretizirala, saj ni navedla niti okoliščin, s katerimi bi izkazala njeno višino. Prav tako tožnica te škode ni konkretizirala v pritožbi zoper izpodbijani sklep in je celo navedla, da gre za popravljivo škodo, ki jo tisti, ki s tožbo ne uspe, lahko popravi. Po mnenju pritožbenega sodišča pa z zatrjevanjem, da se takšna škoda lahko popravi, ni mogoče hkrati zatrjevati, da gre za težko popravljivo škodo po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s pravilno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nastanka težko popravljive škode, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica, zgolj z navajanjem postopkov, ki jih bo zaradi izpodbijane odločitve moral opraviti njen delodajalec, brez zatrjevanja in dokazovanja, kakšna škoda ji bo morebiti s tem nastala, tudi ni kot verjetno izkazala potrebo za začasno ureditev stanja glede na pravno razmerje, ki je urejeno z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom (3. odstavek 32. člena ZUS-1).

Po mnenju pritožbenega sodišča pa tožnica ne more v tej fazi upravnega spora v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljevati pogoje za njeno izdajo, z navedbo tožbenih trditev, ki bodo obravnavane in rešene na podlagi pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena, v zvezi z 2. odstavkom 72. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1, zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS-1 člen 32, 72, 76.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTI1MA==