<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 2/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.2.2014

Evidenčna številka:VS3006060
Datum odločbe:10.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Psp 238/2013
Senat:Miran Blaha (preds.), dr. Aleksej Cvetko (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:naknadna odmera starostne pokojnine - pravnomočno odmerjena pokojnina - pokojninska osnova - novo dejstvo - obseg varovanja pravnomočnosti v upravni odločbi

Jedro

Določba 158. člena Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij pri odločanju. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja pa ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 2. 4. 2011 in 20. 7. 2011 (skupno s popravnim sklepom z dne 27. 6. 2011) ter novo odmero starostne pokojnine od 23. 5. 2011 dalje z upoštevanjem bruto zneska 4.322,80 EUR za leto 1992 pri pokojninski osnovi. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006, ki je ni izpodbijal. Dne 23. 5. 2011 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bila upoštevana izplačila v obliki obveznic pri njegovem tedanjem delodajalcu za leto 1992. Zato je tožena stranka zahtevo pravilno zavrgla na podlagi 129. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter 125. in 129. člen ZUP. Prispevki so bili vplačani, vendar niso bili upoštevani v pokojninski osnovi, zato je bilo poseženo v njegovo ustavno zajamčeno lastninsko pravico do starostne pokojnine. Ravnanje tožene stranke je bilo nerazumljivo, saj je v identičnih primerih ugodilo drugim zavarovancem. Tožnik zahteva priznanje višje pokojnine le za v naprej na podlagi novega dejstva (zapisnika revizorja z dne 4. 2. 2009), zato ne posega v pravnomočno odločbo tožene stranke.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revidentu je bila z odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložil pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 23. 5. 2011 je vložil zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahteval je, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva znesek, ki je bil leta 1992 namenjen za notranji odkup v okviru lastninjena podjetja, v katerem je bil zaposlen. Skliceval se je na zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 in na novo javljene podatke.

8. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka (1).

9. Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati o sami pravici do pokojnine in o njeni višini. To je pravica, o kateri se odloča – plače (in ostali prejemki), od katerih so bili plačani prispevki, pa v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačilo prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4 (in revizija tožene stranke), ki je le dokaz o plačilu prispevkov. Obrazce je možno spreminjati, zavarovanci pa imajo možnost dokazovati nasprotno – torej, da so bili prispevki dejansko plačani, čeprav v obrazcih niso izrecno zavedeni.

10. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožena stranka pa v izpodbijanem dokončnem sklepu ni odločala o obnovi pravnomočno zaključenega postopka z odločbo tožene stranke z dne 10. 7. 2006, temveč o zahtevi za novo odmero pokojnine, ki je veljavna zakonska ureditev ni (več) priznavala (za razliko od prej veljavnega ZPIZ/92 v 269. in 270. člen in sedaj veljavnega ZPIZ-2 v 183. členu). Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

11. Določba 158. člena Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij pri odločanju. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja pa ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

12. Sodišče lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v sodnih mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji izpodbijanega posamičnega upravnega akta ter ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012. Navedene odločbe VS RS s strani revidenta VIII Ips 544/2007, VIII Ips 418/2009 in VIII Ips 146/2010 v glavnih pravnih zaključkih niso primerljive s pravno situacijo v obravnavani zadevi, kot je revidentu pojasnilo že pritožbeno sodišče.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 39.
ZUP člen 129.
ZPIZ člen 269, 270.
ZPIZ-2 člen 183.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYzOTg1