<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba G 51/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:G.51.2011

Evidenčna številka:VS4002039
Datum odločbe:27.06.2012
Področje:REVIDIRANJE
Institut:revidiranje - dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja - prenehanje veljavnosti dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - izobraževanje

Jedro

V obravnavani zadevi se v relevantnem obdobju tožnica ni udeležila nobenega ustreznega izobraževanja, posledično ni izpolnila pogojev za podaljšanje veljavnosti dovoljenja in zato je le-to prenehalo veljati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je tožeči stranki dne 13. 7. 2011 prenehalo veljati dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka dne 20. 5. 2011 vložila zahtevek za podaljšanje dovoljenja, vendar pa je iz evidence izobraževanja, ki jo vodi inštitut, razvidno, da se v obdobju od 13. 7. 2009 do 12. 7. 2011 ni udeležila nobenega seminarja z oznako A, kar ni v skladu s Pravilnikom o priznanju dodatnega izobraževanja za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja (Ur. l. RS; št. 110/2009, v nadaljevanju Pravilnik), zato ji dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja dne 13. 7. 2011 preneha veljati.

2. Tožeča stranka v postopku sodnega varstva s tožbo izpodbija navedeno odločbo. V tožbi navaja, da ima doseženo zadostno število točk, sklicuje se na udeležbo na 18. mednarodni konferenci o reviziji in kontroli informacijskih sistemov dne 28. 9. 2010 (v nadaljevanju 18. konferenca) ter 43. simpoziju o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji dne 14. 4. 2011 (v nadaljevanju 43. simpozij), ki sta bila prej vedno označena kot izobraževanje z oznako A, sedaj pa je inštitut napačno ti dve izobraževanji označil z oznako B. Zato izpodbija uvrstitev teh izobraževanj v točko z oznako B in meni, da je inštitut pri tem naredil napako. Poudarja še, da je 12. 7. 2011 inštitutu predlagala, naj upošteva pri odločitvi tudi njeno aktivno sodelovanje na mednarodni konferenci, izvedbo predavanja o vodenju notranje revizijske službe ministrstva ter dejstvo, da je v januarju in marcu 2011 sodelovala v projektu usposabljanja notranjih revizorjev na Kosovu, kar vse bi ji lahko prineslo dodatne A točke. Vlogo za podaljšanje dovoljenja je vložila pravočasno, odločba pa je bila izdana dne 21. 9. 2011 z veljavnostjo za nazaj, kar je v nasprotju z zakonom, v praksi pa bi lahko imelo tudi hude posledice, če bi prevzela vodenje revizije, kasneje pa bi se izkazalo, da ni imela veljavnega dovoljenja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži izdajo dovoljenja.

3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožečo stranko.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Postopek sodnega varstva po Zakonu o revidiranju (Ur. l. RS, št. 65/2008, v nadaljevanju ZRev-2) je spor o zakonitosti odločbe Slovenskega inštituta za revizijo. Zanj se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (drugi odstavek 109. člena ZRev-2), to je Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2).

7. Iz izpodbijane odločbe, navedb strank v postopku, predloženih listin in upravnega spisa, izhaja, da je tožeča stranka pridobila certifikat za pooblaščenega revizorja. Zadnje dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja je pridobila dne 13. 7. 2009. Dovoljenje velja dve leti in tožeča stranka je dne 19. 5. 2011 vložila vlogo za njegovo podaljšanje. Po navedbah tožene stranke je le-ta tožnico telefonsko pozvala k dopolnitvi vloge z dokazili o izpolnjevanju pogojev glede izobraževanj z oznako A (kar potrjujejo tudi odgovori tožeče stranke, ki jih je predložila sama), a nobeno od izobraževanj, ki jih je v odgovoru navedla tožeča stranka, ni štelo kot izobraževanje z oznako A.

8. ZRev-2 v 48. členu določa, da inštitut izda dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja, če oseba izpolnjuje tam določene pogoje. Dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja velja dve leti od izdaje. Veljavnost dovoljenja se na zahtevo imetnika podaljša vsakič za dve leti, če opravi program dodatnega strokovnega izobraževanja po Pravilniku (drugi odstavek 48. člena ZRev-2). Če imetnik dovoljenja ne opravi programa dodatnega strokovnega izobraževanja iz drugega odstavka tega člena, oziroma ne vloži zahteve za podaljšanje dovoljenja, dovoljenje preneha (tretji odstavek 48. člena ZRev-2).

9. Na podlagi pooblastila iz ZRev-2, je revizijski svet sprejel Pravilnik, ki podrobneje določa pogoje in način ugotavljanja in priznavanja dodatnega izobraževanja, ki je pogoj za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega revizorja. Inštitut dovoljenje podaljša, če njegov imetnik predloži dokazila, da je v dveh letih opravil dodatno izobraževanje po tem pravilniku z ustrezno oznako in v ustreznem trajanju. Vsaj polovico ur potrebnega dodatnega izobraževanja mora oseba pridobiti z udeležbo na izobraževanjih, ki jih inštitut označi z oznako A (ki obravnavajo zahtevnejša področja revidiranja in revidiranju sorodnih storitev).

10. V obravnavani zadevi sta glede na navedbe strank sporni 18. mednarodna konferenca in 43. simpozij, ki se ju je udeležila tožeča stranka. Iz vabila na 18. mednarodno konferenco, ki ga je odgovoru na tožbo priložila tožena stranka, izhaja, da je bila konferenca (za pooblaščene revizorje) označena z B, prav tako sta bili z B označeni delavnici na konferenci (taka uvrstitev je bila upoštevana pri sestavi spiska opravljenih izobraževanj, ki se nahaja v upravnem spisu). Tožeča stranka se v zvezi z uvrstitvijo 18. konference sklicuje na 19. konferenco (za katero vabilo povzema v prilogi A4), ki ima oznako A, vendar po presoji Vrhovnega sodišča to na odločitev ne more vplivati, saj posebna komisija, ki jo ustanovi revizijski svet, in posameznim izobraževanjem dodeljuje oznake (tretji odstavek 2. člena Pravilnika), te dodeljuje za vsak konkreten primer na podlagi proučitve programa konkretnega izobraževanja. Prav tako tudi 43. simpozij ni imel oznake A, ampak je bil označen z oznako D (drugo dodatno izobraževanje). Tožeča stranka je ob odločanju o tem, katerih izobraževanj se bo udeležila, vnaprej vedela, kako so ocenjena, saj je to navedeno v vabilu in glede na to, da je ustrezna oznaka pogoj za podaljšanje dovoljenja, bi se lahko odločila za udeležbo na ustreznih izobraževanjih.

11. Glede na navedeno se torej tožeča stranka v relevantnem obdobju ni udeležila nobenega izobraževanja z oznako A. Tej ugotovitvi sledi zaključek, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev iz Pravilnika glede udeležbe na izobraževanju z oznako A in posledično zaključek, kot ga je, po presoji Vrhovnega sodišča pravilno in na zakonu utemeljeno, naredila tožena stranka, da je zato tožeči stranki dovoljenje v skladu z ZRev-2 in Pravnikom prenehalo veljati.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori glede retroaktivnega učinka izpodbijane odločbe. Tožeči stranki je dovoljenje veljalo do 12. 7. 2011, dne 19. 5. 2011 (torej pravočasno) je vložila vlogo za podaljšanje dovoljenja, ker pa ta ni vsebovala dokazil o opravljenih izobraževanjih z oznako A, jo je tožena stranka pozvala k dopolnitvi (korespondenca je razvidna iz prilog v spisu). Tožeča stranka ustreznih dokazil ni predložila, zato je tožena stranka na seji dne 21. 9. 2011, glede na ugotovljeno dejansko stanje, sprejela izpodbijano odločbo. Gre za deklarativno (ugotovitveno) odločbo, ki ne ustvarja ali oblikuje, temveč glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki izhaja že iz samega zakona. Rešuje to, kar že zakon sam določa, saj samo ugotavlja pravno posledico, ki sledi iz zakona. Taka odločba pravno učinkuje praviloma od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ali prenehanje) pravnega razmerja. Retroaktivni pravni učinek je utemeljen že po naravi stvari, ker gre za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo že pred izdajo deklarativne odločbe.(1)

13. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene navedbe, ki so bile po njegovi presoji bistvene za odločitev. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve sodbe.

14. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 109. člena ZRev-2 zavrnilo.

---.--

Op. št. (1): Androjna, Kerševan:Upravno procesno pravo, 2006 (str.386 in naslednje)


Zveza:

ZRev-2 člen 48.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2Mjgy