Sodba I G 5/2013

Jedro

Postopek nadzora z izrekom ukrepa se začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja, ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka (v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijano odločbo o začetku postopka z dne 27. 11. 2012 odločila, da se začne postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca tožnici. Z odločbo o izreku opomina z dne 25. 3. 2013 pa je Agencija tožnici izrekla opomin zaradi ugotovljene kršitve Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV), ki predstavlja kršitev prvega odstavka 88. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2), in sicer v zvezi z ocenjevanjem vrednosti premoženja za kapitalsko družbo A. A., d. o. o., za namen prodaje lastniških deležev manjšinskih lastnikov družbe.

2. V postopku sodnega varstva tožnica izpodbija obe uvodoma navedeni odločbi Agencije. Tožbo vlaga iz vseh tožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in ustavi postopek zoper tožnico, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je do postopka prišlo na podlagi prijave odvetnika B. B. in na podlagi mnenja dr. C. C., ki je bilo dano v zadevi I Pg..., ki teče pred Okrožnim sodiščem v D. Družbenikom, ki želijo izstopiti iz kapitalske družbe, za katero je pripravila oceno vrednosti lastniškega kapitala, ni ustrezala ugotovljena vrednost in so uporabili postopek pred Agencijo za poskus diskreditacije tožničinega dela. Mnenje dr. C. C. ji ni bilo dano na vpogled, tako da se do njega ni mogla opredeliti. Ni bila obravnavana nepristransko. Postopek Agencije ni bil izpeljan skladno s 104. členom ZRev-2 in zato ni bil zakonit. Agencija bi morala izvesti predhodni ugotovitveni postopek in tožnico pred izdajo odločbe o začetku postopka pozvati, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Ker se v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb Agencije ni ravnalo po pravilih ZRev-2 in zakona, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP), je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v povezavi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Agencija je kršila določbe od 102. do 108. člena in 138. člen ZRev-2 ter določbe ZUP (128., 143., 144., 145., 146., 154. in 155. člen). Ker postopek ni potekal pravilno, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Agencija je napačno uporabila materialno pravo, in sicer 88. člen ZRev-2 in MSOV. Naročnik ji je prepovedal dajati podrobnejše informacije in jo je s tem omejil pri nekaterih pojasnilih v Poročilu, da bi zavaroval svoje poslovne interese in se zavaroval za škodo, ki bi mu lahko nastala. Cenitve tržnih vrednosti niso bile opravljene zaradi poslovne skrivnosti.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom tožene stranke seznanilo tožnico.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Postopek sodnega varstva po ZRev-2 je spor o zakonitosti odločbe Agencije. Zanj se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (drugi odstavek 109. člena ZRev-2), to je Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor (114. člen ZRev-2). Tak preizkus je opravilo tudi v tem primeru.

7. Na podlagi 115. člena ZRev-2 je Vrhovno sodišče odločilo brez obravnave, na nejavni seji.

8. Iz izpodbijanih odločb, navedb strank v postopku, predloženih listin in upravnega spisa izhaja, da je tožnica v obravnavani zadevi izdelala Oceno vrednosti lastniškega kapitala družbe A., d. o. o., julij 2009 (v nadaljevanju Poročilo), za naročnika A., d. o. o. Po presoji tožene stranke pooblaščena ocenjevalka ni izdelala ocene vrednosti za vse dolgoročne finančne naložbe holdinške družbe A., temveč le za odvisne družbe družbe A. in sicer za družbo E., d. o. o., ter F., d. o. o., za preostale dolgoročne finančne naložbe, ki predstavljajo preko 50 % vseh sredstev ocenjevane družbe, pa je predpostavila, da knjigovodska vrednost ustreza tržni vrednosti, česar v Poročilu ni podprla z ustreznimi argumenti. Poleg tega tožnica v Poročilu ni prikazala preteklih rezultatov poslovanja ocenjevanih dolgoročnih finančnih naložb družbe A. in sicer družb E. in F., kakor tudi ostalih družb v lasti holdinške družbe A. in ni podala pojasnil in analize v povezavi z doseženimi preteklimi rezultati poslovanja družb. V Poročilu prav tako ni podala analize panoge, analize kupcev in dobaviteljev, analize prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti ter analize preteklih investicij, in sicer niti za holdinško podjetje niti za družbe v lasti holdinškega podjetja. V Poročilu tudi ni podala računovodskih izkazov za leto 2008 niti analize poslovanja za družbo A. za leto 2008, kljub temu, da se ocenjevanje vrednosti nanaša na 31. 12. 2008. S tem je po presoji tožene stranke tožnica kršila MSOV 1, točko 5.1.4., in MSOV 3, točko 5.1.8.

9. Vrhovno sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb preizkusilo, ali je bil postopek pred toženo stranko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se uporablja podredno (drugi odstavek 102. člena Zrev-2).

10. Pri tem je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je postopek ukrepanja Agencije urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi odloči o začetku postopka (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov - drugi odstavek 138. člena ZRev-2 v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). V drugi fazi (po prejemu izjave subjekta nadzora) pa o samem ukrepu (prvi odstavek 140. člena v zvezi z drugim odstavkom 117. člena ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega sodnega varstva in se le-ta izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku opomina (druga alineja drugega odstavka in četrti odstavek 110. člena ZRev-2). Agencija je torej s prvo odločbo začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, ker pa je ugotovila, da ni pogojev za odvzem dovoljenja, je zaradi ugotovljenih kršitev izrekla tožnici opomin na podlagi 101. člena ZRev-2.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2.

12. V obravnavani zadevi ne gre za postopek, ki se začne po 128. členu ZUP, torej na zahtevo stranke, temveč gre za postopek, ki se začne po uradni dolžnosti. Postopek nadzora z izrekom ukrepa se namreč začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja (tretji odstavek 18. člena ZRev-2), ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena Zrev-2).

13. Tožnica je Agenciji očitala kršitev pravice do izjave ter kršitev načela kontradiktornosti postopka, ker ji v postopku ni bila dana možnost izjave pred izdajo odločbe o začetku postopka oziroma ni bil izveden predhodni postopek po določbah ZUP. Ta ugovor ni utemeljen. Subjektu nadzora je namreč spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Agencija lahko šele nato izda odločbo o ukrepu (v obravnavani zadevi o izreku opomina), pri čemer pa lahko odločitev opre le na dejstva in dokaze, ki so navedeni v odločbi o začetku postopka oziroma v izjavi subjekta nadzora (drugi odstavek 140. člena ZRev-2). Enako stališče o tem, da je subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe seznani z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je Agencija začela postopek, je Vrhovno sodišče že sprejelo (npr. v zadevi G 50/2011). Ker pa se ZUP uporablja le podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2), poseben ugotovitveni postopek pred izdajo prve odločbe v tem primeru ni predviden. Zato je ugovor kršitve 138. člena ZUP neutemeljen. Subjektu nadzora je nato zoper obe odločbi, izdani v postopku izreka opomina, na voljo še pravno sredstvo v obliki tožbe v postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. V obravnavani zadevi pa je iz podatkov spisa razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom pred Agencijo ves čas spoštovano, saj je bila odločba o začetku postopka tožnici vročena, tožnica pa je bila tudi pozvana, da se o razlogih za začetek postopka izjavi (to pravico pa je tudi izkoristila).

14. Tožnica je torej imela možnost, da v zvezi z očitanim sumom kršitve pravil ocenjevanja vrednosti premoženja poda izjavo, v kateri je lahko izpodbijala ugotovitve Agencije ter predlagala in predložila vse dokaze v svojo korist. To je tudi storila. Prav na podlagi tožničine izjave in naknadno predloženih listin je Agencija umaknila očitek iz odločbe o začetku postopka, da je tožnica kršila tudi MSOV 1, točko 5.1.3., ki določa, da mora ocenjevalec vrednosti za izvajanje in poročanje o oceni tržne vrednosti zagotoviti, da ocena tržne vrednosti temelji na uporabi primernih metod in tehnik, saj je iz dodatno predloženih poročil razvidno, da je tožnica kot pooblaščena ocenjevalka s pripravo teh, ločenih poročil preverila ocenjene vrednosti tudi z drugim načinom ocenjevanja vrednosti.

15. Ne glede na to, pa tožnica v Poročilu, ki je predmet presoje v postopku, ni ustrezno prikazala podatkov, navedenih v 8. točki te obrazložitve. Tudi sama tožnica v tožbi navaja, da v Poročilu ni navedla vseh podatkov. Navedene ugotovitve pa so po presoji Vrhovnega sodišča zadoščale za izrek opomina kot najmilejšega ukrepa v postopku nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč izreče, kadar ni pogojev za odvzem dovoljenja po 99. členu ZRev-2 oziroma za pogojni odvzem po 100. členu ZRev-2.

16. Ocenjevanje vrednosti po ZRev-2 mora potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključuje MSOV Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Inštitut (za revizijo) ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpise, izdane na njihovi podlagi (prvi odstavek 88. člena ZRev-2). MSOV predstavlja zapisana pravila stroke. Odločilno vlogo pri njihovi razlagi imata sektorska regulatorja, Inštitut za revizijo in Agencija, ki skrbita, da se ocenjevanje vrednosti izvaja skladno z njimi. V konkretnem primeru ukrepe nadzora po ZRev-2 izreka strokovni svet tožene stranke, ki je najvišji strokovni organ za to področje. Po eni strani je sodni nadzor nad pravilnostjo njihove razlage zato nujno zadržan, po drugi strani pa je tožena stranka postavljena pred strožjo zahtevo, da v odločbi o izreku opomina oziroma v odgovoru na tožbo ustrezno odgovori na pomisleke, ki jih ima glede njenih strokovnih stališč tožnica.

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da je tožnica kršila določbo 88. člena ZRev-2 z ugotovljenimi kršitvami MSOV 1, točka 5.1.4., in MSOV 3, točka 5.1.8. MSOV 1, točka 5.1.4., določa, da mora ocenjevalec vrednosti priskrbeti zadostne informacije, da tistim, ki berejo in se zanašajo na poročilo, zagotovijo popolno razumevanje podatkov, utemeljitev, analiz in sklepov v poročilu. MSOV 3, točka 5.1.8., pa določa, da mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti vključiti opis informacij in pregledanih podatkov, opravljenih tržnih analiz, načinov ocenjevanja vrednosti in postopkov, ki so sledili, ter utemeljitev, ki podpira analize, mnenja in sklepe v poročilu.

18. Ker je Agencija začela postopek po uradni dolžnosti, predmet presoje pa je bilo Poročilo o oceni vrednosti lastniškega kapitala revidirane družbe, ki ga je tožnica sama dostavila, ni pravno pomembno za odločitev, kakšna je bila vsebina mnenja dr. C. C., ki je bilo dano v drugi sodni zadevi, ki pa v tej zadevi ni bilo uporabljeno.

19. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na zaupnost podatkov in na Zakon o gospodarskih družbah, ko navaja razloge, zaradi katerih Poročilo, ki ga je pripravila, ne vsebuje vseh podatkov. MSOV 3, točka 8.2., določa, da bi moral ocenjevalec, če je bil zaprošen, da opravi nalogo, ki odstopa od zahtev MSOV, o tem obvestiti naročnika in v Poročilu razkriti dejstvo, da to navodilo predstavlja odklon od standardov. MSOV 3, točka 5.1.10., ocenjevalce vsebinsko napotuje na to, da je treba v poročilo vključiti izjavo o skladnosti z MSOV ter razkriti in pojasniti vsak odklon od MSOV. Ker taka izjava o odklonu v Poročilu ni bila vsebovana, je tožena stranka v Poročilu utemeljeno pričakovala jasna in ustrezno razkrita pojasnila vseh z MSOV predpisanih elementov poročila, ki pa v tožničinem Poročilu niso bili podani. Tako je tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljena ugotovitev Agencije, da je kršitev MSOV 3, točke 5.1.8., nastala, saj ustrezna pojasnila niso bila podana, kakor tudi ni bila podana izjava, da Poročilo ni skladno z MSOV.

20. Po presoji Vrhovnega sodišča obširna pojasnila, naslovljena na toženo stranko ali sodišče, ne morejo nadomestiti manjkajočih razkritij v Poročilu. Standard MSOV 3, točka 5.1., tega standarda namreč podrobneje predpisuje, kaj mora vsako poročilo o ocenjevanju vrednosti vsebovati, podrobneje pa vsebino poročila pojasnjuje tudi Pojasnilo št. 4 k slovenskim poslovnofinančnim standardom, ki ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo. Elementi, ki v cenitvenem poročilu niso podani, vplivajo na interpretacijo ocene, ki je zaradi tega lahko napačna, ocena pa zato neverodostojna. Tožnica sama v tožbi navaja, da zaradi varovanja zaupnih podatkov iz 91. člena ZRev-2 teh ni posebej razkrivala v Poročilu, temveč jih je podrobno obrazložila in podkrepila s prilogami v svoji, naknadno dani izjavi.

21. Ker ZRev-2 določa identičen postopek in identično osnovno dejansko stanje za izrek obeh ukrepov nadzora, so navedbe tožnice, da tožena stranka v postopku za izrek ukrepa nadzora, ki ga je začela z odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja in končala z odločbo o izreku opomina, ni ravnala pravilno, ker naj bi šlo za povsem različna postopka, neutemeljene. V 97. členu ZRev-2 je določeno, kakšne ukrepe lahko izreče Agencija pooblaščenim ocenjevalcem (odreditev odprave kršitev, opomin in odvzem dovoljenja). V 101. členu ZRev-2 je določeno, da se opomin izreče, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja. V drugem odstavku 117. člena ZRev-2 pa je določeno, da se določbe podrazdelka o odvzemu dovoljenja smiselno uporabljajo tudi za postopek izreka opomina (tako, da se v postopku za izrek ukrepa nadzora opomina uporabljajo določbe 138. do 142. člena ZRev-2).

22. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori o bistveni kršitvi določb postopka, nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

23. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe.

24. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen in ker sta odločbi Agencije v izpodbijanem delu na zakonu utemeljeni, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločilo le o zakonitosti izpodbijanih odločb, je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I G 4/2012
• Sodba G 33/2011