Sodba G 52/2011
Sodišče: | Vrhovno sodišče |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSRS:2012:G.52.2011 |
Evidenčna številka: | VS4001989 |
Datum odločbe: | 13.03.2012 |
Področje: | STEČAJNO PRAVO - REVIDIRANJE - UPRAVNI SPOR |
Institut: | izrek opomina - revidiranje - kršitev pravil revidiranja - načrt finančnega prestrukturiranja - pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja - spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja |
Objava v zbirki VSRS: | GZ 2009-2012 |
Jedro
Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave.
Drugi odstavek 181. člena ZFPPIPP določa smiselno uporabo taksativno naštetih pravil 146. člena ZFPPIPP. Zato pooblaščeni ocenjevalec ne more zadostiti zahtevam 181. člena ZFPPIPP s (ponovno) opravo analize po 146. členu ZFPPIPP. Zakonodajalec je namreč predvidel razliko med poročilom po 146. in 181. členom ZFPPIPP, ki je v tem, da pooblaščeni ocenjevalec glede na spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja smiselno pripravi poročilo po izhodiščnih postavkah 146. člena ZFPPIPP. Pri tem drži, da določba 181. člena ZFPPIPP ne vsebuje zahteve po opravi kompleksne finančno-ekonomske-poslovne analize mimo pravil 146. člena ZFPPIPP.
Izrek
Tožba se zavrne.
Tožeča stranka sama trpi stroške postopka.
Obrazložitev
Dosedanji potek postopka
1. Agencija za javni nadzor nad revidiranjem (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedenima odločbama (prilogi A3 in A4) najprej začela postopek za izrek opomina, nato pa tudi izrekla opomin tožniku kot pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti podjetij zaradi ugotovljene kršitve 88. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) pri revidiranju Načrta finančnega prestrukturiranja družbe P. d. o. o. (v nadaljevanju prvega poročila) in Sprememb načrta finančnega prestrukturiranja družbe P. d. o. o. (v nadaljevanju drugega poročila). Glede na ugotovitve Agencije naj bi tožeča stranka kršila določila Pojasnila 7 o Dajanju mnenja pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 33/2009; v nadaljevanju Pojasnila 7), ker v zvezi z drugim poročilom ni analizirala prikazanih projekcij prihodnjega poslovanja iz spremenjenega načrta finančnega prestrukturiranja družbe P. d. o. o. in razumljivo pojasnila poplačila prednostnih terjatev iz naslova obveznosti do delavcev. V zvezi s prvim poročilom pa naj bi kršila določila Pojasnila 7, zaradi (1) napačne ocene vrednosti dolgoročne terjatve do družbe I. s. p., (2) neupoštevanja posojila družbenika I. d. o. o. kot dela premoženja družbe v postopku prisilne poravnave ter (3) neupoštevanja vrednosti naložbene nepremičnine v S. Na podlagi ugotovljenih kršitev je Agencija tožeči stranki izrekla opomin (101. člen ZRev-2).
2. V postopku sodnega varstva je tožeča stranka izpodbijala obe uvodoma navedeni odločbi Agencije: prvo z dne 30. 5. 2011, s katero je tožena stranka odločila o začetku postopka za izrek opomina (v nadaljevanju odločba o začetku postopka), in drugo z dne 26. 9. 2011, s katero ji je izrekla opomin (odločba o izreku opomina). Pri tem je smiselno uveljavljala tožbene razloge iz prvih treh točk prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlagala, naj Vrhovno sodišče tožbi ugodi in obe odločbi odpravi.
3. Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Kot neutemeljene je prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.
4. Tožeča stranka je (s pripravljalno vlogo) odgovorila na navedbe tožene stranke (redna št. 5).
Upravni spor o zakonitosti odločbe
5. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v zvezi z odločbo o začetku postopka za izrek opomina v drugi alineji drugega odstavka 110. člena ZRev-2 določeno, da proti takšni odločbi ni posebnega postopka sodnega varstva. Po določbi 4. odstavka 110. člena ZRev-2 se takšna odločba lahko izpodbija le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku opomina (v nadaljevanju izpodbijani odločbi). Ker tožeča stranka zoper obe odločbi navaja enake razloge, sta v nadaljevanju obrazložitve tako odločba o začetku postopka kot odločba o izreku opomina presojani z vidika zakonitosti „izpodbijane odločbe“, pri čemer je za začetek postopka zadoščal že obstoj podatkov, iz katerih je izhajal utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina, saj se je utemeljenost suma (oziroma resničnost podatkov) šele preverila v postopku, začetem z odločbo z dne 30. 5. 2011.
6. Postopek posebnega sodnega varstva po ZRev-2 je spor o zakonitosti odločbe Agencije. Vrhovno sodišče namreč v upravnem sporu preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijano odločbo preizkusi le v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, navedenih v tožbi (114. člen ZRev-2), pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz zakona, ki ureja upravni spor (to je na kršitve iz drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1).
Tožba ni utemeljena.
Bistvene kršitve pravil postopka
7. Čeprav tožeča stranka v tožbi uveljavlja razlog absolutno bistvene kršitve določb postopka, le-tega v svojih navedbah ne konkretizira. Smiselno upošteven bi bil sicer lahko očitek o „neizkušenostipreglednikov“ (izvajalcev nadzora) v postopku pred Slovenskim inštitutom za revizijo (v nadaljevanju Inštitutom), ki pa ni substanciran, saj tožeča stranka ni zatrjevala, da izvajalca nadzora ne bi izpolnjevala pogojev iz 17. ali 123. člena ZRev-2.(1)
Kršitve pravil revidiranja
Presoja kršitev v zvezi s spremenjenim načrtom finančnega prestrukturiranja (drugim poročilom)
8. Tožeča stranka v tožbi izpodbija ugotovitve ter presojo Agencije, in sicer, da tožeča stranka ni analizirala prikazanih projekcij prihodnjega poslovanja iz spremenjenega načrta finančnega prestrukturiranja ter da ni ocenila realnosti uporabljenih postavk oziroma da le-teh v drugem poročilu ni prikazala, kar posledično onemogoča njeno kritično presojo. S tožbenimi navedbami tožeča stranka smiselno uveljavlja očitek napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe 146. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), glede na razlago Pojasnila 7.
9. Čeprav tožeča stranka obširno pojasnjuje, da je podala ustrezen pregled in analizo projekcije predračunskih računovodskih izkazov in predpostavk glede na analizo računovodskih izkazov po Pojasnilu 7, pa hkrati sama navede, da pregleda kalkulacije in predpostavk doseganja predvidenih rezultatov podjetja v spornem poročilu ni podrobno prikazala. V tožbi celo izrazi strinjanje s stališčem Agencije, da bi bilo za uporabnike koristno, „če bi bili v prikazu pregleda in analize obširnejši; vendar navodil v predpisu glede tega ni, praksa pa se šele gradi.“ Ker tudi iz podatkov spisa ni razvidna oprava ustreznih analiz prikazanih projekcij, Vrhovno sodišče sprejema dejanske ugotovitve Agencije, da očitana analiza v zvezi z drugim poročilom ni bila opravljena oziroma v poročilu ni bila ustrezno prikazana.
10. Drugo vprašanje pa je, ali je bila glede na relevantne materialnopravne predpise tožeča stranka tovrstno analizo dolžna opraviti ter jo v poročilu tudi ustrezno prikazati. V izpodbijani odločbi Agencija utemeljuje pomembnost analize ustreznega prikaza projekcij poslovanja podjetja glede na poslovanje hotela D.. Kot sledi iz prejšnje točke te obrazložitve, iz podatkov spisa tožene stranke ni razvidno, da bi bile predpostavke projekcije prihodnjega poslovanja novega hotela, ki so bile uporabljene v drugem poročilu, tudi preverjene in analizirane. Zato se Vrhovno sodišče pridružuje oceni, da prikazani rezultati uporabnikom drugega poročila ne zagotavljajo zadostne podlage za presojo projekcij bodočega poslovanja podjetja, izhajajoč iz drugačne napovedi v prvem poročilu. Očitek Agencije se namreč ne nanaša na izostanek natančne opredelitve do stopnje optimističnosti projekcij, temveč na izostanek ustrezne preveritve ter predvsem pojasnila o vzdržnosti spremenjenega načrta finančnega prestrukturiranja s strani pooblaščenega ocenjevalca v drugem poročilu glede na očitno drugačne zaključke kot so bili predstavljeni v prvem poročilu.
11. Po presoji Vrhovnega sodišča je materialnopravno zmotno tožbeno izhodišče, da pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja s poročilom po 146. in 181. členu ZFPPIPP „le pomaga predstaviti finančni vidik obstoječega stanja“. Vloga pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja je namreč ključna pri presoji materialnopravnih predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave. Prav on s pritrdilnim mnenjem po četrtem odstavku 146. člena ZFPPIPP v končni posledici presodi, da materialnopravne predpostavke za vodenje prisilne poravnave obstajajo. Čeprav drži, da odločitev o sprejetju prisilne poravnave sprejmejo upniki, pa le-ti navadno nimajo vseh potrebnih poslovno finančnih znanj in se posledično zanesejo na poročilo neodvisnega strokovnjaka, konkretno pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Pomembnost ocenjevalčeve vloge pri prisilni poravnavi se nenazadnje kaže tudi z (visoko) predpisano odškodnino za škodo, povzročeno s kršitvijo pravil stroke (šesti odstavek 146. člena ZFPPIPP). Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru insolventnosti podjetja v ospredje stopijo interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov.(2) To pomeni, da je interese lastnikov za nadaljevanje poslovanja podjetja dovoljeno uresničevati samo v takšnem obsegu, da niso ogroženi interesi upnikov, da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem (mogočem) deležu. Tako je s pravnega vidika prisilna poravnava predvsem ponudba, dana upnikom, da privolijo v zmanjšanje svojih terjatev in odložitev rokov za njihovo plačilo. Poleg tega je s 137. členom ZFPPIPP še posebej (podrobneje) urejeno načelo razkritja finančnega položaja in poslovanja dolžnika, po katerem mora dolžnik upnikom razkriti vse informacije, potrebne za njihovo odločitev o sprejetju prisilne poravnave. Zato je pravno neupoštevno tožničino sklicevanje na varstvo zaupnosti podatkov o podrobnostih poslovne politike ocenjevanega podjetja in njeno pavšalno sklicevanje na „splošna načela urejenega gospodarstva“.
12. Tožeča stranka nadalje v tožbi obširno utemeljuje, zakaj sporne analize ni bila dolžna opraviti. Pri tem navaja, da zahteve po tovrstni analizi ni niti v določbi 146. člena ZFPPIPP niti v Pojasnilu 7. Tožeča stranka dodaja, da je bil v prvem poročilu postopek in obseg analize popolnoma enak kot v drugem, čeprav v zvezi s prvim poročilom ni bilo nobenih očitkov glede pomanjkljivosti analize. Kot primere nesporne in (enake) dobre prakse tožeča stranka navaja poročila ocenjevalcev drugih revizijskih in svetovalnih družb. Vendar pa pri tem tožeča stranka že v izhodišču materialnopravno zmotno izhaja iz besedila 146. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na poročilo načrta finančnega prestrukturiranja. V izpodbijani odločbi Agencija (v tem delu) namreč tožeči stranki ne očita nepravilno pripravljenega prvega poročila. Za presojo obsega in pomena drugega poročila, to je poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja o pregledu spremenjenega načrta finančnega prestrukturiranja, pa je po presoji Vrhovnega sodišča bistvena določba 181. (in ne 146.) člena ZFPPIPP.
13. Drugi odstavek 181. člena ZFPPIPP določa smiselno uporabo taksativno naštetih pravil 146. člena ZFPPIPP. Zato pooblaščeni ocenjevalec ne more zadostiti zahtevam 181. člena ZFPPIPP s (ponovno) opravo analize po 146. členu ZFPPIPP. Zakonodajalec je namreč predvidel razliko med poročilom po 146. in 181. členom ZFPPIPP, ki je v tem, da pooblaščeni ocenjevalec glede na spremenjeni načrt finančnega prestrukturiranja smiselno pripravi poročilo po izhodiščnih postavkah 146. člena ZFPPIPP. Pri tem drži, da določba 181. člena ZFPPIPP ne vsebuje zahteve po opravi kompleksne finančno-ekonomske-poslovne analize mimo pravil 146. člena ZFPPIPP. Vendar pa je Agencija tožeči stranki očitala, da zaradi opustitve analize ustreznosti prikazanih projekcij uporabnikom ni zagotovila zadostne podlage za presojo bistveno spremenjene projekcije bodočega poslovanja novega hotela z drugim poročilom (v primerjavi s prvim poročilom). Zato je ugotovitev Agencije, da bi ustrezna analiza prikazanih projekcij prihodnjega poslovanja iz spremenjenega načrta finančnega prestrukturiranja morala biti zajeta v drugem poročilu, po prepričanju Vrhovnega sodišča, glede na določbo 181. člena ZFPPIPP v zvezi z določbo 146. člena ZFPPIPP, pravilna (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).
14. Glede same vsebine poročila pooblaščenega ocenjevalca Vrhovno sodišče pojasnjuje, da slednja ni najkonkretneje predpisana s pravili 146. člena ZFPPIPP (in smiselno 181. člena ZFPPIPP), kar zmotno zatrjuje tožeča stranka, vendar pa to že sama negira s sklicevanjem v tožbi na podrobnejša določila Pojasnila 7. V obrazložitvi Pojasnila 7 je namreč navedeno, da mora ocenjevalec pri dajanju mnenja spoštovati določila Hierarhije standardov ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju Hierarhije).(3) S tem izrecnim sklicevanjem na Hierarhijo so tako jasno zajeta vsa relevantna pravila revidiranja (tudi MSOV), ki veljajo tudi za pripravo poročila po 146. in 181. členu ZFPPIPP.(4) Zato je argumentacija Agencije s sklicevanjem na načela MSOV dopustna in pravilna. S tožbenimi očitki o končni uresničitvi planov predvidenega bodočega poslovanja podjetja pa se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo, saj to ni relevantno za odločitev v tem postopku.
15. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek v zvezi z drugim poročilom, in sicer v zvezi z nerazumljivim pojasnilom poplačila prednostnih terjatev iz naslova obveznosti do delavcev. Z njim tožeča stranka smiselno zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa se je Vrhovno sodišče na podlagi listinskih dokazov (Zapisnika z dne 11. 2. 2011, str. 21 - priloga A7, in Izjave o razlogih za začetek postopka za izrek opomina nad opravljanjem nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, str. 2 – priloga A10) prepričalo, da končni zaključek Agencije o očitanem nerazumljivem pojasnilu ne temelji na napačnem uvodnem sklicevanju na relevantne strani ali na zavajajočem poimenovanju stečaja kot prisilne prodaje. Temelji namreč (kar je ključno) na nerazumljivo pojasnjenem zapisu, da bo družba neizplačane plače poplačala v začetku prve polovice leta 2011, kar pa iz projekcij v nadaljevanju poročila (to je projekcije denarnih tokov) ni razvidno. Zato Vrhovno sodišče sprejema dejanske ugotovitve Agencije in soglaša z njenim zaključkom o nerazumljivosti drugega poročila (v tem delu) glede na določbo 181. člena v zvezi s 146. členom ZFPPIPP ter glede na določila Pojasnila 7 točke 3) Analiza računovodskih izkazov.
Presoja kršitev v zvezi z načrtom finančnega prestrukturiranja (prvim poročilom)
16. Agencija je v zvezi s prvim poročilom sprva ugotovila, da iz njega ni razvidno, zakaj je bila dolgoročna terjatev do družbe I. s. p. ocenjena po višini knjigovodske vrednosti, ko pa je bil pri kratkoročnih terjatvah že upoštevan 100-odstotni popravek vrednosti glede na dolžnikovo plačilno nesposobnost. Tožeča stranka je navedeno ugotovitev izpodbijala, vendar pa je hkrati izrazila strinjanje z veliko vprašljivostjo predvidevanega poplačila celotne sporne terjatve. S tem v zvezi Vrhovno sodišče poudarja, da bistvo predmetnega očitka niti ni bila toliko spornost presoje o končni oceni izterjave oziroma o oceni vrednosti pričakovane izterjave, kolikor opustitev vsakršne obrazložitve, zakaj je tožeča stranka namesto vrednosti zemljišča v S. upoštevala poplačilo te dolgoročne terjatve, s tem, da tožeča stranka ugotovitve Agencije o tem, da iz prvega poročila ni razvidno, zakaj bi ročnost terjatve lahko imela vpliv na oceno vrednosti terjatve do družbe I. s. p. niti ne izpodbija. Zato Vrhovno sodišče povzema ugotovitev Agencije, da je obravnavani očitek neutemeljen, saj je v drugem poročilu ob relativno nespremenjenih okoliščinah (isti bilanci in mnenju pooblaščenega revizorja) ista terjatev obravnavana drugače. Navedeno kaže na to, da tožeča stranka v prvem poročilu ni upoštevala vrednosti naložbene nepremičnine v S. Vrhovno sodišče se tako (glede na podatke v spisu) pridružuje presoji Agencije, da je tožeča stranka z zamenjavo vrednosti zemljišča v S. za že obstoječo dolgoročno terjatev do družbe I. s. p. v prvem poročilu, brez pojasnila, nedopustno poenostavila prikaz, ki je bil potem povsem drugačen v drugem poročilu.
17. Končno tožeča stranka ne izpodbija zaključka Agencije, da je v prvem poročilu zmotno obravnavala sporne terjatve do družbenika I. d. o. o. kot lastniške terjatve po prvem odstavku 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), temveč sama navede, da „so to napako v drugem poročilu tudi ustrezno odpravili.“ Odločbo Agencije sicer izpodbija, iz razloga, ker naj bi obravnavana napaka ne imela vpliva na končno oblikovanje mnenja po tretjem odstavku 146. člena ZFPPIPP v povezavi s 5. točko Pojasnila 7, vendar s tem ne more uspeti. Očitek Agencije v izpodbijani odločbi namreč ni naperjen zoper zmotno končno odločitev pooblaščenega ocenjevalca, temveč zoper nekorektno prikazan izračun v prvem poročilu. Da je obravnavana napaka vplivala na končni rezultat (in ne na sklep) prikazanega izračuna, pa v tožbi potrjuje tudi tožeča stranka sama, ko navaja, da je tudi po svojem izračunu „ob upoštevanju popravka“ prišla do enakega izračuna kot sta ga napravila izvajalca nadzora v okviru postopka nadzora. Ker to izhaja tudi iz podatkov spisa, Vrhovno sodišče soglaša s presojo Agencije o kršitvi Pojasnila 7 točke 5), zaradi posledične spornosti sklepa o poplačilu terjatev navadnih upnikov.
Izrek ukrepa opomina
18. Navedene ugotovitve Agencije so zadoščale za izrek opomina kot najblažjega ukrepa v postopkih nadzora nad ocenjevanjem vrednosti. Opomin se namreč (skladno s 101. členom ZRev-2) izreče, kadar "ni pogojev za odvzem dovoljenja po 99. členu ZRev-2 oziroma za pogojni odvzem dovoljenja po 100. členu ZRev-2. Izrečeni ukrep nadzora je tako imel podlago v zakonski ureditvi.
Odločitev o stroških postopka
19. Ker je Vrhovno sodišče v tem postopku odločilo le o zakonitosti izpodbijane odločbe (ne pa o pravici, obveznosti ali pravni koristi, to je v sporu polne jurisdikcije), je o stroških postopka odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, in sicer tako, da tožeča stranka sama trpi stroške postopka (II. točka izreka).
---.---
Op. št. (1): Očitek o „neizkušenosti preglednikov“ je bil preizkušen tudi v zvezi z uporabo materialnega prava (glede določitve izhodišča pri pregledu in analizi projekcije). O tem pa glej v nadaljevanju obrazložitve.
Op. št. (2): Plavšak, N., Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 125.
Op. št. (3): Prvi stavek Obrazložitve Pojasnila 7.
Op. št. (4): Glej 4., 5. in 14. člen Hierarhije (Ur. l. RS, št. 47/2004) ter 3. in 13. člen spremenjene Hierarhije (Ur. l. RS, št. 106/2010).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 24.09.2014