VSL sklep III Cpg 5/2005
Sodišče: | Višje sodišče v Ljubljani |
---|---|
Oddelek: | Gospodarski oddelek |
ECLI: | ECLI:SI:VSLJ:2005:III.CPG.5.2005 |
Evidenčna številka: | VSL05309 |
Datum odločbe: | 19.01.2005 |
Področje: | STEČAJNO PRAVO |
Institut: | prisilna poravnava v stečaju |
Jedro
Pri odločanju o tem, ali naj se začne postopek prisilne poravnave v
stečaju, sodiče ne preverja le, ali je predlog za začetek postopka
prisilne poravnave formalno pravilen, pač se presoja tudi, ali je
prisiilna poravnava glede na stopnjo stečajne mase in potek
stečajnega postopka še smiselna.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se
razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je izdalo dne 14.12.2004 sklep, (sklep na
red.št. 310) s katerim je zavrnilo predlog za začetek postopka
prisilne poravnave v stečaju, ki sta ga vložila družba D. d.o.o. iz
Ljubljane, in P.D., Ljubljana, dne 29.11.2004.
Predlagatelja sta dne 27.12.2004 vložila pritožbo, v kateri sta v
naslovu navedla, da vlagata pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje
opr.št. St 56/2003 z dne 30.11.2004. V 1. odstavku obrazložitve pa
sta navedla, da izpodbijata sklep, s katerim je sodišče prve stopnje
zavrnilo njun predlog za začetek postopka prisilne poravnave v
stečaju z dne 26.11.2004. Ker je sodišče prve stopnje predlog
predlagateljev za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju
zavrnilo s sklepom z dne 14.12.2004 in ker dne 30.11.2004 ni izdalo v
tej zadevi nobenega sklepa, s katerim bi odločalo o kakšnem predlogu
predlagateljev, šteje sodišče druge stopnje, da je navedba datuma
(30.11.2004) v naslovu vložene pritožbe očitna pomota pritožnikov in
ugotavlja, da se pritožnika pritožujeta zoper sklep sodišča prve
stopnje z dne 14.12.2004. Sodišče druge stopnje zato šteje, da je
pritožba kljub taki očitni pomoti sposobna za obravnavanje in jo je
obravnavalo kot pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne
14.12.2004.
Pritožnika navajata, da uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1.
odstavka 338.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in predlagata, da
pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in začne postopek
prisilne poravnave v stečaju, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne
sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta predlagatelja v predlogu za
začetek postopka prisilne poravnave v stečaju trdila, da sta imetnika
vseh 356 prinosniških delnic, na katere je razdeljen osnovni kapital
stečajnega dolžnika in sta s temi trditvami opredeljevala
legitimacijo za vložitev predloga. Stečajni upravitelj je v svojem
mnenju navedel, da sta predlog vložila lastnika delnic stečajnega
dolžnika skladno s 172. členom ZPPSL, kar pomeni, da stečajni
upravitelj ni zatrjeval, da predlagatelja nista lastnika kapitalske
večine. Upniški odbor o tem v mnenju ni navedel ničesar. Ker je
vprašanje, ali je predlagatelj lastnik kapitalske večine stečajnega
dolžnika, dejansko vprašanje in ker ob trditvah predlagateljev, da
sta lastnika kapitalske večine stečajnega dolžnika stečajni
upravitelj, ki bi lahko dal drugačne konkretne trditve, drugačnih
konkretnih trditev ni dal in tudi upniški odbor ne, se sodišču prve
stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati s vprašanjem legitimacije
predlagateljev. Sicer pa sta predlagatelja k pritožbi tudi
predložila notarsko potrdilo z dne 8.12.2004, iz katerega izhaja, da
sta predlagatelja imetnika prinosniških delnic stečajnega dolžnika in
da sta jih deponirala pri notarju. Sicer pa sodišče prve stopnje
predloga ni zavrnilo zaradi tega, ker predlagatelja ne bi bila
aktivno legitimirana, pač pa ga je zavrnilo iz razloga, ker je
zaključilo, da predlog po vsebini ni utemeljen.
V zvezi z utemeljenostjo vloženega predloga za začetek postopka
prisilne poravnave v stečaju, pa je sodišče prve stopnje v
izpodbijanem sklepu zapisalo, da se pri odločanju o tem, ali naj se
začne postopek prisilne poravnave v stečaju, ne preverja le, ali je
predlog za začetek postopka prisilne poravnave formalno pravilen, pač
pa, da je treba ocenjevati tudi, ali je prisilna poravnava glede na
stanje stečajne mase in potek stečajnega postopka sploh še smiselna.
Tak materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in
temelji na določbi 2. odstavka 173. člena ZPPSL v povezavi s 3.
odstavkom 172. člena ZPPSL, ki določa, da mora stečajni senat pred
odločitvijo o predlogu iz 1. odstavka 172. člena ZPPSL (o predlogu
mora odločiti v 15 dneh) pridobiti mnenje upniškega odbora, če je ta
ustanovljen in če ni predlagatelj in mnenje stečajnega upravitelja.
Zakon pridobitve njunih mnenj pred odločitvijo o predlogu za začetek
postopka prisilne poravnave v stečaju gotovo ne bi predpisal, če bi
sodišče pri odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne
poravnave v stečaju moralo upoštevati le to, ali je predlog formalno
pravilen. Ker je za odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne
poravnave v stečaju v 3. odstavku 172. člena ZPPSL drugače določeno,
kot je to določeno v 27. členu ZPPSL, je sodišče prve stopnje
materialno pravo sicer pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da se
pri odločanju o predlogu ne opravi zgolj formalen preizkus predloga.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v nadaljevanju tudi
zapisalo, da je za odločitev o predlogu odločilno, ali je prisilna
poravnava glede na stanje stečajne mase in glede na potek stečajnega
postopka sploh še smiselna in navedlo, da je o teh okoliščinah
pridobilo mnenje upniškega odbora in dveh največjih upnikov ter
mnenje stečajnega upravitelja.
Iz tega, kar je sodišče prve stopnje samo zapisalo v izpodbijanem
sklepu, izhaja, da je po njegovem mnenju za vsebinsko presojo
utemeljenosti predloga oziroma za presojo vprašanja, ali je v
stečajnem postopku smiselno začeti postopek prisilne poravnave, treba
kot kriterij upoštevati predvsem, kakšno je stanje stečajne mase v
trenutku, ko je vložen predlog in kako poteka stečajni postopek.
Sodišče druge stopnje se strinja, da je vprašanje stanja stečajne
mase (vendar z vidika, koliko je je že vnovčene in načina njenega
vnovčevanja), gotovo odločilno vprašanje pri odločanju o predlogu za
začetek postopka, saj bi bilo v primeru, če bi bil na primer vitalen
del stečajne mase v stečajnem postopku že vnovčen, vprašljivo, ali je
smiselno začeti postopek prisilne poravnave, ker bi bilo vprašljivo,
ali je mogoče stečajnega dolžnika še sanirati. Prav tako so odločilne
okoliščine, kako poteka stečajni postopek in dogajanje v njem in ali
dolžnik med stečajnim postopkom nadaljuje s poslovanjem. Tudi faza, v
kateri je stečajni postopek v trenutku vložitve predloga oziroma faza
vnovčevanja stečajne mase, lahko odločilno vpliva na presojo, ali je
smiselno začeti postopek prisilne poravnave v stečaju. Sodišče druge
stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu s
temi okoliščinami, ki jih je sicer samo navedlo kot odločilne za
presojo smiselnosti začetka postopka prisilne poravnave v stečaju, ni
ukvarjalo in iz tega vidika o utemeljenosti predloga za začetek
postopka prisilne poravnave ni odločalo in o teh okoliščinah v
izpodbijanem sklepu nima razlogov.
Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je o
okoliščinah smiselnosti postopka prisilne poravnave v stečaju
pridobilo mnenje upniškega odbora, stečajnega upravitelja in dveh
največjih upnikov. Na 2. strani izpodbijanega sklepa je tudi povzelo
vsebino mnenja upniškega odbora, zapisalo, kaj je povedal stečajni
upravitelj dveh največjih upnikov in kakšno je bilo mnenje stečajnega
upravitelja tega stečajnega dolžnika. Upniški odbor je dal negativno
mnenje z obrazložitvijo, da predlagatelja v predlogu nista ponudila
ničesar drugega, kar je bilo ponujeno že v prejšnjem postopku
prisilne poravnave. Iz tega je razvidno, da se upniški odbor o tem,
kar je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno za presojo (stanje
stečajne mase in potek stečajnega postopka), ni v ničemer izjavil. O
teh okoliščinah se tudi stečajni upravitelj dveh največjih upnikov ni
izjavil. Le-ta je navedel, da ne more pristati na zamenjavo terjatev
v lastniške deleže. Kaj takega predlagatelja v predlogu za začetek
postopka niti nista predlagala. Stečajni upravitelj dveh največjih
upnikov stečajnega dolžnika v izjavi ni navedel, da v nobenem
primeru ne bi glasoval za prisilno poravnavo kakršnakoli bi že bila
predlagana, kar bi bila lahko odločilna okoliščina ne glede na vse
druge okoliščine, za odločitev, da ni smiselno začenjati postopka
prisilne poravnave. Kajti, če bi upnik, ki lahko odločilno vpliva na
izid postopka eventuelne prisilne poravnave, že vnaprej jasno
izjavil, da za prisilno poravnavo ne bo glasoval, pa naj bo ta
predlagana v kakršnikoli vsebini, potem najbrž nima smisla začenjati
postopka prisilne poravnave v stečaju. Toda izjava zastopnika dveh
največjih upnikov v tem postopku ni bila taka, pač pa je le navedel,
da ne more pristati na zamenjavo terjatev v lastniške deleže. Taka
trditev pa v tej fazi še ni odločilna, saj predlagatelja, kot rečeno,
nista navedla, da bi tema upnikoma ponudila lastniška deleža namesto
plačila.
Sodišče prve stopnje je na 2. strani izpodbijanega sklepa povzelo
tudi vsebino mnenja stečajnega upravitelja, ki pa se v mnenju tudi ni
opredelil do okoliščin, ali je glede na potek stečajnega postopka in
fazo vnovčevanja stečajne mase prisilna poravnava v stečaju še
smiselna. V mnenju se je oprl predvsem na negativno mnenje upniškega
odbora.
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu v celoti oprlo na
pridobljena mnenja, zlasti na mnenje stečajnega upravitelja in
predlog zavrnilo tudi zato, ker je zaključilo, da iz mnenja
stečajnega upravitelja izhaja, da prisilna poravnava v dani fazi ni
smotrna in da predlagatelja nista dokazala, da bi sanacija bila
uspešna in da bi upniki prejeli več, kot bi prejeli v stečajnem
postopku. Iz teh razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu
izhaja, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za oceno smiselnosti
začetka postopka prisilne poravnave v stečaju upoštevalo dejstva, ki
bi bila lahko odločilna šele potem, ko bi postopek prisilne poravnave
že bil začet in ko bi predlagatelja že povedala, kakšno poravnavo
ponujata upnikom in ko bi že izdelala načrt finančne reorganizacije.
V fazi odločanja o tem, ali naj se postopek prisilne poravnave v
stečaju šele začne, pa se z vprašanjem, ali je prisilna poravnava za
upnike ugodnejša kot stečaj, ni mogoče ukvarjati, ker predlagatelj
predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju po
določbah ZPPSL ni dolžan predložiti načrta finančne reorganizacije
niti ni dolžan predloga oblikovati drugače, kot je določeno to za
predlog prisilne poravnave izven stečaja (24. čl. ZPPSL v zvezi s 2.
odst. 173. čl. ZPPSL). Dejstvo je tudi, da predlagatelja začetka
postopka prisilne poravnave v stečaju nista isti osebi, kot pa je bil
predlagatelj postopka prisilne poravnave pred stečajem. Zato se
argument upniškega odbora, da predlagatelja v predlogu nista povedala
ničesar novega, oz. drugega od tega, kar je bilo navedeno v prejšnjem
predlogu in na podlagi česar je upniški odbor izdal negativno mnenje,
tako pokaže kot neodločilen za presojo utemeljenosti predloga za
začetek postopka prisilne poravnave v stečaju.
S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sledilo v
postopku pridobljenim mnenjem, so razlogi v teh mnenjih postali
razlogi sodišča prve stopnje. Ti razlogi pa so, kot je bilo že
povedano v tej fazi postopka, neodločilni. V tej fazi postopka bi
sodišče prve stopnje pri presoji o tem, ali je smiselno začeti
postopek prisilne poravnave v stečaju, moralo tehtati na eni strani
interese predlagateljev postopka, ki so očitno v tem, da stečajni
dolžnik nadaljuje poslovanje (v njuni lasti) ter na drugi strani
presojati okoliščine stečajnega postopka in fazo, v kateri je
stečajni postopek. O teh okoliščinah se morata izreči upniški odbor
in stečajni upravitelj in šele na podlagi kompleksne ocene vseh
odločilnih okoliščin bi moralo oceniti, ali je smiselno začeti
postopek prisilne poravnave v stečaju.
Iz navedenega se pokaže, da je utemeljen pritožbeni očitek, da
sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo okoliščin,
ki so odločilne za pravilno presojo in uporabo materialnega prava in
je zato ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani
sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov
postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). V
novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge, ki so navedeni v
zgornji obrazložitvi in ponovno odločiti o predlogu.
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 23.08.2009