<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep III Cpg 5/2005

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2005:III.CPG.5.2005
Evidenčna številka:VSL05309
Datum odločbe:19.01.2005
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:prisilna poravnava v stečaju

Jedro

Pri odločanju o tem, ali naj se začne postopek prisilne poravnave v

stečaju, sodiče ne preverja le, ali je predlog za začetek postopka

prisilne poravnave formalno pravilen, pač se presoja tudi, ali je

prisiilna poravnava glede na stopnjo stečajne mase in potek

stečajnega postopka še smiselna.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 14.12.2004 sklep, (sklep na

red.št. 310) s katerim je zavrnilo predlog za začetek postopka

prisilne poravnave v stečaju, ki sta ga vložila družba D. d.o.o. iz

Ljubljane, in P.D., Ljubljana, dne 29.11.2004.

Predlagatelja sta dne 27.12.2004 vložila pritožbo, v kateri sta v

naslovu navedla, da vlagata pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje

opr.št. St 56/2003 z dne 30.11.2004. V 1. odstavku obrazložitve pa

sta navedla, da izpodbijata sklep, s katerim je sodišče prve stopnje

zavrnilo njun predlog za začetek postopka prisilne poravnave v

stečaju z dne 26.11.2004. Ker je sodišče prve stopnje predlog

predlagateljev za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju

zavrnilo s sklepom z dne 14.12.2004 in ker dne 30.11.2004 ni izdalo v

tej zadevi nobenega sklepa, s katerim bi odločalo o kakšnem predlogu

predlagateljev, šteje sodišče druge stopnje, da je navedba datuma

(30.11.2004) v naslovu vložene pritožbe očitna pomota pritožnikov in

ugotavlja, da se pritožnika pritožujeta zoper sklep sodišča prve

stopnje z dne 14.12.2004. Sodišče druge stopnje zato šteje, da je

pritožba kljub taki očitni pomoti sposobna za obravnavanje in jo je

obravnavalo kot pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne

14.12.2004.

Pritožnika navajata, da uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1.

odstavka 338.člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL in predlagata, da

pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in začne postopek

prisilne poravnave v stečaju, ali pa sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta predlagatelja v predlogu za

začetek postopka prisilne poravnave v stečaju trdila, da sta imetnika

vseh 356 prinosniških delnic, na katere je razdeljen osnovni kapital

stečajnega dolžnika in sta s temi trditvami opredeljevala

legitimacijo za vložitev predloga. Stečajni upravitelj je v svojem

mnenju navedel, da sta predlog vložila lastnika delnic stečajnega

dolžnika skladno s 172. členom ZPPSL, kar pomeni, da stečajni

upravitelj ni zatrjeval, da predlagatelja nista lastnika kapitalske

večine. Upniški odbor o tem v mnenju ni navedel ničesar. Ker je

vprašanje, ali je predlagatelj lastnik kapitalske večine stečajnega

dolžnika, dejansko vprašanje in ker ob trditvah predlagateljev, da

sta lastnika kapitalske večine stečajnega dolžnika stečajni

upravitelj, ki bi lahko dal drugačne konkretne trditve, drugačnih

konkretnih trditev ni dal in tudi upniški odbor ne, se sodišču prve

stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati s vprašanjem legitimacije

predlagateljev. Sicer pa sta predlagatelja k pritožbi tudi

predložila notarsko potrdilo z dne 8.12.2004, iz katerega izhaja, da

sta predlagatelja imetnika prinosniških delnic stečajnega dolžnika in

da sta jih deponirala pri notarju. Sicer pa sodišče prve stopnje

predloga ni zavrnilo zaradi tega, ker predlagatelja ne bi bila

aktivno legitimirana, pač pa ga je zavrnilo iz razloga, ker je

zaključilo, da predlog po vsebini ni utemeljen.

V zvezi z utemeljenostjo vloženega predloga za začetek postopka

prisilne poravnave v stečaju, pa je sodišče prve stopnje v

izpodbijanem sklepu zapisalo, da se pri odločanju o tem, ali naj se

začne postopek prisilne poravnave v stečaju, ne preverja le, ali je

predlog za začetek postopka prisilne poravnave formalno pravilen, pač

pa, da je treba ocenjevati tudi, ali je prisilna poravnava glede na

stanje stečajne mase in potek stečajnega postopka sploh še smiselna.

Tak materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in

temelji na določbi 2. odstavka 173. člena ZPPSL v povezavi s 3.

odstavkom 172. člena ZPPSL, ki določa, da mora stečajni senat pred

odločitvijo o predlogu iz 1. odstavka 172. člena ZPPSL (o predlogu

mora odločiti v 15 dneh) pridobiti mnenje upniškega odbora, če je ta

ustanovljen in če ni predlagatelj in mnenje stečajnega upravitelja.

Zakon pridobitve njunih mnenj pred odločitvijo o predlogu za začetek

postopka prisilne poravnave v stečaju gotovo ne bi predpisal, če bi

sodišče pri odločanju o predlogu za začetek postopka prisilne

poravnave v stečaju moralo upoštevati le to, ali je predlog formalno

pravilen. Ker je za odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne

poravnave v stečaju v 3. odstavku 172. člena ZPPSL drugače določeno,

kot je to določeno v 27. členu ZPPSL, je sodišče prve stopnje

materialno pravo sicer pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da se

pri odločanju o predlogu ne opravi zgolj formalen preizkus predloga.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v nadaljevanju tudi

zapisalo, da je za odločitev o predlogu odločilno, ali je prisilna

poravnava glede na stanje stečajne mase in glede na potek stečajnega

postopka sploh še smiselna in navedlo, da je o teh okoliščinah

pridobilo mnenje upniškega odbora in dveh največjih upnikov ter

mnenje stečajnega upravitelja.

Iz tega, kar je sodišče prve stopnje samo zapisalo v izpodbijanem

sklepu, izhaja, da je po njegovem mnenju za vsebinsko presojo

utemeljenosti predloga oziroma za presojo vprašanja, ali je v

stečajnem postopku smiselno začeti postopek prisilne poravnave, treba

kot kriterij upoštevati predvsem, kakšno je stanje stečajne mase v

trenutku, ko je vložen predlog in kako poteka stečajni postopek.

Sodišče druge stopnje se strinja, da je vprašanje stanja stečajne

mase (vendar z vidika, koliko je je že vnovčene in načina njenega

vnovčevanja), gotovo odločilno vprašanje pri odločanju o predlogu za

začetek postopka, saj bi bilo v primeru, če bi bil na primer vitalen

del stečajne mase v stečajnem postopku že vnovčen, vprašljivo, ali je

smiselno začeti postopek prisilne poravnave, ker bi bilo vprašljivo,

ali je mogoče stečajnega dolžnika še sanirati. Prav tako so odločilne

okoliščine, kako poteka stečajni postopek in dogajanje v njem in ali

dolžnik med stečajnim postopkom nadaljuje s poslovanjem. Tudi faza, v

kateri je stečajni postopek v trenutku vložitve predloga oziroma faza

vnovčevanja stečajne mase, lahko odločilno vpliva na presojo, ali je

smiselno začeti postopek prisilne poravnave v stečaju. Sodišče druge

stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu s

temi okoliščinami, ki jih je sicer samo navedlo kot odločilne za

presojo smiselnosti začetka postopka prisilne poravnave v stečaju, ni

ukvarjalo in iz tega vidika o utemeljenosti predloga za začetek

postopka prisilne poravnave ni odločalo in o teh okoliščinah v

izpodbijanem sklepu nima razlogov.

Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijanem sklepu zapisalo, da je o

okoliščinah smiselnosti postopka prisilne poravnave v stečaju

pridobilo mnenje upniškega odbora, stečajnega upravitelja in dveh

največjih upnikov. Na 2. strani izpodbijanega sklepa je tudi povzelo

vsebino mnenja upniškega odbora, zapisalo, kaj je povedal stečajni

upravitelj dveh največjih upnikov in kakšno je bilo mnenje stečajnega

upravitelja tega stečajnega dolžnika. Upniški odbor je dal negativno

mnenje z obrazložitvijo, da predlagatelja v predlogu nista ponudila

ničesar drugega, kar je bilo ponujeno že v prejšnjem postopku

prisilne poravnave. Iz tega je razvidno, da se upniški odbor o tem,

kar je sodišče prve stopnje štelo kot odločilno za presojo (stanje

stečajne mase in potek stečajnega postopka), ni v ničemer izjavil. O

teh okoliščinah se tudi stečajni upravitelj dveh največjih upnikov ni

izjavil. Le-ta je navedel, da ne more pristati na zamenjavo terjatev

v lastniške deleže. Kaj takega predlagatelja v predlogu za začetek

postopka niti nista predlagala. Stečajni upravitelj dveh največjih

upnikov stečajnega dolžnika v izjavi ni navedel, da v nobenem

primeru ne bi glasoval za prisilno poravnavo kakršnakoli bi že bila

predlagana, kar bi bila lahko odločilna okoliščina ne glede na vse

druge okoliščine, za odločitev, da ni smiselno začenjati postopka

prisilne poravnave. Kajti, če bi upnik, ki lahko odločilno vpliva na

izid postopka eventuelne prisilne poravnave, že vnaprej jasno

izjavil, da za prisilno poravnavo ne bo glasoval, pa naj bo ta

predlagana v kakršnikoli vsebini, potem najbrž nima smisla začenjati

postopka prisilne poravnave v stečaju. Toda izjava zastopnika dveh

največjih upnikov v tem postopku ni bila taka, pač pa je le navedel,

da ne more pristati na zamenjavo terjatev v lastniške deleže. Taka

trditev pa v tej fazi še ni odločilna, saj predlagatelja, kot rečeno,

nista navedla, da bi tema upnikoma ponudila lastniška deleža namesto

plačila.

Sodišče prve stopnje je na 2. strani izpodbijanega sklepa povzelo

tudi vsebino mnenja stečajnega upravitelja, ki pa se v mnenju tudi ni

opredelil do okoliščin, ali je glede na potek stečajnega postopka in

fazo vnovčevanja stečajne mase prisilna poravnava v stečaju še

smiselna. V mnenju se je oprl predvsem na negativno mnenje upniškega

odbora.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu v celoti oprlo na

pridobljena mnenja, zlasti na mnenje stečajnega upravitelja in

predlog zavrnilo tudi zato, ker je zaključilo, da iz mnenja

stečajnega upravitelja izhaja, da prisilna poravnava v dani fazi ni

smotrna in da predlagatelja nista dokazala, da bi sanacija bila

uspešna in da bi upniki prejeli več, kot bi prejeli v stečajnem

postopku. Iz teh razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu

izhaja, da je sodišče prve stopnje kot kriterij za oceno smiselnosti

začetka postopka prisilne poravnave v stečaju upoštevalo dejstva, ki

bi bila lahko odločilna šele potem, ko bi postopek prisilne poravnave

že bil začet in ko bi predlagatelja že povedala, kakšno poravnavo

ponujata upnikom in ko bi že izdelala načrt finančne reorganizacije.

V fazi odločanja o tem, ali naj se postopek prisilne poravnave v

stečaju šele začne, pa se z vprašanjem, ali je prisilna poravnava za

upnike ugodnejša kot stečaj, ni mogoče ukvarjati, ker predlagatelj

predlogu za začetek postopka prisilne poravnave v stečaju po

določbah ZPPSL ni dolžan predložiti načrta finančne reorganizacije

niti ni dolžan predloga oblikovati drugače, kot je določeno to za

predlog prisilne poravnave izven stečaja (24. čl. ZPPSL v zvezi s 2.

odst. 173. čl. ZPPSL). Dejstvo je tudi, da predlagatelja začetka

postopka prisilne poravnave v stečaju nista isti osebi, kot pa je bil

predlagatelj postopka prisilne poravnave pred stečajem. Zato se

argument upniškega odbora, da predlagatelja v predlogu nista povedala

ničesar novega, oz. drugega od tega, kar je bilo navedeno v prejšnjem

predlogu in na podlagi česar je upniški odbor izdal negativno mnenje,

tako pokaže kot neodločilen za presojo utemeljenosti predloga za

začetek postopka prisilne poravnave v stečaju.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sledilo v

postopku pridobljenim mnenjem, so razlogi v teh mnenjih postali

razlogi sodišča prve stopnje. Ti razlogi pa so, kot je bilo že

povedano v tej fazi postopka, neodločilni. V tej fazi postopka bi

sodišče prve stopnje pri presoji o tem, ali je smiselno začeti

postopek prisilne poravnave v stečaju, moralo tehtati na eni strani

interese predlagateljev postopka, ki so očitno v tem, da stečajni

dolžnik nadaljuje poslovanje (v njuni lasti) ter na drugi strani

presojati okoliščine stečajnega postopka in fazo, v kateri je

stečajni postopek. O teh okoliščinah se morata izreči upniški odbor

in stečajni upravitelj in šele na podlagi kompleksne ocene vseh

odločilnih okoliščin bi moralo oceniti, ali je smiselno začeti

postopek prisilne poravnave v stečaju.

Iz navedenega se pokaže, da je utemeljen pritožbeni očitek, da

sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo okoliščin,

ki so odločilne za pravilno presojo in uporabo materialnega prava in

je zato ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijani

sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL). V

novem postopku bo sodišče moralo upoštevati razloge, ki so navedeni v

zgornji obrazložitvi in ponovno odločiti o predlogu.

 


Zveza:

ZPPSL člen 24, 27, 172, 172/3, 173, 173/2, 24, 27, 172, 172/3, 173, 173/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNTY2NA==