<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2148/99
ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CP.2148.99

Evidenčna številka:VSL43594
Datum odločbe:05.07.2000
Področje:pogodbeno pravo
Institut:posojilna pogodba

Jedro

Posojilo je dolžan vrniti, kdor se je s posojilno pogodbo to zavezal. Zato ne more biti odločilno, da je posojilojemalec namesto svojega naslova navedel ime firme, v kateri je zaposlen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki L. K. plačilo zneska 25.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in plačilo zamudnih obresti od tega zneska, kot se v kraju izpolnitve plačujejo za hranilne vloge za DEM na vpogled od 29.12.1992 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več (razlika med zahtevanimi 15% letnimi in prisojenimi obrestmi), je zavrnilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje oz. njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka na stroške tožeče stranke. Sodišču očita, da je tako odločitev sprejelo zaradi tega, ker je skrajno nepopolno in zato tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje oz. ga sploh ni ugotavljalo in zato tudi nepravilno oz. zmotno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. in 7., 11., in 13. tč. 2. odst. tega člena. Navaja, da se zaradi spleta objektivnih okoliščin zadnjega naroka za glavno obravnavo nista mogla udeležiti toženka niti njen pooblaščenec, ki je zaradi bolezni obležal v postelji, je pa toženko obvestil po telefonu, da se naj obravnave udeleži sama, ali pošlje drugega pooblaščenca. Nadalje očita sodišču, da je opravilo obravnavo dne 8.6.1998 in jo zaključilo brez kakršnegakoli relevantnega dokaza. Prejšnjo obravnavo dne 22.4.1998 je preložilo brez kakršnegakoli utemeljenega razloga na zahtevo tožeče stranke. Sodišče je torej spregledalo temeljna načela ZPP, to je določila 4., 5., 7. in 8. čl. in tako tožena stranka ni mogla uporabljati pravic, ki ji gredo po zakonu, temveč ji je bilo posredno to tudi onemogočeno. Tožena stranka, se praktično ni mogla izjasniti o navedbah nasprotne stranke, na katere se sklicuje sodba. Nekorektna je navedba v sodbi, da naj sodišče ne bi imelo možnosti zaslišati toženke. Vendar se je le-ta obravnave dne 22.4.1998 udeležila prav z namenom, da izpove resnično stanje v tej zadevi, narok pa je bil brez njene volje preložen. Elementarno procesno pravilo pa je načelo obojestranskega zaslišanja, ki je bilo v tej zadevi očitno kršeno. Končno pa je treba ugotoviti, da tožencu ni bilo sporočeno, da je tožnik spremenil obrestni del zahtevka in sodišče o tem sploh ne bi moglo odločati, ker pa je, gre za kršitev pravila kontradiktornosti in prekoračitev zahtevka. Kršeno pa je bilo tudi načelo materialne resnice, saj je sodišče naložilo toženi stranki plačilo 25.000,00 DEM, ne da bi razpolagalo s kakršnimikoli relevantnimi dokazi in uporabilo nedatirano potrdilo s popravljenim datumom, ne da bi ugotavljalo kdo ga je zapisal in podpisal in kdo je popravil datum. Tako potrdilo lahko seveda zapiše vsakdo, enako pa velja tudi za dokaz, označen kot A-3. Sodišče ni ugotavljalo kdo je zapisal listine, ki jih je predložila tožeča stranka, ampak je verodostojnost teh listin vezalo na izpoved tožeče stranke, kar je svojevrsten absurd. Treba je primerjati podpise na dokaznih listinah A2, A3 in B2. Popolnoma nesmiselna je tudi trditev sodišča, da med strankama ni sporno, da je bilo dano posojilo 25.000,00 DEM. Do take navedbe se je praktično nemogoče opredeliti, ampak je nasprotno treba izpostaviti, da sama tožena stranka s strani tožeče stranke ni prejela nobenega posojila in ji zato tudi iz tega naslova ničesar ne dolguje. Če bi šlo za posojilo izročeno toženi, bi bil napisan v potrdilu njen pravilen naslov, ne pa da je bilo napisano ime firme A. d.o.o. naslov T. Iz listine A-3 pa tudi ni razvidno, komu je naslovljena, kdo je pošiljatelj, še manj pa za kakšno razmerje gre. Je pa evidentno iz te listine, da se v njej ne govori o svojem dolgu, ampak o tujem. Sodišče bi moralo tudi vpogledati v sodni register in ugotoviti, ali obstaja gospodarska družba A...d.o.o. in kdo so osebe, pooblaščene za zastopanje. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke glede poizvedb pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, kjer se že vodi postopek za ta predmet zahtevka in kjer nastopa dejanski kreditojemalec g. M. E. V sodbi tudi ni navedeno, kaj je z dokaznim predlogom tožene stranke, da se zaslišijo priče, ki so bile navedene v odgovoru na tožbo. Edina resna dokazna listina je listina, ki je označena B2, ki jo sodišče pavšalno odpravi s trditvijo, da tožnica tega ni podpisala. Sicer pa je bilo posojilo dano A. že konec leta 1991 in zato v potrdilo zapisano, da bo vrnjeno do novega leta, torej 1992 oz. najkasneje do 28.2.1992. Očitno je bilo nato to enostransko dopisano oziroma spremenjeno na 28.12.1998. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje, ki je evidentno, tudi če ne bi šlo za klasično gospodarsko razmerje. Uporabiti je namreč treba triletni zastaralni rok, kajti na eni strani nastopa gospodarska družba, na drugi strani pa tožnica, kot imetnica lastne obratovalnice. Skratka, treba je rešiti vprašanje zastaranja, vprašanje litispendence in pasivne legitimacije, nato pa zaslišati toženo stranko in ponovno tožečo stranko ter vpogledati v sodni register. Zaslišati pa bi bilo treba tudi priče, ki jih tožena stranka v pritožbi imenoma navaja. Tožeča stranka, ki se je očitno zavedala dejstva, da bi vtoževano terjatev od A. d.o.o. težje izposlovala želi vzpostaviti dolžniško-upniško razmerje, ki ni nikoli obstajalo, sodišče prve stopnje pa ji je nekritično sledilo ter toženo stranko kot samohranilko zavezalo na plačilo tujega dolga in to v višini 25.000,00 DEM. Taka sodba predstavlja svojevrsten precedens in jo je potrebno odpraviti in zahtevek zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na pritožbene navedbe pa je le treba dodati, da je treba razloge za nujno zadržanost sporočiti sodišču in če toženka tega ni storila, ni mogoče očitati sodišču, da je zagrešilo kako bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tudi dejstvo, da je pooblaščenec tožene stranke kritičnega dne zaradi bolezni obležal v postelji, tega ne spremeni, kajti če je lahko sporočil svoji stranki, da ne more priti na obravnavo, bi seveda to lahko sporočil tudi sodišču z zagotovilom, da bo predložil zdravniško spričevalo. Sodišče prve stopnje, ki ni bilo o ničemer obveščeno, je torej brez nadaljnjega lahko opravilo glavno obravnavo z došlo stranko - tožnico in njenim pooblaščencem. Tudi očitek, da je sodišče preložilo narok dne 22.4.1998 brez kakršnegakoli utemeljenega razloga, ne vzdrži kritike. Pooblaščenec tožeče stranke je namreč tega dne dobil odgovor na tožbo in torej ni mogel do obravnave pripraviti pripravljalnega spisa. Tako se pokaže, da je očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 4., 5., 7., in 8. čl. ZPP, povsem deplasiran. Tudi ni mogoče slediti pritožbi, da je bilo toženi stranki posredno onemogočeno, da bi tudi sama dokazovala svoje trditve. Toženka se obravnave na dan 8.6.1998 ni udeležila in s tem sama povzročila, da je sodišče ni zaslišalo. Tudi ni mogoče slediti nadaljnji pritožbeni navedbi, da toženki ni bilo sporočeno, da je tožnik spremenil obrestni del zahtevka, zaradi česar sodišče o tem sploh ne bi moglo odločati. Kot je razvidno iz podatkov spisa tožeča stranka ni nikoli spremenila tožbenega zahtevka glede obresti, zaradi česar je sodišče moralo obrestni del zahtevka v neutemeljenem delu zavrniti. To je tudi obrazložilo na strani 4 sodbe. Pooblaščenec tožene stranke, ki je pravni strokovnjak, bi seveda v sodbi to brez nadaljnjega lahko prebral. Nekorektna je tudi pritožbena trditev, da je sodišče naložilo toženi stranki plačilo celih 25.000,00 DEM, kar ni točno. Sodišče je prisodilo tožeči stranki tolarsko protivrednost tega zneska. Pritožba pa tudi ni utemeljena v kolikor zanika verodostojnost potrdila, označenega kot A2, ki naj ne bi dokazovalo tistega, kar trdi tožeča stranka, povrhu vsega pa je še popravljeno. Tožena stranka v svojem odgovoru ne zatrjuje, da ni prejela 25.000,00 DEM od tožnice, zatrjuje le, da je denar prejela kot uslužbenka firme in za firmo. Nobenega dvoma torej ni, da je tožnica znesek 25.000,00 DEM izročila toženki, vprašanje je le, ali ga je izročila toženki kot posojilojemalki ali toženki kot posrednici. Na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo odgovorilo in tudi pritožbeno sodišče ocenjuje listino, označeno z A2 kot tako, ki potrjuje, da je L. K. s to listino potrdila prejem posojila in se obvezala, da bo znesek v devizah vrnila do novega leta, to je do 28.12.1992. V tej listini je nedvoumna zaveza toženke, da bo denar vrnila ona in ne kdo drug. V kolikor pa tožena stranka daje težo spremenjenemu oz. popravljenemu datumu pa je treba reči, da tudi če bi šlo za zatrjevan datum vrnitve najkasneje do 28.2.1992, zastaranje do vložitve tožbe kljub temu ne bi nastopilo, saj je zastaralani rok, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, pet let in ne tri leta. Namreč ne gre za gospodarsko razmerje, saj sta stranki posojilne pogodbe tožnica kot fizična oseba in ne kot lastnica obratovalnice in posojilo ni bilo dano gospodarski družbi ampak toženki, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je listine, vodene pod A-2 in A-3 podpisala toženka, ker pa pritožba ponuja primerjavo teh dveh listin z listino pod B-2 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta primerjava ne more zbuditi nobenega dvoma v to, kdo je podpisal listine pod A-2 in A-3. Tudi glede litispendence je pritožba neutemeljena. Tožena stranka v pritožbi izrecno navaja, da pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu teče pravda, kjer kot tožeča stranka nastopa dejanski kreditojemalec oz. njen predstavnik g. M. E., kot toženec pa očitno P. A., kot, bi to sklepali iz listine pod B-2. Ne more torej iti za litispendenco, če nastopata v dveh pravdah dve različni stranki. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno rešilo vprašanje zastaranja, vprašanje litispendence in pasivne legitimacije, zaradi tega teh vprašanj ni treba več reševati.

Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku pravilno odločilo in sicer v postopku, ki ni obremenjen z nobeno absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, pa tudi ne z nobeno relativno kršitvijo, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbi, ki jo tožena stranka izpodbija, torej ni mogoče očitati, da predstavlja svojevrsten precedens, ampak nasprotno, sodba je pravilna, pravno korektna, česar vsega pa ne bi mogli trditi za pritožbo, ki jo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno.

 


Zveza:

ZOR člen 557, 557/1, 557, 557/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NzgwOQ==