<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Civilni oddelek

VSM Sodba I Cp 119/2019
ECLI:SI:VSMB:2019:I.CP.119.2019

Evidenčna številka:VSM00025899
Datum odločbe:24.04.2019
Senat, sodnik posameznik:Branko Reisman (preds.), mag. Jelka Kurnik (poroč.), Nina Vidic
Področje:DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - simulirani pravni posel - nedopusten nagib - oderuštvo - bistvena zmota - načelo zaupnosti - načelo alternativnosti

Jedro

Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med pokojno L.H. in toženo stranko, vključno z zemljiškoknjižnim dovolilom pri nepremičninah parc. št. ID znak -/14-0, ID znak -/4-0, ID znak -/0-0, ID znak -/0-0 in posamezni del stavbe z ID znakom -1431-2, oboje v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1845/2010 z dne 8. 10. 2010, vključno z zahtevkom na vzpostavitev prejšnjega stanja v korist pokojne L.H., pri v izreku navedenih nepremičninah, ter v nadaljevanju še podrejeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka od pokojne prej navedene nepremičnine prejela kot darilo, ki se vračuna v dedni delež tožene stranke po pokojni zapustnici (v izreku pod II.), v izreku pod III. razveljavilo oporoko pokojne, ki se nanaša na razdedinjenje tožeče stranke; ter tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.735,85 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

2/1. v zvezi z razdedinjenem - da po smrti zapustnice ne prejme ničesar od njenega premoženja, je tožnik zatrjeval naslednje:

- da je ves čas od prekinitve stikov z zapustnico v letu 2010, zapustnici intenzivno pomagal predvsem a ne izključno s finančno pomočjo, skrbjo za vzdrževanje hiše v Mariboru, v kateri je živela, adaptacijo navedene hiše in stanovanja v Mariboru v letih 2007 do 2009 in zapustnico redno med vikendi z svojo družino obiskoval;

- da se je začela toženka, ki je sicer živela z zapustnico, v začetku leta 2010 s tožečo stranko in njegovo družino, v času obiskov pri zapustnici, intenzivno prepirati, zaradi česar so tožeča stranka in njegova družina prenehali prihajati v Maribor; ob poskusu telefonskih stikov tožnika z zapustnico pa je tožena stranka slednjega zavajala, češ, da zapustnica z njim noče govoriti, zapustnici pa prikrivala, da tožnik skuša prti z njo v stik;

- da je zapustnica zaradi povedanega zmotno mislila, da tožnik z njo noče imeti stikov, ravno tako v odsotnosti stikov s tožnikom ni imela pravih informacij; da je bil tožnik tisti, ki je v celoti poskrbel za sanacijo njene nepremičnine v P. (bivši hotel D.) ter prečil nadaljnje inšpekcijske sankcije zoper zapustnico, temveč je namesto tega zmotno menila, da tožnik ni urejal prav nič v P. ampak je to uredila toženka;

- omenjena dejstva in okoliščine v katerih je bila zmotno prepričana je zapustnica tožniku zamerila in zardi tega zmotnega prepričanja oblikovala voljo in namen preprečiti, da bi tožnik po njej karkoli podedoval; ta namen je udejanila najprej s formalno pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v prilogi A11), glede pretežnega dela svojega premoženja (hiša in stanovanje) nato pa še z sestavo oporoke (v prilogi A4) glede vsega preostalega premoženja. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov zaradi katerih bi naj imela pokojna namen razdediniti tožnika.

Sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj so bili stiki med pokojno zapustnico in tožečo stranko prekinjeni in ali je te stike prekinila tožena stranka in jih celo onemogočila. V točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer zapisalo, da je bila tožeča stranka do prekinitve stikov zapustnici v veliko pomoč, pri čemer je izostala zlasti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vse do leta 2010 skrbela za premoženje zapustnice - adaptacijo hiše in stanovanja 2007-2009, v razlogih sodišča prve stopnje pa je izpadla še dokazna ocena o zaslišanju prič M.L.H., V.C., B.K., K.L., P.S., S.F., M.B., B.M., A.V., S.T.. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zapustničine zmote ni uspela dokazati, ker ni predlagala izvedenca psihološke stroke, pa je arbitraren in več kot očitno napačen, ter v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj zakon ne določa, da se zmota dokazuje z izvedencem psihološke stroke; slednje pa tudi, glede na naravo tožnikovih zatrjevanj, ne bi bil primeren dokaz. Sodišče bi moralo ugotoviti ali in zakaj je zapustnica oblikovala namen razdediniti tožnika in ali se je zato odločila zaradi prej omenjenega prepričanja o tožnikovem ravnanju in ali je bila glede slednjega v zmoti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Sodišču prve stopnje očita še kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije glede obrazložitve razlogov za odločitev ter navaja, da je bila tožeča stranka v postopku na prvi stopnji preslišana, njeno procesno gradivo pa nepreizkušeno oziroma prezrto. V zvezi z namenom tožene stranke pri sklenitvi pogodbe v prilogi A11 navaja, da tožena stranka in zapustnica nista zasledovali namena, da bi naj pokojna s strani tožene stranke prejemala kakršnekoli dajatve, temveč je bil namen preprečiti tožeči stranki, da bi dedovala zapustničino premoženje. Tekom postopka je tožeča stranka navajala:

- da toženka od leta 2001 dalje na bila več zaposlena kot samostojna podjetnica in dejansko ni opravljala dejavnosti temveč je prejela zgolj zanemarljive dohodke, ker ni imela nobenih možnosti za lastno preživljanje, iz stanovanja se je takrat preselila k zapustnici ter sta nato živeli skupaj, pri čemer je zapustnica ves čas vse do svoje smrti v celoti preživljala toženo stranko, ji nudila brezplačno stanovanje, krila obratovalne stroške in druge stroške skupnega življenja;

- zapustnica in tožena stranka sta si druga drugi pomagali pri vsakdanjih opravilih kot je čiščenje, pospravljanje, pranje, likanje, kupovanje, pripravljanje hrane, ravno tako pri morebitni vožnji zapustnice k zdravniku ali pri nakupu zdravil, kadar je bilo vse to potrebno, kar pa so bile logične in samoumevne sestavine njunega skupnega življenja kot matere in hčerke v istem stanovanju, takšna dejanja je zapustnica od tožene stranke sprejemala in utemeljeno pričakovala zaradi njunega skupnega življenja, zato zapustnica zaradi zagotovitve tovrstnih dejanj toženke ni rabila sklepati pogodbe o dosmrtnem preživljanju;

- da je zapustnica za primer, da bi kdaj postala onemogla in ne bi mogla več sama skrbeti zase izrazila željo oditi v dom namesto, da bo zanjo skrbela tožena stranka;

- da bi si lahko zapustnica, če bi resnično imela potrebo po oskrbi za primer onemoglosti z vnovčenjem svojega premoženja, ki ga je v izpodbijano pogodbo naklonila toženki zagotovila dosmrtno domsko oskrbo najvišjega standarda in še zmeraj ohranila veliko denarnih sredstev za dodatno potrošnjo;

- da sta zapustnica in tožena stranka vedeli, da bo njena pokojnina v celoti pokrila stroške doma, tožena stranka pa teh stroškov nikakor ne bo mogla pokrivati saj ni imela lastnega premoženja niti za svoje preživetje;

- da se po sklenitvi pogodbe v prilogi A11 prav nič ni spremenilo v zunanjem svetu, saj sta zapustnica in tožena stranka itak živeli skupaj in si vzajemno pomagali kot je že navedeno zgoraj.

V nadaljevanju očita še, da sodišče prve stopnje ni raziskalo in ocenilo zakaj sta zapustnica in tožena stranka živeli skupaj in ali je zapustnica skrbela za preživljanje tožene stranke, ali sta si nudili vzajemno pomoč pri vsakdanjih opravilih in pomoč pri obisku zdravnikov, zaradi njunega skupnega življenja in da zato v resnici zapustnica ni imela kakršnekoli potrebe po tem, da si ta samoumevna ravnanja v življenjski skupnosti s toženo stranko izgovori v zameno za odtujitev pretežnega dela svojega premoženja. Sodišču prve stopnje očita še, da se ni opredelilo do dejstva, da si zapustnica domnevnih obveznosti tožene stranke ni izgovorila za primer svoje morebitne bodoče onemoglosti, temveč je imela interes in namen oditi v dom, stroške doma pa bi krila v celoti sama; ter v nadaljevanju, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da pogodbenici očitno nista imeli namena izvrševati določila o toženkinem doplačevanju domske oskrbe, kar je potrjeno z izpovedjo notarke, ki jo v 24. točki obrazložitvi citira sodišče prve stopnje, ko je smiselno izpovedala, da je šlo „za proforma določilo“; ter še da je izpadla dokazna ocena o izpovedi tožene stranke, da je bila sporna pogodba sklenjena v posledici dejstva, ker tožeča stranka od maja 2010 ni imela stikov z zapustnico, pri čemer sodišču prve stopnje očita še, da je v obrazložitvi namesto dokaze ocene povzemalo materialnopravna stališča iz javno objavljenih sodnih odločb, kar pa po sami naravi ne pomeni ugotavljanja dejstev in obrazložene dokazne ocene o namenu strank v obravnavani zadevi. Edine konkretne razloge glede namena zapustnice in tožene stranke pri sklepanju navedene pogodbe lahko zasledimo v delu, kolikor prvostopno sodišče na podlagi izpovedi notarke ugotovi, da je bila zapustnica ob sklepanju pogodbe pri polni zavesti in brez prisile, ter da pogodbenici sploh nista imeli resničnega namena dogovoriti doplačevanje doma s strani tožene stranke, temveč je šlo za proforma določilo, vključeno v besedilo pogodbe na pobudo notarke. Slednje ne nadomešča prej manjkajočih ugotovitev in dokazne ocene o tožnikovih zatrjevanjih in ponujenih dokazih, glede resničnega namena pogodbenih strank pri sklepanju izpodbijane pogodbe in okoliščin, ki ga dokazujejo; zaradi česar tudi v tem obsegu uveljavlja kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave Republike Slovenije ter absolutno bistveno kršitev procesnih pravil po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2/2. glede veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju - zaradi simulacije:

navaja, da je citirana pogodba simuliran pravni posel, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi materialnega prava, ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku, v primeru, da držijo tožnikova zatrjevanja, da je ta pogodba simulirana in brez pravnih učinkov, ter zato neveljavna po prvem odstavku 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po tožnikovih primarnih zatrjevanjih je bil bistveni in primarni namen zapustnice razdediniti tožečo stranko in šele v tej posledici obdarovati toženo stranko; torej je sporna pogodba prikrivala razdedinjenje tožene stranke, ki je neveljavno. Če pa bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil primarni namen zapustnice obdarovati toženo stranko in bi storila enako, če tudi ne bi hotela razdediniti tožeče stranke (pa tudi taka ugotovitev, v obrazložitvi izpodbijane sodbe manjka), potem bi moralo sodišče prve stopnje po 46. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ugoditi podrejenemu tožbenemu zahtevku (v točki II izreka izpodbijane sodbe), ter še da tožeča stranka zatrjuje, da je bila zapustničina volja prikrajšati jo za dediščino primarno neveljavna zaradi njene zmote o dejstvih, torej po tretjem odstavku 60. člena ZD v zvezi s 47. členom OZ in ne le zato, ker je v nasprotju z kogentnimi pravili o nujnem deležu in omejitvi razdedinjenja po 26. in 42. členu ZD. Določbi tretjega odstavka 60. člena OZ in 47. člena OZ pa z vidika ustavnega varstva lastninske svobode posameznika, ki razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti nista problematični, temveč jo kvečjemu poudarjeno varujeta. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje zaradi omenjenih pravnih stališč, ne bi smelo kar samo odkloniti uporabe zakonskih pravil o nujnem deležu in omejitvi razdedinjenja in zato apriori zavrniti tožbeni zahtevek, temveč bi smelo in moralo kvečjemu ta postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti določb ZD (56. člena Ustave in 23. člena ZUSTS).

2/3. glede neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi oderuštva:

pritožba navaja, da bi sodišče prve stopnje če bi celovito presodilo procesno gradivo tožeče stranke (kar pa je zaenkrat izostalo) moralo ugotoviti, da je vsekakor podan objektivni element oderuštva v smislu 119. člena OZ.

- Tožnik je opozarjal, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo, da v danem primeru tožena stranka za primer zapustničine onemoglosti ni prevzela nobenih obveznosti, razen formalne obveznosti do plačevanja doma, katere pa pogodbenici nista vzeli resno, temveč je bila navedena „proforma“. Sodišču prve stopnje očita, da se do tega dejstva ni opredelilo, da se je tožena stranka z izpodbijano pogodbo zavezala k določenim ravnanjem le za čas dokler zapustnica ne bi šla v dom, po vsebini pa je šlo za takšna ravnanja, ki so sama po sebi umevna v življenjski skupnosti matere in hčere v kateri prva preživlja drugo in ji zato zagotavlja brezplačno stanovanje ter ji krije vse življenjske stroške.

- Očita še zmotno uporabo materialnega prava glede subjektivnega elementa oderuštva v smislu 119. člena OZ, pri čemer je sodišče prve stopnje vprašanja obstoja stiske in čustvene odvisnosti zapustnice od tožene stranke kot zatrjevani subjektivni element oderuštva materialno pravno zmotno izenačilo z vprašanjem ali je bila zapustnica ob sklepanju sporne pogodbe prisebna in pod prisilo oziroma v zmoti o bistvenih sestavinah pogodbe o dosmrtnem preživljanju (točka 19-21 obrazložitve izpodbijane sodbe), v posledici zmotne uporabe materialnega prava pa so ostala tožnikova zatrjevanja, ki vsekakor utemeljujejo subjektivni element oderuštva predvsem stisko in čustveno odvisnost zapustnice od tožene stranke (pri čemer je zapustnica menila, da jo je tožeča stranka zavrgla in z njo ne želi imeti stikov ter ji ostaja na voljo le tožena stranka) neraziskana.

2/4. glede neveljavnosti oporoke zaradi zmote:

pritožba navaja, da je zapustnica oporoko (v prilogi A4) sestavila z namenom, da tožnika iz dedovanja izključi, ta namen pa oblikovala v zmotnem prepričanju o dejstvih in okoliščinah, ki niso bila resnična. Edina dodatna navedba, ki se tiče neveljavnosti oporoke (v prilogi A4) v delu, v kolikor je za svojega univerzalnega dediča pokojna določila toženo stranko, je presoja sodišča prve stopnje, češ da tožeča stranka ni dokazala, da zapustnica ne bi v vsakem primeru zapustila svojega premoženja toženi stranki, torej tudi če ne bi bila v zmoti glede tožeče stranke (v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je očitno mnenja, da je zmota zapustnice vplivala le na določila oporoke o razdedinjenju, ne pa tudi na njena preostala določila oziroma njeno sestavo na sploh, pri čemer tej presoji pritožba očita nepravilnost in nezakonitost; ter še, da je da tožeča stranka izrecno zatrjevala, da je bil motiv zapustnice razdediniti tožnika, edini razlog, ki jo je nagnil k sestavi oporoke v prilogi A4, čemur toženka niti ni oporekala in ni zatrjevala, da bi jo zapustnica določila za oporočnega dediča tudi v primeru, ko ne bi imela namena razdediniti tožečo stranko; ter še, da je sodišče prve stopnje prezrlo izjavo priče M.Č., ki je izpovedala, da je imela zapustnica prej sicer namen, da bi po njej dedovala oba (tako tožeča kot tožena stranka), vsak svoj del zapustničinega nepremičnega premoženja. Naknadno zmotno prepričanje zapustnice o dejstvih in okoliščinah glede tožeče stranke, ter v tej posledici oblikovan njen namen - razdediniti tožnika, sta tako edina logična razlaga, ki sta vplivala na spremembo poslednje volje zapustnice, ki izhajata iz obstoječega procesnega gradiva, pri čemer bi sodišče prve stopnje iz podatkov v spisu moralo zaključiti, da je bil edini namen zapustnice pri sestavi oporoke (v prilogi A4), preprečiti tožeči stranki dedovanje njenega premoženja, ta pa je bil izražen v zmoti, zaradi česar bi morala biti oporoka razveljavljena v celoti (tretji odstavek 60. člena ZD).

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka polemizira s pritožbenimi izvajanji tožeče stranke, ter se zavzema za potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen 350/II ZPP) in v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, ugotavlja da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih ali v pritožbi uveljavljenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne kršitev ustavnih pravic, zaradi česar sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema pravilne razloge v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, v zvezi z pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

Relevantno dejansko stanje:

- pravdni stranki sta brat in sestra, torej oba zakonita dediča po pokojni L.H.;

- pokojna L.H. in njena hči in tožena stranka sta dne 8. 10. 2010 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju;

- dne 2. 12. 2011 je pokojna L.H. naredila še lastnoročno oporoko, v kateri je med ostalim razdedinila tožečo stranko;

- ob sklenitvi pogodbe je bila L.H. stara 85 let;

- L.H. je umrla leta 2014, več kot 3 leta po sklenitvi pogodbe;

- tožeča stranka s pokojno od leta 2010 dalje ni imela nobenih stikov, tudi ne po telefonu.

6. Pritožbena izvajanja tožeče stranke gredo najprej v smeri, da je bila pokojna v zmoti o tem, da tožeča stranka z njo noče imeti stikov, kar bi naj zakrivila tožena stranka; kar je pokojna tožeči stranki zamerila in tožnika posledično razdedinila. Pritožba pri tem spregleda odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka, kjer je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da se lastnoročna oporoka pokojne L.H. z dne 2. 12. 2011 razveljavi v delu, ki se nanaša na razdedinjenje tožeče stranke, v preostalem ostane oporoka v veljavi.

7. V nadaljevanju navaja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj so bili stiki med pokojno zapustnico in tožečo stranko prekinjeni in ali je te stike prekinila oziroma onemogočila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je v tč. 20 in 21 pojasnilo, da tudi če je bila pokojna v zmoti glede navedenega, slednje na pravilnost, oziroma veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju nima vpliva. Tako je nerelevantno, zakaj so bili stiki med pokojno in tožečo stranko zadnje štiri leta pred smrtjo prekinjeni. Tudi če verjamemo, da sta se tožeča in tožena stranka sprli (morebiti celo po krivdi tožene stranke), bi tožeča stranka v štirih letih lahko našla način, da bi stike z materjo ohranila še za časa njenega življenja. Tako pa je ob fizični odmaknjenosti tožnika iz materinega življenja zapustnica poiskala oporo v hčeri - toženi stranki; ki je z njo živela doma in ji pomagala pri vsakdanjih opravilih (pokojna ni imela vozniškega izpita in je avtomobil vozila tožena stranka, kakor tudi pri preostalih gospodinjskih opravilih). Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev (morebitna oskrba doma, ali v domu ostarelih …).

8. V nadaljevanju sodišče druge stopnje zavrača tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije, in da je tožeča stranka ostala preslišana, njeno procesno gradivo pa prezrto; ter da pokojna zapustnica in tožena stranka nista zasledovali namena, da bi tožena stranka dajala preužitne dajatve, temveč je bil namen preprečiti tožeči stranki, da bi dedovala zapustničino premoženje. Sodna praksa se je že večkrat izrekla (med ostalim tudi v zadevah II Ips 324/2016 v zvezi z VSL I Cp 1000/2016) o tem vprašanju - aleatornosti pogodbe, fiktivnosti pogodbe, ničnosti pogodbe, nedopustnost nagiba, enakosti dajatev, pravice do zasebnega življenja in zavzela stališče.1

9. Okoliščina, da je bila toženka samostojna podjetnica; da sta si s pokojno pomagali pri vsakdanjih opravilih, da ko bo zapustnica šla v dom pokojnina v celoti pokriva stroške doma, da se po sklenjeni pogodbi v zunanjem videzu med pokojno zapustnico in toženo stranko ni spremenilo nič, in da bi si pokojna s svojim denarjem lahko zagotovila nadstandardno oskrbo v domu ostarelih, v kontekstu gornjega stališča, na pravilnost odločitve nima vpliva. Kar zadeva veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in trditve, da je izpodbijana pogodba simuliran pravni posel, poleg tega pa predstavlja še oderuško pogodbo, slednje ne drži. Odločitev sodišča prve stopnje je obrazložena in v skladu s sodno prakso.

10. Pogodbe o preužitku zaradi kratkega trajanja tudi ni mogoče samo zaradi tega opredeliti kot darilne. Iz narave prevzemnikovih obveznosti (nega, oskrba, osebna skrb), ki so neločljivo (po)vezane z medsebojno emocionalno pripadnostjo strank, izhaja, da se intimnost, zaupnost ne da izraziti v denarju, kar dodatno onemogoča čisti ekonomski obračun vrednosti pogodbenih zavez, sicer značilen za tipične dvostranske ekonomske posle, temelječ na načelu enake vrednosti dajatev. Enakovrednost izpolnitev, ima v primeru preužitne pogodbe, drugačen pomen in drugačno vsebino kot pri tipičnih dvostranskih odplačnih pogodbah. Čeprav gre za dvostransko odplačno pogodbo, s podlago, ki spada v kategorijo causa aquirendi, ko se vsaka od pogodbenih strank zaveže zato, da dobi nasprotno zavezo, bo v primerih preužitkarskih pogodb kršitev načela enakovrednosti dajatev prišla v poštev samo v res izjemnih primerih: „tedaj, ko se stranki že ob sklepanju pogodbe zavedata, da bo razlika med vrednostima nasprotnih dajatev tako nesorazmerna, da v pogodbi očitno prevlada darilni namen (animus donandi)“.2 Za tak primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta imeli obe stranki namen skleniti pristno preužitkarsko pogodbo, kar pomeni odplačno tvegano pogodbo, s katero je prevzemnica (toženka) prevzela obveznosti v obsegu kot je dogovorjeno v izpodbijani pogodbi in nesporno s pokojno zapustnico živela, jo vozila k zdravniku, prav tako pa mati pravdnih strank zadnja leta svojega življenja ni bila osamljena temveč je živela s toženo stranko; medtem ko je tožeča stranka z njo stike prekinila. Pritožbena izvajanja, da je bila tožena stranka brez denarja in da je v bistvu živela od denarja matere, se po povedanem pokažejo kot nerelevantna. Enako velja za pritožbena izvajanja, da je pokojna imela dovolj sredstev, da bi si zagotovila nadstandardno domsko oskrbo v celoti iz svojih sredstev. Nenazadnje pa v primeru preužitne pogodbe ni mogoče celotne situacije gledati le skozi prizmo denarja. Pokojna zapustnica si je nedvomno z izpodbijano preužitno pogodbo zagotovila, da zadnjih let svojega življenja ne bo preživela osamljena in zapuščena, temveč je do svoje smrti živela skupaj s toženo stranko. V kontekstu, da lahko zapustnik s svojim premoženjem do smrti prosto razpolaga in ga „po mili volji zapravlja“ se pokažejo vsa pritožbena izvajanja v tej smeri kot neutemeljena.

11. V nadaljevanju pritožba izpostavlja, da ga je pokojna preužitkarica hotela prikrajšati pri dedovanju. Tak nagib tožeča stranka opredeli kot nedopusten in iz tega izpelje sklep, da je pogodba nična. Res je pogodba nična, kadar je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ). Vendar preužitkaričin nagib, ki ga zatrjuje tožeča stranka, tudi če bi obstajal, ne bi bil nedopusten.3

Sodna praska se je v zvezi z obravnavano problematiko že večkrat izrekla (že citirana odločba II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015, II Ips 324/2016 in druge)4.

12. Kar zadeva zatrjevanje tožeče stranke, glede veljavnosti oporoke zaradi zmote in trditve, da zapustnica ne bi naredila oporoke, če ne bi bila v zmoti glede tožeče stranke, pa gre za zmoto v nagibu. Zmota v nagibu je torej zmota v vzroku, ki je oporočitelja napeljal da tega, da je na določen način oporočno razpolagal. Gre za opročiteljičine subjektivne razloge za odločitev, da je z oporoko razpolagala v korist določenega dediča; v obravnavanem primeru v korist tožene stranke. Subjektivni razlogi glede oporočiteljeve oporočne volje pa ne morejo biti predmet izpodbijanja, ker pomenijo nedopusten poseg v svobodo testiranja. Kar zadeva oporočiteljičino voljo tožečo stranko razdediniti; pa je v tej smeri sodišče prve stopnje itak ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, pa je v sodni praksi že dalj časa uveljavljeno stališče, da se mora sodišče opredeliti le do relevantnih dejstev; ne pa do čisto vsake posamične strankine navedbe, ki na pravilnost odločitve nima vpliva. Sicer pa pritožba kljub svoji obširnosti ne pove, v čem bi naj zatrjevana kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V pretežni meri pa skoraj vsa pritožbena izvajanja predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v to nestrinjanje pa so prepletene še kršitve določb 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter še 22. člen Ustave Republike Slovenije, kar pa ni utemeljeno.

14. Po povedanem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

15. Ker je tožeča stranka ostala s svojo pritožbo neuspešna in ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, nosita pravdni stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sami svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
1 Pogodba o preužitku je odplačna in tvegana (aleatorna) pogodba, zaradi česar že po naravi stvari ni mogoče opraviti ex post facto analize in obračuna vrednosti opravljenih prevzemnikovih storitev. Posameznik (v obravnavanem primeru preužitkar) ima pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja. Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko pa po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju, lahko „na veliki nogi“. Kot si želi, kar mu ustreza, ga osrečuje in izpolnjuje. Vse to posamezniku zagotavlja ustavno jamstvo svobode na premoženjskem področju (33. in 67. člen Ustave) in tudi jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave). Preužitkarica bi zato lahko s premoženjem razpolagala tudi tako da bi temeljito spremenila svoj življenjski slog. Lahko bi vse svoje prihranke in drugo premoženje vložila v nepojmljivo razkošje in nerazumno zapravljivost. Če bi to storila z „zlobnim“ namenom prikrajšati dediče, bi si morda lahko kdo mislil, da je njeno ravnanje nespodobno, za koga lahko celo nemoralno. Vendar bi bilo pravno povsem dopustno. Dopustno zato, ker bi za njim stale omenjene ustavne garancije svobode.
2 V takih primerih gre v resnici za pomanjkanje prvine aleatornosti. Če obe stranki dobro vesta, da je skorajšnja preužitkarjeva smrt neizbežna (ker so npr. preužitkarju, ki je na smrtni postelji, šteti dnevi), potem tveganja ni in zaradi umanjkanja tega bistvenega elementa tudi ne preužitkarske pogodbe.
3 Vsakdo ima namreč pravico, da s svojim premoženjem razpolaga po svoji volji. To pravico mu daje ustavno jamstvo zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave Republike Slovenije), ki ga ustavnosodna praksa in teorija opredeljujeta kot posameznikovo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. V jedru te svobode je prav svoboda razpolaganja z lastnino, torej s stvarmi in premoženjskimi pravicami. Vsakršno omejevanje te svobode, ki presega z lastnino neločljivo povezane omejitve za dosego njene gospodarske, socialne in ekonomske funkcije (prvi odstavek 67. člena Ustave), pomeni vmešavanje države v ustavno varovano premoženjsko svobodo. Posameznik (v obravnavanem primeru preužitkar) ima vso pravico, da s svojim premoženjem razpolaga, kot ga je volja. Lahko je do sebe neusmiljen in neizprosno varčuje, lahko po mili volji zapravlja, lahko živi v odrekanju, lahko „na veliki nogi“. Kot si želi, kar mu ustreza, ga osrečuje in izpolnjuje. Vse to posamezniku zagotavlja tudi ustavno jamstvo nedotakljivosti zasebnega življenja (35. člen Ustave). Od nedotakljivosti zasebnega življenja bi ostalo bore malo, če bi se država vmešavala v njegove odločitve, kako naj ravna s svojim premoženjem, kaj si lahko privošči, ali za koga naj varčuje.
4 Premisa, na kateri gradi tožeča stranka, ko preužitkarici in toženi stranki očita, da je na razpolaganje s premoženjem odločilno vplival njen nagib prikrajšati jo za dedni delež, je zato v neskladju z omenjenimi ustavnimi jamstvi. Pokojna bi lahko s premoženjem razpolagala tudi tako, da bi temeljito spremenila svoj življenjski slog. Lahko bi vse svoje prihranke in drugo premoženje vložila v nepojmljivo razkošje in nerazumno zapravljivost. Če bi to storila z „zlobnim“ namenom prikrajšati dediče, bi si morda lahko kod mislil, da je njeno ravnanje nespodobno, za koga lahko celo nemoralno. Vendar bi bilo pravno povsem dopustno. Dopustno zato, ker bi za njim stale omenjene ustavne garancije svobode. Njena svoboda na premoženjskem področju ji je omogočala, da je lahko svobodno in odgovorno, v očeh drugih lahko tudi neodgovorno, oblikovala svoje življenje. Edina omejitev je tista, ki je bila v jedru tega spora. To je omejitev neodplačnega razpolaganja, če bi bil zaradi tega prikrajšan nujni delež. Vendar velja omejitev samo za odplačna razpolaganja - in še ta je lahko, kolikor presega socialno funkcijo varovanja socialne ogroženosti nujnega dediča, ustavno sporna. Ker v obravnavanem primeru preužitkarska pogodba ni bila neodplačna, je sodišče pravilno uporabili materialno pravo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 26, 42, 46, 60, 60/3
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 40/2, 47, 50, 50/1, 60, 60/3, 119

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMTUy