<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 48/2017-12
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.48.2017.12

Evidenčna številka:UP00009185
Datum odločbe:19.09.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI
Institut:davek od dohodka pravnih oseb - davčno priznan odhodek - povezana oseba - transferne cene - neodvisno tržno načelo - Vodila (Smernice) OECD

Jedro

V danem primeru ni sporno, da je tožnik oseba iz 31. člena ZDavP-2 in da je tuja družba iz Italije s tožnikom povezana oseba. Na podlagi prvega odstavka 49. člena ZDavP-2 gre pri DDPO za samoobdavčitev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je sam dolžan obračunati in plačati DDPO. Dohodke je davčni zavezanec dolžan pravilno izkazati ob sestavi davčnih obračunov. Če dokazuje, da so transakcije s povezano osebo v skladu z neodvisnim tržnim načelom, mora v skladu z določbo 382. člena ZDavP-2 z dokumentacijo navedeno tudi izkazati (davčni zavezanec mora zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen). Davčno breme je na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Slednje velja tudi za dokumentacijo, s katero se določijo primerljive tržne cene ob uporabi metod, ki jih določa peti odstavek 16. člena ZDDPO-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo (ob upoštevanju sklepa o popravi napake z dne 31. 12. 2013) je Davčni urad ... (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril: davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 v višini 13.833,14 EUR, po stopnji 23% od davčne osnove 60.141,11 EUR. Zavezanec za davek je navedeno obveznost vključno s pripadajočimi obrestmi delno plačal po odločbi DT 0610-163/2008 06 1104-00 z dne 30. 9. 2009, in sicer v znesku 13.666,00 EUR. Razlika obveznosti v znesku 167,14 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi od razlike, ki so obračunane od zapadlosti razlike obveznosti do izdaje odločbe in znašajo 46,97 EUR mora biti plačana na podračun, ki ga navaja (točka I izreka). Tožnik mora obveznosti navedene pod točko I izreka te odločbe plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe na naveden podračun. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožniku se stroški ne priznajo. Stroški postopka, ki so nastali davčni upravi, bremenijo davčni organ (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ v ponovljenem postopku upošteval napotke iz obrazložitve odločbe Ministrstva za finance DT-499-14-1/2010-2 z dne 27. 9. 2011, s katero je slednji ugotovil, da prvostopenjski organ za določanje transfernih cen ni pravilno uporabil metode stopnje čistega dobička, ker ni upošteval vseh okoliščin primerljivosti in posebnih značilnosti poslovanja tožnika, ker ni opravil notranje primerjave stopnje čistega dobička oz. ni navedel razlogov, zaradi katerih takšna primerjava ni bila mogoče. Davčni organ je v ponovljenem postopku ob uporabi ustrezne metode za določanje transferne cene opravil primerjavo med transferno ceno in primerljivo tržno ceno. Tožnik opravlja dejavnost proizvodnje strojev in naprav za pakiranje v pretežni lasti družbe A., Italija (83,57%), B., Italija (0,64%) in C. d.o.o. (15,79 lastni delež) in je v skladu s 16. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) povezana oseba z družbo A., Italija. Tožnik je v obravnavanem obdobju prodajal stroje in naprave povezani osebi A., Italija (slabih 62% realizacije celotnih letnih čistih prihodkov od prodaje tožnika). Na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZDDPO-2 se pri ugotavljanju prihodkov zavezanca upoštevajo transferne cene (v nadaljevanju TC) s povezanimi osebami. Davčni organ je najprej analiziral značilne poslovne funkcije in tveganja predhodno navedenih povezanih oseb, kar je razvidno na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Ugotovil je, da sta tako tožnik kot tudi družba A. Italija proizvajalni družbi. Razlika je le v tem, da za tiste proizvode, ki jih tožnik proizvede in proda navedeni povezani osebi nima neposrednih odnosov s končnimi kupci in v teh primerih nosi rizik jamstva za pravilno delovanje proizvodov do kupca - povezane osebe tožnik. Kot metodo za določanje TC je davčni organ na podlagi petega odstavka 16. člena ZDDPO-2 uporabil metodo dodatka na stroške (z notranjo primerjavo) in pri tem upošteval 8. člen Pravilnika o TC. Upošteval je tudi Smernice OECD, zlasti smernico 1.15 in 1.16 ter 1.17. Kot osnovo je vzel tožnikovo dokumentacijo, ki jo je slednji predložil na podlagi sklepa davčnega organa z dne 12. 4. 2012 - elementarni obračun proizvodnje za davčna obdobja od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010, ki je razvidna iz tabele na strani 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Zaradi pisnih pomot v besedilu - v številkah (pisne, računske pomote) je bil v skladu s prvim odstavkom 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z izpodbijano odločbo 31. 12. 2013 izdan popravni sklep.

3. Davčni organ je pri določanju TC opravil notranjo primerjavo v okviru uporabe metode dodatka na stroške in upošteval tožnikovo proizvodno kalkulacijo za leto 2007. Pri določanju končnih prodajnih cen je tožnik dosegal razlike od -23,25% do +34,97% dodatka na celotne stroške v primerjavi z lastno ceno proizvoda pri transakcijah z nepovezanimi osebami, med povezanimi osebami pa od -35,87% do +49,09%. Tako tehtani dodatek na celotne stroške proizvoda pri povezanih osebah znaša 0,483%, pri nepovezanih osebah pa 6,125%, kar je 12,68 krat več. V skladu z neodvisnim tržnim načelom, pa bi moral tožnik dosegati v obračunskem obdobju enak dodatek na stroške pri prodaji proizvodov tako povezanim osebam kot nepovezanim osebam. Po povedanem bi moral tožnik povezani osebi A., Italija pri prodaji proizvodov v obravnavanem obdobju zaračunati takšne prodajne cene, da bi v tehtanem povprečju dosegale 6,125% dodatka na celotne stroške (kot je to v tem obdobju dosegal z nepovezanimi osebami). Posledično bi moral v obravnavanem obdobju doseči 65.296,71 EUR dodatka na celotne stroške. Obračun DDPO je razviden na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pripombe tožnika in odgovori nanje so razvidni na straneh 9 do 13 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in ugovarja bistveno kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Uvodoma povzema vsebino izreka izpodbijanega sklepa in navaja razloge, zaradi katerih meni, da določba 223. člena ZUP dopušča zgolj popravo očitnih pomot, za kar pa v danem primeru ne gre, za kar je podana kršitev 223. člena ZUP. Sklep o popravi pomote pa tudi ni ustrezno obrazložen, kot to določa 214. člen ZUP. V izpodbijani odločbi ni upoštevano, da je tožnik že plačal znesek 214,00 EUR, ki mu je bil ponovno naložen in je v tem delu izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv in neobrazložen. Tožnik ugovarja temelju in višini ugotovljene davčne osnove za odmero DDPO. Kršeno je načelo materialne resnice (5. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2), saj davčni organ ni upošteval dejstev v korist tožnika. V ponovljenem postopku je davčni organ napačno uporabil metodo dodatka na stroške in napačno opravil notranjo primerjavo pri določanju TC. Napačna je analiza poslovnih funkcij, navedena na straneh 5 in 6 obrazložitve izpodbijane odločbe, kar obrazloži. Uporabljena metoda za določanje TC ni pravilna glede na specifičnosti tožnikove proizvodnje. Morala bi biti uporabljena metoda primerjalnega dobička v skladu z 8. členom Pravilnika o TC. Davčni organ tudi ni obrazložil razlogov, zakaj je uporabil metodo dodatka na stroške proizvoda in tudi narobe izračunal povprečni dodatek na stroške proizvoda. Dodatek v višini 6,125% pa predstavlja manj, kot minimalne utemeljene stroške, ki jih je imela družba A. v zvezi z jamstvom za ustrezno delovanje ter vsa tveganja ter stroške za razvoj strategije. Gre za visoko tehnološke unikatne proizvode, pri katerih se pojavljajo visoki stroški zagona in odprave napak. Tožnik ima tudi izkazane stroške z zagotavljanjem poslovne strategije, kar je razvidno v drugi priloženi tabeli. Niso upoštevani tudi stroški delovne sile in razširjeni stroški porabljene energije in stroški, potrebni za prodajo produkta. Metoda dodatka na stroške z notranjo primerjavo je glede na dejansko stanje v konkretnem primeru neuporabna in pripelje do napačnih rezultatov. Če bi tožnik posloval tako, kot to razlaga toženka, bi bil že v stečaju. Drugostopenjski organ je v postopku res priporočil uporabo te metode, vendar priporočilo ne pomeni zaveze davčnega organa. Pri tem pa je diskrecijska pravica davčnega zavezanca, da sam izbere metodo ugotavljanja TC. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in sklep o popravi pomote z dne 31. 12. 2013 odpravi, toženki pa tudi naloži povračilo stroškov tega postopka v višini, ki jo priglaša.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožno kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa pravilna in zakonita. Sodišče se z njunimi razlogi strinja ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. V predmetni zadevi med strankama ni sporno, da gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezano osebo v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2, sporna pa je višina izračuna TC za obravnavano obdobje, kakor tudi višina ugotovljene davčne osnove za DDPO.

10. Na podlagi točke 2 prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2 se za povezani osebi štejeta zavezanec rezident ali nerezident in tuja pravna oseba ali tuja oseba brez pravne osebnosti, ki ni zavezanec (v nadaljevanju tuja oseba), če ima tuja oseba neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru oz. glasovalnih pravic v zavezancu ali obvladuje zavezanca na podlagi pogodbe ali se pogoji transakcije razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Na podlagi točke 3 prvega odstavka 16. člena ZDDPO-2 pa se za povezani osebi štejeta tudi zavezanec rezident ali nerezident in tuja pravna oseba, ki ni zavezanec, če ima ista oseba hkrati neposredno ali posredno v lasti najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru v zavezancu in tuji osebi ali dveh zavezancih ali ju obvladuje na podlagi pogodbe ali se pogoji transakcije razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Kdaj gre za povezane osebe tako že sam ZDDPO-2 določa zakonsko pravno domnevo. Med strankama pa ni sporno, da predstavlja družba A., Italija s tožnikom povezano osebo, s katero je tožnik v letu 2007 tudi pretežno posloval. Tudi po presoji sodišča je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo (16. člen ZDDPO-2) in pravilno ugotovil, je družba A. s tožnikom povezana oseba. Pri poslovanju s povezanimi osebami pa je potrebno ugotavljati ali pogoji takšnega poslovanja ustrezajo neodvisnim tržnim načelom oz. je potrebno ugotavljat TC, kot to določa tretji in peti odstavek 16. člena ZDDPO-2.

11. Davčni organ je v predmetnem postopku od tožnika zahteval, da mu predloži dokumentacijo, ki izkazuje, da so bili pogoji transakcij v obravnavanem obdobju skladni z neodvisnim tržnim načelom. Ta zahteva davčnega organa je bila po mnenju sodišča utemeljena na določbah ZZDPO-2, Slovenskih računovodskih standardov (SRS) in ZDavP-2. Na podlagi 10. člena ZDavP-2 ima davčni zavezanec dolžnost dajanja podatkov. Osebe iz 31. člena ZDDPO-2 (torej tudi tožnik) so dolžne davčnemu organu na njegovo zahtevo zagotoviti dokumentacijo, s katero razpolaga povezana oseba, določena z zakonom o obdavčenju, ki ni ustanovljena v RS in ne prebiva v RS (40. člen ZDavP-2). V danem primeru ni sporno, da je tožnik oseba iz 31. člena ZDavP-2 in da je tuja družba iz Italije s tožnikom povezana oseba. Na podlagi prvega odstavka 49. člena ZDavP-2 gre pri DDPO za samoobdavčitev davčnega zavezanca. Davčni zavezanec je sam dolžan obračunati in plačati DDPO. Dohodke je davčni zavezanec dolžan pravilno izkazati ob sestavi davčnih obračunov. Če dokazuje, da so transakcije s povezano osebo v skladu z neodvisnim tržnim načelom, mora v skladu z določbo 382. člena ZDavP-2 z dokumentacijo navedeno tudi izkazati (davčni zavezanec mora zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen). Davčno breme je na podlagi 76. člena ZDavP-2 na strani davčnega zavezanca. Slednje velja tudi za dokumentacijo, s katero se določijo primerljive tržne cene ob uporabi metod, ki jih določa peti odstavek 16. člena ZDDPO-2. Na podlagi petega odstavka 16. člena ZDDPO-2 se primerljive tržne cene določijo z uporabo ene od naslednjih metod: primerljivih tržnih cen, preprodajnih cen, dodatka na stroške, porazdelitve dobička, stopnje čistega dobička ali njihovih kombinacij. Davčni organ je v ponovljenem postopku v skladu z napotki pritožbenega organa (odločba z dne 27. 9. 2011) uporabil metodo dodatka na stroške in opravil notranjo primerjavo. Ta metoda izhaja iz stroškov, ki so nastali dobavitelju sredstev (v danem primeru tožniku) v povezani transakciji s prenosom teh sredstev povezanemu kupcu. Tem stroškom se doda primeren dodatek na stroške, ki zagotavlja primeren dobiček glede na trenutne tržne razmere. Cena je seštevek navedenega dodatka na stroške in prej navedenih stroškov. Davčni organ je opravil primerjavo glede na dodatek na stroške, ki jih isti dobavitelj (tožnik) doseže v primerljivih transakcijah med nepovezanimi osebami. Davčni organ je tako po povedanem v predmetnem postopku uporabil metodo dodatka na stroške in opravil notranjo primerjavo ter pri tem upošteval proizvodno kalkulacijo, ki jo je predložil davčnemu organu za leto 2007 tožnik sam (25. 4. 2012). Iz posredovanih podatkov nesporno izhaja, da je večino dobav strojev in opreme tožnik v letu 2007 opravil za kupca, s tožnikom povezano družbo A. Italija. Uporaba metode dodatka na stroške z notranjo primerjavo je razvidna na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane odločbe in jo je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti.

12. Iz listin upravnega spisa sicer res izhaja, kar tudi ugovarja tožnik, da je 21. 6. 2013 davčnemu organu posredoval popravljene preglednice oz. nove izračune, pri čemer pa tožnik ni pojasnil vira glede podatkov, ki jih je posredoval davčnemu organu v popravljenih preglednicah, prav tako ni navedel, kako je do teh podatkov prišel ter tudi ni navedel razlogov za spremembe glede na prvotne izračune, kar je tožniku tudi pravilno pojasnil že pritožbeni organ. Tožnik sam je tako v postopku in tudi v pritožbi navedel, da ni imel zanesljivega načina razporejanja stroškov po nosilcih in stroškovnih mestih. Tudi po mnenju sodišča tožnik ne razpolaga z listinskimi prilogami oz. z izvirnimi knjigovodskimi listinami, pri čemer bi v skladu z določbo prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 moral tožnik sam zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi, o določitvi primerljivih tržnih cen in splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo z zakonsko predpisano vsebino. To dokumentacijo mora davčni zavezanec zagotavljati tekoče, najkasneje pa do predložitve davčnega obračuna. Tudi po presoji sodišča vsebine oz. analize primerljivosti tožnikovih cen s tržnimi cenami na podlagi dopolnjenih preglednic, ki jih je v postopku naknadno predložil tožnik, ni bilo mogoče preveriti, zato je davčni organ pravilno uporabil podatke in preglednice, ki jih je prvotno v postopku DIN predložil tožnik sam.

13. Tožnik v postopku DIN in tudi v pritožbi ni ugovarjal metodi dodatka na stroške, ki jo je v predmetni zadevi uporabil davčni organ pri ugotavljanju primerljive tržne cene (peti odstavek 16. člena ZDDPO-2), zato tožbeni ugovor, da se tožnik ne strinja z uporabo metode dodatka na stroške predstavlja nedopustno tožbeno novoto. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokaze, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo upravnega akta.

14. Tožnik sicer meni in v pritožbi navaja, da so bile obravnavane transakcije tožnika v letu 2007 skladne s primerljivo tržno ceno, vendar navedenega tudi po mnenju sodišča v predmetnem postopku ni izkazal. Dejansko stanje je po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno in tudi ni podana kršitev načela materialne resnice, kot to ugovarja tožnik.

15. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba in sklep o popravi pomote nista ustrezno obrazloženi in ju ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča imata odločba prvostopenjskega in pritožbenega organa vse zakonsko predpisane elemente. Enako pa tudi velja za sklep o popravi pomote, saj tudi iz obrazložitve slednjega izhaja, da gre za očitno pisno pomoto v besedilu, torej za pomoto, kot jo določa prvi odstavek 223. člena ZUP. Na podlagi 223. člena ZUP organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, sme vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek odločbe je dopusten tudi v primeru očitne napake glede potrditve pravnomočnosti. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Popravek odločbe, ki je za stranko neugodna, pa učinkuje od dneva vročitve sklepa o popravku odločbe. O popravi pomote organ izda poseben sklep. Na podlagi določbe 214. členu ZUP pa mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katerih je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti. Iz obeh obrazložitev izhajajo obširni in jasni razlogi za sprejeto odločitev. Sodišče se tudi strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov. Oba davčna organa pa sta se tudi argumentirano opredelila do tožnikovih pripomb in ugovorov.

16. Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da v izpodbijani odločbi ni upoštevano, da je že plačal znesek 214,00 EUR, ki mu je bil z izpodbijano odločbo ponovno naložen v plačilo ter je v tem delu izpodbijana odločba nerazumljiva in neobrazložena. Izpodbijana odločba je bila izdana 30. 12. 2013. Iz kopije potrdila o nakazilu zneska 214,11 EUR dne 28. 4. 2014 (datum tiskanja) iz računa D d.d., ki ga je tožnik priložil k tožbi pa jasno izhaja, da je bil navedeni znesek plačan šele 7. 2. 2014 (datum bremenitve), torej po dnevu izdaje izpodbijane odločbe (ki je bil, kot že povedano, 30. 12. 2013). Sodišče pa preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v času njegove izdaje. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Po povedanem je tako po presoji sodišča tožnikov ugovor o nerazumljivosti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na plačilo 214,11 EUR, neutemeljen.

17. Davčni organ je sprejel izpodbijano odločitev na podlagi materialne določbe 16. člena ZDDPO-2 in po presoji sodišča je navedeno določbo tudi pravilno uporabil. Pri presojanju ali so bili pogoji transakcij skladni z neodvisnim tržnim načelom je davčni organ pravilno presojal tudi v skladu z določbami Smernic OECD, ki v 9. točki opredeljujejo neodvisno tržno načelo. Smernice OECD za določanje TC za mednarodna podjetja in davčne uprave nimajo obvezne veljave. Gre za dokument, ki se osredotoča na glavna načelna vprašanja, ki se pojavljajo pri določanju transfernih cen (19. točka Predgovora k Smernicam 2010), z njimi pa se države članice OECD spodbuja, naj sledijo tem smernicam pri upravni praksi določanja transfernih cen, davčni zavezanci pa naj se po njih ravnajo, kadar za davčne namene presojajo, ali je določanje transfernih cen skladno z neodvisnim tržnim načelom (16. točka Predgovora). Sodišče pripominja, da Smernice OECD res niso del slovenskega pravnega reda in predstavljajo zgolj pravni akt mednarodne organizacije, katere članica je tudi Republika Slovenija. Pravni akt, ki ga ustvari mednarodna organizacija, je lahko neposredno uporabljiv v državi članici le v primeru, da je država članica na organizacijo prenesla del svojih suverenih pravic, tega pa Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije OECD ni storila. Same Smernice OECD za državo niso neposredno zavezujoče, kar izhaja tudi iz notranjih aktov OECD (18. člen Pravil postopka OECD). Vendar pa določbe DDPO-2 in PTC nesporno sledijo določbam Smernic OECD (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 452/2014 z dne 25. 8. 2016). V predmetni zadevi pa je davčni organ svojo odločitev pravilno oprl na 16. člen ZDDPO-2, torej na določbe slovenskega materialnega zakona, ki pa tudi po presoji sodišča predstavlja za odločitev relevantno zakonsko določbo in jo je tudi pravilno uporabil. Po presoji sodišča je neutemeljen očitek tožnika glede napačne uporabe materialnega prava.

18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (na seji senata), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Sodišče meni, da je imel tožnik vse možnosti sodelovati v postopku in predlagati dokaze, kar je tožnik tudi storil. Po mnenju sodišča sta se do tožnikovih ugovorov in predloženih dokazov v postopku DIN in v pritožbenem postopku pravilno in argumentirano opredelila oba davčna organa. Sodišče se z njuno razlago in presojo dokazov strinja. Iz predloženih upravnih spisov pa po presoji sodišča tudi sledi, da je prvostopenjski organ izvedel in ocenil vse predložene listinske dokaze, kakor tudi listinske dokaze, pridobljene v predmetnem postopku.

20. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (2006) - ZDDPO-2 - člen 16,16/1,16/3,16/5
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 31, 76, 382

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2NjIz