<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 756/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.756.2016

Evidenčna številka:VDS00003982
Datum odločbe:04.05.2017
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Silva Donko (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - ničnost - nedopustna grožnja

Jedro

Toženec se je s podpisom posojilne pogodbe zavezal, da bo dolg, ki je nastal iz naslova delovnega razmerja poravnal tožeči stranki tako, da ji bo mesečno plačeval 500,00 EUR vse do poplačila celotnega dolga 30.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri sporni posojilni pogodbi ne gre za pogodbo, ki bi nasprotovala Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako je tudi pravilno zaključilo, da posojilna pogodba ni izpodbojna v smislu določb 94. do 99. člena OZ. Toženec je sicer zatrjeval napake volje v smislu grožnje oziroma prisile, vendar je ob zaslišanju izpovedal, da mu direktor ni grozil, ampak je le dejal, da je tako velik manjko, ki so ga očitali tožencu razlog za kazenski pregon, in da ga je to tako prestrašilo, da je podpisal posojilno pogodbo. Opozorilo, da je možen kazenski pregon, ne predstavlja nedopustne grožnje. Za napako volje gre le, če je grožnja nedopustna in če se z njo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, in sicer tak strah, da se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, št. VL 162328/2014 z dne 27. 11. 2014 ostane v celoti v veljavi tako, da je toženec A.A. dolžan tožeči stranki B. z. o. o. v roku 15 dni plačati 29.438,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi

- od zneska 28.938,06 EUR od 27. 9. 2014 dalje do plačila,

- od zneska 500,00 EUR od 21. 10. 2014 do plačila

v preostalem delu in sicer za zamudne obresti od zneska 500,00 EUR v času od 27. 9. 2014 do 20. 10. 2014 pa je Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 11. 2014 razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.902,47 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper prvi odstavek I. točke (ugodilni del) in zoper II. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da zavrne zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba pomanjkljiva oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede odločitve, da je posojilna pogodba št. ... navidezna pogodba, ki prekriva drugo pogodbo, in sicer pogodbo o poravnavi. Sodišče ne obrazloži svoje odločitve glede vsebine poravnave, čeprav zatrjuje, da se pravdni stranki lahko o škodi in odškodninski odgovornosti poravnata, če imata sposobnost razpolagati s to pravico, kar naj bi obe stranki imeli. Ali je bila tožeči stranki dejansko povzročena škoda s strani toženca, sodišče ni pojasnilo. Toženec je vseskozi zatrjeval, da za povzročeno škodo, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je iz naslova inventurnega manjka za leto 2010, ni odgovoren in da z višino inventurnega manjka nikoli ni bil seznanjen. Tudi če je sodišče ugotovilo temelj, je sporna tudi višina. Po mnenju toženca namreč tudi kavza pri pogodbi o poravnavi ni podana, ker manjka temelj za sklepanje poravnave, in sicer ugotovitev škode kot tudi ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca. Sodišče je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ob upoštevanju določil posojilne pogodbe na dan, ko je tožeča stranka tožencu dostavila opomin, zapadlo že 15.000,00 EUR, ki bi jih moral toženec takoj po ureditvi kredita in sklenitvi kredita nakazati. Navedena zapadlost 15.000,00 EUR ne izhaja iz posojilne pogodbe. Sodišče je štelo, da ima posojilna pogodba vse elemente druge pogodbe, in sicer pogodbe o poravnavi, zato med pravdnima strankama velja poravnava glede škode, ki jo je povzročil toženec in s tem tudi priznal svojo odškodninsko odgovornost. Iz posojilne pogodbe ne izhaja, da bi v času zaposlitve pri tožeči stranki toženec povzročil dolg, ki je naveden v posojilni pogodbi. Toženec je ves čas postopka trdil, da ni odgovoren za inventurni manjko, kar sta potrdili tudi priči C.C. in D.D., ki sta izjavili, da ju je toženec prisilil, da sta inventuro za leto 2010 prikazala drugače, kot je bilo dejansko stanje, nista pa izjavili, da je manjko iz naslova sodov piva in cigaret storil toženec. Neutemeljena je tudi navedba sodišča, da so med tožečo stranko in tožencem potekali pogovori o tem, kako naj bi toženec inventurni manjko poravnal. Še najmanj, da naj bi bil dogovor na podlagi izstavljenih računov za sode piva in cigaret, kot tudi za preostalo blago. Sodišče je tudi nepravilno ugotovilo, da je do sklenitve posojilne pogodbe prišlo zaradi tega, ker se toženec ustnih dogovorov pred sklenitvijo posojilne pogodbe ni držal. Tožeča stranka je sama priznala, da je toženec določene zneske poravnal, in sicer v višini 9.734,37 EUR do sklenitve posojilne pogodbe, zato ni bilo razlogov za sklenitev posojilne pogodbe. Sicer pa delno plačilo, ki ga je izvršil toženec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi v višini 9.734,37 EUR, ni mogoče šteti kot dokazilo, da je bil odgovoren za nastalo škodo iz naslova inventurnega manjka v letu 2010. Med pravdnima strankama do sklepanja posojilne pogodbe ni obstajal noben spor glede manjka. Stranki sta sklenili posojilno pogodbo, ki je bila fiktivna in je tudi sodišče ugotovilo, da gre za navidezno pogodbo. Zato med strankama nima nobenega učinka. Tudi za poravnavo veljajo določbe o dvostranskih pogodbah (1054. člen OZ). To pomeni, da mora tudi za sklepanje poravnave obstajati kavza, kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Tožeča stranka pa tudi nikoli ni dokazala niti zatrjevala, da je sklepala poravnavo v smislu ureditve obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja, ampak je zatrjevala sklepanje posojilne pogodbe za dolg, ki naj bi nastal v času delovnega razmerja, čeprav tožencu odgovornosti za očitani dolg ni mogla dokazati. Iz posojilne pogodbe izhaja, da naj bi dolg nastal v višini 30.500,00 EUR. Naveden znesek naj bi bil, glede na že predhodno plačane zneske s strani toženca zmanjšan, saj je celotni dolg znašal 40.182,43 EUR. Vtoževan znesek 29.438,06 EUR je znesek, ki ga je tožeča stranka lahko vtoževala, če je 40.182,43 EUR zmanjšala za 9.734,37 EUR (plačan znesek toženca), kar je zneslo 30.448,06 EUR (znesek naj bi bil na dan sklenitve posojilne pogodbe); navedeni znesek pa je toženec še zmanjšal za plačane zneske po sklenjeni pogodbi v višini 1.010,00 EUR in zato dobil znesek 29.438,06 EUR. Že iz tega matematičnega izračuna izhaja, da dogovorjeni zneski dolga iz inventurnega manjka za leto 2010 ter morebitno sporno razmerje med pravdnima strankama, ni obstajalo pred sklenjeno posojilno pogodbo, ker toženec za ta dolg ni bil odgovoren, saj ga ni povzročil.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve toženca v pritožbi in navedla, da ni podan pritožbeni razlog iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga navaja toženec, in sicer da je sodba pomanjkljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih glede odločitve, da je posojilna pogodba številka ... navidezna pogodba, ki prikriva drugo pogodbo, in sicer pogodbo o poravnavi. Sodišče je svojo odločitev glede posojilne pogodbe ustrezno obrazložilo predvsem v 11. točki obrazložitve sodbe. V 12. in 13. točki obrazložitve pa je še obrazložilo, zakaj sama pogodba ni nična oziroma izpodbojna. Sicer pa je sodna praksa jasna, da ni bistveno kako se pogodba imenuje, ampak kakšna je vsebina pogodbe. Višina prisojenega zneska je jasna in je tožeča stranka pojasnila, kako je prišlo do vtoževanega zneska 29.438,06 EUR. Ne drži, da med strankama pred sklenitvijo pogodbe ni obstajal noben spor, saj če spora ne bi bilo, ne bi prišlo do sklenitve pogodbe, na katero toženec, kot je sam izpovedal, ni imel nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogodba veljavna, da gre po vsebini oziroma naravi pogodbe za poravnavo v smislu 1050. člena OZ.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih.

6. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo vse izvedene dokaze in ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikih o izvedbi dokazov ali prepisi zvočnih posnetkov in med listinami, zapisniki ali prepisi samimi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec od 10. 4. 2007 do 31. 10. 2011 zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu vodja PC E., pogodba o zaposlitvi pa je tožencu prenehala zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Po prenehanju delovnega razmerja sta stranki sklenili posojilno pogodbo št. ..., ki se je nanašala na obveznost toženca, ki je nastala v času delovnega razmerja pri tožeči stranki. Stranki sta se dogovorili, da toženec dolg, ki sta ga opredelili v znesku 30.500,00 EUR, plačuje v obliki kredita in da znaša obrok 500,00 EUR mesečno do poplačila celotnega dolga.

7. Tožnik je v sporu uveljavljal ničnost posojilne pogodbe št. .... Po prvem odstavku 86. člena OZ je nična pogodba, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba je lahko nična tudi zato, ker nasprotuje temeljnim pravnim načelom obligacijskega prava. Ničnost pogodbe je praviloma vezana na nedopustnost njene podlage (kavze), zato je treba tudi ravnanje strank pogodbenega razmerja presojati v okviru pogodbene podlage. Pri tem ni pomembno le, k čemu se je nekdo zavezal, temveč tudi, zakaj je to storil, zakaj se je zavezal in kaj sta pogodbeni stranki želeli doseči z razmerjem, ki sta ga ustvarili. Toženec se je s podpisom posojilne pogodbe zavezal, da bo dolg, ki je nastal iz naslova delovnega razmerja poravnal tožeči stranki tako, da ji bo mesečno plačeval 500,00 EUR vse do poplačila celotnega dolga 30.500,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno zaključilo, da pri posojilni pogodbi št. ... ne gre za pogodbo, ki bi nasprotovala Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Prav tako je tudi pravilno zaključilo, da posojilna pogodba ni izpodbojna v smislu določb 94. do 99. člena OZ. Toženec je sicer zatrjeval napake volje v smislu grožnje oziroma prisile, vendar je ob zaslišanju izpovedal, da mu direktor ni grozil, ampak je le dejal, da je tako velik manjko, ki so ga očitali tožencu razlog za kazenski pregon in da ga je to tako prestrašilo, da je podpisal posojilno pogodbo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da opozorilo, da je možen kazenski pregon, ne predstavlja nedopustne grožnje. Za napako volje gre le, če je grožnja nedopustna in če se z njo povzroči pri drugi stranki utemeljen strah, in sicer tak strah, da se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju, ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je posojilna pogodba št. ... veljavna in posledično razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, COVL, št. VL 162328/2014 z dne 27. 11. 2014 ostane v celoti v veljavi.

10. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Toženec sam krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspel. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 86/1, 94, 99.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNzc1