<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1020/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1020.2013

Evidenčna številka:VDS0011464
Datum odločbe:29.01.2014
Senat:Metod Žužek (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - izobraževanje - izobraževanje delavcev

Jedro

Tožnik je vedel za izobraževanje, saj je bil z njim seznanjen in se ga iz neupravičenega razloga ni udeležil. ZDR v 172. členu ureja izobraževanje, ki je določeno kot pravica in dolžnost delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. To pomeni, da je opustitev obveznega izobraževanja kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar je tožena stranka tožniku utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo iz 1. odstavka 83. člena ZDR.

Tožnik se je v času, ko je izvajal dela receptorja v igralnici, neprimerno, nedostojno in neprofesionalno vedel do dveh gostov, ki sta želela vstopiti v igralnico in jima je brez utemeljenega razloga onemogočil vstop. Z opisanim ravnanjem je storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 6. 3. 2013, njegov zahtevek po pozivu nazaj na delo in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačami in zamudnimi obrestmi od neto plač, vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ od prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo ter prijavo v pokojninsko, zdravstveno in druga zavarovanja (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz razlogov kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da sobo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje. Tožnik navaja, da je sodišče glede utemeljenosti opomina (pravilno: pisnega opozorila pred odpovedjo) nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik bi se moral udeležiti izobraževanja, v kolikor bi mu delodajalec to odredil. Tožnik je imel veljavno odredbo delodajalca, urnik dela, ki mu je odrejal za dan 16. 7. 2012, da se mora na delo zglasiti med 14.00 in 18.00 uro, ta odredba ni bila preklicana. A.A. ni izpovedal, da mora tožnik priti na sestanek, zgolj pavšalno je bilo govora o izobraževanju. Tožnik je ravnal pravilno, ko se je pri delodajalcu dne 16. 7. 2012 javil na delo za 14.00 - 18.00 uro po razporedu. Tožnik je v celoti oddelal delavnik in ga delodajalec ni poslal domov ob 17.00 uri. Tožnik je opravil vse svoje delovne dolžnosti. Sicer pa bi tožnik v nasprotju z odločbo ZPIZ kršil zakon, če bi delal več. Tožnik je imel plačane 4 ure dela in ne več. Tako mu ni mogoče očitati naklepa ali malomarnosti, ker je ravnal v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Prav tako ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitkov z dne 18. 2. 2013 in sicer zato, ker sodišče očitkov ni preverilo z vseh zornih kotov objektivno. Res iz posnetka izhaja, da je šlo za nekakšen nesporazum, vendar sodišče ni ocenilo, kaj od tega, kar je tožniku očitala tožena stranka, je res in kaj ni. Posnetek je namreč dokaz, da je tožnik ravnal pravilno in takoj, ko je ugotovil, da gosta želita v igralnico, ju je pozval, naj se identificirata, čemur pa nista sledila. Sodišče se do posnetka ni posebej opredeljevalo, s tem pa je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo določilo prvega odstavka 339. člena ZPP oziroma je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pooblaščenec tožnika naproša višje sodišče, da posnetek tudi samo pogleda in upošteva opažanja po vlogi z dne 9. 9. 2013. Gosta sta brez vsakršnega pozdrava šla mimo tožnika, ne da bi karkoli rekla ali pokazala kaj želita. Tožnik je gosta vprašal ali ne gresta na seminar, ta sta mu odgovorila da ne. Potem je izjavil, da se morata evidentirati. Na podlagi navedenega posnetka je razvidno, da tožnik po razjasnitvi, kam želita gosta, pove, da se morata najprej evidentirati, na kar sta hotela v igralnico, brez da bi se evidentirala in nista pokazala vstopnice tožniku, tako da je le-ta ravnal pravilno. Tožnik s svojim ravnanjem ni onemogočil delovnega procesa ali toženi stranki povzročil škodo, ravno nasprotno, tožnik je obravnaval tudi drugo stranko, gosta je pozval nazaj in rekel naj počakata v vrsti.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da so glede izrečenega opozorila vse zaslišane priče potrdile, da je tožena stranka sklicala dne 16. 7. 2012 ob 13.00 uri interno izobraževanje glede dela receptorjev in sicer na običajen način tri dni prej in tudi po službeni elektronski pošti. Poleg tega ga je njegov sodelavec A.A. dan ali dva prej telefonsko poklical in ga opozoril na izobraževanje. Tožnik je odgovoril, da se izobraževanja ne bo udeležil, ker je delovni invalid s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom in da bi zaradi tega prekoračil dnevni delovni čas. Odsotnost od izobraževanja ni upravičil, pri čemer je bil sklicatelj izobraževanja direktor igralnice B.B., kateremu pa tožnik takšnega opravičila ni podal. Kot je jasno izpovedal priča B.B., bi seveda v primeru, če bi se tožnik dejansko udeležil izobraževanja ob 13.00 uri delal namesto do 18.00 ure po razporedu le do 17.00 ure in bi tožena stranka vpoklicala na delo na recepciji študenta. Absurdna je trditev tožnika, da bi ga moral delodajalec ob 17.00 uri poslati domov. Pisne izjave A.A. in C.C. so pravno nerelevantne, saj nobeden od njih ni mogel upravičiti odsotnost tožnika od izobraževanja. Dejstvo, da je priči B.B. priča A.A. na izobraževanju povedala, da tožnika ne bo na izobraževanje, pomeni samo to, da predhodnega opravičila za izostanek ni bilo. Tako je sodišče pravilno štelo, da se tožnik neupravičeno ni odzval na izobraževanje, s tem je ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 172. člena ZDR, zaradi česar je bilo opozorilo zaradi kršitve delovnih in drugih obveznosti po prvem odstavku 83. člena ZDR podano utemeljeno in zakonito. Popolnoma nekritične so navedbe tožnika glede vsebine dogodka na podlagi vpogleda v video posnetek, ki ga je kot dokaz izvedlo sodišče. Sodišče ni v ničemer kršilo pravilo o dokaznem bremenu, saj je ta dokaz predlagala tožena stranka. Video posnetek ravno nasprotno potrjuje nedopustno, arogantno in neprijazno ravnanje tožnika, ki gosta niti ni pozdravil, niti vprašal, kam želita iti, ali morda imata že vstopnici, temveč ju je le pošiljal po stopnicah v kongresne prostore hotela in pri tem vztrajal, tako da je gosta tako zmedel, da sta zapustila igralnico. Samo z vljudnim preprostim vprašanjem bi lahko tožnik sam takoj razčistil nesporazum med njim in gostoma. Priča D.D., direktor igralnice, kateremu sta se gosta pritožila, je izpovedal glede kršitev, pri čemer si je sam pogledal video posnetek ter ugotovil kršitve pri delu s strani tožnika. V pisnem opozorilu pred odpovedjo, na katerem se je pravilno obravnavalo delo receptorja, je bil tožnik opozorjen, da mu bo zaradi novih kršitev pogodbenih obveznosti v osemnajstih mesecih lahko podana tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je potrebno tudi pojasniti, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, o tem odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Podana tudi ni zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pisnimi izjavami, saj kot že navedeno je sodišče odločalo upoštevaje 8. člen ZPP in pojasnilo, zakaj je štelo posamezna dejstva za dokazana.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, predsednika uprave tožene stranke E.E., direktorja igralnice F.F., vodje igralnice B.B., v.d. direktorja igralnice D.D., tožnikovega sodelavca A.A. in po vpogledu v DVD posnetek kršitve z dne 18. 2. 2013 ugotovilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter posledično reintegracije in reparacije, neutemeljen.

Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 1. 2013 iz krivdnega razloga, ker se je tožnik dne 18. 2. 2013 v času, ko je izvajal dela receptorja v igralnici G., neprimerno, nedostojno in neprofesionalno vedel do dveh gostov, ki sta želela vstopiti v igralnico in jima je s svojim ravnanjem vstop brez utemeljenega razloga onemogočil. Z navedenim ravnanjem pa je tožnik storil kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja iz 3. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tožniku predhodno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti na podlagi določil prvega odstavka 83. člena ZDR, ki je sicer pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožena stranka je tožniku podala pisno opozorilo iz razloga, ker se dne 16. 7. 2012 ob 13.00 uri v igralnici G. ni udeležil internega izobraževanja, čeprav je bil nanj pravočasno povabljen. V opozorilu pa je tožena stranka tožnika tudi opozorila, da mu bo v primeru, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v osemnajstih mesecih od prejema pisnega opozorila, lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Tožnik v svoji pritožbi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno navaja, da je sodišče nepravilno odločilo glede neutemeljenosti podanega pisnega opozorila pred odpovedjo. Iz opozorila z dne 18. 7. 2012 je razvidno, da je tožena stranka dne 16. 7. 2012 ob 13.00 uri izvedla interno izobraževanje za receptorje, kjer so pojasnili nov način dela na recepciji in pravice in delovne obveznosti na tem delovnem mestu. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, je vodja igralnice B.B. sestanek sklical približno tri dni prej, tako da je receptorje obvestil po elektronski pošti in vabilo še posebej prinesel na recepcijo. Smiselno enako je izpovedal A.A., ki je povedal tudi, da je tožnik rekel, da na izobraževanje verjetno ne bo prišel, ker bi čas izvedbe izobraževanja, skupaj z njegovim delovnim časom presegel dovoljeni čas dela po invalidski odločbi. Zaslišani priči A.A. in F.F. sta izpovedali bistveno enako za razliko od tožnika, in tako je sodišče utemeljeno verjelo izpovedbam A.A., F.F. in B.B., da je tožnik vedel za izobraževanje, saj je bil z njim seznanjen in se ga iz neupravičenega razloga ni udeležil. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/ 2002 - 103/2007 - ZDR) v 172. členu ureja izobraževanje, ki je določeno kot pravica in dolžnost delavca do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ohranitve zaposlitve ter povečanja zaposljivosti. Navedeno pomeni, da je opustitev obveznega izobraževanja kršitev delovnih obveznosti, zaradi česar je tožena stranka tožniku utemeljeno podala opozorilo pred odpovedjo iz 1. odstavka 83. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenim ugovorom glede dogodka z dne 18. 2. 2013 ob 18.16 uri je sodišče ugotovilo, da je tožnik brez utemeljenega razloga onemogočil vstop dvema gostoma. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je vpogledalo v DVD posnetek dogodka, ki ga je kot dokaz predlagala tožena stranka. Pri tem je tudi samo prišlo do enakega spoznanja, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Nedvomno je delovno mesto receptor tisto, ki pomeni prvi pomemben stik z gostom in je upoštevaje tudi konkretno „Navodilo za delo receptorja“ z dne 1. 11. 2006 tisti, ki ob prihodu in odhodu gosta v igralnico oziroma v recepcijsko avlo vljudno pozdravi in sprejme (5.1.3), receptor mora evidentirati gosta (5.1.4), na morebitna vprašanja gostov je delavec na voljo tako, da prijazno odgovori z vsebino, za katero je bil seznanjen oziroma za katero ima pristojnost (5.1.5). Posebej mora receptor prositi tudi za osebni dokument stranke zaradi identifikacije in izdaje vstopnice (5.1.4). Posnetek DVD (priloga B19) izkazuje, da sta gosta nameravala iti proti vratom igralnice, tožnik pa ju je pošiljal stran in usmerjal proti stopnišču, ki vodi v hotelske prostore, pri čemer sta bila gosta zmedena in sta omahovala. Res je prišlo do nesporazuma med gostoma in tožnikom, vendar v kolikor bi tožnik ravnal v skladu z Navodili o delu, bi gosta vprašal kaj želita in vprašal tudi za osebni dokument in za vstopnici. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, sta se gosta tudi pritožila nad ravnanjem tožnika in nesporazum je rešil šele D.D., ki je sicer izpovedal, da se je tožnik obnašal arogantno in je gosta, ne da bi ju vprašal kaj želita, pošiljal proti stopnišču, ki vodi v prostore hotela.

Glede nedovoljenosti posega v tožnikovo zasebnost pa pritožbeno sodišče navaja, da je tožena stranka imela sprejet Pravilnik o izvajanju internega nadzora v igralnicah in igralnem salonu z dne 28. 5. 2010, iz katerega jasno izhaja, da se opravlja nepretrgan nadzor in snemanje vseh procesov prirejanja iger na srečo s panoramskimi kamerami, pri čemer pa po določilih 4. člena pravilnika tudi recepcija sodi med prostore za igro. Tako je tožnik vedel in moral vedeti za snemanje, torej ne gre za nedovoljen poseg v njegovo zasebnost na delovnem mestu v nasprotju z določili 43. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je invalidnost neutemeljen odpovedni razlog po 9. alinei 89. člena ZDR, vendar iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi tožnikovih kršitev pogodbenih obveznosti in tožena stranka nikakor ni ravnala diskriminatorno do tožnika, ki je bil sicer invalid III. kategorije, ko je od njega zahtevala izpolnjevanje rednih delovnih dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med strankama ni več mogoče in to iz razloga, ker se mora receptor obnašati primerno, pri čemer pa je predsednik uprave izrecno izpovedal, da konkretna pritožba dveh gostov ni bila prva zoper tožnikovo delo, ter da je v tem primeru šlo za pomembna gosta z veliko denarja in vplivnim mnenjem. Tako je izpolnjen tudi pogoj iz 2. odstavka 88. člena ZDR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, pa tudi sicer gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 43, 83, 83/1, 88, 88/1, 88/1-3, 172.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyOTM0