VDSS Sodba in sklep Pdp 281/2022

Jedro

Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena ZNPPol predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu ZDR-1 predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu.

Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnic in ne pričam. Pritožbeno sodišče ob tem ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da bi bili tožnici upravičeni do odškodnine, le če bi se znaki prizadetosti kazali tudi navzven. Četudi priče (poligrafist in sodelavke) teh niso potrdile, to ne pomeni, da psihičnega neugodja tožnic sploh ni bilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe (druga odstavka I. in II., III. in IV. točka izreka) in izpodbijana 2. točka izreka sklepa se razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe (prva odstavka I. in II. točke izreka) sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da je dolžna prvi in drugi tožnici plačati vsaki po 2.000,00 EUR z obrestmi od 19. 2. 2021 do plačila (prva odstavka I. in II. točke izreka), višji zahtevek (do zneska 14.000,00 EUR) pa je zavrnilo (druga odstavka I. in II. točke izreka). Zavrnilo je zahtevka, da jima je dolžna toženka zagotoviti primerno plačilo, in sicer prvi tožnici za čas od 10. 8. 2020 do 16. 5. 2021, drugi tožnici za čas od 10. 8. 2020 do 30. 6. 2021, opraviti poračun med plačilom v času bolniškega staleža in plačama, ki bi ju prejeli, če bi delali, ter prvi tožnici plačati razliko v višini 23.116,71 EUR, drugi tožnici pa 14.422,33 EUR, z obrestmi (III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka, da je dolžna toženka odpraviti vse kršitve šikaniranja (trpinčenja) obeh tožnic (V. točka izreka). S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na zagotovitev primernega delovnega mesta (1. točka izreka), in odločilo, da sta tožnici dolžni povrniti toženki stroške postopka (2. točka izreka).

2. Tožnici se pritožujeta zoper zavrnilni del sodbe (razen odločitve o zavrnitvi zahtevka za odpravo vseh kršitev šikaniranja oziroma trpinčenja) in stroškovni izrek iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da bi A. A. in B. B. lahko izpovedali o tem, da se je toženka želela rešiti tožnic na vsak način, vendar je sodišče prve stopnje njun dokazni predlog brez obrazložitve zavrnilo. Prav tako je nedopustno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedencev psihiatrične stroke in medicine dela v zvezi z obsegom škode. Z opustitvijo izvedbe dokazov (zaslišanja B. B. in A. A. ter C. C.) je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico tožnic do izjave iz 22. člena Ustave RS. Toženka jima ni zagotovila dela zaradi odvzema pooblastil. Premeščeni sta bili v neprimeren prostor. Prvi tožnici je toženka vzela računalnik. Nadrejeni in sodelavke sta ju izolirali in odstranili iz dogajanja v kadrovski službi. Poudarjata, da toženka ni znala pojasniti, zakaj sta bili izolirani oziroma preseljeni v drugo pisarno vse do začetka bolniškega staleža. Nasprotujeta zaključku sodišča o kratkotrajni izolaciji, ki je toženka ni odpravila do začetka bolniškega staleža tožnic. Tožnici sta bili v bolnišem staležu zaradi trpinčenja toženke. Neustrezno je razlogovanje sodišča, da je toženka prepričljivo pojasnila, zakaj mora druga tožnica hoditi na delo ob 7.30 uri. Izpostavlja, da ji je pogodba o zaposlitvi omogočala prihod na delo ob 8. uri, pred tem pa je imela družinske obveznosti. Vse navedeno se je dogajalo v daljšem časovnem obdobju. Priglašata stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del in stroškovni izrek sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da z izvedbo poligrafskega testiranja ni prišlo do protipravnega posega v osebnostni pravici tožnic. Zaradi izvedbe poligrafa jima ni nastala pravno priznana škoda. Toženka je imela za izvedbo testiranja opravičljive razloge, saj je morala storiti vse možne in razumne ukrepe, da bi preprečila uhajanje osebnih podatkov. Poudarja, da sta tožnici pisno privolili v poligrafsko testiranje. Nihče od zaposlenih v kadrovski službi ni bil vznemirjen pred poligrafskim testiranjem, kar izhaja iz izpovedi prič. Zaposleni so bili seznanjeni, da je bilo testiranje prostovoljne narave, da lahko kadarkoli prekinejo sodelovanje, odklonijo odgovor na vprašanje in zaprosijo za prisotnost odvetnika. Navaja, da ni izpolnjena nobena od predpostavk odškodninske obveznosti. Dejanske zaključke o obstoju škode (posegu v osebnostne pravice) je sodišče nekritično oprlo izključno na izpoved tožnic. Pri oblikovanju dokazne ocene glede škode ni upoštevalo izpovedi prič, ki so bile prav tako testirane. Dejstvo, da sodišče o obstoju škode le sklepa in o tem ne naredi gotovih zaključkov, je zadosten razlog za zavrnitev zahtevkov za plačilo odškodnine. Presoja sodišča, da se v delovnem razmerju ne bi smelo izvajati poligrafsko testiranje, je subjektivna in nima pravne podlage. Delovnopravni predpisi ne prepovedujejo uporabe poligrafa, zato ne gre za protipravno ravnanje toženke. S pisno privolitvijo tožnic v poligrafsko testiranje je bila skladno s 140. členom Obligacijskega zakonika pretrgana vzročna zveza. Toženka ne more biti odgovorna, ker naj bi vprašanja o zdravstvenem stanju in nekatera ostala vprašanja osebne narave tožnicama predstavljala duševne bolečine. Poudarja, da sta na vprašanja tožnici odgovorili prostovoljno. Vedeli sta, da lahko odklonita odgovor na katerokoli vprašanje, pa tega zavestno nista storili. Ni izpolnjena predpostavka krivde, saj toženka ni imela nobenega interesa za poseg v osebnostni pravici tožnic. Pri odmeri odškodnine bi moralo sodišče upoštevati, da je šlo za enkraten dogodek, ki je trajal komaj kakšno uro. Tožnici nista imeli po dogodku nobenih posledic, saj bi izvajalec testiranja in sodelavke zagotovo zaznali znake prizadetosti. Glede na navedeno tožnici nista upravičeni do odškodnine, ki je bistveno pretirana. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

5. Pritožba tožnic je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki, in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnic:

7. Tožnici v pritožbi pravilno navajata, da je v izpodbijani sodbi povsem izostala opredelitev sodišča do dokaznih predlogov z zaslišanjem prič A. A. in B. B. ter C. C. in postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke oziroma medicine dela. Ta ni zajeta ne v dokaznem sklepu ne v dokazni oceni sodbe. V posledici neobrazložitve ni možen preizkus pravilnosti zavrnitve dokaznih predlogov. Z navedenim postopanjem sodišča ni bilo zadoščeno pravicama tožnic, da se sodišče obrazloženo izjavi o njunih dokaznih predlogih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je sicer podalo obrazložitev glede posameznih ravnanj od 17. 6. 2020 dalje, nato pa je pavšalno zaključilo, da toženka ni trpinčila tožnic, saj da tega ne potrjujejo posamična ravnanja toženke. Nobenega poudarka pa ni dalo temu, kar pa je bistveno glede instituta trpinčenja, da četudi vsako očitano ravnanje, presojano posebej, še ni protipravno, pa ravnanja, upoštevana skupno, lahko kažejo na protipravnost in s tem na trpinčenje. Ugotovitev, da posamezno ravnanje ni bilo protipravno oziroma nezakonito, ni odločilna za zaključek, da trpinčenja ni bilo, saj posamezen dogodek oziroma ravnanje že po definiciji ne more predstavljati trpinčenja, pač pa to lahko predstavlja le več ponavljajočih se ali sistematičnih ravnanj skupaj.²

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama tožnic ugodilo tako, da je razveljavilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen in 355. člen ZPP), saj gre za postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje – ne more sanirati. Prav tako se ni opredelilo do celote s strani tožnic zatrjevanih ravnanj toženke. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti teh pomanjkljivosti, novo sojenje pa ne bo povzročilo hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V posledici razveljavitve odločitve o glavni stvari je utemeljena tudi pritožba zoper stroškovni izrek sodbe.

10. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagane dokaze tožnic in ugotovljena dejstva vključiti v dopolnjeno dokazno oceno bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti s sprejemljivimi, dopustnimi razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti. Na podlagi celote vseh ugotovljenih ravnanj, naj z vidika njihove sistematičnosti in ponavljanja presodi, ali je v obravnavanem primeru šlo za trpinčenje tožnic na delovnem mestu. V primeru ugotovitve vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke naj izvede in oceni še dokaze za ugotovitev višine odškodnine zaradi trpinčenja.

K pritožbi toženke:

11. Ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja z navedbo o neobrazloženosti sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka (prek pooblaščenega detektiva in poligrafista) z izvedbo poligrafskega testiranja dne 15. 7. 2020 in opravljenimi meritvami življenjskih funkcij nedopustno posegla v integriteto in osebno dostojanstvo tožnic.

13. Toženka neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča o protipravnosti poligrafskega testiranja tožnic. V skladu z deseto alinejo prvega odstavka 33. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije³ predstavlja izvedba poligrafskega postopka policijsko pooblastilo. Tovrstnega pooblastila delodajalec nima, saj je v 46. členu Zakona o delovnih razmerjih⁴ predpisana delodajalčeva obveznost, da varuje in spoštuje delavčevo osebnost ter upošteva in ščiti delavčevo zasebnost. Poleg tega poligrafski postopek z zbiranjem, obdelavo in posredovanjem občutljivih osebnih podatkov o zdravstvenem stanju tožnic in drugih podatkov osebne narave ni potreben zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, kot je določeno v 48. členu ZDR-1. Opisano ravnanje toženke tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja kršitev zakonskih obveznosti varovanja osebnosti tožnic in varstva njunih osebnih podatkov na delovnem mestu. Upoštevajoč naravo delovnega razmerja, v katerem je delavec šibkejša stranka, se poligrafsko testiranje, ki poteka zgolj v interesu delodajalca in brez ustrezne zakonske podlage, kljub pisnemu soglasju tožnic ne sme uporabljati. Zato na drugačno presojo ne vplivajo obširne pritožbene navedbe toženke o namenu in načinu izvedbe poligrafskega postopka ter predhodni seznanitvi tožnic z možnostjo, da lahko kadarkoli prekinejo sodelovanje in odklonijo odgovor na vprašanje. Ker ravnanja po naravi stvari in pojmovno ni bilo mogoče storiti drugače kot namerno (naklepno), so neutemeljene pritožbene navedbe toženke o izostanku njene krivde.

14. Pritožba neutemeljeno nasprotuje obstoju vzročne zveze s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 140. člena Obligacijskega zakonika,⁵ po katerem - kdor v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitev škode, ki mu jo je s tem povzročil. Privolitev oškodovanca lahko izključi sicer protipravnost ravnanja in škode, če obsega privolitev v kršitev pravice in odpoved pravici do uveljavljanja zahtevka zaradi kršitve, kar iz izvedenih dokazov ne izhaja. Sodišče prve stopnje je štelo kot dokazano, da sta imeli tožnici pomisleke glede privolitve v testiranje, vendar sta podpisali zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve ne bi izkazali kot „storilki“. Glede na ugotovljene okoliščine vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo tožnicam ni bila pretrgana.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neobstoju pravno priznane škode. Po prvem odstavku 179. člena OZ je denarno odškodnino mogoče prisoditi zaradi posega v osebnostne pravice, med katerimi je tudi pravica do telesne in duševne integritete. Za posega v osebnostni pravici do duševne integritete tožnic zadošča že prizadetost zaradi narave postavljenih vprašanj, kar implicira določeno psihično nelagodje.

16. Zmotno je mnenje toženke, da izpovedi tožnic ne moreta biti zadostna podlaga za priznanje nepremoženjske škode. Za dokazovanje psihičnega neugodja je izpovedba oškodovank po naravi stvari najbolj logičen in tudi primeren dokaz. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbama tožnic in ne pričam. Pritožbeno sodišče ob tem ne pritrjuje pritožbeni navedbi, da bi bili tožnici upravičeni do odškodnine, le če bi se znaki prizadetosti kazali tudi navzven. Četudi priče (poligrafist in sodelavke) teh niso potrdile, to ne pomeni, da psihičnega neugodja tožnic sploh ni bilo. Za posega v osebnostn0 pravico v posledici poligrafskega testiranja je sodišče prve stopnje odmerilo pravično denarno zadoščenje vsaki tožnici v višini 2.000,00 EUR.

17. Glede na obrazloženo so izpolnjene kumulativno vse predpostavke odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ (protipravnost, krivda, vzročna zveza in škoda) v zvezi s 179. členom ZDR-1. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji.
² Prim. zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 198/2015 in VIII Ips 271/2015 idr.
³ ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji.
⁴ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
⁵ OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2022

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII Ips 14/2023
• VDSS sodba Pdp 567/2013