VSRS Sodba I Ips 26906/2014

Jedro

Vozilo, ki je z zbitjem pešca na prehodu za pešce povzročilo prometno nesrečo, je odpeljalo v garažno hišo in bilo z jasno razvidno registrsko številko posneto ob uvozu z javne površine. Obramba je zatrjevala kršitev pravice do zasebnosti, ker bi naj bil videonadzor izvajan brez obvestila in ne da bi bilo izkazano, ali je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal, kar zapovedujeta 24. in 25. člen ZVOP-1, torej zaradi kršitev ZVOP-1. Vrhovno sodišče je ob uporabi testa t. i. pričakovane zasebnosti presodilo, da zatrjevana kršitev ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivih dejanj povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za prvonavedeno kaznivo dejanje določilo kazen osem mesecev zapora, za drugo pa kazen pet mesecev zapora, ter ji določilo enotno kazen eno leto zapora in preizkusno dobo dveh let. Naložilo ji je plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso ter oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornikov obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo sodne takse v višini 168,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Po vsebini uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki uveljavljanih kršitev zakona ne ugotavlja in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da videoposnetki garažne hiše X (GH X), na podlagi katerih je policija identificirala obsojenko kot storilko kaznivih dejanj, niso nezakoniti dokazi, zato sta sodišči nanje lahko oprli svoje dokazne zaključke. Kot izhodišče te presoje navaja (ustavno) načelo sorazmernosti in tehtanje z Ustavo RS zagotovljenih pravic v koliziji, in sicer med pravico obsojenke do zasebnosti iz 35. člena Ustave ter pravico oškodovanca do nedotakljivosti življenja iz 17. člena Ustave, do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave in do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti iz 35. člena Ustave. Povzema ugotovitve izpodbijane pravnomočne sodbe in s sklicevanjem na (ustavno)sodno prakso ocenjuje, da obsojenkino pričakovanje zasebnosti ne bi bilo opravičljivo niti ob predpostavki v zahtevi zatrjevanih kršitev Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Nezakonito niso bile po mnenju vrhovnega državnega tožilca pridobljene niti fotografije, ki jih je pri varnostniku omenjene garažne hiše dne 23. 11. 2013 napravil policist C. C. Zakonsko podlago za pridobitev tega dokaza je slednji imel v 148. členu ZKP, ki je z namenom čim hitrejše identifikacije storilca oziroma storilke kaznivega dejanja napravil fotografije videoposnetka nadzornega sistema GH X, presoja dopustnosti pridobitve tega dokaza pa je po oceni vrhovnega državnega tožilca podvržena načelu sorazmernosti in tehtanju obsojenkinih ustavnih pravic v koliziji z oškodovančevimi ustavnimi pravicami. Glede zakonitosti hrambe se sklicuje na razloge sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 28. 12. 2018, ki jih vrhovni državni tožilec povzema in se jim v celoti pridružuje. Slednji ocenjuje, da zagovorniki z ostalimi navedbami odpirajo vprašanje dokazanosti odločilnih dejstev, na katerih temelji krivdorek, s tem pa uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen.

4. Vrhovno sodišče odgovora vrhovnega državnega tožilca obsojenki kljub dvema poskusoma ni uspelo vročiti, ker slednja sodnih pisanj ni prevzela. Ga je pa vročilo obsojenkinim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve je treba uvodoma pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in posledično ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo med drugim oprlo na videoposnetek nadzornih kamer GH X, ki prikazuje uvoz svetlega vozila Renault Clio z vidno registrsko številko v garažno hišo neposredno po prometni nesreči, katere povzročitelj je s kraja pobegnil. Zagovorniki navajajo, da bi moralo sodišče videoposnetek kot nezakonit dokaz izločiti in posledično tudi vse „dokaze, povezane z avtomobilom, vključno s pregledom vozila“. Kot razlog nezakonitosti navajajo kršitev določb ZVOP-1, saj naj bi pri nastanku oziroma pridobivanju tega dokaza upravljalec GH X prekršil „splošne določbe ZVOP-1“, ker dejstvo, da se v GH X izvaja videonadzor, ni bilo ustrezno označeno, saj ob vhodu ni bilo obvestila o tem. Upravljalec naj bi prekršil tudi 24. in 25. člen ZVOP-1, saj naj ne bi bilo izkazano, da je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal organizacijske, tehnične in logičnotehnične ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov, da je zagotovil zavarovanje osebnih podatkov, da je določil osebo, odgovorno za evidenco video nadzornega sistema ter osebo, ki lahko zaradi narave svojega dela obdeluje podatke v evidenci video nadzornega sistema. Vsebinsko gre za vprašanje kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bilo vozilo Renault Clio z reg. št. ... na obravnavanem video posnetku posneto na javnem prostoru, tj. ob vstopu v garažno hišo z javne površine (ceste), in sicer potem, ko sta bili kaznivi dejanji že dokončani (voznik, ki je povzročil prometno nesrečo z zbitjem pešca na prehodu za pešce, je zatem brez ustavljanja odpeljal s kraja nesreče v GH X). Kamera je bila nameščena nad vhodom v garažo in je bila lahko vidna in opazna vsakomur, ki se je nahajal na dovozu. GH X je bila v prvem nadstropju, kjer je obsojenka parkirala oziroma kamor je Renault Clio na video posnetku zapeljal, namenjena izključno javnemu parkiranju proti plačilu parkirnine. Zasebna parkirna mesta v lasti obsojenkine družine so bila v tretji etaži. Navedbe v zahtevi, da ne gre samo za javno garažno hišo, ker da ima obsojenkina družina v njej v lasti tudi privatna parkirišča, ki jih uporablja obsojenka, niso relevantne, saj predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da lahko video snemanje in fotografiranje posameznikov posega tako v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave, predvsem v vidik pravice do lastne podobe, ki posamezniku daje možnost prepovedati nadaljnjo uporabo slike, na kateri je upodobljen, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člen Ustave (t.i. informacijska zasebnost). Temeljna vrednostna podstat te ustavne določbe je spoznanje, da ima posameznik pravico zadržati informacije o sebi zase in da je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko sebe bo razkril in komu¹. Prav vsak podatek o posamezniku pa še ni pravno varovan osebni podatek. Dejavnika pri presoji, ali podatek sodi v vsebinski okvir te človekove pravice, sta njegova zmožnost določljivo opredeliti posameznika in zasebna narava lastnosti, ki jo podatek o posamezniku razkriva². Ta vidik pravice do zasebnosti bo v primeru videonadzora in fotografiranja posameznika zato uporabljiv takrat, ko bo videoposnetek ali fotografija vseboval sporočila o določljivem posamezniku, ki se ga lahko posredno ali neposredno identificira³. Zato videonadzor s snemanjem, prenosom in shranjevanjem žive slike z ene lokacije na drugo, in sicer posameznika, ki je določljiv preko jasno razvidne registrske številke vozila, ki ga upravlja na videoposnetku, kot je primer obravnavane zadeve, pomeni obdelavo osebnih podatkov, saj nastali posnetki predstavljajo zbirko osebnih podatkov⁴. Dejstvo, da je bila obsojenka oziroma njeno ravnanje posneto na javni površini, ne izključuje ustavnega varstva niti splošne zasebnosti niti varstva informacijske zasebnosti, saj je v sodni praksi sprejeto stališče, da je posameznikova pravica do zasebnosti do določene mere varovana tudi na javnem kraju⁵. Po ustaljeni (ustavno)sodni presoji pa vsako obdelovanje osebnih podatkov pomeni poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, pri čemer se za obdelovanje štejeta tako njihovo zbiranje kot uporaba v sodnem postopku. Dokaz, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, je torej nastal in bil pridobljen s posegom v obsojenkino pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve; slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna⁶. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave).

9. Tako mora posameznik zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov dopustiti (tudi) ob ustavno določenih pogojih. Drugi odstavek 38. člena Ustave zahteva, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja. Video nadzor na javnih površinah v zakonodaji Republike Slovenije ni izrecno urejen, zato se za njegovo zakonito izvajanje uporabljajo splošne določbe ZVOP-1, medtem ko določbe ZVOP-1 o videonadzoru predstavljajo neposredno pravno podlago za obdelovanje osebnih podatkov. Te so v relevantnem času določale, da mora oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja videonadzor, o tem objaviti obvestilo. Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati videonadzor (drugi odstavek 74. člena ZVOP-1). Ključni razlog za zakonsko ureditev opravljanja videonadzora z vidika varstva osebnih podatkov je predvsem potreba po varnosti posameznikov in premoženja, namen omenjenega obvestila pa je dvojen: da se posameznik seznani z videonadzorom, kar pomeni, da je prikrit videonadzor prepovedan, in da je posameznik obveščen o obdelavi podatkov, zlasti o izvajalcu videonadzora in s tem o upravljalcu osebnih podatkov (tretji in četrti odstavek 74. člena ZVOP-1⁷).

10. V obravnavanem primeru je obramba trdila, da o dejstvu, da se ob uvozu v GH X izvaja videonadzor, ni bilo objavljenega obvestila, kar je dokazovala s stanjem v času glavne obravnave. Trdila je tudi, da upravljalec ni zadostil zahtevam za zavarovanje osebnih podatkov iz 24. in 25. člena ZVOP-1, kar je zahteva konkretizirala le z navedbo, da slednje ni izkazano. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v času nastanka videoposnetka oziroma ob njegovi pridobitvi ni raziskalo, saj je presodilo, da tudi v primeru resničnosti navedb obrambe obsojenkina pravica do zasebnosti ni bila prekršena. Takšno presojo, s katero se je drugostopenjsko sodišče strinjalo, sprejema tudi Vrhovno sodišče. Izhajati je treba iz ustaljenega stališča, da vsaka kršitev zakona pri pridobivanju dokaza sama po sebi ni razlog za njegovo izločitev, saj je (ne)zakonitost obdelave takšnega dokaza odvisna od vrednostne ocene (kazenskega) sodišča.

11. Tako je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo⁸. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja videonadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve ZVOP-1 vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, tj. kot bolj zasebnega⁹. Razlogi konkretnega primera, na podlagi katerih sta sodišči presodili, da ni podlage za izločitev videoposnetka, so v skladu z zgornjimi stališči. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe namreč izhaja, da je bila kamera, ki je snemala dogajanje na javni površini, nameščena nad vhodom v javno garažno hišo in kot taka (lahko) vidna in opazna vsakomur, ki se je tam nahajal. Niti iz ugotovitev nižjih sodišč niti iz vsebine zahteve ne izhaja, da bi bila kamera, s katero je upravljal upravljalec GH X, postavljena in uporabljena za namen, ki ne bi bil običajen, tj. za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, ali da bi po kakovosti in/ali obsegu posegala v intimnejše sfere posameznikove zasebnosti. Voznik video-dokumentiranega vozila se je v trenutku, ko je zaradi očitne postavitve kamere lahko opazil, da bo njegovo ravnanje z uporabo splošni javnosti dostopne možnosti parkiranja podvrženo videonadzoru oziroma snemanju, odločil za prav to možnost. Videonadzor njegovega ravnanja, ki je bil po ugotovitvah nižjih sodišč očiten, potemtakem ni bil prikrit, zato je utemeljeno domnevati o seznanitvi voznika obravnavanega vozila, tj. obsojenke, z izvajanjem videonadzora, kar je bilo glede na ugotovljene okoliščine takrat, ko se je ta nad njo začel izvajati. Morebitni manko obvestila o izvajanju videonadzora v okoliščinah, ko ta ni bil prikrit, temveč tudi brez obvestila javno razviden, kakor tudi okoliščina, da upravljalec sicer ni zadostil zahtevam za zavarovanje osebnih podatkov iz 24. in 25. člena ZVOP-1, zato ni takšne teže in narave, da bi to lahko pri vozniku, ki je uporabljal splošni dostop v garažno hišo, razumno povzročilo drugačno dojemanje javnega prostora (tj. pričakovanje, da bo njeno nahajanje tam ali vožnja v notranjost garažne hiše ostala znana le tam nahajajočim posameznikom v istem času, ne pa tudi, da bo njeno ravnanje posneto). Splošna in torej javna dostopnost pa se je nadaljevala tudi v notranjosti garažne hiše, kamor je zapeljala obsojenka.

12. Vrhovno sodišče pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti¹⁰. V svoji sodni praksi je v primerih, ko je presojalo dovoljenost oziroma zakonitost dokazov, ki niso bili pridobljeni s strani države, temveč po zasebniku, v čigar ustavne pravice je neposredno posegel drug zasebnik, uporabilo metodo tehtanja med prizadetima ustavnima pravicama v koliziji. Načelo sorazmernosti, katerega prvina je takšno tehtanje, tako ne pride v poštev le pri posegih države v pravice posameznikov, temveč tudi za reševanje kolizije med pravicami posameznikov. V tem primeru nam metoda tehtanja pove, kakšno je, glede na konkretne okoliščine spornega položaja, primerno razmerje med ustavnima pravicama oziroma ustavnima vrednotama¹¹. Tudi v obravnavnem primeru je dokaz z videoposnetkom pridobil zasebnik, in sicer upravljalec GH X, nastal pa je neposredno po izvršenih kaznivih dejanjih. Od obstoječe sodne prakse je obravnavani primer drugačen v tem, da dokaz ni nastal v trenutku izvrševanja kaznivega dejanja oziroma v zvezi z izvrševanjem kaznivega dejanja, temveč nepovezano s tem (očitno) zaradi običajnih namenov za izvajanje videonadzora, tj. varovanje ljudi in premoženja. Vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da to na uporabljivost (primernost) metode tehtanja tudi za presojo v konkretnem primeru nima odločilnega vpliva. Namreč, ob nastanku, pridobitvi in uporabi videoposnetka v kazenskem postopku je zaradi izvršenega kaznivega dejanja še vedno obstajal konflikt nasprotujočih si z ustavo zavarovanih interesov obsojenke in oškodovanca, kar zahteva njihovo uravnoteženje oziroma pomiritev. Prav takšno tehtanje pa sta opravili tudi nižji sodišči. V koliziji pravice obsojenke do zasebnosti iz 35. člena Ustave na eni in pravic oškodovanca do nedotakljivosti življenja (17. člen Ustave), do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in do nedotakljivosti njegove telesne in duševne celovitosti (35. člen Ustave) na drugi strani, sta prednost dali temeljnim ustavnim pravicam oškodovanca. Čeprav bi nedotakljivost oškodovančevega življenja zaradi svoje absolutne veljave v primerjavi s pravico do (informacijske) zasebnosti že sama po sebi terjala, da se ji pravica obsojenke umakne, je v konkretnem primeru ustrezneje tehtati med pravicami oškodovanca iz 34. in 35. člena Ustave, saj dejstvo, da bi bilo oškodovančevo življenje zaradi obsojenkinih ravnanj resno ogroženo, iz ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe ne izhaja. Tudi v tem primeru pa ustavna vsebina tehtanih pravic ob okoliščinah, v katerih je bil pridobljen dokaz z videoposnetkom, terja, da se varstvo obsojenkine (informacijske) zasebnosti umakne drugim oškodovančevim ustavnim interesom.

13. Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo oprlo tudi na fotografije, ki jih je dne 23. 11. 2013 (na dan prometne nesreče) posnel policist C. C. pri varnostniku GH X. Fotografiral je monitor oziroma (drug) videoposnetek nadzornih kamer v GH X, ki prikazujejo žensko, ki je neposredno po uvozu vozila Renault Clio odhajala iz garažne hiše po stopnišču in za katero je sodišče ugotovilo, da gre za obsojenko. Zagovornica navaja, da so bile fotografije pridobljene in hranjene nezakonito, in sicer s kršitvijo 113., 128. in 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), zato bi jih moralo prvostopenjsko sodišče izločiti iz spisa. Bistvo navedb zahteve, ki po vsebini merijo na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je v tem, da naj bi policist fotografije napravil z zasebnim mobilnim telefonom in ne s katerim od tehničnih sredstev, ki so v uporabi pri policiji.

14. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da policist video posnetka, na kateri je bila dokumentirana obsojenka, ni mogel zaseči, ker varnostnik tega čez vikend ni mogel napraviti. Z namenom čim hitrejše izsleditve storilca kaznivega dejanja je zato napravil šest fotografij zaslona monitorja s tem videoposnetkom in obsojenka je bila na njihovi podlagi še isti dan prepoznana kot oseba s posnetka v garaži. Kljub odredbi, da se video posnetek zaseže, to zaradi – kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče – komunikacijskega šuma med udeleženimi policisti ni bilo nikoli realizirano, fotografije pa so bile vse do glavne obravnave hranjene na (službenem) računalniku in se do glavne obravnave niso nahajale v spisu (tč. 17 prvostopenjske sodbe in tč. 9 sodbe sodišča druge stopnje). Nižji sodišči dopuščata, da je policist fotografije napravil s svojim (privatnim) mobilnim telefonom. Ker je bila po ugotovitvah nižjih sodišč obsojenka na fotografijah jasno razpoznavna, pomeni takšen način zavarovanja podatkov oziroma dokazov v situaciji, ko zaseg video posnetka ni bil mogoč, dodaten poseg v pravico do zasebnosti oziroma v varstvo osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, saj predstavlja obdelavo osebnih podatkov in, skupaj z drugimi podatki o času in kraju nastanka, zbirko teh. Treba pa je upoštevati bistvo oziroma naravo tega načina obdelave osebnih podatkov, ki je, kot to ugotavljata nižji sodišči, v prvi vrsti (nadomesten) način dokumentiranja posnetka videonadzorne kamere, torej dokaza za izsleditev domnevne storilke kaznivega dejanja.

15. Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v javnem sektorju, kamor sodi tudi policija, je podana v 9. členu ZVOP-1, ki v prvem odstavku določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. V ZNPPol posebno 5. poglavje določa nekatere pravne podlage za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov pri opravljanju policijskih nalog, pri čemer člen 123 in naslednji določajo, katere evidence osebnih podatkov zaradi opravljanja policijskih nalog upravlja in vzdržuje policija ter katere kategorije osebnih podatkov lahko obdeluje in kako dolgo. Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodne izhaja, da pri obravnavanih fotografijah ni šlo za obdelavo, povezano s katerimi od omenjenih evidenc, pri čemer v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in z drugačno dokazno oceno o (pravem) namenu obravnavanega ravnanja policista Prevca še vedno vztrajajo zagovorniki, ko navajajo, da so bile fotografije napravljene z namenom vpisa v evidenco identifikacij in/ali v evidenco dogodkov. Ker gre za uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP), so posledično nerelevantni vsi nadaljnji sklepi zagovornikov, ki nezakonitost in nesorazmernost hrambe fotografij na službenem računalniku policije utemeljujejo z roki hrambe, ki veljajo za z zakonom določene kategorije osebnih podatkov v evidencah policije iz 128. in 129. člena ZNPPol.

16. Neutemeljeno se zagovorniki sklicujejo na kršitev 113. člena ZNPPol, saj ta določba ne daje zakonske podlage za obdelavo osebnih podatkov na način iz obravnavane zadeve, tj. s fotografiranjem videoposnetka, na katerem je jasno razpoznavna oseba, za katero obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti¹². Določba predstavlja (le) splošno pravno podlago policiji, da za potrebe kazenskega ali prekrškovnega postopka uporablja tehnična sredstva za fotografiranje ter video in avdio snemanje ter tehnična sredstva za označevanje in identifikacijo oseb, vozil in predmetov, pri čemer morajo biti ta sredstva v uporabi pri policiji (zagotovljena morata biti sistematizacija in tipizacija opreme). Tudi 112. člen ZNPPol je splošna določba, da policija obdeluje tudi osebne podatke zaradi opravljanja policijskih nalog in da lahko osebne podatke zbira med drugim tudi iz (drugih) zbirk osebnih podatkov, medtem ko splošno pravno podlago za dostopanje do evidenc osebnih podatkov, s katerimi upravlja tretja oseba, policiji daje 115. člen ZNPPol.

17. Navedeno pa ne pomeni, da policist v obravnavanem primeru ni ravnal v skladu z načelom zakonitosti obdelave osebnih podatkov (2. člen ZVOP-1). Pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov namreč daje policiji tudi ZKP. Tako prvi odstavek 148. člena ZKP od policije v primeru, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zahteva, da ukrene vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, med drugim, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Glede na dejanske ugotovitve izpodbijane pravnomočne sodbe je policist C. C. v trenutku, ko je moral dokaz z video posnetkom in domnevno storilko kaznivega dejanja zavarovati na način, da ga je fotografiral, ravnal v skladu s pooblastilom iz citirane določbe. Ta daje pravno podlago za zavarovanje dokazov kaznivega dejanja, v zvezi s katerimi ne obstaja specialnejša zakonska ureditev, in ki lahko predstavljajo tudi zbirko osebnih podatkov, kakršna je videoposnetek določenega ali določljivega posameznika. Kot sta ugotovili nižji sodišči, zaseg video posnetka v takratnih okoliščinah predkazenskega postopka kot posebno preiskovalno dejanje po 220. členu ZKP ni bil možen, vsaj ne z (nekajdnevno) zamudo, zato se je policist poslužil nadomestnega ukrepa za zavarovanje dokaza. Okoliščin, ki bi kazale na nesorazmernost ukrepa v odnosu do ustavno priznanih interesov obsojenke po zasebnosti, nista ugotovili niti nižji sodišči niti ne izhajajo iz navedb zahteve, saj ugotovljene okoliščine kažejo, da je bil ukrep ustrezen in primeren in da ni bil pretiran, vse glede na ugotovljen namen fotografiranja. Ob podani pravni podlagi za ravnanje policista je tako povsem nepomembno, ali je fotografije napravil z zasebnim mobilnim telefonom ali s službenim fotoaparatom. To dejstvo lahko vpliva le na verodostojnost napravljenih fotografij, kar sta upoštevali tudi nižji sodišči, ki sta obrazloženo zavrnili vse pomisleke obrambe o morebitni prirejenosti fotografij in interesih, nezdružljivih s policijskimi pooblastili v predkazenskem postopku.

18. Po navedbah zagovornikov je nedopustnost tega dokaza posledica še tretje kršitve pravice do informacijske zasebnost, ta pa naj bi izhajala iz prekoračenega namena zbiranja podatkov. Kot je razumeti zahtevo, se očitek nanaša na video posnetek, na katerem so temeljile fotografije, ker naj bi bil ta posnet s kamero, ki se je nahajala v blagajni in je bila tako namenjena le spremljanju plačil in ne nadzoru nad mimoidočimi. Zagovornica svoje zaključke utemeljuje z lastno oceno o tem, kaj je o lokaciji kamere mogoče razbrati iz samih posnetkov, Vrhovno sodišče pa tega očitka ni preizkušalo. Izhaja namreč iz drugačne dokazne ocene o lastnostih kamere, kot sta jih ugotovili nižji sodišči, s čimer zagovornica uveljavlja očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19. Zagovorniki v zahtevi trdijo tudi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo številne dokazne predloge, s katerimi je obramba izpodbijala tezo obtožbe, da je prometno nesrečo povzročilo vozilo Renault Clio reg. št. ... in da ga je upravljala obsojenka. Dokazni predlogi so bili usmerjeni v dokazovanje naslednjih dejstev: da poškodbe omenjenega vozila izvirajo iz dogodkov pred prometno nesrečo; da bi morale biti poškodbe na vozilu hujše in drugačne od ugotovljenih, če bi nastale ob trku s pešcem; da je na posnetkih varnostnih kamer več vozil, ki ustrezajo opisu očividk o vozilu, ki je povzročilo prometno nesrečo in da policisti poti vseh teh niso preverili; da posnetki varnostnih kamer ne prikazujejo realnega časa dogajanja in da tudi niso časovno povezani; da vlakna, ki so bila zavarovana na vozilu Renault Clio, niso prišla iz oškodovančevih hlač, in da ugotovljene mehanske poškodbe takšnih vlaken nastanejo ob vsakem pranju in pri poobdelavah; da ženska, ki jo je posnela video nadzorna kamera GH X, ni obsojenka; da je policist C. C. fotografije zaslona, na katerem se je prikazoval video posnetek ženske, ki odhaja iz garažne hiše, posnel z zasebnim mobilnim telefonom in da je bilo rokovanje policije s fotografijami nepravilno in nezakonito; da izhod, skozi katerega je odšla ženska na video posnetku oziroma na fotografijah, v primerjavi z drugim izhodom ni bil bližje parkiranemu vozilu; da je bil oškodovanec tisti, ki je napravil prekršek, ker se ni prepričal, če lahko varno prečka vozišče.

20. Vložnik bo z zatrjevanjem kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga uspel, če sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu ne sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu: (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne bi bil uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (vii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko stranka to uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi, tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. V takem primeru mora obramba v pravnem sredstvu, ki ga vlaga zoper odločitev sodišča, konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki bo odločala o pravnem sredstvu ¹³.

21. Vrhovno sodišče ob upoštevanju predstavljenih izhodišč o zavrnitvi dokaznih predlogov ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge utemeljeno zavrnilo. Presodilo je namreč, da so predlagani dokazi materialnopravno nerelevantni, in sicer po zaključku dokazovanja ter z obrazložitvijo, da je dejansko stanje zadeve dovolj razčiščeno na podlagi izvedbe drugih dokazov, pri vsakem od zavrnjenih dokaznih predlogov pa je konkretiziralo še specifično relevantne ugotovitve, ki so v zvezi s predmetom predlaganega dokaza izhajale iz drugih (izvedenih) dokazov (tč. 3 sodbe). Upoštevaje celovito dokazno oceno, kakor tudi strokovni mnenji mag. Darka Filiputa (sodni izvedenec za motorna vozila, za stroje in opremo) in Jožeta Urankarja (sodni izvedenec za tekstilno in usnjarsko krznarsko stroko), se je k takšni presoji utemeljeno pridružilo tudi pritožbeno sodišče (tč. 29 do 32 sodbe). Kot pravilno izpostavljata obe izpodbijani sodbi, je bilo na podlagi izpovedb očividk trka ugotovljeno, da je v oškodovanca trčilo vozilo Renault Clio bele barve novejše izvedbe. Da je v oškodovanca trčilo prav vozilo, ki je bilo parkirano v GH X., in je last obsojenkinega očeta, pa je bilo z gotovostjo ugotovljeno na podlagi posnetkov video nadzornih kamer o smeri vožnje svetlega vozila Renault Clio ter drugih vozil, na podlagi izpovedb policistov in ugotovitev ogleda v GH X. parkiranega vozila v zvezi s svežimi poškodbami na njem ter na podlagi poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) o preiskavi tekstilnih vlaken, zavarovanih na vozilu, v povezavi z izpovedbo avtorja poročila. Prvostopenjsko sodišče je na to, da so vsi videoposnetki prikazovali dejanski čas, z gotovostjo sklepalo na podlagi lastnega pregleda sosledja video dokumentiranih dogajanj in na podlagi izpovedb policistov. Na podlagi fotografij zaslona z videoposnetkom nadzornih kamer GH X., izpovedb policistov in lastnih zaznav prvostopenjskega sodišča pa je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je vozilo v času nesreče upravljala obsojenka. Upoštevaje raznolikost in kakovost izvedenih dokazov na eni strani ter njihovo dopolnjevanje in ujemanje na drugi, kar vse izhaja iz obsežnih in podrobnih obrazložitev sodb nižjih sodišč, je treba zaključiti, da sta slednji pri utemeljitvi odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov upoštevali v sodni praksi relevantna merila, zato kršitev pravice do obrambe, kot jo uveljavljajo zagovorniki, ni podana.

C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, pri čemer so zagovorniki uveljavljali tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

23. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenkini zagovorniki z zahtevo niso uspeli, zato je obsojenka dolžna plačati sodno takso v skupni višini 500,00 EUR po tar. št. 7112 v zvezi s tar. št. 71113 in 7152 Taksne tarife in petim odstavkom 3. člena ter 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Vrhovno sodišče jo je odmerilo ob upoštevanju premoženjskega stanja obsojenke in zapletenosti kazenskega postopka.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno, sodnik dr. Primož Gorkič pa je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.

-------------------------------
¹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012 in sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
² Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-464/06 z dne 5. 7. 2007 in U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012.
³ Osebni podatek je kateri koli podatek v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom. Posameznik je določljiv, če se ga lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (1. in 2. točka 6. člena ZVOP-1).
⁴ Podatek o registrski tablici (skupaj s podatkom o datumu, kraju in času nastanka posnetka) je osebni podatek, ker se nanaša na informacije v zvezi z vozilom določenega oziroma določljivega posameznika. Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-152/17-30 z dne 4. 7. 2019.
⁵ V primeru videonadzora npr. takrat, ko bo ta ukrep osredotočen na pridobivanje posnetkov oseb z namenom, da se jih v primeru izvršenih kaznivih ravnanj lahko izsledi. Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁶ Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-98/11 z dne 26. 9. 2012 in U-I-152/17-30 z dne 4. 7. 2019.
⁷ Obvestilo mora vsebovati informacije o tem, da se izvaja videonadzor, o nazivu osebe javnega ali zasebnega sektorja, ki ga izvaja, ter o telefonski številki za pridobitev informacije, kje in koliko časa se shranjujejo posnetki iz videonadzornega sistema (tretji odstavek 74. člena ZVOP-1). Šteje se, da je z obvestilom iz drugega odstavka tega člena posameznik obveščen o obdelavi osebnih podatkov po 19. členu tega zakona (četrti odstavek 74. člena ZVOP-1).
⁸ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009 ter I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
⁹ Prav tam. Kot pomemben razlikovalni element med nedovoljenim in dovoljenim dokazom, ki je bil pridobljen s kršitvijo zakona, se v sodni praksi navaja tudi dejstvo, da je pri pridobivanju dokaza zakon kršil zasebnik in ne država. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba v takih primerih opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenčevega položaja na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani.
¹⁰ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 198/2008 z dne 15. 1. 2009, I Ips 32239/2013 z dne 27. 10. 2016 in I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017.
¹¹ Vavken L. (2017): Praktična konkordanca v kazenski judikaturi, Zbornik Konference kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana.
¹² Prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-152/17-30 z dne 4. 7. 2019. Zahteva drugega odstavka 38. člena Ustave, da je obdelovanje osebnih podatkov predmet zakonskega urejanja, pomeni, da mora obstajati zakonska podlaga za vsako dejanje, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, torej za vsak korak obdelave, tako za sámo zbiranje podatkov kot tudi za njihovo hrambo, dostop do njih, njihovo posredovanje, analiziranje, primerjanje in vse druge korake obdelave, ki jih ukrep predvideva.
¹³ Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevah Up-34/93, Up-11/00, Up-3367/07, Up-203/97, U-I-271/08, Up-88/05 in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah I Ips 218/2008, I Ips 488/2007, I Ips 154/2006, I Ips 56417/2012 in številne druge.

************************************

LOČENO MNENJE VRHOVNEGA SODNIKA DR. PRIMOŽA GORKIČA

Povezava na pdf dokument

Datum zadnje spremembe:

20.09.2021